Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženec lastno menico podpisal tudi v svojem imenu, ne kot direktor menične izdajateljice, in to na levi strani počez s pripisom „akceptiram.“ Tako je lastna menica s toženčevim akceptom postala trasirana menica, toženec pa je po prvem odstavku 24. člena ZM postal trasat. Ker se je z akceptom toženec obvezal menico plačati ob dospelosti, je odločitev pritožbenega sodišča, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice z obrestmi, materialnopravno pravilna.
V 319. členu ZPP je opredeljen institut pravnomočnosti kot vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe in kot prepoved ponovnega razpravljanja o isti stvari. S tem pa je povezano vprašanje identitete stvari. Pravnomočnost se tiče le tistih oseb, ki so bile stranke v pravdi (subjektivne meje pravnomočnosti), poleg tega pa se mora spor ujemati tudi po vsebini (objektivne meje pravnomočnosti). V že pravnomočnem sporu je tožnica kot verodostojno listino navajala in predložila poroštveno pogodbo, s katero se je druga toženka zavezala kot porok in plačnik, v obravnavani pravdi pa je tožnica uveljavljala svojo terjatev na podlagi protestirane menice. Gre torej za zadevo, ki se po dejanski in po pravni podlagi loči od tiste, o kateri je bilo že odločeno.
Za ugovor, češ da je terjatev zastarala, je treba uporabiti pravila meničnega prava, in sicer 78. člen ZM, ki določa, da vsi menično-pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti.
Toženka je banki izročila bianco menico, na kateri se je podpisala kot plačnik ali trasat. S podpisom na licu menice, počez z leve strani ob talonu pod oznako, da menico sprejema, je postala glavna menična zavezanka za plačilo glavnice, zamudnih obresti in stroškov zaradi neplačila.
Toženka navaja, da je šlo za menico z rekta klavzulo, toda to pomeni le, da menice ni mogoče prenašati z indosamentom, temveč le z odstopom ali cesijo. To pa ne izključuje univerzalnega nasledstva, ki ga je dokazala tožnica. Ko je toženka 18. 10. 1996 sklepala kreditno pogodbo s Posojilnico A., je ta še obstajala, toda pozneje se je spojila s Posojilnico B. in z dnem vpisa v register 7. 12. 1996 prenehala obstajati. Po paragrafu 225 a avstrijskega Zakona o delniških družbah je njeno premoženje prešlo na prevzemnico, torej na tožnico, ki je legalno postala tudi imetnica toženkine menice in jo je pozneje izpolnila v skladu s pooblastilom, ki je bilo dano njeni pravni prednici.
razveza zakonske zveze - preživljanje zakonca – nepreskrbljenost preživninskega upravičenca - zmožnosti preživninskega zavezanca – potrebe upravičenca – sprememba socialnega in premoženjskega položaja upravičenca - plodovi nepremičnega premoženja
Določbe 81. člena ZZZDR ni mogoče razumeti tako, da se lahko ob razvezi zakonske zveze določi znesek za preživljanje le v primeru, ko gre za zakonca, ki nima dovolj sredstev za najnujnejše življenjske stroške oz. sploh nima nobenih sredstev za življenje (in si jih sam tudi ne more pridobiti), ampak jo je treba uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razveze zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega od zakoncev bistveno spremeni (poslabša). Položaj zakonca se namreč samo zaradi razveze zakonske zveze vendarle ne bi smel bistveno poslabšati. To seveda velja le ob pogoju, da drugi zakonec plačevanje preživnine zmore.
Po stališču Vrhovnega sodišča je pomembno, ali (nepremično in premično) premoženje daje plodove, ki pripomorejo k lastnemu preživljanju ali olajšujejo plačevanje preživnine. Kriterij možnosti prostega razpolaganja z nepremičninami je pomemben le v toliko, da nezmožnost vsakršnega razpolaganja ovira pridobitev plodov (npr. ni mogoče iztržiti najemnine od stanovanja, ki ga lastnik zaradi prepovedi z začasno odredbo ne more oddajati v najem).
ZUP člen 251, 268, 270. ZUS-1 člen 71, 71/2. ZDavP-1 člen 121. ZDavP-2 člen 87, 97, 97/3, 125, 126, 418.
dohodnina – dovoljena revizija – odmera dohodnine v obnovljenem postopku – vračilo davka – zastaranje – kršitev pravil postopka v upravnem sporu – pomanjkljiva obrazložitev – odločanje v obnovljenem postopku – sklicevanje sodišča na razloge tožene stranke – zastaranje odmere dohodnine – odprava odmerne odločbe - vrnitev preveč plačanega davka – pritožba kot nesuspenzivno pravno sredstvo v davčnem postopku
Odločanje v obnovljenem postopku ne pomeni, da se nezakonito odloča o že odločeni stvari (res judicata), temveč se odloča o tem, ali ostane že izdani akt v veljavi, ali pa se odpravi (oziroma razveljavi) in o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi odloči z odločbo, izdano v obnovljenem postopku. Pri tem lahko odločbo v obnovljenem postopku izda drugostopenjski organ (251. člen ZUP).
Če se sodišče v izpodbijani sodbi na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitve odločb obeh upravnih organov (prvo in drugostopenjskega) sta sestavni del obrazložitve sodbe tudi obrazložitvi teh upravnih odločb. Sodba torej ni neobrazložena.
Glede na stanje zadeve in dejanja v postopku ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje odmere dohodnine, zato je revidentov zahtevek za njeno celotno vračilo neutemeljen.
