ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 63, 137, 138, 138/1, 183, 183/3, 183/4, 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-1. ZUP člen 260, 260-9.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnina - Seznam telesnih okvar - sprememba predpisa - prišteta doba - začetek izplačevanja - pridobitev pravice
ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine.
Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tako je v 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Ker ostali pogoji niso sporni, je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil z 9. 1. 2013, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trajnejša nelikvidnost – dokazno breme – blokada transakcijskega računa – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Stranka mora zatrditi in izkazati razloge za nezmožnost unovčenja premoženja zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse. Zgolj gola pritožnikova navedba, da nima premoženja, ki bi ga lahko prodal za plačilo dolžnih sodnih taks, ne da bi pri tem ogrozil svojo dejavnost, ne zadošča.
Toženka je bila prejemnica Republiške štipendije, in sicer za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe računovodja. Toženka šolanja ni končala. V zvezi z vrnitvijo izplačanih zneskov je toženka s tožečo stranko sklenila poravnavo o vrnitvi prejetih zneskov. Ker je toženka vrnila le del dolgovanega zneska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo še vračilo preostalega dolga.
zavrženje obtožnega predloga - razlogi za zavrženje obtožnega predloga - okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe drugega odstavka 277. člena ZKP, saj meni da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje zavrženje obtožnega predloga obrazlaga s tem, da obdolženemu ni moglo vročiti obtožnega predloga, kakor tudi ne vabila za glavno obravnavo, ker se obdolženi ne nahaja na prijavljenem naslovu v tujini, in sicer R.S., kar je po mnenju pritožnika napačno. Dejstvo, da se obdolženi naj ne bi zadrževal na prijavljenem naslovu, namreč še ne pomeni, da je na begu. Ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi sicer državljan R.S., bi lahko sodišče na podlagi člena 547 ZKP preko ustreznih organov, in sicer policije, opravilo poizvedbe o njegovem dejanskem prebivališču, na kar se sklicuje tudi pritožba. Sicer pa pritožbeno sodišče opozarja na Komentar ZKP (mag. Štefan Horvat, točka 13, str. 741), iz katerega izhaja, da med okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med drugim niti neznano bivališče ne more biti podlaga za zavrženje obtožnega predloga.
stroški postopka – pritožbeni stroški – uspeh v pravdi – vrednost spornega predmeta
Tožnica je s pritožbo uspela v obsegu 16 %, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, ne pa 42 %.
Uspeh tožene stranke, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, znaša 58 %. Glede odgovora na toženkino pritožbo je tožnica torej uspela v obsegu 42 %.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016604
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3. ZDR-1 člen 7.
premestitev zaradi delovnih potreb – javni uslužbenec – odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – nepremoženjska škoda
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.
Pri D. so obstajale potrebe po dodatnih delavcih. Del tožničinega dela pri toženi stranki so prevzeli drugi delavci. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev. Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. Zato zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi in njegovi razveljavitvi ni utemeljen.
Tožnica se je morala po nalogu nadrejenega preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna. Nadrejeni je tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela. Njegov odnos do tožnice je bil neprimeren (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
invalidska pokojnina - začetek izplačevanja pokojnine - invalid I. kategorije - nastanek invalidnosti
Izplačevanje pokojnin je urejeno v petem delu ZPIZ-1 pod poglavjem "Pridobitev, uživanje in izguba pravic". Poleg ostalih pogojev za pridobitev pravice je pravica do uživanja (izplačevanja) izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v prvem odstavku 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na ločevanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja te denarne dajatve. Tožnik je glede na navedeno izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine že z dnem nastanka invalidnosti, kakor je to ugotovilo v pravnomočni sodbi prvostopenjsko sodišče, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne priznala pravica do invalidske pokojnine. Vendar pa je lahko to pravico, v smislu izplačila invalidske pokojnine, realiziral šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.
Tožnica je na glavni obravnavi podala nasprotno tožbo, pri čemer je sodišče prve stopnje prvotno zadevo obravnavalo pod drugo opravilno številko. V nadaljevanju je sodišče nasprotno tožbo izločilo, pri tem pa ni izvedlo dokazov, ki so bili posredovani v zadevi, ki se je vodila pod drugo opravilno številko. S takšnim načinom vodenja postopka je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je namreč opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008.
