Rok za vložitev pritožbe je začel teči prvi dan po fiktivni vročitvi, torej 12. 10. 2018 in se je iztekel v petek 26. 10. 2018. Tožnica pa je šele dne 29. 10. 2018 priporočeno oddala poštno pošiljko (pritožbo), ki jo je naslovila na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba, ki je bila priporočeno oddana na pošto 29. 10. 2018, je bila torej vložena po izteku 15-dnevnega roka, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega in drugega odstavka 343. člena ZPP utemeljeno pritožbo kot prepozno vloženo zavrglo.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - subjektivni element
Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama zase še ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico, ampak morajo biti podana tudi dejstva, ki dokazujejo, da je storilec v nastanek poškodbe privolil. V kolikor takih dejstev ni, ne more biti podan eventualni naklep, ampak je mogoče govoriti le o milejši obliki krivde (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Dejstev ali okoliščin, ki bi kazale, da je obtoženec v tako posledico privolil, sodišče prve stopnje ni navedlo, saj je v izpodbijani sodbi zapisan le zaključek (trditev): „Ker je v prepovedano posledico privolil, je ravnal z eventualnim naklepom.“ (točka 19 izpodbijane sodbe). To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je obtoženec v prepovedano posledico privolil. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more odgovoriti na pritožbene navedbe v tej smeri, ki bi, glede na zgoraj navedeno (ob dodatni okoliščini, ki naj bi kazala tudi na opitost obtoženca in njenemu prispevku k padcu na tla), lahko bile utemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020097
ZPP člen 409, 409/1, 409/4, 411, 411/3. ZIZ člen 56, 58, 58/1. ZZZDR člen 105, 106.
spor iz družinskih razmerij - spor o varstvu in vzgoji otrok - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nujnost ukrepa - ogroženost otroka - stiska otroka - varstvo otroka - varstvo koristi otroka - smiselna uporaba določb ZIZ - procesna legitimacija za vložitev tožbe - stvarna legitimacija - uveljavljanje otrokovih pravic - roditeljska pravica staršev - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - kolizijski skrbnik
Z regulacijskimi začasnimi odredbami v družinskih postopkih lahko sodišče začasno uredi le izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze.
Bistvo tega postopka ni v vprašanjih, ali je bil toženec do tožnice nasilen ali ne, za kakšne vrste in oblike nasilja je šlo, kaj je bilo z orožjem in ali sta bila povzročitelja (ter žrtvi) psihičnega nasilja morda oba. Ta postopek se osredotoča le na koristi otrok. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku ugotovilo, da sta oba mladoletna otroka pravdnih strank v čustveni stiski (zaradi napetega ozračja v družini) in obremenjena s starševskimi konflikti.
Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri tretjem odstavku 411. člena ZPP, ki določa, da se začasne odredbe med postopkom iz razmerij med starši in otroki izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, po naravi stvari za smiselno uporabo ZIZ. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki, zato npr. določbe prvega odstavka 58. člena ZIZ sploh ni mogoče uporabiti. Kar se tiče uporabe določbe 56. člena ZIZ o ugovoru po izteku roka pa je treba pritožniku pojasniti, da sodišča začasno odredbo, izdano v postopkih iz razmerij med starši in otroki, ne glede na določbo 56. člena ZIZ, lahko kadarkoli spremenijo, tudi brez predloga strank. Pogoj pa ni takšen, kakršne določa 56. člen ZIZ za ugoditev ugovoru po izteku roka, torej da ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe, če ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi oz. začasni odredbi.
Otrok je osrednji subjekt (ne predmet) roditeljske pravice (in tudi sam stvarno ter procesno legitimiran), a mu to (vsaj ne do tedaj, ko je star 15 let in sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj) ne daje legitimacije, da bi v pravdi zahteval, na kakšen način naj starša izvršujeta roditeljsko pravico. Odgovornost za odločanje o tem je dana staršem, sodišče pa ob tem na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti.
Pomembno je, da so stiki otrok s tistim od staršev, s katerim ne živijo, redni in dovolj pogosti, da do izdaje končne odločbe ne pride do odtujitve.
Bistvo je, da so stiki (začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo.
