Pritožba utemeljeno graja dokazno oceno, ki zaradi nerazjasnjenih dejanskih okoliščin sklepanja zavarovalne pogodbe ne temelji na oprijemljivih dokaznih zaključkih.
Dokazni zaključek sodišča, da verjame zavarovalni zastopnici, da ni zavajala, je vsebinsko prazen, saj ne temelji na vzročno-posledičnem razlogovanju, ki bi tak sklep utemeljevalo. Tako ni razvidno, zakaj je sodišče verjelo prav zavarovalni zastopnici, oziroma z nasprotnega vidika, zakaj ni verjelo zavarovalcu. Šele takšen kavzalni pristop, tudi v razmerju do doslej zanemarjenih, a pomembnih dejanskih okoliščin primera iz sklepanja konkretne zavarovalne pogodbe, bo omogočil učinkovit preizkus pravilnosti sprejete odločbe.
Tretje tožena stranka je nastopala kot zavarovalniška strokovnjakinja in je bila že iz tega razloga v razmerju do zavarovalca v očitno ugodnejšem, informacijsko močnejšem položaju. Temu primerna pa je bila tudi njena večja profesionalna skrbnost, zaradi česar je bila dolžna ponujati zavarovalne produkte na laikom razumljiv način.
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala, pač pa se sklicuje le na določena pretekla ravnanja tožencev v funkciji njenega direktorja oziroma prokurista v zvezi z njenim premoženjem. Razpolaganja, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se torej nanašajo na premoženje drugega pravnega subjekta in izključno na preteklo obdobje.
Namen začasne odredbe ni v sankcioniranju morebitnih nepravilnosti pri ravnanju tožencev v zvezi z njunimi pogodbenimi oziroma zakonskimi obveznostmi. Začasna odredba ima nedvoumen namen, to je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred dolžnikovimi razpolaganji, ki bi otežila upnikovo izvršitev vtoževane terjatve. Namen začasne odredbe je odraz načela ekonomičnosti in učinkovitosti ter pravice do učinkovitega sodnega varstva, s ciljem ohranitve potencialne substance (premoženja) za poplačilo vtoževane terjatve. Ker navedeno nujno pomeni, da se presoja (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno, ni dvoma, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsaj na ravni verjetnosti in restriktivno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00021425
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 165, 168, 168/2, 171, 179, 299, 299/1.. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek oškodovanca - krivdno ravnanje - vojak - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda
Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vojak. Spornega dne je tožnici pri obhodu vojaškega objekta v nočni izmeni spodrsnilo na spolzki oziroma poledeneli betonski prani plošči. Pri padcu je utrpela poškodbo leve rame in roke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker v skladu z določbami 5. člena ZVZD-1 ni poskrbela za varno delo, saj betonske prane plošče, ki so bile položene ob objektu tožene stranke in po katerih je bila tožnica dolžna hoditi, niso bile ustrezno protizdrsno zaščitene, bodisi s posipom ali pa drugo protizdrsno zaščito, in ni ustrezno osvetlila poti. Sodišče je ugotovilo, da pohodna površina, na kateri je tožnici spodrsnilo, kljub javni razsvetljavi v bližini ni bila ustrezno razsvetljena, ročna svetilka, ki jo je imela s seboj, pa ni v prvi vrsti namenjena razsvetljavi pohodne površine. Tožena stranka bi torej morala poskrbeti za varne delovne pogoje bodisi s posipanjem ali drugo protizdrsno zaščito, bodisi na kakšen drugačen način (npr. s čiščenjem). Tožena stranka ni ničesar ukrenila, zato opustitev takih varnostnih ukrepov predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega odgovarja tožena stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020182
OZ člen 13, 312, 346, 619. ZPP člen 214, 319, 319/3, 339, 339/2, 339/2-14.
procesni pobotni ugovor - v pobot uveljavljana terjatev - pogodba o delu - pravna kvalifikacija terjatve - obseg naročenih del - dogovorjena cena - izvedena dela po pogodbi - opravljena gradbena dela - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok - ugovor aktivne legitimacije - sodba presenečenja - neprerekana dejstva
Toženec je aktivno legitimiran za uveljavljanje v pobot uveljavljano terjatev (iz naslova naročenih in opravljenih (ter neplačanih) del na tožnikovi hiši), ki tudi ni zastarala.
