Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Ravnanja, storjena v času prestajanja druge kazni zapora, ne gre šteti za kršitev oziroma zlorabo režima zapora ob koncu tedna v zvezi s predmetno kaznijo, saj se ta v času očitanega ravnanja še ni izvrševal.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da za uporabo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 zadošča, da sta bila dva samostojna zakonska razloga za izvršitev kazni v zavodu (tj. neizpolnjevanje pogoja glede zaposlitve oziroma nadaljnjega opravljanja dela in storitev dejanja, ki ima znake disciplinskega prestopka) ugotovljena po pravnomočnosti sodbe. Odločilno je namreč, v okviru katere kazni in katerega režima izvrševanja je nastala.
Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.
Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Kljub temu da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 349/2026-2 z dne 2. 9. 2026, zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, so po mnenju višjega sodišča podane okoliščine, ki terjajo prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi. V predmetni zadevi je namreč oškodovanka sodnica, zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo.
Ker ob prvi vročitvi dne 16. 3. 2026 pritožnik ni bil ustrezno pravno poučen o pravici do prevzema kazenskega pregona po 60. členu ZKP, je 30-dnevni rok začel teči 28. 3. 2026. Pritožbeno sodišče pripominja, da v takšnih okoliščinah ne gre za podaljšanje že začetega zakonskega roka, temveč za nov začetek teka zakonskega roka. V posledici pojasnjenega je zato zaključiti, da je treba obtožni predlog, vložen 22. 4. 2026, šteti za pravočasen.
Ni odločilno, ali je bil profil tehnično nastavljen kot javen ali zaseben v smislu posameznih nastavitev aplikacije. Za presojo v aktualnem stadiju postopka je bistveno, da je mladoletnik vsebino posnetka aktivno posredoval tretjim osebam in s tem izgubil izključno oblast nad nadaljnjo uporabo oziroma posredovanjem vsebine. Zato tudi morebitna subjektivna predstava o tem, da bo vsebina ostala znotraj določenega kroga uporabnikov, sama po sebi ne vzpostavlja ustavno varovanega upravičenega pričakovanja zasebnosti v razmerju do nadaljnjega posredovanja s strani prejemnika.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.
Toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.
Zaradi kasnejšega dokončnega poplačila dolga in posledičnega upničinega umika izvršilnega predloga ni več podan pravni interes dolžnika za vsebinsko odločanje o samem ugovoru po roku, kar pa ne pomeni, da utemeljenosti ugovora ni treba presoditi za potrebe odločitve o stroških upničinega odgovora na ugovor. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje ugovor po roku vročilo upnici v odgovor, in pravila, da v primeru pasivnosti upnika v ugovornem postopku velja domneva resničnosti ugovornih navedb, namreč še ni mogoče zaključiti, ali so bili stroški konkretnega upničinega odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 objektivno potrebni, ali ne. Da bi to ugotovilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bil ugovor po roku, če ne bi bilo nato umika izvršilnega predloga zaradi kasnejšega plačila dolga, utemeljen ali ne.
Pri presoji (ne)potrebnosti stroškov za delni umik je treba razlikovati med primerom, ko upnik utesni izvršbo zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, za katerega sodišče ne more vedeti že na podlagi podatkov v spisu, in primerom, ko gre za prisilno poplačilo, s strani dolžnikovega dolžnika oziroma izvršitelja. V zadnjem primeru stroškov delnega umika načeloma ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, vendar pa po naravi stvari to lahko velja le, če gre za prisilno poplačilo v sami izvršilni zadevi, v kateri je bil podan delni umik.
Dolžnik pa v obravnavani zadevi v pritožbi ne izpodbija, da je upnica delni umik z dne 1. 10. 2024 za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR podala zaradi prisilnega poplačila, opravljenega v drugi izvršilni zadevi, in sicer v zadevi I 133/2023. V navedeni izvršilni zadevi I 133/2023 je namreč prišlo do preplačila za znesek 54,68 EUR in je zato to preplačilo upnica upoštevala v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024 ter na ta račun podala delni umik. Ker je bil torej konkretni delni umik z dne 1. 10. 2024 sicer res vložen zaradi prisilnega poplačila, a ne v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024, temveč v zadevi I 133/2023, je treba v zvezi s to vlogo nastale stroške šteti kot potrebne stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Brez navedene upničine vloge namreč sodišče samo ne bi moglo šteti, da naj se po volji upnice prisilno preplačilo iz zadeve I 133/2023 upošteva v predmetni zadevi I 18/2024, dolžnik pa bi moral navedeno plačilo, če ne bi bilo delnega umika, uveljavljati z ugovorom, s čimer bi nastali le dodatni stroški. Bistveno je torej, da če upnica delnega umika ne bi podala, sodišče preplačila v zadevi I 133/2023 ne bi moglo samoiniciativno upoštevati kot delnega plačila terjatve, uveljavljane v predmetni zadevi I 18/2024.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.
Prisilna izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dom, je sicer nedvomno zelo invaziven poseg v položaj tretjega. Vendar to samo zase še ne more biti argument za odlog izvršbe. Zgolj dejstvo, da je tretji slabega zdravstvenega stanja, odloga izvršbe še ne more utemeljiti, temveč lahko velja celo nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo tretji lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled. V takem primeru namesto odloga izvršbe nastopi takšno delovanje države in udeleženih v postopku, da se tretjemu pomaga z namestitvijo. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz izvida, pravzaprav izhaja, da izboljšanja zdravstvenega stanja tretjega morda celo ni mogoče pričakovati, odlog izvršbe pa na račun upnika ne more trajati v nedogled. Ob tem tretji izrecno trdi, da sploh ni prišlo do kakršnekoli spremembe terapije, ki bi tretjega lahko pripravila na opravo izvršbe. Kadarkoli bo izvršba opravljena, bo tretji očitno slabega duševnega in fizičnega zdravja, brez zatrjevanih izgledov za izboljšanje. Kvečjemu pa takšno dejansko stanje ne bi pomenilo argumenta za odlog izvršbe, saj kot že povedano odlog izvršbe ne more trajati v nedogled, v času, ko bi se zdravstveno stanje tretjega samo še poslabševalo in poslabševalo. Izgledov za izboljšanje zdravstvenega stanja pa tretji nikjer ne zatrjuje in izkazuje.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.