OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00084524
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 14, 22. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24. ZPotK člen 6, 7, 7/1-9. OZ člen 3, 39, 86, 119. ZPP člen 8, 286, 286/3.
potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v SIT - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - valutna klavzula v CHF - možnost spremembe kreditne pogodbe - poplačilo kredita - ničnost pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - tipska pogodba - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - oderuška pogodba - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljene pritožbene novote - celovita dokazna ocena
Ker je pogodba vključevala tudi možnost, da tožnika dosežete prenehanje učinkovanja sporne pogodbene določbe o valutni klavzuli, je treba upoštevaje skupen učinek vseh s pogodbo prevzetih pravic in obveznosti ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni predpostavk za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja o valutni klavzuli.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00038887
ZVPot člen 22, 23. OZ člen 6, 119, 119/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZPotK člen 1.
kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost - poroštvo - pojasnilna dolžnost banke do porokov - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - nepošten pogodbeni pogoj - informacijska dolžnost banke - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja
Tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo toženi stranki znano, da bodo tečajne spremembe takšne in da bi banke zaradi tečajnih gibanj ustvarjale zaslužke. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu. Tudi če je bančna uslužbenka povedala, da s kreditom v tuji valuti sprejema valutno tveganje in da tečaj franka pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal, to ne pomeni, da je bil potrošnik zaveden. Treba je upoštevati vse okoliščine primera.
Pojasnilna dolžnost banke velja tudi nasproti porokom.
ZPP člen 278, 278/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 454, 458, 458/2. ZIZ člen 16a, 41.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - pojem protispisnosti - pavšalen ugovor zoper sklep o izvršbi - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - domneva priznanja neprerekanih dejstev - dolžnost izvedbe dokaza - dokazni predlog za zaslišanje strank - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Protispisnost je napaka tehnične narave. Podana je takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.
plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo razlike plače - čisti denarni zahtevek - direktno sodno varstvo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica, tako kot sedaj, ko opravlja delo VODJA II (pooblaščeni računovodja), v vtoževanem obdobju vodila računovodsko službo tožene stranke, ki je notranja organizacijska enota tožene stranke in sodi v okvir upravnih služb tožene stranke. Izvajala je vsa dela in naloge, ki izhajajo iz opisa del in nalog VODJE II - pooblaščeni računovodja in opravljala tudi vodstvena dela in naloge. Skladno z določbo 44. člena ZDR-1 in sodno prakso, je pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do plačila razlike med plačo, ki jo je dejansko prejemala in plačo, ki bi jo glede na opravljano delo morala prejemati in pravilno uporabilo tudi določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1, da gre za denarni zahtevek, ki se uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem in predhodni postopek pred delodajalcem ni potreben.
Za veljavno izpolnitev obveznosti, ki jo namesto dolžnika izpolni tretji, ni potrebno, da je način izpolnitve vnaprej predviden. Prav tako za veljavnost vsebine dogovora, ki se je nanašala na izpolnitev s strani tretje osebe, ni potrebna pisna oblika, saj OZ v 271. členu pisne oblike za veljavno izpolnitev pogodbe s strani tretje osebe ne določa.
Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pa je predmet tožbenega temelja (gre za presojo, ali je nekdo lahko subjekt pravic in obveznosti). Za obstoj procesne legitimacije običajno zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije. Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je tisti, ki zatrjuje, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, pasivno pa tisti, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da je zavezanec iz materialno pravnega razmerja.
V obravnavani zadevi, upoštevajoč trditveno podlago, brez dvoma ne gre za vprašanje dopustnosti tožbe, ampak za vprašanje stvarne (materialne) legitimacije. Tožnica namreč trdi, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, ki je povezano s sklenjenimi pogodbami, katerih ničnost uveljavlja, za toženko (drugo pogodbeno stranko) pa zatrjuje, da je nosilec s tem razmerjem povezanih obveznosti. Toženka temu sicer nasprotuje in zatrjuje, da zaradi odstopa terjatev z zavarovanji novemu upniku ni pasivno legitimirana, a takšna (tožbena) zatrjevanja v zvezi s stvarno legitimacijo za vsebinsko obravnavanje zahtevka zadostujejo. Ali so navedbe zadostne (sklepčne) in zatrjevanja resnična (ali je stvarna legitimacija po materialnem pravu na pasivni strani podana), pa je predmet presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
regulacijska začasna odredba - prepoved razpolaganja z nepremičnino - prepoved izvajanja gradbenih del - delitev nepremičnin - delitev solastnine - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nenadomestljiva škoda - restriktivna razlaga - denarna restitucija
Glede na ustaljeno sodno prakso regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati le zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izdaja takšne začasne odredbe je mogoča samo v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma „nenadomestljiva škoda“ in ob tehtanju položajev obeh strank.
ZDen člen 3, 4, 5. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1. ZIKS člen 145, 145/1, 145č.
zahtevek za vrnitev premoženja - zaplenjeno premoženje - zahtevek za vrnitev delnic - vračanje v obliki odškodnine - vrnitev podržavljenega premoženja - odškodnina iz naslova podržavljenega premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZDen - vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS
Vrnitev podržavljenega premoženja je urejena v ZDen (v 3. in 4.1, kot tudi v 5. členu) in ZIKS (v prvem odstavku 145. in prvem odstavku 145.č člena), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitev podržavljenega premoženja. Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS in s tem, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali sodnem postopku, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.3 V obravnavanem primeru je bilo bistveno vprašanje, ali je bilo obravnavano premoženje že pred (sedaj razveljavljeno) kazensko odločbo z dne 3. 12. 1945 ex lege podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka Avnoj z dnem njegove objave v Uradnem listu 6. 2. 1945 ali je bilo podržavljeno šele s kazensko odločbo.
V obravnavanem primeru ni pogojev za določanje odškodnine za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS v sodnem postopku.
Upravičenci imajo možnost svoje pravice iz naslova odškodnine za podržavljene delnice na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen uveljavljati v upravnem postopku in za v to določenih rokih. Upravičenec ne more obiti tega predpisa z uveljavljanjem zahtevka v sodnem postopku po določbah ZIKS, za katerega ni bilo pogojev.
Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da drugi toženec sam sicer res ni dejansko nasipaval gramoz, se je pa o tem gotovo dogovarjal in delo nadzoroval. Zato je ob zaključku, da je to počel tudi v svojo korist glede na navedbe, da je po najemni pogodbi bil zadolžen za sečnjo v gozdu prve toženke, pravilen zaključek, da je tudi drugi toženec pasivno legitimiran in da je tožbeni zahtevek tudi zoper njega v celoti utemeljen.
preživljanje otroka - preživninske potrebe otroka - preživninske zmožnosti staršev - finančno stanje - porazdelitev preživninskega bremena
Pritožbeno sodišče poudarja, tako kot že večkrat, da potrebe otrok niso natančen matematični seštevek izkazanih izdatkov, ampak ocena, ki sicer lahko temelji na približnem izračunu dokazovanih postavk, a se ob tem upoštevajo še splošno znani podatki o nujnosti, potrebnosti, vrsti in cenah različnih življenjskih stroškov.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00039950
ZASP člen 129, 130, 130/1, 130/2, 145, 146, 146/1, 146/1-6, 146/1-7, 147, 147-1, 151, 151/3, 154, 154/2, 156, 156/4, 157, 157/4, 157/7, 159, 159/3, 159/4, 168, 168/3. Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu člen 5. ZKUASP člen 4, 9, 30.
javno predvajanje fonogramov - pogodba z avtorjem - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - tarifa Zavoda IPF - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje pravic - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov - obvezno kolektivno upravljanje - skupni sporazum o višini nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - kršitev materialnih sorodnih pravic - povrnitev škode in civilna kazen
Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP.
Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno.
Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako slovenskih kot tujih, avtorjev iz članic EU in drugih). Kot izhaja iz določila tretjega in četrtega odstavka 159. člena ZASP, so RTV organizacije in uporabniki varovanih del tisti, ki morajo kolektivni organizaciji mesečno sporočati podatke o uporabi teh del in ne obratno.
Tožnica ima mandat v svojem imenu in za račun avtorjev opravljati naloge iz 147. člena ZASP že na podlagi zakona. To pravico in dolžnost ima tudi v primeru, če posamezni avtorji z njo ne sklenejo pogodbe (tretji odstavek 151. člena ZASP).
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - višina sodne takse - pritožbena novota - sodna taksa za ugovor
Ugotovitve, da dolžnik ni plačal sodne takse po plačilnem nalogu z dne 24. 12. 2019, dolžnik pritožbeno ne izpodbija. V pritožbi navaja le, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu odmerjena v previsokem znesku. Tega pa sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati, saj se ne nanaša na odločilni razlog, na katerem temelji izpodbijani sklep
ugovor zoper plačilni nalog - plačilo sodne takse - dokazilo o plačilu
Prvi odstavek 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ugovoru, vloženemu iz razloga, da je taksa že plačana, je treba priložiti potrdilo o opravljenem plačilu.
Pravilno je zato sodišče prve stopnje, kot je to navedlo tudi v točki 7 izpodbijane sodbe, kot olajševalne in obteževalne okoliščine upoštevalo le vse tiste okoliščine, ki so jih sodišča že upoštevala pri izreku posameznih kazni. Glede na navedeno torej ni mogoče pritrditi pritožniku, ko graja prvostopne zaključke zato, ker pri odmeri enotne kazni ni upoštevalo okoliščin, ki so nastale po izreku posameznih kazni.
izvršba na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet - zaprt transakcijski račun dolžnika
Pritožbenim trditvam, da je upnik sodišču sporočil nov račun dolžnice, ni mogoče slediti. V vlogi z dne 20. 8. 2020 je namreč glede na priloženo dokazilo (vpogled v l. št. 48 spisa) sporočil TRR (št. ...) dolžničinega delodajalca (I.), kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je izvršba tekla na dolžničina denarna sredstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00041077
ZPP člen 339, 339/2, 350, 360, 360/1. ZD člen 163, 212, 212-1, 213, 213/1. OZ člen 557, 557/2.
zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča - sporen obseg zapuščinskega premoženja - pogodba o dosmrtnem preživljanju - tožba na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju - skupno premoženje - domneva o velikosti deleža - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pritožbena trditev, da je zapuščinsko sodišče postopek preuranjeno prekinilo, ker je obseg zapuščine sporen v večjem obsegu, ni utemeljena. Dediči na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča niso vezani. V tožbi lahko zajamejo tudi druga, med njimi sporna dejstva, in ne le tistih, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo.
Velja zakonska domneva, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak, kdor meni drugače, pa mora to dokazati. Brez dvoma je tako manj razlogov na strani pritožnice, ki bi kazali na to, da so njene zatrjevane pravice bolj verjetne in je zato odločitev zapuščinskega sodišča pravilna.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlagalni delikt - procesne predpostavke za pregon - predlog za kazenski pregon - kazenska ovadba - oškodovanec - pooblastilo za vložitev ovadbe - pooblastilo za vložitev predloga - obličnost
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da procesna predpostavka za pregon obdolženca ni izpolnjena, ker se v spisovnem gradivu ne nahaja oškodovankino pisno pooblastilo sinu kot dejanskemu uporabniku oškodovankinega vozila, ki ga je poškodoval obdolženec, za vložitev predloga za pregon. V kolikor je bilo sodišče v dvomu o obstoju predloga oškodovanke kot procesne predpostavke za pregon, bi moralo to vprašanje pred uvedbo kazenskega postopka razjasniti, nato pa v nadaljevanju ustrezno postopati glede na svoje ugotovitve, torej bodisi z zavrženjem obtožnega predloga bodisi z njegovo vročitvijo strankam postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00041657
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155. ZOdv člen 17, 17/5. OZ člen 179, 182.
nepremoženjska škoda - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - povrnitev stroškov postopka - stroški izvedenine - brezplačna pravna pomoč - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi strahu
V primeru, če bi se izkazalo, da bo tožnica trpela strah pred psi tudi v bodoče, tovrstna škoda (bodoči strah, ki ni povezan z zdravljenjem) ne predstavlja podlage za odmero odškodnine iz naslova strahu, ki je vezan na strah med in v zvezi z zdravljenjem poškodb, temveč bi lahko, če bi bila trajne narave, predstavljala zgolj podlago za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za to obliko nepremoženjske škode pa tožnica odškodnine ni vtoževala.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o povrnitvi stroškov izvedenine zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tudi za ta strošek uporabilo določilo 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, saj to določilo velja zgolj za odvetniške stroške, ne pa tudi za ostale pravdne stroške, med katere sodi tudi strošek za izvedenine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00039630
OZ člen 111, 190, 333, 333/6, 336, 336/1. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1. Odlok o taksi za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki (1997) člen 4, 5. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 4, 5, 6, 7, 7/2, 8, 9, 22, 22/1. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (2004) člen 5, 17, 17/1, 19, 19/1, 19/2, 22. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2009) člen 3, 5, 6, 11, 11/1, 11/2, 13/3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2004) člen 2, 2/2, 5, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 16/1, 16/2, 22.
trajno pogodbeno razmerje - rok za zastaranje - tek zastaranja - pomanjkljiva trditvena podlaga - izvajanje gospodarske javne službe - neupravičena obogatitev - okoriščenje in prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - učinki razveze pogodbe - razpravno načelo - nedopustne pritožbene novote - taksa za obremenjevanje okolja - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov
Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti. Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju.
Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.
Ker je torej terjatev, ki je po trditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago, le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.