ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 21, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2.
izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - nagrada stečajnega upravitelja - dajatveni del - sposobnost izvršljivosti
Sposobnost izvršljivosti imajo tiste sodne odločbe oziroma njihovi deli, v katerih je dolžniku izrecno in nedvoumno naložena obveznost plačila določenega denarnega zneska oziroma izpolnitev določene dajatve, storitve ali opustitve.
Pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 8. 2013, s katerim je bilo ugotovljeno, da se upniku kot upravitelju za delo v postopku prisilne poravnave odmeri nagrada v višini 10.398,06 EUR, nima dajatvenega oziroma naložitvenega dela, iz katerega bi izhajala obveznost dolžnika, da mora znesek nagrade poravnati upravitelju.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 146a, 146a/2, 188, 188/3. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 5, 8.
stranka je tuja pravna oseba – prevod tožbe v tuj jezik – rok za predložitev listin – prošnja za podaljšanje roka – ustavitev postopka – Uredba (ES) št. 1393/2007
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obeh predlogov tožeče stranke za podaljšanje roka za predložitev prevodov listin v nemški jezik, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. V kolikor se tožeča stranka ni strinjala s sklepom z dne 20. 4. 2016 (oziroma njegovimi razlogi), s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njen predlog za podaljšanje roka, pa je imela možnost zoper navedeni sklep vložiti pritožbo, česar ni storila. Zato v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka s pritožbenimi navedbami o upravičenosti predloga za podaljšanje roka ne more biti več uspešna.
ZST-1 člen 1, 1/3. ZPP člen 11, 105a, 189, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za taksno oprostitev – preuranjen predlog – litispendenca – dva ugovora v ugovornem roku
Ker sta bila oba ugovora vložena v ugovornem roku, bi ju sodišče prve stopnje moralo obravnavati skupaj. O litispendenci namreč v takšnem primeru ni mogoče govoriti.
Ker nobena od pravdnih strank ni predlagala, naj sodišče opravi glavno obravnavo, absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila zagrešena.
Iz v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev o vloženih predlogih za izvršbo je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika posledično pretrga tudi zastaranje zoper subsidiarnega poroka, materialno pravo pravilno uporabilo.
ZST-1 člen 1, 1/1, 35. ZST-1 tarifna številka 9511.
obveznost plačila sodne takse – postopek za cenitev in prodajo stvari – sklenitev sodne poravnave – vrnitev sodne takse –postopek zaradi izterjave neplačane takse
Prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da po tar. št. 9511 ZST-1 ni pravne podlage, da se v primeru sklenitve sodne poravnave vrne sodna taksa, ki je bila plačana za predlog, s katerim se je uvedel postopek.
Pritožnik nima prav, da bi moral izpodbijani sklep v izreku navajati čas do kdaj se pripor podaljša. Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici, je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani. Pripor se podaljša brez navedbe časa, do kdaj sme trajati, saj mora sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Poleg tega se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP).
sodna taksa kot procesna predpostavka - domneva umika pritožbe
Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, za katero ob vložitvi ni plačal sodne takse, sodne takse pa tudi ni plačal po tem, ko je sprejel plačilni nalog, niti v roku za plačilo sodne takse ni predlagal, da se ga sodne takse za pritožbo oprosti.
Ker pisnosti spremembe najemne pogodbe nobena od strank ni zatrjevala, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali se s strani toženca zatrjevani ustni dogovor nanaša na bistveno sestavino najemne pogodbe. Kot takšno je mogoče opredeliti tista izpolnitvena ravnanja pogodbenih strank, ki se ju ena v razmerju do druge zavežeta izpolniti. Katere so bistvene sestavine posameznih pogodb, zakon ne določa, ampak jih glede na pravna pravila posameznega tipa pogodbe opredeljuje sodna praksa in pravna teorija.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC0004714
KZ člen 25, 234, 234/1.
oškodovanje upnikov - opis dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – navedba oškodovancev
Iz opisa dejanja pod točko A/1-4 izreka sicer izhajajo očitki, da naj bi obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje deloma vsak od njiju sam, deloma v sostorilstvu pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kot družbenika in direktorja družbe A. d.o.o.), opisano je njuno vedenje o prezadolženosti družbe v času storitve očitanega jima kaznivega dejanja, opisano je katerim poimensko navedenim upnikom naj bi dajala prednost, na kak način in v kakšni višini so bile poplačane njihove terjatve, navedena je tudi višina premoženjske škode, ki je bila povzročena drugim upnikom in ki večkratno presega znesek velike premoženjske škode, navedena pa je še višina priznanih terjatev v postopku prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. in višina priznanih terjatev v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika A. d.o.o. V opisu dejanja pa ni konkretizirano, kdo so oškodovanci, torej kdo so oškodovani upniki. Gre za tako pomanjkljivost, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je navedbe drugih upnikov, ki jih storilec s poplačilom lastno izbranih priviligiranih upnikov oškoduje.
Tožnica z zahtevkom (v nobenem primeru) ne more več uspeti. Riziko „izgube“ pravnega interesa je na njeni strani. Sicer pa je imela tožnica možnost po tem, ko je prejela vlogo toženke z dne 9. 9. 2016 in je bila seznanjena z dejstvom razveljavitve spornih skupščinskih sklepov (vlogo je prejela dne 15. 9. 2016), tožbo do izdaje izpodbijanega sklepa (do 4. 10. 2016) umakniti, pa tega ni storila. Prostovoljni izpolnitvi obveznosti (da je toženka prostovoljno izpolnila obveznost - razveljavila svoje sklep skupščine - tožnica trdi v pritožbi), bi moral slediti umik tožbe, če bi se tožnica želela „rešiti“ obveznosti plačila stroškov postopka nasprotni stranki (158. člen ZPP).
