Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu.
Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo dveh spornih aneksov predstavlja bistveno spremembo te pogodbe, v nadaljevanju presojalo še, ali je sklenitev spornih aneksov dopustna predvsem iz razlogov po 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3.
Navedba, da je odgovorna oseba pravne osebe s sklenitvijo aneksov kvečjemu odvračala potencialno škodo, ki bi utegnila nastati v primeru, če bi se izvajalec v kasnejšem sodnem postopku (pravdi) skliceval, da v pogodbeno dogovorjenem roku storitve ni mogel izvesti zaradi okoliščin, na katere ni mogel računati in nanje vplivati, ne predstavljajo zakonitega razloga za spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila (to je za podaljšanje roka za izvedbo predmeta javnega naročila) brez novega postopka javnega naročanja, kar posledično pomeni, da se s sklicevanjem na ta razlog odgovorna oseba pravne osebe tudi ne more razbremeniti odgovornosti za storitev obravnavanih prekrškov.
Ker izrek opomina namesto globe predstavlja izjemo splošnega pravila, da se za prekršek izreče zanj predpisana sankcija, je treba zato določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1 razlagati restriktivno.
Rok za vložitev pritožbe, ki znaša 8 dni od vročitve sodbe, je predpisan v prvem odstavku 151. člena ZP-1. Gre za zakonsko določen rok, ki je nepodaljšljiv in je enak za vse obdolžence, zoper katere teče redni postopek o prekršku, tudi postopek zaradi prekrškov po ZJN-3.
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo.
Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1).
Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.