Preveč plačani davek se v primeru odprave odmerne odločbe vrne le v primeru, če je bila v ponovnem postopku ugotovljena nižja davčna obveznost.
Sodišči sta zavzeli stališče, da gre nedvomno za obveznost vračila anuitet posojila oziroma za delne samostojne terjatve iz naslova nevrnjenih anuitet posojila, ne glede na to, da beseda „anuiteta“ v pogodbi ni bila izrecno omenjena.
spor o pristojnosti – izvršba - splošna krajevna pristojnost – stalno prebivališče toženca
V skladu s pravilom o splošni krajevni pristojnosti glede na v predlogu za izvršbo navedeno in tudi sicer ves čas nesporno stalno prebivališče toženca je krajevno pristojno za odločanje v tem sporu Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici.
ZPP člen 339, 339/2-11, 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija – pravdna sposobnost kot procesna predpostavka – veljavnost pravnega posla – poslovna sposobnost stranke – poslovna sposobnost pooblastitelja - odpravljivost procesne pomanjkljivosti
Revizija se dopusti v smeri preizkusa procesnopravne pravilnosti razrešitve problema pravdne sposobnosti tožeče stranke v tem postopku na prvi in drugi stopnji kot procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku.
ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2-12, 380, 380/1. ZIZ člen 55, 55/2-12, 59, 59/1.
zmotna uporaba materialnega prava - ugovorni razlogi - sporna dejstva - ugotovitev nedopustnosti izvršbe - člen 59/1 ZIZ - pogoji za vložitev tožbe - opozicijski in impugacijski razlogi
O kršitvi procesnega pravila ne bis in idem ni mogoče govoriti, saj prav prvi odstavek 59. člena ZIZ dolžniku daje pravico, da z vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe začne pravdni postopek.
Čeprav pravna teorija meni, da lahko dolžnik v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe uveljavlja le opozicijske razloge, sodna praksa takšni (utesnjujoči) razlagi prvega odstavka 59. člena ZIZ nasprotuje in dopušča uveljavljanje impugnacijskih razlogov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že dopustilo uveljavljanje tožbe prav iz impugnacijskega razloga po 12. točki drugega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga s trditvami, da terjatev ni prešla nanj, v tej pravdi zatrjuje tudi tožnik.
Vendar pa sta si pravna teorija in sodna praksa enotni v zahtevi, da je tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe dopustna le v primeru, če med pravdnima strankama obstoji spor o dejstvih.
ugotovitev nedopustnosti zavarovanja terjatve s hipoteko – pridobitev hipoteke z odločbo sodišča – dobra vera – pravna oseba – zavrnitev revizije
V konkretni zadevi toženka hipoteke ni pridobila s pravnim poslom, temveč z vknjižbo na podlagi odločbe sodišča, zaključek o toženkini (ne)dobrovernosti tudi po presoji revizijskega sodišča ne more vplivati na (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka.
Dobra vera se domneva. Dobrovernost pravne osebe se presoja po dobri veri organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi (46. člen SPZ), pri čemer je presoja dobrovernosti odvisna od védenja ključnih oseb v pravni osebi.
Toženca, zoper katera lastnik gospodujočega zemljišča zahteva varstvo služnosti (212. člen SPZ), sta v razmerju navadnega materialnega sosporništva, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja zanju ne terjata enake rešitve spora (196. člen ZPP). Okoliščina, da sta toženca (so)lastnika služečega zemljišča, v konfesorni pravdi (drugače kot v pravdi za ugotovitev obstoja služnosti; 218. člen SPZ) nima vpliva na naravo sosporništva na pasivni strani.
povrnitev škode - odgovornost drugih za mladoletnika – nadzorstvo šole – dolžna skrbnost učitelja – načelo prepovedi povzročanja škode
Dolžno nadzorstvo šole se razteza na čas, ko učenci prestopijo šolski prag, vse do njihovega odhoda domov. Velja temeljno načelo odškodninskega prava „neminem laedere“ (prepoved povzročanja škode), ki ga nobeno specialnejše pravilo ne more omejiti ali eliminirati. Sodišče druge stopnje ni ocenjevalo skrbnosti ravnanja učiteljice v skladu z določbo 144. člena OZ in je zato o tej pomembni okoliščini ostala pritožba neizčrpana.
ZVO-1 člen 82, 84, 84/5, 84/7. ZUP člen 43. ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 89.
občina kot stranski udeleženec v postopku – okoljevarstveno dovoljenje – dovoljenost revizije - jasna zakonska določba
Zakonodajalec je položaj občine kot lokalne samoupravne skupnosti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja iz 82. člena ZVO uredil tako, da je v petem odstavku 84. člena ZVO-1 določil, da ministrstvo pošlje izdano okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena tega zakona pristojni inšpekciji in občini, na katere območju se nahaja naprava (za katero je dovoljenje izdano). Dejstvo, da zakon določa, da se odločba pošlje (ne pa vroči) določenemu organu oziroma subjektu, pomeni, da takšnega organa oziroma subjekta ne šteje za stranko v upravnem postopku.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - sprememba sodbe - drugačna presoja ugotovljenih dejstev
S tem ko je višje sodišče, ne da bi samo opravilo glavno obravnavo in v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti, odločilna dejstva ugotovilo samo tako, da je dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, je prekoračilo okvir petega odstavka 392. člena ZKP.
Pri objektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ne zadošča, saj se ne ve, na katerega od več zahtevkov se nanaša oziroma, v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. Položaj je zato enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena. To pomeni, da stranka nima pravice do revizije.