ZPIZ-2 člen 38, 38/3, 183, 183/1, 183/2, 183/3.. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
delna starostna pokojnina
Ker je bilo v prejšnjem pravnomočno končanem upravnem postopku nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta zato izpodbijani odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni, dokončna odločba z dne 11. 11. 2015 pa spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje. Predlog za nepravo obnovo postopka je bil vložen 29. 11. 2016, zato lahko razveljavitev dokončne odločbe z dne 11. 11. 2015 učinkuje od 1. 12. 2016 dalje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00020947
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepazljivost oškodovanca
Tožniku je pri sestopu s komorne ogrevne peči zdrsnilo in si je pri tem poškodoval desno koleno. Delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, to je upravljanje komorne ogrevne peči na višini 70 cm, pri čemer tožnik ni bil izpostavljen vroči površini, na katero bi moral stopiti, ni nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
Tožnik je toženi stranki očital, da mu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, to je delovnih čevljev z ustreznim podplatom, odpornim na visoke temperature, oziroma mu zaščitnih čevljev, kljub izrabljenosti podplatov, na njegov poziv ni zamenjala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli varovalni čevlji, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka, izpolnjene zahteve glede protidrsnosti podplata in so predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo, je pravilno zaključilo, da očitek o neustreznosti obutve ni utemeljen. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožnikov očitek, da mu tožena stranka na njegov poziv ni zamenjala obrabljenih čevljev, saj za zamenjavo, glede na ugotovitev izvedenke o ustreznosti tožnikovih čevljev, ni bilo potrebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ocene sodne izvedenke, da je bil najverjetnejši vzrok zdrsa v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri sestopu z voza komorne ogrevne peči, pri čemer je tudi natančno in prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikovega padca, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovi nepazljivosti pri sestopu, v zvezi s katerim toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti.
ZPP člen 14, 206, 206/1, 206/1-1, 206/2. ZGD-1 člen 263.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - obstoj kaznivega dejanja - isti historični dogodek - skrbnost in odgovornost
V primeru obravnavanja istih okoliščin oziroma istega historičnega dogodka v pravdnem in kazenskem postopku ni razloga za prekinitev pravdnega postopka.
Če stranki ni bila dana možnost udeležbe bodisi, da v postopek sploh ni bila vključena, bodisi, da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Sicer pa nespoštovanje načela zaslišanja stranke šteje za absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa pomeni, da upravni akt s takšno napako, ni zakonit.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 49.. ZZVZZ člen 23.
zdraviliško zdravljenje
Tožnik je opravil zdraviliško zdravljenje v termah v spornem obdobju, ker je dosegel izboljšanje subjektivnega in funkcionalnega stanja, saj je ob odpustu hodil brez bergel in brez šepanja, bolečine in otekanje nog so se zmanjšale, popravila se je gibljivost skočnih sklepov, kar vse kaže tudi na to, da je pri tožniku šele po zdraviliškem zdravljenju v termalnem zdravilišču prišlo do celostne medicinske rehabilitacije.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot osem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
sorazmerni del starostne pokojnine - zavrženje zahteve stranke - pravnomočno razsojena stvar
Pravna podlaga za rešitev obravnavane zadeve je podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi ZUP-a se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, oziroma je bila izdana zavrnilna odločba pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Ker je bila tožnikova zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, ob ponovni zahtevi pa je imel še vedno dopolnjenih le 13 let, 4 mesece in 29 dni zavarovalne dobe, se dejansko stanje zagotovo ni spremenilo. Spremenila se ni niti relevantna pravna podlaga, in sicer 1. odstavek 27. člena ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanec pri starosti 65 let, pridobi pravico do starostne pokojnine, če ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe. Z novo zahtevo je bilo pravilno postopano po 129. členu ZUP-a, zato pritožba zoper zavrnilno sodbo ne more biti uspešna.
