KZ člen 95, 96, 96/2. OZ člen 356, 365. ZDavP člen 125,125/3, 126, 126/2, 126/6.
zastaranje izvršitve odvzema premoženjske koristi - judikatna terjatev
Pritožbeno stališče, da za isto terjatev ne moreta teči dva zastaralna roka in to tako, da se tek zastaralnega roka od dne 10. 11. 2009 dalje ne upošteva, je napačno. Gre za judikatno terjatev, ki po določbi 356. člena OZ zastara v 10-ih letih, pravica do davčne izterjave pa tudi ni zastarala upoštevajoč že citirane določbe tretjega odstavka 125. člena in šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.
Pritožba upravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je za tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 obdolženemu določilo posamezne kazni petnajst dni zapora za vsako dejanje, pri tem pa ni upoštevalo najnižje splošne mere kazni zapora, določene v 46. členu KZ-1, to je en mesec.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – premoženjsko stanje – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – delna oprostitev plačila sodne takse
Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvega sodišča, da niso podani pogoji za tožnikovo celotno oprostitev plačila sodne takse. Inštitut taksne oprostitve je treba razlagati restriktivno, saj je namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, tožnika pa v ta krog ni mogoče uvrstiti, saj prejema dohodek, poleg tega pa je tudi lastnik nepremičnine v vrednosti 75.000,00 EUR, v kateri ne živi.
ZUKSB člen 11, 11/1, 29, 29/3. ZIZ člen 273, 273/1. ZZK-1 člen 63, 63/1.
začasna odredba – zavarovanje nedenarne terjatve – izbris maksimalne hipoteke – prepoved prenosa maksimalne hipoteke – prenos premoženja na DUTB – namen zavarovanja
V obravnavanem primeru je bila maksimalna hipoteka na podlagi zakona že prenesena na DUTB. Ker tožena stranka ni več imetnik maksimalne hipoteke, ampak je njen imetnik DUTB, tožeča stranka s predlogom, ki toženi stranki prepoveduje razpolaganje z maksimalno hipoteko, namena zavarovanja svoje terjatve ne more doseči. Prepoved razpolaganja se lahko nanaša le na imetnika pravice. Brez smisla je zato predlog, da se dolžniku prepove razpolaganje s stvarno pravico, ki je več nima.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je namreč nerazumljiv. Tožnica je podala spremembo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo, kar pomeni, da bi moralo odločati v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila. Sodišče mora najprej odločati o primarnem tožbenem zahtevku in šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek zavrne, sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, pri čemer mora biti tudi razvidno, kaj predstavlja primarni in kaj podredni tožbeni zahtevek. Tudi sicer bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva, kot je določeno v 285. členu ZPP, razčistiti, kakšen je sploh tožbeni zahtevek tožnice, saj iz primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (npr. plačilo ur za delo na nedelje in praznike, plačilo odpravnine zaradi poteka delovnega razmerja, plačila nočnega dela) izhaja, da je tožnica postavila enak ali nekoliko znižan podredni tožbeni zahtevek, kar pa ni pravilno.
razmerja med starši in otroki – stiki z otrokom – določitev režima stikov – obseg stikov – prazniki – počitnice
Če se starša nista sposobna dogovoriti o stikih s pomočjo CSD in zahtevata odločitev sodišča, mora sodišče v odločbi opredeljeno določiti režim stikov. Kako natančno mora sodišče določiti stike starša z otrokom, je odvisno od sposobnosti medsebojnega komuniciranja staršev.
izvedensko mnenje – poziv sodišča k podaji pripomb – pripombe na izvedensko mnenje – prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev pripomb na izvedensko mnenje – zavrnitev prošnje za podaljšanje roka – neupoštevanje pripomb, podanih po preteku določenega roka – zamuda roka – opozorilo na posledice zamude roka – prekluzija – pravočasno podajanje navedb in dokaznih predlogov – pravočasnost pripomb na izvedensko mnenje
V skladu s četrtim odstavkom 286.a člena ZPP je potrebno vloge sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. V konkretnem primeru je tožnica vlogo s pripombami na izvedeniško mnenje in predlogom za zaslišanje priče podala šele en dan pred razpisanim narokom, kar je prepozno. Vloge namreč ni bilo moč pravočasno vročiti nasprotni stranki, hkrati pa je šlo za narok, na katerem je sodišče dokazovanje in obravnavanje zaključilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0072615
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 83. ZFPPIPP člen 103.
