Delodajalec je dolžan ustrezno organizirati delo, zato tožnica ni ravnala kot skrben gospodar, ko je tožencu za sporni dan odredila vožnjo v tujino, ne da bi se pred tem prepričala, ali si je uspel urediti vsa ustrezna dovoljenja in sicer vozniško dovoljenje za vožnjo po Sloveniji in Evropi, dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. Tožnica je bila seznanjena s tem, da imajo pri njej zaposleni tuji delavci velike težave pri pridobivanju teh dovoljenj. Tako je tožnica ravnala neodgovorno, ker dela ni ustrezno organizirala, in se pred odreditvijo vožnje tožencu v tujino ni prepričala, ali ima toženec urejena vsa potrebna dovoljenja. Zato toženec ni kršil 31. člen ZDR-1.
stvarna pristojnost - zavarovalno razmerje - nepogodbena odškodninska odgovornost
Za odločanje v tem odškodninskem sporu je stvarno in krajevno pristojno sodišče Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožba pravilno opozarja na določbi prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 51.b člena ZPP o pristojnosti v sporih iz zavarovalnih razmerij. Tožnik je tožbo dejansko vložil na sodišče v Ljubljani, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da si je izbral krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani. Poleg tega pa iz prvega odstavka 52. člena ZPP, ki določa krajevno pristojnost sodišč v odškodninskih sporih, izhaja, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo strojeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica.
STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00019334
ZZK-1 člen 22, 22/1-2, 27, 27/2, 27/3, 70, 73, 73/2, 98, 99, 99/1. ZIZ člen 273, 273/1, 273/1-2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zaznamba pravnih dejstev - zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice - vknjižba lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu - primerno sredstvo zavarovanja - namen zavarovanja terjatve - pravno-poslovno razpolaganje z nepremičnino
Zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice po svoji vsebini presega učinke (gole) zaznambe pravnega dejstva in upoštevaje le-te v resnici predstavlja obliko (način) pravno-poslovnega razpolaganja z nepremičnino.
Ker gre po mnenju tega sodišča pri zaznambi vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice po vsebini (učinkih) dejansko za obliko upravičenja v zvezi z nepremičnino (ki je vpisano v zemljiško knjigo), bi bilo potrebno tudi glede tega izrečeno prepoved odtujitve in obremenitve zaznamovati v zemljiško knjigo.
V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ je za zavarovanje nedenarne terjatve moč izdati vsako začasno odredbo, s katero je moč doseči namen zavarovanja, pri čemer uresničevanje le-tega oziroma ugoditev predlogu (na prepoved razpolaganja/prenosa določenega upravičenja), ki bi bil sicer utemeljen, ne sme biti (pa čeprav gre kot v konkretnem primeru za v zemljiški knjigi vpisana upravičenja) odvisna od načina oziroma od pravno-tehnične izvedljivosti vpisa v zemljiški knjigi. Pri uresničevanju namena zavarovanja ima svoj pomen že sama s strani sodišča izrečena prepoved (določenega razpolaganja/prenosa).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00018919
KZ-1 člen 284, 284/2. ZPP člen 9, 233, 238.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - znaki kaznivega dejanja - dolžnost pričanja - zamolčanje dejstev - pomanjkljiv pravni pouk - pravdni postopek - navedbe stranke v postopku - izpovedba stranke
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev.
V pravdnem postopku se ločijo strankine navedbe (kot glavnega procesnega subjekta) in strankine izpovedbe (kot dokaznega sredstva) na zaslišanju. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank veljajo nekatere izjeme, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo. Za razliko od priče za zaslišanje strank ne veljata prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. A če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti. To ne pomeni le, da tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva. Stranki, zaslišani v dokazne namene, je mogoče očitati storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe z alternativno izvršitveno obliko zamolčanja, kadar je stranka bila voljna izpovedovati. Če predsednik senata v pravdnem postopku opusti svojo dolžnost opozoriti zaslišano stranko, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, krši določbe ZPP, a ne bistveno, kajti ta pravni pouk ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave.