ZPP člen 384, 384/2, 384/3, 467, 467/4. ZNP člen 34.
ureditev razmerij med solastniki - revizija - dovoljena revizija
Sodišče prve stopnje je revizijo predlagateljice zavrglo z obrazložitvijo, da specialno določilo 34. člena ZNP revizije ne dopušča v postopkih o ureditvi razmerij med solastniki. Pritožba takšno izhodišče utemeljeno graja.
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 337, 337/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - pogoji za taksno oprostitev pravne osebe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Tožena stranka v predlogu ne zatrjuje dejstev, da pri obstoju terjatev gre za terjatve, ki so težko izterljive ali neizterljive v roku enega leta, ter da opredmetena sredstva predstavljajo opremo, ki jo tožena stranka potrebuje za svoje poslovanje, hkrati pa ne gre za hitro unovčljiva sredstva, ter da zaloge na presečni dan 31. 12. 2017 ne predstavljajo trenutnega stanja zalog. Tovrstne trditve ponuja tožena stranka šele sedaj v pritožbi. Teh trditev sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Ne more pa jih upoštevati niti pritožbeno sodišče - gre namreč za nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni izkazala, da v pritožbi zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).
stečajni postopek - rubež premičnin - izvršba z rubežem premičnin - zastavna pravica - ločitvena pravica - prednostno poplačilo - premoženje, ki je predmet ločitvene pravice - premoženje stečajnega dolžnika - otvoritvena stečajna bilanca - javna listina
Bilanca stanja je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP). V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati neresničnost ugotovljenih dejstev v javni listini. Trditveno in dokazno breme v tej smeri pa je na strani tistega, ki dokazno moč javne listine izpodbija, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard.
Tožena stranka je tista, ki je morala trditi in dokazati, da sporne premičnine niso del premoženja stečajnega dolžnika.
Ker je torej tožena stranka v tem postopku dokazala, da spornih premičnin ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi tožene stranke, tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prednostno poplačati iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ni utemeljen, kljub temu, da je na tem premoženju tožeča stranka z rubežem v izvršilnem postopku veljavno pridobila zastavno pravico, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati (smiselno 19. člen ZFPPIPP).
stečajni postopek - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - pritožba zoper sklep
Upravitelj je pojasnil, zakaj je tožba, s katero so nastali stroški odvetniških storitev, potrebna in zanjo navedel tehtne razloge. Ker je bila nepremičnina (kot je to razvidno iz stečajnega spisa) že prodana, iz naslova najemnin v stečajno maso ne bodo več pritekala denarna sredstva. Zato so očitki pritožnika, da bi moral upravitelj skrbeti, da bo premoženje, ki se nahaja v stečajni masi, ustvarjalo prihodke, da se bo plemenitilo, da upravitelj grobo krši določila in temeljna načela ZFPPIPP, ker vlaga neupravičene in nezakonite tožbe ter s tem povzroča stečajnemu dolžniku nepotrebne stroške v breme stečajne mase, neutemeljeni.
ZPP člen 18, 18/1, 18/2, 274, 274/1. ZKme-1 člen 56, 56/2, 56/3, 56/4.
sodna pristojnost - upravna pristojnost - nepovratna finančna sredstva - pogodba o sofinanciranju - zahteva za izplačilo nepovratnih sredstev
V predmetni pogodbi o sofinanciranju vprašanje izplačila nepovratnih sredstev ni opredeljeno na način, da bi bilo moč o obveznosti tožene stranke (oziroma o tožbenem zahtevku) odločiti neposredno na njeni podlagi v pravdnem postopku. Zato pride v poštev zakonsko predvidena pot, to pa je upravni postopek. V njem upravni organ odloči z upravno odločbo, sodno varstvo pa je tožnici zagotovljeno v upravnem sporu.
Vprašanje takojšnje izpolnitve je treba tudi v obravnavanem primeru razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka tožbo umaknili v celoti, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi (5. 12. 2017), pač pa kmalu po določni seznanitvi z izpolnitvijo. V konkretnem primeru je bilo to na podlagi vloge tožene stranke z dne 6. 7. 2018. Do umika tožbe je prišlo že 15. 10. 2018, v vmesnem času pa tudi niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.