zavarovalna pogodba – škoda – predmet zavarovalnega kritja – lastništvo vozil – komisijska pogodba – splošni pogoji poslovanja – uporaba določil in razlaga spornih določil – nejasna določila v posebnih primerih – nagrada upravitelja
V določbi 2. točke drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev ni nedvoumno določeno, da so zavarovana le vozila v lasti tožeče stranke. Pri razlagi pojma „pripadati“ je treba upoštevati okoliščino, da je Splošne pogoje sestavila tožena stranka, in razloge, zaradi katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Vsebino Splošnih pogojev je določila tožena stranka in ni bila predmet usklajevanja s tožečo stranko. V te Splošne pogoje bi tožena stranka lahko vnesla nedvoumno določilo, da so zavarovane le premičnine v lasti zavarovanca. Vendar tega ni storila in je sama povzročila, da besedilu ni mogoče pripisati tako jasnega pomena, za katerega se zavzema v tem gospodarskem sporu (tj. pripadnost pomeni obstoj lastninske pravice). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožeča stranka ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Ob upoštevanju določbe v zavarovalni polici, da so predmet zavarovanja vozila na prostem, je treba pojem pripadnosti iz Splošnih pogojev razumeti tako, da zavarovanje krije škodo na vozilih, ki se nahajajo na parkirišču tožeče stranke in so namenjeni nadaljnji prodaji. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala dokazati lastništvo spornih vozil, kar pa ji s predložitvijo komisijskih pogodb kot zavezovalnih pravnih poslov ni uspelo.
ZPIZ-2 člen 63, 64. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - preostala delovna zmožnost
Tožnik je zmožen za dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Ker ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela niti do nezmožnosti za opravljanje poklica z izgubo preostale delovne zmožnosti,
je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.
Povedano drugače: tudi če bi toženca v ugovoru zoper izdano začasno odredbo zatrjevala, da je terjatev zaradi prvih treh plačil delno prenehala, to na ugotovitev, da je (zapadla) terjatev tožnice (z verjetnostjo) izkazana, ne bi vplivalo. Pravica zahtevati relativno neveljavnost pravnega dejanja z delnim plačilom terjatve namreč ne preneha, ampak se po obsegu zgolj zmanjša.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predkaznovanost - alternativno prestajanje zaporne kazni - oprava dela v splošno korist - primeren način izvršitve kazni - ponavljanje kaznivih dejanj - presoja okoliščin - smotrnost izreka nadomestne izvršitve kazni
Okoliščina, ki jo navaja pritožba, da se je obsojenec sedaj zaposlil in da je ob tem pripravljen opravljati še delo v splošno korist, ob istočasni navedbi, da se nahaja v tujini, kjer opravlja delo, ne more privesti do spremembe na prvi stopnji sprejete odločitve. Iz pritožbe namreč izhaja, da je posledično navedenemu sodelovanje obsojenca s CSD oteženo, pa zato tudi iz tega razloga način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, po presoji pritožbenega sodišča, ki soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ni sprejemljiv.
nadomestilo med bolniškim staležem - zavrženje vloge
Toženec je tožnikovo zahtevo za priznanje pravice od nadomestila med bolniškim staležem v spornem obdobju zavrgel, ker je štel, da je o tej pravici že odločil s predhodno izdano pravnomočno upravno odločbo. Ker ni bilo ugotovljeno, naj kaj se ta predhodna odločba sploh nanaša, oziroma o čem je bilo z njo odločeno, je pritožbeno sodišče izpodbijana sklep in odločbo toženca odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016917
ZDR člen 184, 214, 214/7. ZVZD-1 člena 3. OZ člen 150, 186.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – študentsko delo – delavec – solidarna odgovornost – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – nepremoženjska škoda
Tožnica v tem sporu uveljavlja solidarno odgovornost prve in drugotožene stranke za nastalo škodo na podlagi opravljanja študentskega dela (treniranja konj za nastope, prodajo in drugo uporabo). Tožnica je opravljala študentsko delo pri drugotoženi stranki na podlagi napotnice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napotnice, ki se glasi na prvotoženo stranko. Glede varnosti pri delu ZVZD-1 določa širšo opredelitev pojmov delavca in delodajalca. Po določbi 3. člena ZVZD-1 delavec namreč ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona obravnava tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca. Za delodajalca pa se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu. Pri objektivni odškodninski odgovornosti je skladno s 150. členom OZ odločilno, ali je takšen delodajalec obratovalec nevarne dejavnosti, v okviru katere se izvaja ujahavanje mladih neujahanih konj. Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožničino škodo, ker ni njen delodajalec, ni bilo ugotovljeno, ali v razmerju med njo in tožnico obstojijo elementi civilnega delikta, oziroma ali je prva toženka objektivno odgovorna kot obratovalka in je zato podana solidarna odškodninska odgovornost po pravilih iz 186. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je konkretno opravilo jahača (ujahavanje mladega konja, s katerega je tožnica padla in se poškodovala) potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), pri čemer drugotožena stranka v pritožbi ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o njeni objektivni odgovornosti za nesrečo pri delu.
