Tožena stranka je prenehala obstajati po vložitvi revizije. Ker je prenehala zaradi zaključka stečajnega postopka, stranka (na pasivni strani) nima pravnega naslednika. To pomeni, da se postopek ne bi mogel nikoli nadaljevati. Ker se v obravnavanem primeru pomanjkanja sposobnosti biti stranka zaradi neobstoja pravnega nasledstva ne da odpraviti (primerjaj peti odstavek 81. člena ZPP), je revizija postala nedovoljena.
Logično sosledje je, da tožeča stranka zagotovi prevzemanje sveč pri upravljavcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžna zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. Tam pa nato sveče prevzame (zbere, 10. točka 3. člena Uredbe o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečam) zbiralec, tožena stranka. Za ta prevzem oziroma oddajo pa ji tožeča stranka ne sme več zaračunavati stroškov, saj je po petem odstavku 9. člena oddaja sveč brezplačna. Smiselno torej po presoji Vrhovnega sodišča po Uredbi za fazo do prevzema sveč nosi stroške, torej tudi stroške prevoza, izvajalec javne službe, v obravnavanem sporu tožeča stranka.
Tožeča stranka ni upravičena do provizije za posredovanje, čeprav se je (pisna) pogodba o posredovanju nanašala samo na določenega kupca nepremičnine, do realizacije tega posla ni prišlo, pri čemer se je posredovanje nanašalo na končnega kupca, s katerim je bila prodaja realizirana. Odgovor bi bil lahko tudi drugačen, če bi v tem poslu tožeča stranka že od vsega začetka delovala kot nepremičninski posrednik za toženo stranko in ne za končnega kupca nepremičnine.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali v okoliščinah konkretnega primera neoprava zdravniškega pregleda delavca pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi predstavlja pravno podlago za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca v razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu z določilom drugega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).
Sodišče druge stopnje se je pri razlagi spornega zakonskega besedila pravilno naslonilo na namensko razlago zakonske spremembe in se pri tem sklicevalo na pojasnilo predlagatelja zakona, objavljeno v Poročevalcu DZ RS, 2011 z dne 29. 3. 2011. Iz tako pojasnjenega namena je razvidno, da je zakonodajalec predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.
Lekarniška dejavnost kot del zdravstvene dejavnosti spada med negospodarske javne službe. Na takšno opredelitev lekarniške dejavnosti ne vpliva možnost pridobivanja dobička, saj je za opredelitev narave dejavnosti bistven javni interes, ki se zasleduje s podelitvijo koncesije; ta pa je v zagotavljanju preskrbe z zdravili.
Podeljevanje koncesij na področju negospodarskih javnih služb ureja Zakon o zavodih, ki napotuje na specialne zakone. Zakon o lekarniški dejavnosti kot lex specialis koncedentove nekrivdne odpovedi koncesijskega razmerja ne predvideva.
Če v koncesijskem aktu oziroma koncesijski pogodbi enostranska odpoved pogodbe ni predvidena, ne more biti dopustna. Možnost koncedentove enostranske odpovedi pogodbe, ki ni vnaprej predvidena, posledično pa odvzem koncesije brez opredelitve javnega interesa, ki se s tem zasleduje, bi namreč pomenila oblastno odločitev, ki bi izvotlila pogodbeno naravo razmerja, koncesionarja pa izpostavila arbitrarnosti in mu odvzela vsakršno pravno varnost.
Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček.
Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje.
Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.
V 433. členu OZ posebna pisna oblika pogodbe za pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote ni predvidena.