Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - nestrinjanje z odločitvijo sodišča
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
predlog za dopustitev revizije - državna štipendija - vračilo štipendije - odpis dolga
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ kateri materialni predpis je treba uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije,
‒ ali mora izplačevalec pravice, ko odloča o odpisu dolga na podlagi devetega odstavka 44. člena ZUPJS, obvezno pridobiti mnenje centra za socialno delo.
predlog za dopustitev revizije - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Iz 367., 367.b in 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja, da je predlog za dopustitev revizije dovoljen zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.
Sklep vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve temu sodišču v novo sojenje ni odločitev, zoper katero bi bilo dopustno vložiti predlog za dopustitev revizije.
Tožnik v predlogu za dopustitev revizije v bistvenem izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč (da so razlogi sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi) in v tej zvezi uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar niti ni dopusten revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP), ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (zlasti glede vprašanja, zakaj sodišče ni verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik). Glede pomanjkljive obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje tožnik nejasno uveljavlja še odstop od sodne prakse. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa se zgolj sklicuje na 179. člen ZDR-1, ki je podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti delodajalca, ne navede pa pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno v zvezi z uporabo navedene določbe.
Takšen predlog za dopustitev revizije nima sestavin, ki jih za vsebinsko obravnavo predloga zahteva četrti odstavek 367. b člena ZPP.
predlog za dopustitev revizije - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo za nesrečo pri delu tožnika, materialnopravno pravilna.
pogodbena kazen - kršitev konkurenčne klavzule - zavarovalništvo - cenilec - posebna znanja
Zmotno je vztrajanje toženca v revizijskem postopku, da je konkurenčna klavzula lahko pridržana le za ključne kadre delodajalca, ki sodelujejo v poslovodnem ali v razvojnem delu podjetja. Niti ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje, ampak je treba presojati celokupno znanje, ki ga je delavec v letih dela pridobil pri bivšem delodajalcu. Podjetja imajo lahko tako proizvodni (tehnični) del kot poslovni del, kar vpliva na vrste delovnih mest in različna znanja delavcev. V zakonu in v sodni praksi ni podlage za stališče, da bi lahko bilo določeno delovno mesto samo po sebi izvzeto iz dogovora o konkurenčni klavzuli.
Tožnica in toženec sta se v pogodbi o zaposlitvi glede predmeta konkurenčne klavzule jasno dogovorila, da štejeta za relevantno opravljanje poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod pri toženčevem prihodnjem delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici je sklenil pogodbo o zaposlitvi z gospodarsko pomembnim konkurentom tožnice za delovno mesto cenilca škod, pri čemer se je spremenil le obseg opravljanja dela glede vrste cenitev. Nadaljeval je z enakim delom, v enaki dejavnosti in celo na istem teritorialnem območju.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, ni pa se v sodbi do njih izrecno opredelilo. To pomanjkljivost bi lahko odpravilo sodišče druge stopnje. Enako velja za ugotavljanje, ali so bile v zvezi s tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS ter ali so postale dokončne in pravnomočne oziroma ali je tožnik v zvezi z njimi uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu. Ta vprašanja ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča bi lahko sodišče druge stopnje samo odpravilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odpravnine. To nasprotje je bilo posledica pisne oziroma računske pomote.
trg finančnih instrumentov - postopek nadzora - postopek sodnega varstva - nedovoljena pritožba
Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.
Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh več ni, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 18, 18/1, 18/1-b, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - obravnavanje prošnje za azil - nadaljevanje prekinjenega postopka - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Člen 18(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) je treba razlagati tako, da ne zahteva, da je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. Zato pritožnikove trditve, da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek, same po sebi ne utemeljujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in s tem uspeha s pritožbo, saj je na državi članici odločitev o tem, kako bo uredila nadaljevanje prekinjenega postopka.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
ZVO-1 člen 40, 40/1, 40/5, 40/6, 40/7, 42, 42/1, 46, 46/2. ZUP člen 7.
zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov za okolje - prepozna vloga - sodelovanje v drugem postopku
Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje).
Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično sodelovala tudi v drugem.
spor o pristojnosti - ustalitev krajevne pristojnosti - krajevna pristojnost - pristojnost za postopek o prekršku
O ustalitvi pristojnosti je mogoče govoriti le tedaj, ko je bilo sodišče ob začetku postopka pristojno glede na navezne okoliščine, po katerih se določa pristojnost, pa so se te okoliščine med postopkom spremenile. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj je bila primarna navezna okoliščina znana že od izdaje plačilnega naloga.
Ker Zakon o prekrških (ZP-1) ne vsebuje določbe o tem, do kdaj lahko stranka ugovarja krajevni pristojnosti sodišča, je glede tega vprašanja po tretjem odstavku 59. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 in v zvezi s 441. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) potrebno smiselno uporabiti določbe o skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem. Stranka na navedeni pravni podlagi lahko poda ugovor krajevne nepristojnosti do začetka naroka.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - načelo dispozitivnosti - zloraba procesnih pravic
Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebina vloge, poimenovane zahteva za varstvo zakonitosti, v pretežnem delu pomeni prepis besedila pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo. Zato iz zahteve ni mogoče prepoznati zatrjevanja, da višje sodišče sploh ne bi upoštevalo v pritožbi zatrjevanih kršitev zakona (kar je predpostavka, da je kršitve sploh mogoče uveljavljati; peti odstavek 420. člena ZKP), s tem pa tudi ne zatrjevanja kršitev zakona, s katerimi naj bi bila obremenjena pravnomočna sodba. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, uperjeno zoper pravnomočne odločbe kazenskih sodišč, in da vložniki trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP) ne morejo zadostiti zgolj s tem, da s sklicevanjem na pritožbo preprosto pričakujejo ponovno presojo istih vprašanj, ki so jih s pritožbo uveljavljali, pri čemer ni videti pomenske razlike med prepisom pritožbenih navedb ali sklicevanjem nanje.
V takšnem ravnanju s strani prava veščega vložnika, ki mu je zaupana pravna pomoč priprtim obdolžencem, tujcem, neveščim slovenskega jezika, ki so hkrati zaradi ekonomske šibkosti upravičenci do brezplačne pravne pomoči (kot v tem primeru), ni mogoče prepoznati ravnanja v korist obdolžencev, kar naj bi bilo gonilo vseh procesnih dejanj zagovornika (75. člen ZKP). Povrhu iz vsebine zahteve (in pritožbe) izhaja tudi, da se deloma sploh ne nanašata na obravnavano kazensko zadevo. Takšne so navedbe o spremembi pravne kvalifikacije, kot jo je predlagal državni tožilec (do katere ni prišlo), in navedba o posegu sodišča v opis dejanja, ki ga sodišče ni opravilo.
Zato je mogoče vložitev takšne zahteve za varstvo zakonitosti razumeti kvečjemu kot očitno zlorabo (15. člen ZKP) tako procesnega položaja, ki je vložniku zaupan na podlagi 29. člena Ustave in 75. člena ZKP, kot tudi pravice dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080629
URS člen 22. ZKP člen 385, 385-4. KZ-1 člen 186, 186/1. ZPPPD člen 7. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2019) priloga Skupina II/112.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prepovedana droga - konoplja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - objektivni pogoj - objekt varstva - javno zdravje - škodljive posledice - subjektivni pogoj - nagib - odplačnost - koristoljubnost
Ni nepomembno, da pri konopljini smoli v primerjavi z drugimi prepovedanimi drogami načeloma ne gre za zdravje tako visoko tvegan proizvod in da nihče od uporabnikov v konkretnem primeru ni utrpel negativnih posledic. Vendar možnost škodljivih posledic pri takšni nenadzorovani proizvodnji in prodaji na črnem trgu, kjer produkti niso podvrženi nikakršnemu nadzoru vsebnosti sestavin in njihove kakovosti, vseeno ni izključena. Zato ni mogoč zaključek, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino javnega zdravja kot tipično abstraktno dobrino v tem primeru neznatna.
Obtoženčev namen je bil očitno dvojen – s prodajo konoplje in njenih proizvodov si je (tudi) pridobival nezanemarljivo premoženjsko korist, česar v okviru presoje subjektivnega pogoja dejanja majhnega pomena vsekakor ni moč prezreti. Prodaja prepovedane droge konoplje, četudi to ni bil obtoženčev prvenstveni nagib, v tem primeru predstavlja odločilno dejstvo, ki s subjektivnega vidika nasprotuje zaključku, da je šlo za dejanje majhnega pomena. V tem pogledu se ta zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve I Kp 30162/2016.