Na podlagi doslej znanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta. Glede uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih, in ki bi izključevala protipravno ravnanje uprave, saj toženca nista bila člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, predsednika uprave zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva, saj so bile kupljene delnice po previsoki ceni. Toženca sta vedela za cenitev, drugi analitiki pri prvotožeči stranki so ju opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnik opravljal dela za naročnika C. d.d., ki je pogodbo o medsebojnem sodelovanju s toženo stranko delno odpovedal. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, saj dela po pogodbi o zaposlitvi za tožnika dejansko ni bilo več, zanj pa tudi ni mogla najti drugega ustreznega dela, ne pri sebi in tudi pri drugih delodajalcih ne. Zato je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - napredovanje - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da je pri toženi stranki opravljala delo novinarja urednika in ne delo novinarja specialista. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da sporna oddaja ne vključuje poročanja z dogodkov, saj je oddaja izobraževalne in ne informativne narave, ter da nihče od zaposlenih novinarjev izobraževalnega programa, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik, ne poroča z dogodkov. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilen razlog za ugotovitev, da tožnica pri toženi stranki ni opravljala dela novinarja urednika, navedlo, da novinar urednik poroča z dogodkov, česar tožnica ni opravljala, zgoraj povzete navedbe tožnice za odločitev v zadevi niso pravno nepomembne ali očitno neutemeljene, zato bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti. Ker se ni, tožnica utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu, temveč je odvisna od odločitve predstojnika organa državne uprave.
S takšnim postopanjem, ko je sodišče prve stopnje opravilo narok v obsojenčevi nenavzočnosti, pa ni presodilo, ali je zaslišanje obsojenca vendarle potrebno, saj ni ugotavljalo vzrokov oziroma razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja. Navedena okoliščina pa je nedvomno pomembna za pravilno ugotovitev, kaj je bil vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja, in sicer ali so bile to objektivne okoliščine ali pa je vzrok pripisati obsojenčevi krivdi.
- Razen tega pa je sodišče prve stopnje opravilo narok za preklic pogojne obsodbe, ne da bi za to bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj obsojeni ni bil pravilno vabljen na narok. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico podati razloge o tem zakaj ni izpolnil dodatnega pogoja.
URS člen 29, 29/2.. ZKP člen 301, 302/2, 340, 340/2, 349, 349/4, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
(ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.
Tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je sodišče prve stopnje že odločalo o identičnem zahtevku v drugi zadevi, ki je bila potrjena z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1644/2014. Odločitev v tej zadevi je pravnomočna, saj je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Pravnomočna sodba pa preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med dvema strankama (ne bis in idem). Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je že stvar pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Zato je sodišče utemeljeno odločilo, da se tožba tožnika zavrže (274. člen ZPP).
ZFPPIPP člen 131, 132, 390, 390/2. ZIZ člen 34, 34/3, 53, 53/2, 170. ZJSRS člen 28.
postopek osebnega stečaja - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja - dovoljenost izvršbe ali zavarovanja - prednostne terjatve - terjatev iz naslova zakonite preživnine - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - dovoljenost izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju - izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe
Po izrecni določbi drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na postopek izvršbe in zavarovanja zaradi izterjave zakonite preživnine, začetem pred začetkom stečajnega postopka. Prav tako je po začetku stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku dovoljeno izdati sklep o izvršbi in zavarovanju zaradi izterjave zakonite preživnine.
Pritožnik meni, da prisilno prodajo istega premoženja sočasno vodita dve sodišči. Zgodilo bi se lahko celo, da bi bilo premoženje sočasno prodano na dveh dražbah sodišč kupcem, ki drug za drugega ne bi vedeli. Po mnenju pritožbenega sodišča to ni pravna ovira, da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti 390. člena ZFPPIPP. Izvršilni postopek s prodajo nepremičnin je sestavljen iz več faz postopka. Sodišče je zaznamovalo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom na nepremičninah v zemljiški knjigi in s tem je pridobil upnik zastavno pravico na nepremičnini (prim. 170. člen ZIZ). Ostala izvršilna dejanja pri izvršbi glede nepremičnine pa bodo v izvršilnem postopku opravljena le, če nepremičnina ne bo prodana že v stečajnem postopku. Izvršilno sodišče bo moralo stečajni postopek upoštevati toliko, da ne pride do dvojne prodaje iste stvari. Na to bo moralo paziti izvršilno sodišče pri opravi nadaljnjih izvršilnih dejanja v postopku unovčenja nepremičnine. Tudi pritožnik ugotavlja, da se sočasno ne moreta voditi dve prisilni prodaji nepremičnine. Ker pa gre za izterjavo prednostne terjatve ni razloga, da se ne bi uporabil drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP, ki izključuje 131. člen ZFPPIPP, pri dovolitvi izvršbe in zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ter posledično pri poplačilu terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija
Tožena stranka se je z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na posredovanje napačnih podatkov o kraju dejanskega bivanja tožnika seznanila dne 17. 12. 2014, ko je prejela poročilo detektiva, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 pa je tožniku vročila dne 15. 1. 2015. Tako so pritožbeni očitki o zamudi 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi neutemeljeni in materialnopravno zmotni. Izredno odpoved je tožena stranka tožniku podala znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka (skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1).
Kršitev obveznosti delovnega razmerja, povezana s potnimi stroški, ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi tudi očitala), ki ga stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženko s prikrivanjem dejanskih okoliščin glede kraja, s katerega se vozi na delo in z dela, spravil v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je povrnila višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi jih bil upravičen glede na kraj, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela, kot je pravilno zaključilo sodišču prve stopnje.