CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020097
ZPP člen 409, 409/1, 409/4, 411, 411/3. ZIZ člen 56, 58, 58/1. ZZZDR člen 105, 106.
spor iz družinskih razmerij - spor o varstvu in vzgoji otrok - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nujnost ukrepa - ogroženost otroka - stiska otroka - varstvo otroka - varstvo koristi otroka - smiselna uporaba določb ZIZ - procesna legitimacija za vložitev tožbe - stvarna legitimacija - uveljavljanje otrokovih pravic - roditeljska pravica staršev - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - kolizijski skrbnik
Z regulacijskimi začasnimi odredbami v družinskih postopkih lahko sodišče začasno uredi le izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze.
Bistvo tega postopka ni v vprašanjih, ali je bil toženec do tožnice nasilen ali ne, za kakšne vrste in oblike nasilja je šlo, kaj je bilo z orožjem in ali sta bila povzročitelja (ter žrtvi) psihičnega nasilja morda oba. Ta postopek se osredotoča le na koristi otrok. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku ugotovilo, da sta oba mladoletna otroka pravdnih strank v čustveni stiski (zaradi napetega ozračja v družini) in obremenjena s starševskimi konflikti.
Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri tretjem odstavku 411. člena ZPP, ki določa, da se začasne odredbe med postopkom iz razmerij med starši in otroki izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, po naravi stvari za smiselno uporabo ZIZ. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki, zato npr. določbe prvega odstavka 58. člena ZIZ sploh ni mogoče uporabiti. Kar se tiče uporabe določbe 56. člena ZIZ o ugovoru po izteku roka pa je treba pritožniku pojasniti, da sodišča začasno odredbo, izdano v postopkih iz razmerij med starši in otroki, ne glede na določbo 56. člena ZIZ, lahko kadarkoli spremenijo, tudi brez predloga strank. Pogoj pa ni takšen, kakršne določa 56. člen ZIZ za ugoditev ugovoru po izteku roka, torej da ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe, če ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi oz. začasni odredbi.
Otrok je osrednji subjekt (ne predmet) roditeljske pravice (in tudi sam stvarno ter procesno legitimiran), a mu to (vsaj ne do tedaj, ko je star 15 let in sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj) ne daje legitimacije, da bi v pravdi zahteval, na kakšen način naj starša izvršujeta roditeljsko pravico. Odgovornost za odločanje o tem je dana staršem, sodišče pa ob tem na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti.
Pomembno je, da so stiki otrok s tistim od staršev, s katerim ne živijo, redni in dovolj pogosti, da do izdaje končne odločbe ne pride do odtujitve.
Bistvo je, da so stiki (začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo.
Pravda zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke ni potrebna, saj je s citiranima sodbama ugotovljena dedna nevrednost pritožnika tudi iz razloga, ker je ponaredil zapustničino oporoko, dedno nevredna oseba pa ne deduje niti na podlagi zakona niti na podlagi oporoke (126. člen ZD). Ponarejena oporoka pa ne more biti podlaga za dedovanje, ker je neveljavna. Le zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pa imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
vdovska pokojnina - obnova postopka - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - novo dejstvo ali nov dokaz
Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 5. 2013, vložen 14. 4. 2017. Torej po preteku triletnega objektivnega roka iz 4. odstavka 263. člena ZUP-a, ki se je iztekel 5. 6. 2016. Uveljavljano izredno pravno sredstvo je že iz tega razloga zakonito zavrženo.
Sicer pa v predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali predlagan nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a, ki bi obstajal ob smrti zavarovanca leta 1992. Ni bilo zatrjevano niti dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Zdravstvene težave, ki ob izdaji odločbe 15. 5. 2013 niso obstajale, temveč naj bi se pojavile šele po štirih letih, ne predstavljajo novih dejstev, niti medicinski izvidi iz leta 2018 novih dokazov v smislu navedene določbe ZUP. Tovrstna dejstva pravno niso relevantna, saj ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP-a.
Če stranki ni bila dana možnost udeležbe bodisi, da v postopek sploh ni bila vključena, bodisi, da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Sicer pa nespoštovanje načela zaslišanja stranke šteje za absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa pomeni, da upravni akt s takšno napako, ni zakonit.
Napačno je stališče pritožbe, da je razveljavljena določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 za tožničin primer vendarle uporabljiva, ker da je veljala v času (vročanja) sporne odpovedi oziroma vse do izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Po 44. členu ZUstS se namreč del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1.
bistvena kršitev določb postopka - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - procesna sposobnost
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z določbo 80. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP s tem, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke Ajpes. Po uradni dolžnosti je bilo dolžno preveriti obstoj toženčeve procesne sposobnosti in ali je podana pravna korist tožnika za vloženo tožbo.
S tem, ko je sodišče prve stopnje samo zbralo dokaze o razdaljah med kraji, ki jih je tožnik navajal kot relacijo toženčevega zasledovanja, katerih pa toženec ni prerekal in časovno oddaljenostjo med njimi ter s tem ugotovilo trajanje tožnikovega strahu zaradi toženčevega ravnanja v času deset minut in ne v času petnajst minut, kot je izpovedal tožnik, je ravnalo v toženčevo korist. Toženec se v tem delu pritožuje v lastno škodo, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
plačilo razlike plače - vabilo na narok - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožnici je bila kršena pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku, s tem, ko je sodišče prve stopnje spornega dne opravilo narok za glavno obravnavo v njeni odsotnosti, čeprav nanj ni bila pravilno oziroma sploh ni bila vabljena. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 3, 3/3, 153, 153/4. ZNP člen 35, 35/1, 37. ZDZdr člen 51, 51/1.
izvedba dokaza po uradni dolžnosti - ponovitev dokaza z izvedencem - predhodno kritje stroškov - odločitev o pravdnih stroških - stroški postopka - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je ob drugi postavitvi izvedenca kliničnega psihologa (po uradni dolžnosti) odločilo, da bodo nagrada in stroški izplačani iz sredstev Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ne gre le za predhodno kritje stroškov, kot teorija razlaga četrti odstavek 153. člena ZPP za primer dokazovanja dejstev v zvezi z uporabo tretjega odstavka 3. člena ZPP ali kot je določeno v prvem odstavku 51. člena ZDZdr, ampak za končno odločitev o tem, kdo krije stroške.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot sedem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z (večkratno delno) izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije - sprememba periodičnega dohodka
Skladno s 15. členom ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika oziroma družine primarno upoštevajo podatki o dohodkih iz preteklega leta, razen kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je prišlo do spremembe vrste periodičnih dohodkov, definiranih v 8. točki 3. člena ZUPJS. V takem primeru, torej če je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka se kot izjema, periodični dohodek, ki ga oseba ne prejema več ne upošteva, upošteva pa se novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov (sedmi odstavek 15. člena ZUPJS).
Ob uveljavitvi pravice iz javnih sredstev je bil dohodek družine občutno znižan. Podan je enak dejanski stan, kot da bi oseba prenehala prejemati periodični dohodek in pričela prejemati drugega (sedmi odstavek 15. člena ZUPJS). Torej, da je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka zato, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več v enaki višini, prejema pa nižji periodični dohodek, kot drug dohodek. Za konkretni primer to pomeni, da se periodični dohodek, ki ga tožnikov oče ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se novi periodični dohodek na način, kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov.
URS člen 26, 26/1. OZ člen 131, 131/1. Poslovnik Vlade Republike Slovenije (2001) člen 9, 9/2, 9/6, 9/7. EZ člen 64n. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) člen 1. Uredba o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2012 - Ur. l. RS, št. 90/12) člen 3. Uredba o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2012 - Ur. l. RS, št. 43/12) (2012) člen 2.
energetika - podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljenih virov energije - višina podpore - sprememba višine - protipravno ravnanje države - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta - nedopustno ravnanje države - odškodninska odgovornost države - zahtevek za povračilo škode - sprememba podzakonskega predpisa - izključitev javnosti
Pravni temelj za odločitev o odgovornosti tožene stranke je prvi odstavek 26. člena Ustave, ki posebej ureja odgovornost tožene stranke in s tem izključuje uporabo prvega odstavka 131. člena OZ. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je prvi odstavek 26. člena Ustave RS. Ta izrecno določa, da odgovarja Republika Slovenija za protipravno ravnanje. Res je, da prvi odstavek 131. člena OZ izrecno ne navaja protipravnosti ravnanja kot ene od predpostavk za odgovornost tožene stranke. Ker pa prvi odstavek 131. člena OZ ni pravni temelj za odgovornost tožene stranke, mora torej domnevni oškodovanec trditi in dokazati, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Tudi razmerje med nedopustnostjo in protipravnostjo je jasno. Nedopustno je ravnati protipravno. Kdor ravna protipravno, ravna hkrati na nedopusten način. Namen opredelitve protipravnega ravnanja v zakonodaji je pač prav v tem, da se tako določi, katera ravnanja so nedopustna.
EZ in pa Uredba 90/2012, in pred njo, Uredba 43/2012 so določali predpostavke za podelitev podpore za proizvodnjo električne energije. Te predpostavke so bile določene abstraktno in na splošno za vse primere. Če je te predpostavke konkretni proizvajalec električne energije izpolnil, je lahko od Agencije zahteval podporo. Vse do trenutka, ko so bile predpostavke izpolnjene, zahtevek pa postavljen, je bilo še negotovo, ali bo konkretni proizvajalec podporo prejel ali ne. Proizvajalec pa je pridobil pravico (ki ni bila negotova) do podpore šele, ko je izpolnil predpostavke in postavil zahtevek.
Vlada RS ni postopala protipravno pri sprejetju Uredbe št. 90/2012. Protipravnosti ni, četudi javnosti skoraj do sprejetja Uredbe št. 90/2012 (do 28. 11. 2012) ni obvestila o nameravanem sprejetju navedene uredbe.
ZPIZ-2 člen 38, 38/3, 183, 183/1, 183/2, 183/3.. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
delna starostna pokojnina
Ker je bilo v prejšnjem pravnomočno končanem upravnem postopku nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta zato izpodbijani odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni, dokončna odločba z dne 11. 11. 2015 pa spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje. Predlog za nepravo obnovo postopka je bil vložen 29. 11. 2016, zato lahko razveljavitev dokončne odločbe z dne 11. 11. 2015 učinkuje od 1. 12. 2016 dalje.
Zgolj iz formalnih razlogov, ker v stanovanjski hiši, v kateri tožnik kot samska oseba živi v stanovanjski enoti, ki si jo je izdelal z lastnimi sredstvi, ne plačuje najemnine in ni delitve tekočih stroškov s posebnimi položnicami, ni mogoče pravilno uporabiti pooblastila iz 31. člena ZSVarPre, niti varstvenega dodatka zakonito znižati za 15 % oskrbe iz naslova bivanja.
sorazmerni del starostne pokojnine - zavrženje zahteve stranke - pravnomočno razsojena stvar
Pravna podlaga za rešitev obravnavane zadeve je podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi ZUP-a se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, oziroma je bila izdana zavrnilna odločba pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Ker je bila tožnikova zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, ob ponovni zahtevi pa je imel še vedno dopolnjenih le 13 let, 4 mesece in 29 dni zavarovalne dobe, se dejansko stanje zagotovo ni spremenilo. Spremenila se ni niti relevantna pravna podlaga, in sicer 1. odstavek 27. člena ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanec pri starosti 65 let, pridobi pravico do starostne pokojnine, če ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe. Z novo zahtevo je bilo pravilno postopano po 129. členu ZUP-a, zato pritožba zoper zavrnilno sodbo ne more biti uspešna.