ZKP člen 502.c, 502.c/1. ZKP člen 502.b, 502.b/2, 502.b/3, 502.b/4.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje začasnega zavarovanja - trajanje začasnega zavarovanja - odprava začasnega zavarovanja - ugovor zoper obtožnico - dopolnitev preiskave
V predmetni zadevi gre za procesno situacijo, ko se je odrejen ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi začel izvajati v preiskavi, nato je bila vložena obtožnica, ob reševanju ugovora zoper obtožnico pa je zunajobravnavni senat zadevo vrnil tožilstvu, da zahteva dopolnitev preiskave, kar je slednji v roku tudi storil. Treba je šteti, da je postopek med preiskavo (dopolnitev preiskave), ki se opravi po vloženi obtožnici, v fazi po vloženi obtožnici in ne v fazi preiskave, čeprav ta dejansko poteka. V tem primeru je zato potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa maksimalni skupni rok trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice do izreka sodbe, ki je tri leta, in maksimalni rok trajanja tega ukrepa v preiskavi, ki je dve leti. Torej je skupno maksimalno trajanje začasnega zavarovanja pet let.
vdovska pokojnina - obnova postopka - kasneje nastalo novo dejstvo
V obravnavani zadevi ni podan uveljavljani obnovitveni razlog iz prve točke 260. člena ZUP. Razloga, ki ju je tožnica navedla kot razlog za obnovo postopka, in sicer, da iz opravičenih razlogov ni vložila pritožbe zoper odločbo in da ima pravico do preračuna pokojnine na podlagi 29. in 30. člena Sporazuma med Slovenijo in BIH, ne moreta pomeniti novega dejstva niti novega dokaza, ki bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.
V konkretnem primeru tožnica navaja tudi nova dejstva oziroma nove dokaze, ki v času pred izdajo dokončne odločbe še niso obstajali, in sicer medicinsko dokumentacijo iz leta 2017 in 2018. Gre torej za novo dejstvo in nove dokaze, ki so nastali po dokončni odločbi z dne 20. 6. 2014. To pa pomeni, da ta dejstva oziroma dokazi tudi ne bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, saj takrat še niso obstajali oziroma še niso nastali.
dodatek za nego otroka - sprememba tožbe - pritožbena novota
Ne glede na nastalo situacijo, ko je CSD o dodatku za nego otroka za sporno obdobje z odločbo že odločil, pa tega dokaza, predloženega šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj gre za novoto iz 337. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka s tem, ko v nasprotju z navodili v Splošnih pogojih in izrecnim obvestilom banke iz računalnika ni odstranila pametne kartice s kvalificiranim digitalnim potrdilom ter kartico nenadzorovano puščala v računalniku, kršila pravila glede varnega elektronskega poslovanja elektronskega bančništva A. spletne banke in ravnala s hudo malomarnostjo. Če bi tožeča stranka pametno kartico iz računalnika odstranila, do nastanka škode ne bi prišlo.
starostna pokojnina - ponovna odmera starostne pokojnine - vrednost delnice
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da tožnica ni mogla sodelovati s celotnim zneskom svojih obveznosti, ker je bila izdaja števila delnic podjetja, ki so bila namenjena za notranji odkup odvisna tudi ob obsega družbenega premoženja, ko se je podjetje začelo lastniniti. Da, to ne drži, izhaja iz listinske dokumentacije v prilogah sodnega spisa, prav tako pa tudi iz izpovedi računovodkinje, zaslišane kot priča v tem postopku, ki je izpovedala, da je celotni znesek šel za odkup 20 % deleža in da so za 20 % delež potrebovali še zneske iz naslova državljanskih certifikatov in da so nekateri vplačevali še denarne zneske. To pa izhaja tudi iz izpovedi vodje delniške knjige, ki je izpovedala, da so bile obveznice najprej izdane v obliki potrdila, da pa so kasneje se vpisale v delniško knjigo kot delnice ter da je tudi tožnica s svojimi obveznicami sodelovala v notranjem odkupu in jih vpisala v delniško knjigo kot delnice in od njih dobivala tudi nato dividende.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ponoven predlog za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - vestnost in poštenost - preizkusna doba - vštevanje preizkusne dobe - ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - kaznivo dejanje zatajitve - pravnomočna kazenska sodba
S sklepom z dne 18. 9. 2015 je sodišče prve stopnje dolžnikovemu predlogu za začetek postopka odpusta obveznosti ugodilo izključno iz razloga, ker podatkov o tem, da je v obdobju od junija 2015 do 10. 9. 2015 (kar je po vložitvi predloga za odpust obveznosti), kot izhaja iz citirane pravnomočne kazenske sodbe, storil kaznivo dejanje zoper premoženje, še ni imelo. Iz tega sledi, da do začetka postopka odpusta obveznosti ob izdaji sklepa z dne 18. 9. 2015 sploh upravičen ni bil. S tem, ko je sodišče prvotni postopek odpusta obveznosti dolžniku ustavilo je bilo doseženo le stanje, kakršno bi bilo, če bi sodišče ob izdaji prvega sklepa vedelo za nečedne dolžnikove posle. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi se moral tisti del preizkusnega obdobja, ki ga je dolžnik po tem sklepu prestal, všteti v preizkusno obdobje določeno z drugim sklepom o odpustu obveznosti. Tako pritožbeno stališče predstavlja obid zgoraj citiranega prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP in 1. točke drugega odstavka istega člena.
postopek predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine - začasna odredba v družinskih sporih - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - največja korist otroka - ogroženost otroka - izjemen ukrep - neizkazana težko popravljiva škoda - vpis v gimnazijo - nujno preživljanje otroka
Starejši deklici sta se že prostovoljno in brez materinega nasprotovanja preselili k očetu, za najmlajšo pa ni izkazano, da bi bila pri materi kakorkoli ogrožena. Na podlagi tega je pravilna zavrnitev predlagane začasne odločitve o vzgoji in varstvu, saj na opisan način dekleta, kjer so, niso ogrožena, kje pa je zanje najbolje in v njihovo največjo korist, bo stvar končne odločitve v tem družinskem sporu.
predkazenski postopek - hišna preiskava - obseg preiskave - listine kot dokaz - nosilci elektronskih naprav kot dokaz - listine in elektronski podatki kot dokaz - izločitev dokazov - naključno pridobljen dokaz - doktrina prima facie - doktrina plain view
Očitne obremenilne narave listin pa tudi elektronskih podatkov, ni moč primerjati oziroma obravnavati enako, z enakimi merili, kot pri določenih drugih predmetih (npr. prepovedana droga, okrvavljen nož), pri katerih je že ob prvem stiku navzven prepoznavna in povsem očitna njihova povezanost s kaznivim dejanjem. Drugače je npr. pri listini, saj pomeni zgolj nosilec zapisanih podatkov in informacij, do katerih pa se lahko dokopljemo šele s tem, ko preberemo vsebino listine. Ker gre za specifičen dokazni vir, je zato temu potrebno prilagoditi presojo ali in kdaj so v primeru, ko policija na podlagi zakonite odredbe sodišča ob hišni preiskavi zaseže listinsko dokumentacijo, izpolnjeni ali niso izpolnjeni pogoji doktrine "plain view".
Ni na tožniku dokaznega bremena v zvezi s tem, da je dosegel pričakovane rezultate dela, pač pa je v prvi vrsti na delodajalcu dokazno breme v zvezi s tem, kaj sploh se od delavca pričakuje oziroma, kakšni so (bili) pričakovani rezultati dela in česa od pričakovanega delavec ne dosega (da lahko sploh dokazuje nasprotno) ter nato še, kakšne so možne posledice v zvezi s tem (npr. izračun plače).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019621
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
preizkus po uradni dolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen storilca - opis kaznivega dejanja - obarvani naklep
Obdolženki se v opisu kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe, najprej očita, da je ravnala z namenom vznemirjanja ("zato, da bi vznemirila"), v nadaljevanju pa, da se je zaradi tega mladoletni oškodovanec "počutil prestrašeno in ogroženo". Kazenski zakonik kot izrecen (subjektivni) zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določa posebni namen storilca, t.j. namen ustrahovanja ali vznemirjanja. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo opisu kaznivega dejanja, ki vsebuje zgolj namen vznemirjanja, izpušča pa namen ustrahovanja, navkljub dejstvu, da je v nadaljevanju opisa navedena prestrašenost in ogroženost mladoletnega oškodovanca. Posledica prestrašenosti in ogroženosti ima namreč lahko vzrok kvečjemu v ustrahovanju in ne v vznemirjanju, zaradi česar je v samem izreku prvostopenjske sodbe podano nasprotje.