Konkretne okoliščine dajanja konopljinih proizvodov v promet odplačno, četudi so bili namenjeni alternativnemu zdravljenju in je njihova uporaba predstavljala nižjo stopnjo tveganja za zdravje, vendar brez slehernega nadzora v takšnem obsegu, kot je bilo ugotovljeno v tej zadevi, in kar je obtožencu očitno omogočalo več kot minimalno raven preživljanja, v medsebojni povezavi ne utemeljujejo sklepa, da je šlo za dejanje majhnega pomena, kot je to opredeljeno v 4. točki 358. člena ZKP.
kaznivo dejanje krive ovadbe - pravica do molka - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - nedovoljeni dokazi
Opiranje obsodilne sodbe na obdolženčevo predhodno izpovedbo kot priče je v nasprotju z ustavnima jamstvoma pravice do molka iz 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
ZPP člen 286, 286/1, 337, 337/1, 357a. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 42, 42/1.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - odločanje o pritožbi - izvedenec - sklep o odmeri nagrade izvedencu - zelo zahtevno mnenje - ustno mnenje izvedenca - pritožbena obravnava - odmera prispevka
Po presoji Vrhovnega sodišča izvedenci kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nanje ne razteza. To izhaja že iz jezikovne razlage prvega odstavka 286. člena ZPP, v kateri je zakonodajalec izrecno naslovil stranke: "Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, […]." Isti pomen izhaja tudi iz namenske razlage. Smoter ureditve prekluzij v pravdnem postopku je namreč, da se od strank (in predvsem odvetnikov kot njihovih pooblaščencev) dosežeta pričakovana skrbnost in trud, ki naj (so)prispevata h koncentraciji in pospešitvi postopka. Poseg v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave RS ene stranke namreč upravičuje pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS nasprotne stranke. Ščiti torej stranko pred procesno neaktivnostjo nasprotne stranke, s čimer se zagotavlja večja vsebinska kvaliteta sodnega varstva v razumnem roku. Vrhovno sodišče je pretehtalo, da v razmerju izvedenca do strank potrebe po takšni zaščiti in intervenciji ni. Sicer pa postopek izplačila nagrade izvedencu predstavlja samostojno celoto, o kateri se odloča neodvisno od postopka o glavni stvari, zato ne more povzročiti zastoja v procesu vsebinskega odločanja.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 22, 22/1.
predlog za dopustitev revizije - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - ugoditev predlogu
Nasprotje med izrekom (da se tožba zavrne) in navedbami v obrazložitvi sodbe (s katerimi sodišče razlaga utemeljenost tožbe oziroma nezakonitost izpodbijane upravne odločbe), narekuje dopustitev revizije z namenom zagotavljanja pravne varnosti v primerih utemeljenih tožb.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP?
pravnomočnost - prekoračitev pritožbenih navedb - poseg v pravnomočno sodbo - res iudicata - reformatio in peius - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Kadar pritožbeno sodišče z razveljavitvijo poseže tudi v neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, s tem poseže v pravnomočnost in zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o kazenskem postopku (ZPP). Zaradi pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavljajo ustavna jamstva iz 22. člena in 23. člena Ustave, je treba tožencu omogočiti, da v ponovljenem postopku doseže odpravo te kršitve. Sodišče prve stopnje bi zato v novem sojenju moralo upoštevati toženčev ugovor in ravnati, kot da tista dela izreka, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ne obstaja. Tožbo bi moralo glede tega dela zahtevka zavreči. To mora storiti zaradi pravnomočnosti neizpodbijanega dela sodbe in prepovedi sojenja o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) in ne zaradi prepovedi odločitve v škodo stranke (reformatio in peius).
zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - stopnja vznemirjanja - načelo vestnosti in poštenja - načelo venire contra factum proprium
Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Pravilna uporaba 99. člena SPZ terja tudi presojo, ali sporni poseg v okoliščinah konkretnega primera sploh predstavlja oviro pri izvrševanju lastninske pravice oziroma protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Med takšne okoliščine spada tudi časovni vidik in ravnanje stranke pred vložitvijo tožbe.