Namen izbrisne tožbe iz prvega odstavka 243. člena ZZK-1 je odprava posledic materialnopravno neveljavne vknjižbe. Do materialnopravno neveljavne vknjižbe pa lahko pride tudi v posledici poslovnega razpolaganja subjekta, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, pa lastninska pravica od (predhodnega) lastnika nanj nikoli ni bila prenesena, in sicer v primeru, če pridobitelj (tretji), ki je pravico pridobil od nelastnika, ni pošten.
Položaj v primeru vknjižbe slabovernega pridobitelja v posledici neobstoja razpolagalnega upravičenja odsvojitelja je podoben položaju, ko je vknjižba dovoljena na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izstavljeno na podlagi nične pogodbe, sklenjene med izbrisnim upravičencem kot odsvojiteljem in izbrisnim zavezancem kot pridobiteljem (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). V obeh primerih gre za razpolaganje na pravno poslovni podlagi, ki je materialnopravno neveljavno že takrat, ko je bila vknjižba dovoljena in opravljena. Razlika med obema položajema je le v tem, da gre pri prvem položaju za posle nelastnika, pri drugem položaju pa za posle lastnika. Pri drugem položaju je zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, zato ne povzroči nobenih pravnih učinkov. Z njegovo izročitvijo pridobitelj ne pridobi pričakovane stvarne pravice in z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik ali imetnik izvedene stvarne pravice. Pri prvem položaju pa s pravico razpolaga nekdo, ki ni lastnik in s pravico sploh ne more razpolagati, zato takšno razpolaganje nima nobenih učinkov na pravico, ki je predmet razpolaganja. Za pridobitev lastninske ali izvedene pravice od nelastnika na podlagi pravnega posla mora biti ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo izpolnjena predpostavka poštenosti dobrovernosti pridobitelja, ki zaupa, da je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, resnični lastnik, in ne ve, da vknjiženi lastnik ni resnični lastnik nepremičnine. V obeh navedenih primerih je rezultat poslovanja enak, to je, da je razpolaganje materialnopravno neveljavno. Slednje v obeh primerih utemeljuje pravno varstvo resničnega lastnika z izbrisno tožno po prvem odstavku 243. člena ZZK-1 zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe.
Sorodstvena povezanost direktorja oziroma enega od odvetnikov pooblaščene odvetniške družbe tožene stranke z nekdanjo predsednico sodišča ni taka okoliščina, ki bi narekovala prenos krajevne pristojnosti. Smiselno enako velja za sorodstveno povezavo drugega od odvetnikov pooblaščene odvetniške družbe tožene stranke z eno od sodnic sodišča (zakonca). Navedeno ni okoliščina, ki bi z vidika razumnega zunanjega opazovalca lahko vzbudila dvom v objektivno nepristranskost vseh sodnikov sodišča.
Utemeljevanje predloga za delegacijo pristojnosti s sprejetjem pravne odločitve v drugem sodnem postopku s strani druge razpravljajoče sodnice in nezadovoljstvo s tako odločitvijo, četudi je šlo za spor med istima strankama o bistveno enakem predmetu, samo po sebi ne utemeljuje dvoma v videz nepristranskosti sodišča z vidika razumnega zunanjega opazovalca.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena ZPP, pravico tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravico tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS, pravico tožeče stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, s tem, ko (ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pač pa) je samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi dopolnilo postopek, ter je ugodilo pritožbi in odločilo, da se tožba zavrne?
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka sicer res izključevala obstoj pogodbene podlage za opravljeno plačilo, a je hkrati zatrjevala drugačen zasledovan namen samega plačila (zavarovanje nasprotne ponudbe), zgolj na podlagi trditvenih navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je s plačilom denarnega zneska privolila v svoje prikrajšanje. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da že bistvene trditve tožeče stranke ovržejo domnevo zmote in je že s tem podan dejanski stan iz 191. člena OZ.
Tožeča stranka je v okviru trditvenih navedb sicer zanikala, da je s svojo izjavo z dne 24. 5. 2019 sklenila pogodbo s toženo stranko, a se je hkrati sklicevala, da je z nasprotno ponudbo zasledovala namen sklenitve pogodbe pod deloma drugačnimi pogoji, ki pa se niso nanašali na izpolnitev tožeče stranke kot kupca nepremičnine (višina in pogoji za plačilo kupnine). Ob tako podanih trditvah tožeče stranke zato ni mogoče izključiti podlage vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ.