ZPP člen 108, 324, 324/6, 336, 343, 343/1. URS člen 25.
zavrženje pritožbe - nepodpisana pritožba - podpis pritožbe - podpis pooblaščenca - postopek s pritožbo - obligatorna sestavina pritožbe - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - nepopolna pritožba - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - predlog za presojo ustavnosti - odstop od sodne prakse - fotokopija podpisa - odredba sodnika - uradni zaznamki
Ustavno sodišče RS je že presojalo skladnost določb šestega odstavka 324. člena ZPP in 336. člena ZPP z Ustavo in sicer v odločbi U-I-8/10 z dne 3.6.2010. Pojasnilo je, da je z uzakonitvijo takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe in vnaprejšnjega opozorila na to pravno posledico v pravnem pouku odločbe sodišča prve stopnje zakonodajalec določil način izvrševanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Cilj te ureditve je izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvam sodišč.
V razmerju do stranke odredbe sodnika ali zaznamki sodnega osebja nimajo učinka.
odmera kazni obsojencu - kršitev kazenskega zakona - enotna kazen
Po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreče sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazni po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora. Kot je razvidno iz pritožbeno izpodbijane odločbe o kazenski sankciji, je prvostopno sodišče striktno postopalo po citirani zakonski določbi, ki je sicer kogetne nanarave. Sodišče je po njej dolžno postopati, morebitni drugačni dogovori, tudi v sporazmu o priznanju krivde, pa niso dovoljeni. Če sodišče namreč ne ravna po tej določbi, stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje dolžno sanirati po uradni dolžnosti.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - sodba presenečenja
Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je o sodbi presenečanja mogoče govoriti tedaj, če sodišče opre svojo odločitev na pravno podlago, na katero niti ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in zato ni navajala dejstev, ki so glede na presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena. Drugačna presoja sodišča prve stopnje ob nespremenjenih trditvah pravdnih strank in na podlagi teh trditev ugotovljenega dejanskega stanja, pa ne more pomeniti sodbo presenečenja.
Očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se ne da preizkusiti in da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ni utemeljen, ker je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožba pa pod ta očitek skriva lastno dokazno oceno in očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično pritožbeno neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava.
ZDR-1 člen 159, 159/3.. ZDDO člen 39, 39/2.. ZJU člen 203.
odmera letnega dopusta - otroci s posebnimi potrebami
Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za sporno leto priznati dodatni letni dopust skladno s spremembo 39. člena ZDDO-H z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. ZDDO je v členih 34 do 42 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zato ni mogoča delna uporaba določb ZDDO, delna pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.
Da je obsojenka dolžna plačati stroške vročevanja v višini 264,14 EUR, je bilo odločeno že z pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 25. 11. 2019. Navedena sodba je, kot že navedeno, pravnomočna, zato kakršnokoli razlagovanje pritožnice zakaj so navedeni stroški nastali ter navedbe, da so ji bili stroški vročevanja naloženi neupravičeno, saj bi ji bilo možno pošto poslati tudi "normalno" ter ostale pritožbene navedbe v tej smeri, ne morejo biti predmet tega pritožbenega postopka.
dolžna skrbnost kupca - soprispevek k nastanku škode - mokra in spolzka tla - krivdna odškodninska odgovornost
Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je zunaj snežilo, da so obiskovalci konstantno vnašali mokroto, da nameščeni preprogi te mokrote nista popivnali ter da je bila na mestu padca takšna količina mokrote, zaradi katere so bile ploščice zdrsne, pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da bi imela čiščenje organizirano tako, da na tleh ne bi bilo tolikšne mokrote, da ploščice ne bi bile zdrsne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040009
OZ člen 50, 435. ZPP člen 337, 337/1.
prodajna pogodba - plačilo kupnine - delna neizpolnitev pogodbe (neplačilo celotne kupnine) - višina kupnine - dogovorjena kupnina - predpogodba - verižna kompenzacija - dogovor o kompenzaciji - navidezna prodajna pogodba - nedopustna pritožbena novota - dokazno breme - prevalitev dokaznega bremena - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - obstoj dolga - delno plačilo dolga - izdaja računa - potrdilo o plačilu
Trditveno in dokazno breme o plačilu kupnine za nakup stanovanja je na kupcu. Materialno dokazno breme določa materialno pravo. V konkretnem primeru je bilo s trditvami in dokazili tožencev o poplačilu celotne kupnine – nedvoumna zapisa v pogodbi in v računu – izkazano, da je bila kupnina v celoti plačana. Dokazno breme za izpodbijanje resničnosti potrjenega v pogodbi in v računu pa je bilo zato prevaljeno na tožnico. Zapis na računu, da je obveznost poravnana, sicer ni obvezna sestavina računa; je pa poslovno običajen in razumljiv takšen zapis v situaciji, ko je obveznost ob izstavitvi računa plačana.
izvršba na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet - zaprt transakcijski račun dolžnika
Pritožbenim trditvam, da je upnik sodišču sporočil nov račun dolžnice, ni mogoče slediti. V vlogi z dne 20. 8. 2020 je namreč glede na priloženo dokazilo (vpogled v l. št. 48 spisa) sporočil TRR (št. ...) dolžničinega delodajalca (I.), kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je izvršba tekla na dolžničina denarna sredstva.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00039950
ZASP člen 129, 130, 130/1, 130/2, 145, 146, 146/1, 146/1-6, 146/1-7, 147, 147-1, 151, 151/3, 154, 154/2, 156, 156/4, 157, 157/4, 157/7, 159, 159/3, 159/4, 168, 168/3. Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu člen 5. ZKUASP člen 4, 9, 30.
javno predvajanje fonogramov - pogodba z avtorjem - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - tarifa Zavoda IPF - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje pravic - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov - obvezno kolektivno upravljanje - skupni sporazum o višini nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - kršitev materialnih sorodnih pravic - povrnitev škode in civilna kazen
Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP.
Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno.
Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako slovenskih kot tujih, avtorjev iz članic EU in drugih). Kot izhaja iz določila tretjega in četrtega odstavka 159. člena ZASP, so RTV organizacije in uporabniki varovanih del tisti, ki morajo kolektivni organizaciji mesečno sporočati podatke o uporabi teh del in ne obratno.
Tožnica ima mandat v svojem imenu in za račun avtorjev opravljati naloge iz 147. člena ZASP že na podlagi zakona. To pravico in dolžnost ima tudi v primeru, če posamezni avtorji z njo ne sklenejo pogodbe (tretji odstavek 151. člena ZASP).
Pravilno je zato sodišče prve stopnje, kot je to navedlo tudi v točki 7 izpodbijane sodbe, kot olajševalne in obteževalne okoliščine upoštevalo le vse tiste okoliščine, ki so jih sodišča že upoštevala pri izreku posameznih kazni. Glede na navedeno torej ni mogoče pritrditi pritožniku, ko graja prvostopne zaključke zato, ker pri odmeri enotne kazni ni upoštevalo okoliščin, ki so nastale po izreku posameznih kazni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog
Toženka je v odpovedi navedla, da je zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem je delo opravljala tožnica, prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu. Če bi navedeno držalo, bi bili tovrstni spori zelo enostavni. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da zgolj dejstvo ukinitve delovnega mesta nikakor ne zadošča za ugotovitev resnosti odpovednega razloga.
Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ekonomski razlog odpovedi ni utemeljen. Toženka ni dokazala navedbe iz odpovedi, da ji je delovno mesto tožnice povzročalo takšne stroške, da jih ne more več nositi. Presoja te navedbe ne pomeni posega sodišča v svobodno gospodarsko pobudo toženke, kot prikazuje pritožba. Sodišče prve stopnje se ni spuščalo v presojo smotrnosti podane odpovedi, pač pa je dopustno preverilo, ali je poslovanje toženke res zahtevalo nujno krčenje stroškov - ali je delovno mesto tožnice povzročalo takšne stroške, da jih toženka ni mogla več nositi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00039505
ZFPPIPP člen 269, 270, 270/1, 270/2, 271. OZ člen 255, 256, 256/3, 260. ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/1.
paulijanska tožba (actio pauliana) - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - uveljavljanje izpodbojnosti - oblikovalni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - začetek stečajnega postopka - stečajni postopek - pravne posledice uvedbe stečajnega postopka - izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika - obdobje izpodbojnosti - prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava - sprememba tožbe - sprememba tožbe brez soglasja toženca - materialno procesno vodstvo - izpodbojna pravna dejanja - sklenitev darilne pogodbe - neplačevitost dolžnika - insolventnost dolžnika - stečajna masa - pridobitev lastninske pravice - skupno premoženje
ZFPPIPP določa samo pravne posledice uvedbe stečajnega postopka za tedaj že vložene paulijanske tožbe – vložene v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava. Med temi tožbami pa so tudi take, s katerimi se izpodbijajo pravna dejanja storjena pred obdobjem izpodbojnosti, kot ga opredeljuje 269. člen ZFPPIPP.
Za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP soglasje toženca ni bilo potrebno.
Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka. Zato mora nanj paziti tudi sodišče druge stopnje. Z vpisom sklepa o prenosu v sodni register so delnice ex lege, torej na originaren način prešle na glavnega delničarja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so interesi upnikov zadostno zavarovani že v okviru obstoječih postopkov (s tožbo napadeni sklep o prenosu) brez izdaje začasne odredbe.
Pravdno upravičenje (legitimatio ad processum) pove, ali ima stranka sploh možnost uveljavljati meritorno odločitev in je procesna predpostavka. Če ta manjka sledi zavrženje tožbe ali smiselno predloga za izdajo začasne odredbe.
Z izgubo statusa delničarja se izgubi tudi pravico do vodenja pravd, ki se nanašajo na uveljavljanje ničnosti ali izpodbojnosti skupščinskih sklepov, razen v zvezi s izpodbijanjem skupščinskega sklepa, s katerim je bil prizadet njihov pravni položaj, to je sklepa o prenosu, na podlagi katerega so bili iztisnjeni kot manjšinski delničarji iz dolžnika. Ne morejo pa upniki kot iztisnjeni delničarji, kar pomeni, da to več niso, vlagati začasne odredbe z vsebino navedeno v izreku izpodbijanega sklepa.
