Obdolženi je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, zato je bila policija v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pristojna ukreniti vse potrebno, da se pridobijo dokazi, ki utegnejo biti pomembni za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vprašanje povezave pridobljene zdravstvene dokumentacije z očitanim kaznivim dejanjem je lahko predmet dokazne ocene v nadaljnjem kazenskem postopku, nikakor pa to ne more pomeniti osnove za očitek nezakonitega zbiranja dokazov.
Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Pritrditi je pritožbi o pravno zmotnem stališču, da gre pri odločanju o zahtevi za informativni seznam dolžnikovega premoženja za odločanje o vsebinskem zahtevku in v posledici take pravnomočne odločitve za prepoved ponovnega odločanja (res iudicata). Gre za procesno dejanje sodišča, ki ga le-to opravi ob izpolnjeni navedeni zakonski podlagi.
Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.
Ravnanja, storjena v času prestajanja druge kazni zapora, ne gre šteti za kršitev oziroma zlorabo režima zapora ob koncu tedna v zvezi s predmetno kaznijo, saj se ta v času očitanega ravnanja še ni izvrševal.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da za uporabo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 zadošča, da sta bila dva samostojna zakonska razloga za izvršitev kazni v zavodu (tj. neizpolnjevanje pogoja glede zaposlitve oziroma nadaljnjega opravljanja dela in storitev dejanja, ki ima znake disciplinskega prestopka) ugotovljena po pravnomočnosti sodbe. Odločilno je namreč, v okviru katere kazni in katerega režima izvrševanja je nastala.
Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.
Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih pripada sodnemu izvedencu za študij spisa nagrada v višini 153,00 EUR, če obseg spisa znaša od 201 do vključno 500 strani. Pri odmeri nagrade za študij spisa je torej odločilen njegov obseg oziroma število strani, ki jih je moral izvedenec proučiti. Ker je bil izvedencu naložen študij celotnega pravdnega spisa z vsemi prilogami, okoliščina, da v mnenju ni posebej navedel vseh pregledanih listin oziroma njihovega števila strani, ne vpliva na njegovo upravičenost do nagrade.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.
Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj.
Bistvo v tem individualnem delovnem sporu je, kako se razlaga dopolnilno odločbo št. U-I-8/24, s katero je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe št. U-I-772/21,1 kar predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače tožnice kot sodnice. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica z odločbo predsednice sodišča z dne 24. 3. 2023 s 1. 4. 2023 uvrščena v 51. plačni razred in da je bila vanj uvrščena tudi v spornem obdobju od 3. 1. 2024 do konca avgusta 2024. Za uporabo načina izvršitve iz dopolnilne odločbe U-I-8/24 zato ni odločilna vrednost 50. plačnega razreda, kot se zavzema toženka, temveč vrednost plačnega razreda, v katerega je bila tožnica v spornem obdobju dejansko uvrščena, ob upoštevanju vrednosti tega plačnega razreda po plačni lestvici, veljavni 1. 6. 2012, in njene uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023. Način izvršitve dopolnilne odločbe namreč ne zahteva ponovne uvrstitve posameznega sodnika v plačni razred, ki ga je njegova funkcija imela 1. 6. 2012, temveč uskladitev vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil sodnik v relevantnem obdobju dejansko uvrščen.
Kljub temu da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 349/2026-2 z dne 2. 9. 2026, zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, so po mnenju višjega sodišča podane okoliščine, ki terjajo prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi. V predmetni zadevi je namreč oškodovanka sodnica, zaposlena na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo.
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Za vračilo založenega predujma upniku - predlagatelju postopka je pomembno samo, da je bila unovčena stečajna masa, ni pa odločilno, ali je to splošna ali posebna stečajna masa.
Z vračilom založenega predujma se predlagatelja stečajnega postopka postavlja v enak položaj kot ostale upnike, katerim ni bilo treba založiti predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in s tem uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP).
Vprašanje, kateri stroški se bodo pokrili iz katere stečajne mase (splošne ali posebne), ni predmet izpodbijanega sklepa o vračilu založenega predujma, ampak se bo o tem odločalo v nadaljnjih fazah postopka.
Pomanjkljivi so tudi razlogi sodbe o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Tako ni pojasnilo okoliščin, ki bi utemeljevale odvzem katerega koli od navedenih predmetov po 73. členu KZ-1.
Ob ponovnem odločanju o zaseženih predmetih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da njihova dokazna vrednost sama po sebi ne pomeni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov.
Ker ugotovljene pomanjkljivosti ne zadevajo zgolj posameznega dokaza ali posameznega dela obrazložitve, temveč samo jedro dokazne presoje o poteku dogodka, ravnanju obtoženca, vzroku padca in nastanku odločilnih poškodb, je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je namreč glede navedenih odločilnih vprašanj že zavzelo celovita dokazna stališča, pri čemer ni ocenilo vseh nasprotnih delov zagovora in drugih dokazov. Glede na obseg in naravo potrebne ponovne dokazne presoje je zato primerno, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.
Tožnica prostovoljno ni spoštovala odločbe sodišča in ni izročila nepremičnine toženki, zato je ta vložila predlog za izvršbo, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, tožnica pa je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor. Med strankama je sicer v tej pravdi sporno, ali je toženka izvršila zatrjevano motilno ravnanje, to je zamenjavo ključavnice in njeno zaklenitev, sodišče prve stopnje pa tega dejstva kot neodločilnega pravilno ni ugotavljalo, saj je pravilno uporabilo pravilo petitorium absorbet possessorium, ki pomeni, da če je toženec med trajanjem posestne pravde ali neposredno pred začetkom posestne pravde pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, tožnik več ne uživa posestnega varstva ne glede na to, če bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest.
Treba je izhajati iz bistva posestnega varstva, ki je le začasno in zato smiselno le, dokler se ne konča spor o pravici. Zato oseba, ki glede na pravnomočno in izvršljivo odločbo nima pravice do posesti, ne uživa več posestnega varstva. Dosledno vztrajanje pri strogi posesorni naravi v posestnih sporih, ki se tako ne dotaknejo svojega bistva, je kvečjemu vir novih sporov, varovanje javnega reda in miru pa se sprevrže v svoje nasprotje. Pravilo petitorium absorbet possessorium lahko vsaj delno omili absurdnost čistega posesornega postopka.