Sprememba tožbe oziroma sprememba istovetnosti zahtevka (drugi zahtevek 184. člena ZPP) bi bila ob nespremenjenem zahtevku lahko podana le v primeru, ko bi se dejanska podlaga tožbe spremenila v tolikšni meri, da bi šlo za povsem drugačno dejansko stanje (npr. ko bi namesto stroškov v zvezi z grškimi stebri, beljenjem in izdelavo grafik na steklu zahtevala stroške za nekaj povsem drugega), do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Tožnica (najemnica) torej ima aktivno legitimacijo za predmetni tožbeni zahtevek (za povračilo stroškov za vzpostavitev poslovnega prostora oddanega v podnajem v prejšnje stanje) zoper toženca (podnajemnika). Ker temelji toženčeva obveznost na veljavni pogodbeni podlagi (pogodbi o podnajemu z aneksom in dogovoru, ki je razviden iz toženčeve izjave), posledično pa tudi na v izpodbijani sodbi izpostavljenih določbah 21. in 22. člena ZPSPP, in ker je toženec pogodbeno zavezo kršil, gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženca in tožnica utemeljeno zasleduje svoj pogodbeni interes oziroma plačilo njej nastalih stroškov vzpostavitve v prejšnje stanje. V pritožbi izpostavljeno lastništvo stvari zato glede na povedano ni relevantno, saj je toženec posegel v tožničin pogodbeni interes in ji s tem povzročil lastno škodo, pa čeprav gre neprerekano za poškodovanje stvari v tuji lasti.
pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov - poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije
Iz pritožbe izhaja, da oseba ne vidi potrebe po jemanju zdravil, prav opustitev jemanja predpisanih zdravil pa je privedla do poslabšanja bolezenskega stanja. Na podlagi ugotovitev o ravnanjih osebe v obdobjih, ko se ji zdravstveno stanje poslabša, je sodišče tudi utemeljeno sklepalo o obstoju realne nevarnosti za njeno življenje.
začasni skrbnik zapuščine - stroški začasnega skrbnika zapuščine - skrbnik za poseben primer
Ker dediči še niso podali dednih izjav, lahko do delitve dediščine nastopajo kot skupnost dedičev, torej lahko samo vsi skupaj od dolžnice zahtevajo prostovoljno ali prisilno izpolnitev obveznosti. Upoštevaje ostale okoliščine (sorodstveno razmerje, visok znesek terjatve) je sodišče prve stopnje pravilno sledilo predlogu in za skrbnika imenovalo enega od dedičev.
Začasni skrbnik zapuščine ima položaj skrbnika za poseben primer, ki ga nadzoruje CSD. Temu mora poročati, CSD lahko skrbnika tudi razreši. Prav tako se mora skrbnik posvetovati s sodediči in jim odgovarja za škodo. S tem so po mnenju sodišča druge stopnje zadosti varovani interesi vseh sodedičev.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo vročanje v skladu z določbami 139. člena ZPP, poleg tega pa bi se toženi stranki lahko očitalo zlorabo pravic (zavlačevanje postopka), saj je listine, ki jih je očitno prejela, potem sodišču vrnila z očitkom, da jih ni prejela in da naj jih sodišče vroča ponovno.
Pritožbeni razlogi, da je sodišče sodbo napačno vročilo stranki, ne pa pooblaščencu, ki ga je v tistem trenutku imela (pred tem in v trenutku odločanja višjega sodišča pa ne), pa niso pomembni za samo odločitev, saj je sodišče prve stopnje potem sodbo ponovno vročalo pooblaščencu, ki se je nanjo pravočasno pritožil, torej ne gre za takšno napako, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
spor o obsegu zapustnikovega premoženja - obseg zapuščine - skupno premoženje zakoncev - denarna sredstva - sredstva na bančnem računu - skupno premoženje zapustnika in njegove pokojne žene - razpolaganje dediča z zapuščino - razpolaganje s sredstvi na bančnem računu - dvig denarnih sredstev - darilo dediču - darilo, dano zakoncu - prihodki
Denarna sredstva na dan zapustnikove smrti zapustniku niso več pripadala. Volja zapustnika ni bilo le prenakazilo denarnih sredstev, ampak darilo ženi. Zahtevek za ugotovitev, da sodi polovica zatrjevanih denarnih zneskov (10.500 EUR, 710 EUR in 420 EUR) v zapuščino po pokojnem, ker gre za sredstva, ki predstavljajo skupno premoženje zapustnika in njegove žene, tako ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019881
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 112, 119. ZPP člen 8.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - gospodarska kriza - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - znatno spremenjene okoliščine - višina lastnega dohodka - indični dokaz - neposredni dokazi
Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. Od tega načela pa je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju. Tako imenovana informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje, saj banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, medtem ko potrošniki praviloma nimajo potrebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov.
Pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar samo ocenjuje kot koristno oziroma k manjšemu tveganju. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Banka je namreč dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditodajalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja).
5. člen pogodbe v drugem odstavku določa, da kreditojemalec in porok s podpisom te pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata. Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno. Navedeno stališče gre sprejeti, a pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da klavzula, navedena v 5. členu, ni zgolj abstraktna in formalistična, saj iz besedila izhaja, da lahko zaradi spremembe tečaja valutnega para EUR/CHF pride do negativnega vpliva na zmožnost tožnikov za vračanja kredita. Da besedilo zajema negativni vpliv na zmožnost vračanja kredita, je razvidno iz nadaljnjega besedila, to je, da tožnika tveganje prevzemata.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - izdaja sodbe s skrajšano obrazložitvijo - sodba s polno obrazložitvijo - pravica do pritožbe - narok za glavno obravnavo - nesporno dejansko stanje - neprerekana dejstva - pavšalno prerekanje - pravno pomembna dejstva - zatrjevanje dejstev
Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni izdalo sodbe s skrajšano obrazložitvijo v smislu prvega odstavka 496. člena ZPP, veljavnega pred ZPP-E. Izdalo je le sodbo s polno obrazložitvijo po 324. členu ZPP, v kateri je pravdni stranki pravilno poučilo, da imata pravico v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe vložiti pritožbo. Zato nobeni od pravdnih strank ni odvzelo pravice do pritožbe. Zlasti pa ji ni odvzelo takšne postopkovne pravice, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v okviru dopustnih pritožbenih razlogov v postopku v sporih majhne vrednosti.
Za uspešno obrambo proti sklepčnim trditvam tožeče stranke ne zadošča le njihovo pavšalno prerekanje.
Iz določila prvega odstavka 7. člena, prvega odstavka 180. člena in 212. člena ZPP jasno izhaja, da mora vsaka pravdna stranka najprej določno navesti pravno pomembna dejstva. Dokaze pa predlaga zato, da tako zatrjevana dejstva z njimi dokazuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021506
ZVKSES člen 1, 21, 22, 24, 24/1, 24/2. OZ člen 465, 478, 480, 480/1. ZPP člen 212, 328.
prodajna pogodba - odgovornost prodajalca za stvarne napake - stvarna napaka - očitne stvarne napake - notifikacija napak - obvestilo o napakah - grajanje skritih napak - prekluzivni rok za grajanje napak - rok za uveljavljanje stvarnih napak - zahtevek za znižanje kupnine - dolžna skrbnost kupca - očitna pisna pomota - trditveno in dokazno breme - izvedensko mnenje
Prodajalec stanovanja odgovarja za skrite napake, ki se pokažejo v dveh letih od prevzema (daljši je rok za napake v solidnosti zgradbe). Kupec mora prodajalca pisno obvestiti o skritih napakah najkasneje v dveh mesecih, šteto od dneva, ko je napako ugotovil (pri napakah v solidnosti zgradbe velja daljši rok), sicer izgubi pravico sklicevati se na to napako.
ZFPPIPP člen 341, 341/4, 341/5, 345, 345/2, 345/2-1.
sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe - pritožba ločitvenega upnika - prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice - soglasje ločitvenega upnika
Za primer, ko se nepremičnina prodaja na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene, v določbah ZFPPIPP ni predvideno, da mora sodišče pred izdajo sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe pridobiti tudi mnenje ali soglasje ločitvenega upnika. Tega je namreč sodišče k podaji mnenja ali soglasja pozvalo pred izdajo sklepa o prodaji.
Obdolženec v obravnavani zadevi ni nastopal v vlogi izvedenca v smislu 284. člena KZ-1, saj kot sodni izvedenec ni bil postavljen s strani sodišča in zato v pravdnem postopku ni deloval kot sodnikov pomočnik, temveč kot pomočnik stranke. Pritožba navaja, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju vpisan v imenik sodnih izvedencev, kar nima nobene teže, saj je tudi tedaj veljavni Zakon o sodiščih sodne izvedence opredeljeval kot osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede določenih strokovnih vprašanj (84. člen ZS). Za odločitev je poleg tega ključno, da obdolženec svojega mnenja ni podal pred sodiščem, kot to prikazuje pritožba, temveč ga je izdelal na zahtevo stranke še pred začetkom sodnega postopka.