Tako kot je začasna odredba oblikovana, je v nasprotju z materialnopravnimi določbami ZGD-1. Skupščinskih sklepov ne sprejema družba, ampak delničarji. Zato bi, če bi želeli pravilno oblikovati začasno odredbo, to morali naperiti zoper delničarje in ne zoper družbo.
Ker so upniki napadali pravilnost in zakonitost sklepa o prenosu, ne morejo z začasno odredbo zahtevati, da se v primeru uspeha z začasno odredbo nanje ponovno prenesejo delnice od glavnega delničarja in se glavnemu delničarju vrne plačana odpravnina.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 9, 9/1, 9/1-3, 9/1-4, 9/2, 10, 11.
plačilo razlike plače - vojak - misija - dodatek k plači - nevarno delo
Iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženka zavzema za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami - Uredba) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da so, ne glede na ravnanje ministra, pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na odločitev ministra. Tudi iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) ne izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Zato pritožbene navedbe o tem, da je minister na podlagi obrazloženega predloga GŠSV izdal odredbo o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge, iz katere izhaja, da je bil za tožnikovo skupino dodatek določen v višini 1.000,00 EUR, niso ključne za odločitev o pritožbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00039834
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1-4. ZPP člen 254, 254/1, 254/2.
parcelacija - pripadajoče zemljišče k stavbi - nasprotni udeleženci - redna raba stavbe - prostorski akt - dostopna pot - dejavnost projektiranja - urbanistični red - gradbena parcela - zemljiški kataster - parkirna mesta - sodni izvedenec - izvedenec geodetske stroke - pravica do enakega varstva
Sodišče je glede na pojasnila izvedenke urbanistične stroke in izvedenca geodetske stroke sklenilo, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni potrebna. Zaključka ni sprejelo brez presoje, kot to trdi pritožnica. Pri postopkih ugotovitve pripadajočega zemljišča je namreč bistvenega pomena sedanje stanje parcel, ne pa identifikacija nastanka parcel, ki se uporablja v drugih postopkih npr. denacionalizacije, kot je to obrazložil izvedenec geodetske stroke. Posledično na odločitev sodišča ne vpliva predloženo gradivo v zvezi z zemljiškim katastrom.
ZDen člen 3, 4, 5. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1. ZIKS člen 145, 145/1, 145č.
zahtevek za vrnitev premoženja - zaplenjeno premoženje - zahtevek za vrnitev delnic - vračanje v obliki odškodnine - vrnitev podržavljenega premoženja - odškodnina iz naslova podržavljenega premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZDen - vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS
Vrnitev podržavljenega premoženja je urejena v ZDen (v 3. in 4.1, kot tudi v 5. členu) in ZIKS (v prvem odstavku 145. in prvem odstavku 145.č člena), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitev podržavljenega premoženja. Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS in s tem, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali sodnem postopku, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.3 V obravnavanem primeru je bilo bistveno vprašanje, ali je bilo obravnavano premoženje že pred (sedaj razveljavljeno) kazensko odločbo z dne 3. 12. 1945 ex lege podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka Avnoj z dnem njegove objave v Uradnem listu 6. 2. 1945 ali je bilo podržavljeno šele s kazensko odločbo.
V obravnavanem primeru ni pogojev za določanje odškodnine za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS v sodnem postopku.
Upravičenci imajo možnost svoje pravice iz naslova odškodnine za podržavljene delnice na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen uveljavljati v upravnem postopku in za v to določenih rokih. Upravičenec ne more obiti tega predpisa z uveljavljanjem zahtevka v sodnem postopku po določbah ZIKS, za katerega ni bilo pogojev.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da drugi toženec sam sicer res ni dejansko nasipaval gramoz, se je pa o tem gotovo dogovarjal in delo nadzoroval. Zato je ob zaključku, da je to počel tudi v svojo korist glede na navedbe, da je po najemni pogodbi bil zadolžen za sečnjo v gozdu prve toženke, pravilen zaključek, da je tudi drugi toženec pasivno legitimiran in da je tožbeni zahtevek tudi zoper njega v celoti utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039633
ZPP člen 325, 350, 350/2. ZVEtL-1 člen 42, 42/1. ZUN člen 46, 46/3. SZ člen 9.
skupno funkcionalno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev pripadajočega zemljišča - zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine - ugotovitev neveljavnosti pogodbe - dejanska raba nepremičnin - dopolnilna sodba - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - posledice opustitve predloga za izdajo dopolnilne sodbe - domneva umika tožbe - uradni pritožbeni preizkus - priznanje izločitvene pravice - stanovanjska soseska - pridobitev lastninske pravice
V primeru nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde, ne gre za (smiselno) očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kršitev 76. člena ZPP in 2. člena ZPP, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.
Materialno pravno presojo, ali so neka zemljišča po predpisih, veljavnih v času, ko naj bi tožniki pridobili lastninsko pravico na njih, in prostorskih izvedbenih aktih, (skupna) funkcionalna zemljišča, omogočajo šele konkretne trditve o (načrtovani) dejanski naravi zemljišč.