V času od 12. 3. 202o do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ. Razglašena epidemija in na njeni podlagi izvedeni ukrepi so trajali tako kratek čas, da pravna varnost in varstvo toženke zaradi zadržanja zastaranja ne moreta biti prizadeta. Na drugi strani neupoštevanje okoliščin epidemije covid-19 in sprejetih ukrepov, predvsem pa njihov širši namen in poudarjeno varstvo družbe kot takšne, ob pretogi uporabi pravil o zastaranju na strani tožnice pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva.
Sodišče mora morebitni obstoj posebnih okoliščin obravnavanega primera ovrednotiti z vidika 360. člena OZ, sicer krši pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Zastaranje je neločljivo povezano z učinkovitostjo uveljavljenega pravnega sredstva. Pravila zastaranja zahtevajo prožno razlago, kontekstualni pristop. Pri njihovi razlagi je treba upoštevati tako splošni kontekst kot tudi specifičnost okoliščin obravnavnega primera. Pretoga razlaga pravil o zastaranju je protiustavna.
Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.
V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve.
Učinek sodnega precedensa lahko seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji.
Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo v že razsojenem primeru, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji že sprejeta odločitev.
Dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora za leto 2017 pomeni, izhajajoč pri tem iz pojmovanja retroaktivnosti v pravu, da se ta dogovor uporablja (tudi) za akte in dejanja iz obdobja pred njegovim sprejemom in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017.
Iz obrazložitve sodbe mora biti razvidno, da je sodišče o določenem vprašanju odločalo kot o predhodnem vprašanju, saj predhodno vprašanje tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma in je kot tako del dejanske podlage sodbe. Upravno sodišče pravilnosti predhodnih odločitev Odbora in Banke Slovenije (odločba o prodaji poslovanja) v postopku reševanja Banke ni obravnavalo kot predhodno vprašanje, saj od tega ni odvisna odločitev o tožbi.
Upravno sodišče ima v enotnem postopku reševanja banke jurisdikcijo omejene presoje, saj lahko preizkusi le pravilnost izvršitve odločbe Odbora z odločbo nacionalnega organa za reševanje (Banka Slovenije) - kar vsebuje tudi kontrolo golega dejstva obstoja odločbe Odbora, izdane v postopku reševanja banke.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da sme prvotni lastnik gospodujoče nepremičnine odstopiti od Pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003, po tem, ko mu je ostala le še zaveza plačevanja nadomestila za plačilo služnosti, lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini pa je prenesel na novega pridobitelja, pri čemer pri prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo odslej deležen vseh koristi od služnosti?
- Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožničina odpoved pogodbe po 333. členu OZ pravno učinkovita, ker je bila po tej pogodbi služnost ustanovljena "za čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garažne hiše", kar je štelo za nedoločen čas, saj je štelo, da gre za opredelitev razloga ustanovitve in namembnosti služnosti in ne zamejitev trajanja služnosti?
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča v izpodbijani odločbi, da je Pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003 mogoče odpovedati na podlagi določbe 333. člena OZ - in da je torej odpoved tožeče stranke z dne 7. 3. 2019 pravno učinkovita?
Postopka odločanja agencije se lahko po splošnih določbah o postopku odločanja agencije v posamičnih zadevah udeleži le stranka postopka (četrti odstavek 463. člena ZTFI-1). Stranka postopka za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 je glede na določbo prvega odstavka 523. člena ZTFI-1 samo prevzemnik. S tem je v postopku odločanja agencije o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena smiselna uporaba določb prvega odstavka 43. člena ZUP o stranski udeležbi v upravnem postopku, ki se smiselno uporablja za postopek odločanja agencije le v primeru, če v tem zakonu ni določeno drugače (drugi odstavek 463. člena ZTFI-1). Ker je stranska udeležba v postopku agencije za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena, ima ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 17. člena ZUS-1 aktivno legitimacijo za tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi agencije v postopku o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1, samo prevzemnik.
Pri najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, mora biti trajanje opredeljeno in s tem omejeno, saj sicer ne gre za ta tip najemnega razmerja.
Zaključek najemnega razmerja tega tipa se lahko navezuje na nastop določenega dejstva. Vendar mora iti za dejstvo, katerega nastop je za (obe) pogodbeni stranki gotov, nedvomen; zanju je negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo.
Kadar pogodbeni stranki ne izhajata iz gotovosti, da bo po njuni volji določeno dejstvo nastopilo, in torej zanju ni negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo, temveč je negotovo tudi, ali bo sploh nastopilo, gre za najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.
Če je ostal nedokazan dogovor o končnem roku, je treba predpostaviti, da je bila sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas.
Učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Dejanske in pravne prvine te zadeve in zadeve III Ips 92/2015 se v bistvenem razlikujeta.
V okviru konkretne zavarovalne pogodbe je tožničin voznik, ki mu je le-ta prepustila upravljanje njenega vozila, sozavarovana oseba.
Prvi odstavek 953. člena OZ, ki je pravni temelj za možnost pogodbene izključitve zavarovanih rizikov, dopušča, da so iz kritja izključene škode, ki so nastale glede na pogodbeno določeno stopnjo krivde (na primer tiste, ki so povzročene iz hude malomarnosti) zavarovalca, zavarovanca in zavarovalnega upravičenca, dopustne pa so tudi druge oziroma drugačne omejitve ali izključitve zavarovalnega kritja; tudi takšne, ki zajemajo vožnjo alkoholiziranega voznika. Pomembno je, da so te jasno izražene in niso zavajajoče.
Avtomobilsko kasko zavarovanje ni obvezno zavarovanje. Zavarovalna pogodba tipično določa zavarovane nevarnosti, za katere nudi zavarovalno kritje tako, da to določi z določbami o zavarovanih rizikih in (hkrati) z določbami o omejitvi in izključitvi zavarovalnega kritja. Ena od možnih oblik (načinov) izključitve zavarovalnega kritja je tudi z določbami splošnih pogojev, da je zavarovalno kritje določene nevarnosti samo ob dodatnem dogovoru (to je primer v tej zadevi) ali ob plačilu dodatnem premije. Izključitev zavarovalnega kritja za škodo, povzročeno po alkoholiziranem vozniku pravne osebe, skladno s predmetnimi Splošnimi pogoji ne nasprotuje kogentnim določbam 953. člena OZ.