invalidska pokojnina - duševna bolezen - procesna sposobnost - pravdna sposobnost - skrbnik za poseben primer
V obravnavani zadevi so bili podani v zakonu določeni razlogi za izdajo sklepa o postavitvi skrbnika za poseben primer tožniku zaradi njegove pravdne nesposobnosti, ugotovljene s strani sodnega izvedenca - psihiatra. Zato ni mogoče pritrditi mnenju tožnika, da to ni potrebno, ker ima pooblaščenca in sina, ki mu v postopku pred sodiščem pomagata.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00020947
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepazljivost oškodovanca
Tožniku je pri sestopu s komorne ogrevne peči zdrsnilo in si je pri tem poškodoval desno koleno. Delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, to je upravljanje komorne ogrevne peči na višini 70 cm, pri čemer tožnik ni bil izpostavljen vroči površini, na katero bi moral stopiti, ni nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
Tožnik je toženi stranki očital, da mu ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, to je delovnih čevljev z ustreznim podplatom, odpornim na visoke temperature, oziroma mu zaščitnih čevljev, kljub izrabljenosti podplatov, na njegov poziv ni zamenjala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli varovalni čevlji, ki jih je tožnik nosil na dan škodnega dogodka, izpolnjene zahteve glede protidrsnosti podplata in so predstavljali ustrezno osebno varovalno opremo, je pravilno zaključilo, da očitek o neustreznosti obutve ni utemeljen. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožnikov očitek, da mu tožena stranka na njegov poziv ni zamenjala obrabljenih čevljev, saj za zamenjavo, glede na ugotovitev izvedenke o ustreznosti tožnikovih čevljev, ni bilo potrebe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ocene sodne izvedenke, da je bil najverjetnejši vzrok zdrsa v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri sestopu z voza komorne ogrevne peči, pri čemer je tudi natančno in prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikovega padca, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovi nepazljivosti pri sestopu, v zvezi s katerim toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti.
postopek predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine - začasna odredba v družinskih sporih - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - največja korist otroka - ogroženost otroka - izjemen ukrep - neizkazana težko popravljiva škoda - vpis v gimnazijo - nujno preživljanje otroka
Starejši deklici sta se že prostovoljno in brez materinega nasprotovanja preselili k očetu, za najmlajšo pa ni izkazano, da bi bila pri materi kakorkoli ogrožena. Na podlagi tega je pravilna zavrnitev predlagane začasne odločitve o vzgoji in varstvu, saj na opisan način dekleta, kjer so, niso ogrožena, kje pa je zanje najbolje in v njihovo največjo korist, bo stvar končne odločitve v tem družinskem sporu.
pritožba zoper sklep o stroških - stroški postopka po obračunu izvršitelja - pravni interes za pritožbo - pomanjkanje pravnega interesa
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo le o višini stroškov izvršitelja za hrambo premičnin. Sodišče prve stopnje pa sploh še ni odločilo o predlogu tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka predlagala sodišču, da naloži toženi stranki, da ji povrne stroške nadaljnje hrambe zarubljenih premičnin. Že iz tega razloga tožena stranka, kateri z izpodbijanim sklepom sploh še ni bilo naloženo plačilo izvršiteljevih stroškov, ni imela pravnega interesa za pritožbo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil več kot osem mesecev kasneje, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje, razen soglasje k umiku tožbe.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - subjektivni element
Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama zase še ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico, ampak morajo biti podana tudi dejstva, ki dokazujejo, da je storilec v nastanek poškodbe privolil. V kolikor takih dejstev ni, ne more biti podan eventualni naklep, ampak je mogoče govoriti le o milejši obliki krivde (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Dejstev ali okoliščin, ki bi kazale, da je obtoženec v tako posledico privolil, sodišče prve stopnje ni navedlo, saj je v izpodbijani sodbi zapisan le zaključek (trditev): „Ker je v prepovedano posledico privolil, je ravnal z eventualnim naklepom.“ (točka 19 izpodbijane sodbe). To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je obtoženec v prepovedano posledico privolil. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more odgovoriti na pritožbene navedbe v tej smeri, ki bi, glede na zgoraj navedeno (ob dodatni okoliščini, ki naj bi kazala tudi na opitost obtoženca in njenemu prispevku k padcu na tla), lahko bile utemeljene.