Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.
Dolžnost intervenienta je, da navede, v čem je njegova korist oziroma pravni interes, da ena stranka zmaga v pravdi, in dokaže obstoj predpostavk za dopustnost njegove intervencije v pravdi. Pritožnik svojega intervencijskega interesa ni zatrjeval. Navedel je le, da intervenira na strani tožene stranke. Ni navedel, v kakšnem razmerju je do stranke in v čem je njegov intervencijski interes. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo pritožnikove stranske intervencije na strani tožene stranke.
Za javno listino načeloma velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno. Vendar je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Za izpodbojnost javne listine velja dvoje dokaznih pravil. Dokazno pravilo o neresničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje, ter dokazno pravilo o nepristnosti, ki pomeni, da javne listine ni izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Prav iz slednjega razloga tožnica izpodbija notarski zapis, ko zatrjuje, da na javni listini podpisi niso pristni, ker te listine A.A. ni podpisal. V ta namen je predlagala pridobitev fotokopije overovitve notarske knjige, evidenčno listo obiskov v Centru starejših ter dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tovrstne dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z utemeljitvijo, da ni razhajanj pri podpisih, da bi bilo mogoče podvomiti v njihovo pristnost, čeprav za takšno sklepanje samo nima strokovnega znanja. Zaradi predhodno ugotovljene procesne pomanjkljivosti in kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
oprostitev plačila sodne takse – predlog za oprostitev plačila sodne takse – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – mesečni dohodek na družinskega člana – ustavna odločba
Ker mesečni dohodek na družinskega člana ne presega dvakratnika minimalnega dohodka, predlagatelj izpolnjuje zakonske pogoje za oprostitev plačila sodne takse v celoti.
predlog za obnovo postopka - načelo materialne resnice
Tožnik je v vlogi v predsodnem upravnem postopku navedel, da tožena stranka ni razpolagala z dokumenti, ki jih je našel v stari personalni mapi in ki dokazujejo, da je bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je predlagal, da se to upošteva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo za tožnika sporno dejansko stanje. Tožnik res ni navedel, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca po 183. členu ZPIZ-2, vendar mu pravne podlage tudi ni bilo potrebno navesti oziroma, če bi jo navedel, toženec nanjo ne bi bil vezan. Katero pravno podlago oziroma materialno pravo se uporabi oziroma upošteva pri odločitvi, je stvar upravnega organa. Skladno z načelom materialne resnice (7. člen ZUP) mora tožena stranka dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo ali ni jasno, kaj stranka uveljavlja, je potrebno to vprašanje s stranko razčistiti in ji omogočiti, da svoje pravice na čim lažji način uveljavi. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka ni postopala na tak način in ni tožnikovega predloga presodila še po 183. členu ZPIZ-2, o njegovem smiselnem uveljavljanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku, pač pa le pogoje za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
izrek sklepa o vzgojnem ukrepu – razpis seje oziroma glavne obravnave v postopku proti mladoletniku
V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.
Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.
Sodišče v primeru, če tožena stranka zahtevek pripozna izda posebno sodbo: sodbo na podlagi pripoznave. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče. Zato ni potrebno, da bi se tožnica s pripoznavo zahtevka pred izdajo sodbe seznanila, in prav tako ni treba, da bi tožnica eventualno podala predlog za izdajo takšne sodbe. Tožnica izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če tožena stranka zahtevek pripozna, tudi ne more preprečiti. Zato namreč ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje takšne sodbe.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 63, 137, 138, 138/1, 183, 183/3, 183/4, 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-1. ZUP člen 260, 260-9.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnina - Seznam telesnih okvar - sprememba predpisa - prišteta doba - začetek izplačevanja - pridobitev pravice
ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine.
Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tako je v 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Ker ostali pogoji niso sporni, je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil z 9. 1. 2013, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
stroški postopka – pritožbeni stroški – uspeh v pravdi – vrednost spornega predmeta
Tožnica je s pritožbo uspela v obsegu 16 %, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, ne pa 42 %.
