vrednost spornega predmeta - korekturna dolžnost - stvarna pristojnost - standard obrazloženosti odločbe - bistvena kršitev - nedenarni tožbeni zahtevek
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom očitno opravilo tako imenovano korekturno dolžnost po tretjem odstavku 44. člena ZPP, vendar iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo razumljivi in zadostni razlogi za postopanje po tej določbi. Ni namreč opredeljenih razlogov o očitnosti prenizko navedene vrednosti spornega predmeta in tudi ne razlogov, zakaj naj bi bil tožnikov interes za uspeh v pravdi ob nedenarnem zahtevku preprosto kar enak že ocenjeni vrednosti obeh nepremičnin.
vabilo stranki na narok - nepristop stranke na narok - zavrnitev dokaza - zapisnik o naroku
Pravilno vabljeni toženec se ni odzval sodnemu vabilu na narok, na katerem naj bi bilo opravljeno zaslišanje obeh strank. Sodišče tožencu v nadaljevanju postopka na podlagi 285. člena ZPP ni bilo dolžno dajati napotkov za opravo procesnih aktivnosti glede njegovega zaslišanja, saj je toženec priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic že izgubil ter je zato glavno obravnavo upravičeno zaključilo brez njegovega zaslišanja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041401
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s 131. členom OZ odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel ob dvigu 19 do 22-kilogramskega zabojnika. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da bi bila ugotovljena kila na levi strani ingvinalnega predela posledica spornega dviga, saj je imel kilo na tem mestu že v preteklem letu.
sposobnost biti stranka - pravno nasledstvo - izbris družbe iz sodnega registra - obstoj upnika
Sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ ugotavlja, da se izpodbijana odločitev nanaša na osebo, ki v času ugovornega postopka ni več obstajala in je tako izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvijo po 11. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz podatkov spisa ter evidenc AJPES namreč izhaja, da je bila družba D., matična št. ..., izbrisana iz sodnega registra dne 31. 5. 2019 in tako v času odločanja sodišča prve stopnje ni več obstajala.
ZFPPIPP člen 221b, 221d, 221d/1, 221e. ZPP člen 11, 337, 337/1.
poenostavljena prisilna poravnava - začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom - pritožba upnika - pravni interes za pritožbo - namen poenostavljene prisilne poravnave - zloraba pravic - pritožbene novote - dopustne pritožbene novote
Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da je vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo pravic. Čeprav je torej v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave z utemeljevanjem, da naj bi dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zgolj zlorabljal svoje pravice. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pritožbene navedbe upnika dopustne pritožbene novote, saj jih pritožnik doslej v postopku še ni mogel uveljavljati, bi pa lahko odločilno vplivale na presojo utemeljenosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker navedenih trditev pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo zaradi varstva načela kontradiktornosti in pravice do izjave ter pravice do pravnega sredstva ne more samo prvič presojati, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00039629
ZST-1 člen 34. URS člen 22, 25. ZPP člen 345, 345/1.
domneva o umiku pritožbe - neplačilo sodne takse - pravočasno plačilo sodne takse - pravica do pritožbe - napačen pravni pouk - poziv za plačilo sodne takse
Neobstoj ustreznega pravnega pouka in napačen pravni pouk kršita strankino pravico do pritožbe.
Stranka, ki je v posledici napačnega pravnega pouka oziroma napačnega roka v pozivu za plačilo, plačala takso prepozno, a v skladu z odmerjenim rokom sodišča, ne sme izgubiti pravice do pritožbe.
Dejstvo, da je tožnica pri toženi stranki delala krajši delovni čas, tj. 20 ur tedensko, pa samo po sebi ne pomeni, da tožnici v takem primeru pripada zgolj polovica plače, določene za delovno mesto blagajnika, kot to zmotno meni tožena stranka. Med strankami je vedno možen ugodnejši dogovor o višini plače. Tožena stranka bi morala dokazati, da je bil med njima sklenjen drugačen dogovor o višini plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, vendar tega ni uspela.
Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Glede na ureditev, bi moralo pri tožeči stranki obstajati takšno (trajno) zdravstveno stanje, zaradi katerega, kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati večine v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 opredeljenih osnovnih življenjskih potreb.
domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse - zakonski rok - plačilo sodne takse
S potekom roka brez plačila je nastopila zakonska fikcija umika ugovora in dolžnik ne more s pritožbo predlagati podaljšanja že poteklega roka. Poleg tega je rok za plačilo sodne takse določen v zakonu in je nepodaljšljiv rok. Da je šel dolžnik na dopust in spregledal plačilo sodne takse za ugovor, je razlog na njegovi strani.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00038885
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje - ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci - lastninjenje
Ni res, da je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo mnenju izvedenke urbanistične stroke. Ker je bilo mnenje razumljivo in popolno, sodišču ni bilo treba ponoviti dokazovanja z novim izvedencem in v pritožbi očitana kršitev pravil postopka ni podana.
Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi poleg osnovne plače in dodatka plačilnega razreda dogovorjen tudi del plače na podlagi delovne uspešnosti in določeno, da se način njenega ugotavljanja podrobneje uredi s splošnim aktom delodajalca. Plača za delovno uspešnost je sestavni del plače tudi na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDR-1. Po 91. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS) je s strani igralcev dana napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana in izplačana plača višja tudi na račun napitnine, do katere je bil upravičen. Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti iz naslova dodatka plačilnega razreda tožena stranka tožniku ni poravnala pogodbene obveznosti iz naslova dela plače za delovno uspešnost v obliki napitnine.
neizrabljen letni dopust - trditveno in dokazno breme
Tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek le pavšalno in nesubstancirano prerekala. Iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da je v zvezi s tem zahtevkom tožena stranka navedla le, da tožnica za svoj zahtevek ni predložila nobenih dokazov, da je trditvena podlaga omejena zgolj na zatrjevanje, da evropska direktiva določa, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, če letnega dopusta ni mogel v celoti izrabiti, ter da tožnici nihče ni preprečeval izrabe letnega dopusta, tožena stranka pa ne more biti odgovorna, če tožnica letnega dopusta za navedena leta ni izkoristila. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala le po temelju, s popolnoma neutemeljenimi navedbami, ni pa nasprotovala denarnemu zahtevku (po obračunu, ki ga je predložila tožnica) po višini, s predložitvijo svojega izračuna nadomestila za neizrabljeni letni dopust za sporno obdobje, čeprav kot delodajalec razpolaga z vsemi podatki. Zaradi navedenega tožnica tudi ni bila dolžna pojasnjevati oziroma natančneje obrazložiti svojega izračuna. Zato stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ni mogoče pritrditi.
Določba četrtega odstavka 111. člena OZ med učinki razvezane pogodbe naštetimi v predhodnih odstavkih istega člena določa še dodatni reparacijski zahtevek verzijske narave, če je imel prejemnik (v tem primeru kupec - tožena stranka) korist od prejete izpolnitve. Ker je podlaga za pridobitev korist kasneje odpadla, prejemnik do take koristi ni upravičen. Prejemnik, ki je stvar uporabljal od dneva prejema do dneva vrnitve oziroma v tem primeru okvare je bil deležen koristi. V skladu s splošnimi pravili se prejemnik s takšno koristjo ne sme obogatiti. Zato mora poleg stvari drugi stranki vrniti tudi povračilo za koristi, ki jih je bil deležen3.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041335
OZ člen 169, 174, 174/1, 299, 299/1.. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - tuja nega in pomoč
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške prevozov na preglede in zdravljenje, ki jih je upravičen terjati neposredno od toženk, saj gre za pravno priznano škodo. Zato so pritožbene navedbe prve toženke, da bi moral tožnik povračilo teh stroškov zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na predloženo listino "relacija in kilometrine", izpoved tožnikovega sina in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, saj so ti dokazi glede števila opravljenih pregledov in v zvezi s tem opravljenih prevozov medsebojno skladni. Za izračun odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče pravilno uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in tožniku priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR, ki je sprejeta tudi v novejši sodni praksi. Prva toženka se neutemeljeno zavzema, da bi se tožniku lahko priznal kvečjemu le dejansko izkazan strošek porabljenega goriva. Tožnik je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila.
izvedba dokaza z izvedencem - predlog za postavitev izvedenca - založitev stroškov za delo izvedenca - zavezanec za plačilo predujma - stroški za dopolnitev izvedenskega mnenja
Izvedbo dokaza z izvedencem je predlagala tožnica, zato je morala založiti predujem za stroške njegove izvedbe (prvi odstavek 153. člena ZPP). Tožnico bremeni tudi kritje stroškov za dopolnitev izvedenskega mnenja, ne glede na to, da je tudi toženec podal pripombe na osnovno izvedensko mnenje, saj gre tudi pri dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma zaslišanju izvedenca na naroku zaradi njegovega odgovora na pripombe pravdnih strank na izvedensko mnenje za stroške izvedbe dokaza, ki ga je v okviru svojega dokaznega bremena morala predlagati tožnica.
Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12, 12/3, 12/3-1.
samozaposleni v kulturi - plačilo prispevkov za socialno varnost - dohodkovni cenzus
Po naravi predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi, obliko državne pomoči de minimis. Bistveno je, da se subjekt kot prejemnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ne glede na njegov pravni status, pravno organizacijsko obliko ali način financiranja, kamor so po mnenju Ministrstva za finance skladno s pojasnilom Ministrstva za kulturo uvrščeni tudi samozaposleni v kulturi.
Materialnopravno stališče sodišča, da je zaradi neupoštevanja odhodkov, zaposlenim z visokimi odhodki onemogočeno uveljavljanje pravice do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna in da način ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca onemogoča spoštovanje namena ZUJIK, zaradi česar krši ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, je zmotno.
Primarno se socialna varnost samozaposlenih v kulturi res zagotavlja z instituti, ki jih predvideva splošna zakonodaja s področja socialne varnosti, kar je nenazadnje tudi razvidno iz opredelitve instituta plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ko kot upravičence opredeli zaposlene v kulturi in izvzame kot upravičence zaposlene določenih sektorjev. Že slednje potrjuje dejstvo, da gre za subvencije, ki so primarno namenjene kot spodbuda za gospodarski razvoj, vendar pa vsekakor posegajo na področje socialne varnosti samozaposlenih v kulturi. Za priznanje te pravice je bistveno ugotavljanje ali upravičenec presega cenzus, ki je določen specifično za to področje, zato je potrebno upoštevati tudi določila posebnega zakona, ki v delu načina ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca odkazuje na Uredbo o samozaposlenih v kulturi.
V skladu s tretjim odstavkom 3. tretjega člena ZSPJS se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Peti odstavek 3. člena ZSPJS pa določa, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.