ZPP člen 416. Pravilnik o postopku in vsebini izvajanja svetovalnega razgovora (1989) člen 6, 7.
postopek v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki - tožba za razvezo zakonske zveze - svetovalni razgovor - domneva umika tožbe
Iz določila 416. člena ZPP izhaja, da se morata zakonca svetovalnega razgovora udeležiti, ne pa, da morata na njem aktivno sodelovati. Svetovalni razgovor je namreč priložnost, ko lahko zakonca ob sodelovanju nevtralne osebe razpravljata o težavah in se poučita tudi o možnih izhodih iz njih, in ko se lahko pretehtajo različne možnosti glede položaja skupnih otrok po razvezi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00021764
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3, 63/3.. ZPP člen 243, 254, 254/2.. ZDSS-1 člen 62.
III. kategorija invalidnosti - nejasnosti v izvedenskem mnenju
Čeprav sta na izvedenčevo oceno invalidnosti obe stranki podali pripombe, v katerih je toženec vztrajal pri potrebi po časovni razbremenitvi, tožnik pa pri delovni zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pod splošnimi pogoji, je sodišče prve stopnje, zaključilo, da pri tožniku invalidnost ni podana, ker predlagane stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je tožnik zaposlen, niso potrebne. Čeprav toženec ni izrecno predlagal dopolnitve mnenja, tožnik pa je dokazni predlog, da se izvedenca zasliši, umaknil, bi moralo sodišče, ob oceni, da so v izvedenskem mnenju nejasnosti oziroma pomanjkljivosti, že po 2. odstavku 254. člena ZPP, dodatno pa še po 62. členu ZDSS-1, ki sodišču pod določenimi pogoji nalaga celo dolžnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, te nejasnosti oziroma odprta vprašanja dodatno razčistiti s sodnim izvedencem. Namesto tega pa se je kar samo postavilo v vlogo sodnega izvedenca in ugotavljalo dejstva, za katera nima strokovnega medicinskega znanja.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 109, 110, 421.
vdovska pokojnina
Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let starosti, dopolnila pa je 48 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Po sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanca, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let; če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starost 48 let, dopolnila pa starost 45 let pridobi to pravico, ko dopolni 48 let starosti. Glede na prehodno določbo 421. člena ZPIZ-1 pridobi v letu 2005 vdova, ki ob smrti moža ni imela lastnosti zavarovanca in ni dopolnila starosti 48 let, dopolnila pa je 43 let starosti, pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni starost 48 let.
Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.
razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - pogodba, sklenjena namesto razlastitve - pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - razpolagalna nesposobnost - dobra vera - dobroverni pridobitelj - zemljiški dolg
Razpolagalno nesposobnost odsvojitelja (prenosnika) sanira načelo zaupanja v zemljiško knjigo, v kolikor se nanj sklicuje dobroverni pridobitelj. Do okoliščine obstoja predlagateljeve dobre vere (ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo) v času, ko naj bi pridobil pravici iz obeh zemljiških dolgov, pa se sodišče prve stopnje ni (ustrezno obrazloženo) opredelilo.
Čeprav vprašanje dobre vere vsakokratnih zemljiških lastnikov ni nerelevantno, pa je v obravnavani zadevi ključno predvsem, ali je bil v času, ko naj bi pravice iz zemljiških dolgov pridobil, dobroveren predlagatelj.
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s ponudbo aneksa po vsebini izpolnila tožničin tožbeni zahtevek (čeprav na drugačen način kot s samo razveljavitvijo oziroma odpravo izpodbijanih sklepov), je pravilen sklep, da je bila tožba potrebna, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene potrebne stroške postopka.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - odmera sodne takse - sodba na podlagi pripoznave - obseg plačila takse za pravna sredstva - sodna taksa za pritožbo - taksa glede na vrednost spornega predmeta - ugotovitev vrednosti predmeta postopka
Vrednost vtoževanega denarnega zahtevka, ki mu je sodišče v celoti ugodilo, predstavlja relevantno osnovo za določitev vrednosti spornega predmeta, od katerega se v tem postopku določa taksna obveznost.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - dejansko stanje
Po ustaljeni sodni praksi področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. S tem, ko pritožba napada presojo sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico, pri čemer izhaja iz lastne ocene dejstev in okoliščin, ugotovljenih z izvedenimi dokazi, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za navedbe, s katerimi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivdne oblike obdolženca pri obeh kaznivih dejanjih, saj tudi v zvezi s krivdo pritožba dejanskim okoliščinam daje drugačen pomen, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Goli namen graditi še ne zadostuje za zapolnitev pravnega pojma graditelj v smislu 2. točke prvega odstavka 53. člena ZVEtL-1, saj zakon govori o graditelju, ki je na takem zemljišču izvedel gradnjo.
Kot graditelja je treba šteti tudi tistega, ki je od graditelja kupil nepremičnine, na katerih je ta gradil.
Namen odkupne pravice je, da se graditelju omogoči, da od lastnika stavbe odkupi nepremičnino, na kateri je on oziroma njegov pravni prednik izvedel gradnjo in za katero se je v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi ugotovilo, da je v lasti lastnika stavbe. Ni pa postopek za izdajo dopolnilne odločbe namenjen odpravi zatrjevanega prikrajšanja oziroma oškodovanja predlagatelja. V postopku za izdajo dopolnilne odločbe lahko torej sodišče odloča zgolj o ustanovitvi odkupne pravice in ne tudi o morebitnih odškodninskih zahtevkih oziroma zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve.
denarna socialna pomoč - sprememba dohodkovnega položaja - nova odločba
Situacijo v primeru, da se je v času od vložitve vloge do poteka obdobja, za katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena, spremenil lastni dohodek upravičenca oziroma družine, ureja določba 46. člena ZSVarPre. Določeno je, da pristojni organ lahko v roku 3 let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči tudi, če upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, kot mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena. Pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. V tem primeru se šteje, da ima upravičenec lastni dohodek v višini sorazmernega dela dohodka, ki ga je prejel v tem obdobju, glede na število mesecev, za katere je prejel dohodek. Glede vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči pa je v prvem odstavku 48. člena ZSVarPre določeno, da glede denarne socialne pomoči, ki jo je upravičenec prejel na podlagi odločbe Centra za socialno delo, ki je bila na podlagi 45. člena in 46. člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, odpravljena ali razveljavljena obstaja dolžnost vrnitve v višini razlike med prejeto denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve.
spor zaradi motenja posesti - rok za vložitev tožbe - načelo hitrosti postopka
Roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. To pa zato, ker gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki naj se doseže čim hitreje. Tožba je instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posestvi, pri njej pa je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka, od kar je tožnik vedel za motenje in storilca, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
brezposelna oseba - vračilo neupravičeno prejetih sredstev
Upravna odločba, po kateri je toženki z določenim dnem prenehala pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo, niti sodno varstvo pravic. S priznanjem nadomestila za delo družinske pomočnice je odpadla pravna podlaga za denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti. Vtoževani znesek, ki po temelju niti po višini ni bil prerekan, je toženka na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 140. členom ZUTD vključno z dosojenimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, dolžna vrniti tožeči stranki, kot je razsojeno z izpodbijano sodbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020733
KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3, 235, 235/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
goljufija - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna listina - blanketna dispozicija - ugovor zoper obtožnico - ustavitev kazenskega postopka
Iz opisa kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 mora biti razvidna dopolnilna norma, torej na podlagi katerega zakona ali podzakonskega predpisa gre za poslovno listino in na podlagi katerega predpisa je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami.
Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in razpoložljivo dokumentacijo ter mnenje izvedenskega organa, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi pri tožniku ugotovilo popolno nezmožnost za delo in I. kategorijo invalidnosti skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
nepravdni postopek - delitev skupnega premoženja - napotitev na pravdo zaradi spora o predmetu delitve
V postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja sodišče odloči o delitvi le, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in velikosti njihovih deležev. Če obstoji med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po 9. in 10. členu ZNP. Sodišče napoti na pravdo praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019335
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
zakonski znaki goljufije - opis dejanja v izreku sodbe - preslepitveni namen - nejasni in nasprotujoči si razlogi sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje torej svoj zaključek, da dejanje obdolženca ni kaznivo dejanje, temelji tako na v dokaznem postopku izvedenih dokazih, kakor tudi na samem opisu kaznivega dejanja, ki da ne vsebuje konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Taka obrazložitev je popolnoma nejasna, zaradi česar je po presoji pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejanje obdolženca, kot je opisano v prvostopnem oprostilnem izreku, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V opisu so namreč navedeni vsi abstraktni zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ki so tudi konkretizirani z navedbo okoliščin, ki vsak od zakonskih znakov kaznivega dejanja vsebinsko opredelijo.