S popravnim sklepom je mogoče popravljati zgolj napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (328. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Kot je pravilno pojasnilo sodišče v izpodbijanem sklepu, s popravnim sklepom ni dopustno popravljati morebitnih vsebinskih napak v sodni odločitvi, torej napak, ki zadevajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev. Če bi ravnali drugače, bi storili natanko to, kar sodiščema očita pritožnik. Če bi pritožbeno sodišče s popravnim sklepom poseglo v svojo vsebinsko odločitev, bi namreč poseglo v formalno pravnomočno odločitev. Ne le, da bi s tem preseglo pooblastilo iz 328. člena ZPP, marveč bi tudi kršilo ustanovo pravnomočnosti.
V pritožbi na podlagi 357.a člena ZPP pritožnik ne more uspešno uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na pravnomočno odločitev višjega sodišča, saj Vrhovno sodišče preizkuša le, ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je uporabilo kasatorično pooblastilo, namesto da bi o zadevi samo dokončno odločilo.
Po presoji Vrhovnega sodišča izvedenci kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nanje ne razteza. To izhaja že iz jezikovne razlage prvega odstavka 286. člena ZPP, v kateri je zakonodajalec izrecno naslovil stranke: "Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, […]." Isti pomen izhaja tudi iz namenske razlage. Smoter ureditve prekluzij v pravdnem postopku je namreč, da se od strank (in predvsem odvetnikov kot njihovih pooblaščencev) dosežeta pričakovana skrbnost in trud, ki naj (so)prispevata h koncentraciji in pospešitvi postopka. Poseg v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave RS ene stranke namreč upravičuje pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS nasprotne stranke. Ščiti torej stranko pred procesno neaktivnostjo nasprotne stranke, s čimer se zagotavlja večja vsebinska kvaliteta sodnega varstva v razumnem roku. Vrhovno sodišče je pretehtalo, da v razmerju izvedenca do strank potrebe po takšni zaščiti in intervenciji ni. Sicer pa postopek izplačila nagrade izvedencu predstavlja samostojno celoto, o kateri se odloča neodvisno od postopka o glavni stvari, zato ne more povzročiti zastoja v procesu vsebinskega odločanja.
Pritožbeno sodišče pravilnosti stališč glede pomembnega materialnopravnega in dejanskega sklopa (vprašanje nujnih deležev) sploh ne more preizkušati, ker je v prvostopenjski odločbi opredelitev do njih popolnoma izostala, saj je dedič nujni delež uveljavljal šele v pritožbi. Če bi se sodišče druge stopnje prvič ukvarjalo s vprašanjem nujnega dedovanja bi se postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča, kar bi pomenilo kršitev pravice do dvostopenjskega sojenja.