Revizija se dopusti glede vprašanja, ali prvi odstavek 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu izključuje pravico vseh posrednih oškodovancev (z izjemo tistih, ki so v določbi navedeni) do povrnitve škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče.
Zgolj prizadevanje tožeče stranke - podjemnika za odpravo napak, ki so se na izvršenem delu pokazale v garancijski dobi, ne izkazuje, da je tožena stranka – naročnik del neutemeljeno prejela garancijski znesek, do katerega iz temeljnega posla (Pogodbe) ni imela pravice. Upravičenje naročnika garancije do vračila zneska, plačanega iz unovčene garancije, na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, je odvisno od utemeljenosti naročiteljevih ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel, v zvezi s katerim je bila dana garancija.
Kadar so kršene zahteve Zakona o pravdnem postopku, ki nalagajo razpis pritožbene obravnave, to pomeni, da niso bili konstituirani (procesni) pogoji za kabinetno uporabo reformatoričnih pooblastil, kar prizadeva konkretni pritožbeni postopek in s tem izpodbijano sodbo kot njegov neločljiv sestavni del.
Ob odločitvi za dopolnitev postopka pred sodiščem druge stopnje je treba imeti vselej pred očmi, da je ugotavljanje dejstev, če so med strankama sporna, lahko povezano z izvajanjem dokazov, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni, in/ali dokazno oceno na podlagi sicer že izvedenih dokazov, ki je v razlogih sodišča prve stopnje ni. Zato je bistvenega pomena, da sodišče druge stopnje, ko samo dopolni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z ugotavljanjem dejstev, ki so med strankama sporna, pojasni, zakaj je to po njegovi oceni lahko storilo na seji senata. Na ta način opredeli, zakaj dopolnitev postopka na seji senata ni nedopustno omejujoča za pravico do izjavljanja v danem procesnem položaju, kar je ključnega pomena za poštenost postopka.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 190. člena in določbo 191. člena Obligacijskega zakonika.
Očitki predlagateljice, ki smiselno trdi, da ji ne smejo soditi sodniki, ki naj bi že povzročili škodo, so usmerjeni zoper posameznega sodnika, ki je odločal v predhodnem postopku. Z njimi pa ni mogoče utemeljiti dvoma o videzu nepristranskosti sodnega odločanja oziroma o objektivni nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča. Gre za razloge, ki bi jih bilo mogoče umestiti le v okvir izločitvenih razlogov iz 6. točke 70. člena ZPP.
Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.
Do položaja, ko na predložitvenem sodišču ni več sodnikov, ki tam glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, je prišlo zaradi izločitve teh sodnikov iz razloga dvoma v njihovo nepristranskost, ker so bile zoper njih s strani stečajnih dolžnikov vložene kazenske ovadbe. Vendar upoštevati je treba, da pravila o specializaciji po posameznih pravnih področjih omogočajo z letnim razporedom vnaprej določeno dodeljevanje zadev (prim. 14. in 15. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), kar pa ne preprečuje možnosti izločitve sodnika zaradi izločitvenih ali odklonitvenih razlogov. Ker ZS niti kak drug zakon sodniških mest po posameznih pravnih področjih ne pozna, izločitev sodnikov, ki glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, ni ovira, da zadeva ne bi bila dodeljena drugemu sodniku tega sodišča.
Okoliščina, da je bila podana kazenska ovadba, sama zase ni tehtni razlog za delegacijo pristojnosti. Drugačno stališče bi popačilo vsebino instituta delegacije pristojnosti in bi omogočalo njegovo zlorabo.
IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga.
Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo in odpravljajo. Postavke bilance stanja ne predstavljajo gotovosti, da posamezna terjatev obstoji, ampak temeljijo na verjetnosti, da terjatev obstoji. Umestitev terjatve v računovodske izkaze, podaja predloga zaključnega računa in njegov sprejem, glede na navedeno ne pomenijo ravnanja dolžnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da dolžnik priznava obstoj dolga. Iz navedenih ravnanj je mogoče sklepati le, da so podatki, na podlagi katerih so sestavljeni računovodski izkazi, usklajeni s stanjem v poslovnih knjigah subjekta. O namenu dolžnika, da svoj dolg brez dvoma prizna, v zvezi z obveznostjo sprejema zaključnega računa ni mogoče sklepati.
Izjava o pogojnih okoliščinah, ki lahko pomenijo, da dolg obstoji, ali pa da dolg ne obstoji, že sama po sebi pomeni dvom o obstoju dolga. Če dolžnik izjavi, da ima proti dolgu ugovor, v posledici katerega dolg morebiti ne obstoji, se upnik ne more zanesti, da bo dolžnik obveznost izpolnil. Postavljanje pogoja izjavi, ki se nanaša na obstoj dolga, je okoliščina, ki pripelje do dvoma o obstoju dolga in do dvoma o njegovi izpolnitvi. Izjava s takšno vsebino zato ne more imeti učinka pripoznave dolga iz 364. člena OZ. Pisnih izjav tožene stranke, da bo sicer sporna terjatev postala nesporna pod odložnim pogojem, zato ni mogoče šteti kot pisne pripoznave zastarane obveznosti, ki bi lahko imela pomen odpovedi zastaranju po 341. členu OZ.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera pisna zahteva za unovčenje garancije po obliki in vsebini ne ustreza pogojem za unovčenje, navedenim v tej isti garanciji.
Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.
Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.