Dogovor pravdnih strank bi bil uporabljiv v primeru, če bi prišlo do umika tožbe na podlagi te poravnave, za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožeča stranka bi namreč v skladu z zadevno poravnavo bila dolžna tožbo umakniti v roku 30 dni po primopredaji, ki je bila izvedena 23. 2. 2010. Umik tožbe več kot šest let po sklenjeni poravnavi oziroma izvedeni primopredaji ni v duhu sklenjene poravnave, zaradi česar stroškovni dogovor, ko do umika tožbe ni prišlo v dogovorjenem roku, za stroškovno presojo v obravnavani zadevi ne predstavlja primerne pravne podlage.
Obnova kazenskega postopka zaradi kršitve kazenskega zakona, ni dovoljena oziroma povedano drugače, kršitev kazenskega zakona ne more biti razlog za obnovo kazenskega postopka (410. člen ZKP).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSM0023388
ZSKZDČEU-1 člen 13, 13/1, 13/1-1.
predaja osebe zaradi izvršitve zaporne kazni - sojenje v nenavzočnosti
Sodišče, ki odloča o izročitvi zahtevane osebe, mora namreč razpolagati z jasnimi podatki o tem, ali je bila zahtevana oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve, pravočasno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja in opozorjena na to, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ker je to zahteva, ki jo navaja določba prve alineje prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1.
Okoliščina, da je bila v isti kazenski zadevi v priporu, ne zadošča za ugotavljanje izpolnitve pogoja za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, navedenega v 13. členu ZSKZDČEU-1.
absolutna bistvena kršitev postopka - opustitev vročitve - poziv na dopolnitev tožbe
Tožeči stranki pozivni sklep sodišča prve stopnje na dopolnitev tožbe, ki ga je izdalo dne 13. 7. 2016, ni bil vročen. Zato je pritrditi pritožbi, da tožeči stranki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma, da bi se na pozivni sklep sodišča za dopolnitev tožbe lahko pravočasno odzvala.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017133
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD člen 5, 15, 24. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - delo na višini - nevarna dejavnost
Tožnica v sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči spornega dne. Tožnica je bila zaposlena pri prvotoženi stranki (delodajalcu) na delovnem mestu čistilka. Prvotožena stranka ji je odredila čiščenje zgornje površine visečih elementov v kuhinji splošne bolnišnice. Tožnica si je pri čiščenju pomagala s stolom na vrtljivih kolesih, ki se ji je ob sestopu izmaknil, zato je padla na tla in si pri tem poškodovala desno koleno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe manjkajo ugotovitve o tem, ali je bila tožnica (in ne njene sodelavke) poučena o tem, na kakšen način mora opravljati čiščenje zgornjih delov visečih elementov, kot tudi jasni razlogi za ugotovitev, da je prvotožena stranka nad njenim delom izvajala ustrezen nadzor. Ker sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V skladu s sodno prakso o delu na višini kot nevarni dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ govorimo šele pri višinah nad 150 centimetrov, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnica spornega dne dela ni opravljala na takšni višini, da bi bila iz tega razloga podana objektivna odgovornost prvotožene stranke.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM0023332
ZFPPIPP člen 131, 132, 390, 390/2. ZJSRS člen 28, 28/3.
vstop novega upnika - zakonska subrogacija - preživninski sklad - prednostna preživninska terjatev - ni prekinitve postopka zaradi začetka stečajnega postopka
Ker se narava terjatve zaradi zakonske subrogracije ni spremenila in še vedno ostaja preživninska terjatev, se v skladu z določbo drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP določila 131. in 132. člena ZFPPIPP v postopku izterjave terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine kot prednostne terjatve ne uporabljajo.
stranska denarna kazen - sprememba v zaporno kazen
Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu stransko denarno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 9797/2013 dne 26. 8. 2013, in sicer 12.000,00 EUR, ki jo je obsojeni bil dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih spremenilo v zaporno kazen v trajanju 120 dni zapora. Obsojeni namreč ni plačal izrečene stranske denarne kazni niti do roka plačila, to je do dne 30. 9. 2015, niti do izdaje napadenega sklepa, to je do 14. 12. 2016 in tako še vedno dolguje celoten znesek izrečene denarne kazni v višini 12.000,00 EUR. Ker sodišču navedenega zneska ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kljub izdanemu sklepu o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu I 32/2016 z dne 22. 1. 2016, ter je tako še vedno kot sredstvo izvršbe odprt rubež plače dolžnika pri podjetju S. d.o.o., ki pa se na pozive sodišča ne odziva, dolžnik, to je obsojeni, pa drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo nima.
Tožena stranka je ugotavljala tožnikovo delovno uspešnost skladno z določbami podjetniške kolektivne pogodbe. Variabilni del plače iz naslova stimulacije za delovno uspešnost se je zaposlenim v obdobju od oktobra 2013 zmanjševal, ker so se bistveno zmanjšala sredstva namenjena za ta namen, kar se je poznalo tudi pri tožniku. Drugi vzrok za znižanje stimulacije, ki jo je prejel tožnik, pa je bil v tem, da se je kvaliteta in količina tožnikovega dela zmanjšala, saj ni več dosegal odločnih rezultatov, posledica pa je bila, da tožnik stimulacije iz naslova delovne uspešnosti od marca 2014 ni več prejemal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti v spornem obdobju.