ZIZ člen 53, 53/1, 58, 58/2, 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Sprememba zakona pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ, ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017028
ZIZ člen 53, 53/1, 58, 58/2, 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – narok – pravica do ugovora – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem zadržanje učinkovanja ni več možno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več zadevah. Ko torej odpovedana pogodba preneha veljati, takrat zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več možno, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1.
Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ. Ker predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnico veljala določba 113. člena ZDR-1), je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register – vpis spremembe zakonitega zastopnika družbe – pravni interes – javni interes – splošni interes države – zakonitost vpisov v sodni register
Splošni javni interes države, da vpisi v sodni register odražajo zakonito stanje, ne predstavlja pravnega interesa po drugem odstavku 41. člena ZSReg.
OZ člen 131, 138, 171, 174, 179, 185. KZ člen 133. ZPP člen 14, 216.
pretep – fizično nasilje – udarec – vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo – silobran – ugovor deljene odgovornosti – soprispevek – povrnitev nepremoženjske škode – razpočna rana nad očesom – ugriz – ugrizna rana – odkrhnjenje dela kosi na kostnem členku kazalca – udarnina – odrgnina – telesne bolečine – nevšečnosti med zdravljenjem – cepljenje proti tetanusu – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti – primarni strah – sekundarni strah – premoženjska škoda – prevozni stroški zaradi zdravljenja – kilometrina – strošek bencina – prosti preudarek – stroški po temelju – stroški po višini
Toženčev odziv, to je grob fizični obračun s tožnikom, ker ni takoj zapustil njegovega zemljišča, je bil povsem neprimeren in ga nikakor ni mogoče uvrstiti v okvir dovoljene samopomoči, na katero se sklicuje toženec.
Sodna praksa prisoja odškodnino za strah tudi, če je bil škodni dogodek izrazito kratkotrajne narave (npr. trčenje motornih vozil). Tak pa obravnavani primer niti ni bil, saj se je toženec zagnal v tožnika, ga zbil na tla, močno ugriznil v prst in potem, ko se je tožnik izvil iz njegovega prijema, še stekel za tožnikom, ki je pred njim pobegnil.
Pravično denarno odškodnino za strah, ki je enotna kategorija nepremoženjske škode, predstavlja znesek 700,00 EUR.
Kot trajno posledico je sodni izvedenec medicinske stroke ugotovil le manjše mravljinčenja na vrhu jagodice prsta, ki ga tožnik čuti ob daljšem igranju na kitaro. Gre za neznatno škodo, ki ne daje podlage za prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
zavrženje tožbe – odpoved pogodbe o zaposlitvi – vročanje – odklonitev prevzema odpovedi – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Tožnik je bil dne 16. 10. 2015 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžan sprejeti, dejstvo, da je odklonil prevzem, pa ne pomeni, da mu je bila odpoved vročena. Tožena stranka bi morala ravnati skladno z določbo 144. člena ZPP, tožniku izredno odpoved pustiti v prostorih delodajalca oziroma na njegovem delovnem mestu ter izpolniti vročilnico. Tega pa ni storila, saj je pisanje poslala tožniku in njegovemu pooblaščencu po pošti. Ker je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 2. 11. 2015, je dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in tako pravočasna.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za zavrženje ali zavrnitev drugih pritožb, ki niso posebej taksirane in niso takse proste - tar. št. 74013
Zadeva je torej pravnomočno zaključena, zato pritožbene trditve, v katerih oškodovanec zatrjuje drugače, ne morejo biti uspešne. Ker po tar. št. 74013 ZST-1 znaša taksa za zavrženje ali zavrnitev pritožb, ki niso posebej taksirane in niso takse proste 30,00 EUR je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je odločilo, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 14, 16. ZMEPIZ-1 člen 76, 76/1, 81, 81/3, 83, 83/1, 83/2. ZPIZ-1 člen 80, 80-5.
lastnost zavarovanca - družbenik in poslovodja - priznanje delovnega razmerja za nazaj - pravnomočnost
V primeru, ko je s pravnomočno sodbo oziroma z odločitvijo v delovnem sporu ugotovljen obstoj delovnega razmerja, se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca ugotavlja na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 in to tudi v primeru, da je zavarovanec že vključen v zavarovanje po drugi podlagi. Za obdobje pred 1. 1. 2000 pa se lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni bil vključen v obvezno zavarovanje, če pa je že bil vključen v obvezno zavarovanje, pa se čas pred 1. 1. 2000 ugotavlja le za obdobja, v katerih je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje, pod pogojem plačila prispevkov. Ker tožnica uveljavlja lastnost zavarovanca za obdobje po 1. 1. 2000, določba 83. člena ZMEPIZ-1 za rešitev te zadeve ni uporabljiva, pač pa določba 80. in 81. člena ZMEPIZ-1. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje tožnici, ne glede na to, da je bila v tem obdobju že vključena v obvezno zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe na podlagi 16. člena ZPIZ-2, pravilno priznalo lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja v spornem obdobju na podlagi 14. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 24 ur na teden.