Uspeh tožene stranke, upoštevajoč vrednost spornega predmeta po njeni pritožbi, znaša 58 %. Glede odgovora na toženkino pritožbo je tožnica torej uspela v obsegu 42 %.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016604
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3. ZDR-1 člen 7.
premestitev zaradi delovnih potreb – javni uslužbenec – odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – nepremoženjska škoda
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.
Pri D. so obstajale potrebe po dodatnih delavcih. Del tožničinega dela pri toženi stranki so prevzeli drugi delavci. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev. Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. Zato zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi in njegovi razveljavitvi ni utemeljen.
Tožnica se je morala po nalogu nadrejenega preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna. Nadrejeni je tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela. Njegov odnos do tožnice je bil neprimeren (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
invalidnost I. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač. Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, neutemeljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023248
KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 54, 54/1, 58, 58/3, 205, 205/1, 295/1-1, 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 370, 370/2.
nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine - pogojna obsodba - način izvršitve kaznivega dejanja - predkaznovanost - dejansko stanje - sodba na podlagi priznanja krivde
Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP).
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za sporno leto upravičen do izplačila nadurnega dela v sporni višini. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec finančne stroke ob upoštevanju podatkov iz potnih nalogov ugotovil, da je tožnik upravičen do plačila za nadurno delo v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju stališča iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča navedlo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev 3. člen ZDCOPMD, saj je tožnik vozil osebno in tovorno vozilo, lažje od 3500 kg. Izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec upošteval navedeni zakon, tako sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ampak je upoštevalo prvotni izračun izvedenca, v katerem je kot podlago za izračun uporabil potne naloge.
stranska denarna kazen - sprememba v zaporno kazen
Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu stransko denarno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 9797/2013 dne 26. 8. 2013, in sicer 12.000,00 EUR, ki jo je obsojeni bil dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih spremenilo v zaporno kazen v trajanju 120 dni zapora. Obsojeni namreč ni plačal izrečene stranske denarne kazni niti do roka plačila, to je do dne 30. 9. 2015, niti do izdaje napadenega sklepa, to je do 14. 12. 2016 in tako še vedno dolguje celoten znesek izrečene denarne kazni v višini 12.000,00 EUR. Ker sodišču navedenega zneska ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kljub izdanemu sklepu o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu I 32/2016 z dne 22. 1. 2016, ter je tako še vedno kot sredstvo izvršbe odprt rubež plače dolžnika pri podjetju S. d.o.o., ki pa se na pozive sodišča ne odziva, dolžnik, to je obsojeni, pa drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo nima.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za izdaje začasne odredbe, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - solidarna odškodninska odgovornost - imetnik nevarne stvari
Ob pravilni presoji, da je mostno dvigalo nevarna stvar in ob dejstvu, da je zavarovanec druge toženke imetnik tega dvigala, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti ne zadošča dejstvo, da ni imel vpliva na tožnikovo ravnanje. Za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti bi druga toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.
Da bi se prva toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, ne zadoščajo trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Morala bi zatrjevati in dokazati tudi, da tožnikovih ravnanj tudi ni mogla pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti, česar ni storila. Da bi se delno rešila odgovornosti, pa bi morala dokazati svojo trditev, da je vzrok (sovzrok) nastanka škodnega dogodka delo, ki ga je tožnik opravljal s pomočjo dvigala samovoljno in preko naročila nadrejenega, česar ni dokazala. Tožikova neuporaba čelade pri delu ne more pomeniti njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve toženke dopuščal neuporabo čelade pri takem delu in ni izvajal nadzora glede uporabe tega zaščitnega sredstva.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti škodo, saj je škodni dogodek nastal zaradi okoliščin, ki so posledica njunega skupnega delovanja.
Pogodba ne nastane niti takrat, ko je navzven sledeč izjavi pogodbenih strank soglasje sicer doseženo, a je to soglasje v nasprotju z resnično voljo o naravi, podlagi in predmetu pogodbe.