dodatni sklep o dedovanju - vrnitev premoženja agrarnim skupnostim - obseg vrnitve premoženjskih pravic članu vzpostavljene agrarne skupnosti - vračanje premoženja in pravic - dedovanje - skupna lastnina - podržavljeno premoženje - odškodnina za podržavljeno premoženje - član agrarne skupnosti - odškodnina članom agrarne skupnosti - denacionalizirano premoženje - delitev skupne lastnine
Član agrarne skupnosti lahko v skladu z ZPVAS uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. V konkretnem primeru pa ob podržavljenju posameznim članom agrarne skupnosti niso bili odvzeti njihovi solastniški deleži, ampak je bilo odvzeto premoženje v skupni lasti članov agrarne skupnosti.
Višina deleža, ki pripada posameznemu članu, se bo ugotavljala v morebitnem postopku delitve (skupne lastnine).
lastninjenje kmetijskih zemljišč - pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini - menjalna pogodba - nični pravni posli
Republika Slovenija kot tožeča stranka je že z dnem 11. 3. 1993 na originarni predobitni način pridobila lastninsko pravico na obeh nepremičninah in tako kasneje sklenjeni pravni posli, pri katerih kot dejanska lastnica ni bila udeležena, nimajo pravnega učinka na pridobitev oziroma izgubo njene lastninske pravice na obeh nepremičninah. Menjava lastninske pravice, ki se je kasneje zgodila zaradi nepravilnega lastninjenja obeh nepremičnin, ki bi morali "ex lege", torej po 14. členu ZSKZ postati last RS in preiti na sklad zemljišč, ni bila zakonita, zato je zahtevku pod točko I. izreka sodbe, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040009
OZ člen 50, 435. ZPP člen 337, 337/1.
prodajna pogodba - plačilo kupnine - delna neizpolnitev pogodbe (neplačilo celotne kupnine) - višina kupnine - dogovorjena kupnina - predpogodba - verižna kompenzacija - dogovor o kompenzaciji - navidezna prodajna pogodba - nedopustna pritožbena novota - dokazno breme - prevalitev dokaznega bremena - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - obstoj dolga - delno plačilo dolga - izdaja računa - potrdilo o plačilu
Trditveno in dokazno breme o plačilu kupnine za nakup stanovanja je na kupcu. Materialno dokazno breme določa materialno pravo. V konkretnem primeru je bilo s trditvami in dokazili tožencev o poplačilu celotne kupnine – nedvoumna zapisa v pogodbi in v računu – izkazano, da je bila kupnina v celoti plačana. Dokazno breme za izpodbijanje resničnosti potrjenega v pogodbi in v računu pa je bilo zato prevaljeno na tožnico. Zapis na računu, da je obveznost poravnana, sicer ni obvezna sestavina računa; je pa poslovno običajen in razumljiv takšen zapis v situaciji, ko je obveznost ob izstavitvi računa plačana.
Tudi pri vprašanju pravočasnosti obnovitvenega predloga gre za preizkus obstoja procesne predpostavke, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Predlog je v delu, v katerem tožnik uveljavlja obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP, prepozen. V primeru, ko stranka uveljavlja navedeni razlog, mora predlog vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Če bi začel teči rok iz prvega odstavka tega člena, preden bi odločba postala pravnomočna, se šteje ta rok od pravnomočnosti odločbe, kadar zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, sicer pa od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik listine, ki jih je vložil v spis s predlogom za obnovo, ob zadostni skrbnosti lahko pravočasno pridobil oziroma bi lahko pravočasno predlagal izvedbo dokazov v tej smeri in to pred pravnomočnim zaključkom postopka, pa tega po svoji krivdi ni storil.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00039950
ZASP člen 129, 130, 130/1, 130/2, 145, 146, 146/1, 146/1-6, 146/1-7, 147, 147-1, 151, 151/3, 154, 154/2, 156, 156/4, 157, 157/4, 157/7, 159, 159/3, 159/4, 168, 168/3. Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu člen 5. ZKUASP člen 4, 9, 30.
javno predvajanje fonogramov - pogodba z avtorjem - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - tarifa Zavoda IPF - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje pravic - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov - obvezno kolektivno upravljanje - skupni sporazum o višini nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - kršitev materialnih sorodnih pravic - povrnitev škode in civilna kazen
Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP.
Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno.
Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako slovenskih kot tujih, avtorjev iz članic EU in drugih). Kot izhaja iz določila tretjega in četrtega odstavka 159. člena ZASP, so RTV organizacije in uporabniki varovanih del tisti, ki morajo kolektivni organizaciji mesečno sporočati podatke o uporabi teh del in ne obratno.
Tožnica ima mandat v svojem imenu in za račun avtorjev opravljati naloge iz 147. člena ZASP že na podlagi zakona. To pravico in dolžnost ima tudi v primeru, če posamezni avtorji z njo ne sklenejo pogodbe (tretji odstavek 151. člena ZASP).
Za veljavno izpolnitev obveznosti, ki jo namesto dolžnika izpolni tretji, ni potrebno, da je način izpolnitve vnaprej predviden. Prav tako za veljavnost vsebine dogovora, ki se je nanašala na izpolnitev s strani tretje osebe, ni potrebna pisna oblika, saj OZ v 271. členu pisne oblike za veljavno izpolnitev pogodbe s strani tretje osebe ne določa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039633
ZPP člen 325, 350, 350/2. ZVEtL-1 člen 42, 42/1. ZUN člen 46, 46/3. SZ člen 9.
skupno funkcionalno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev pripadajočega zemljišča - zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine - ugotovitev neveljavnosti pogodbe - dejanska raba nepremičnin - dopolnilna sodba - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - posledice opustitve predloga za izdajo dopolnilne sodbe - domneva umika tožbe - uradni pritožbeni preizkus - priznanje izločitvene pravice - stanovanjska soseska - pridobitev lastninske pravice
V primeru nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde, ne gre za (smiselno) očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kršitev 76. člena ZPP in 2. člena ZPP, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.
Materialno pravno presojo, ali so neka zemljišča po predpisih, veljavnih v času, ko naj bi tožniki pridobili lastninsko pravico na njih, in prostorskih izvedbenih aktih, (skupna) funkcionalna zemljišča, omogočajo šele konkretne trditve o (načrtovani) dejanski naravi zemljišč.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 9, 9/1, 9/1-3, 9/1-4, 9/2, 10, 11.
plačilo razlike plače - vojak - misija - dodatek k plači - nevarno delo
Iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženka zavzema za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami - Uredba) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da so, ne glede na ravnanje ministra, pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na odločitev ministra. Tudi iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) ne izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Zato pritožbene navedbe o tem, da je minister na podlagi obrazloženega predloga GŠSV izdal odredbo o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge, iz katere izhaja, da je bil za tožnikovo skupino dodatek določen v višini 1.000,00 EUR, niso ključne za odločitev o pritožbi.
plačilo razlike plače - čista denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - plačilo za dejansko opravljeno delo
Ni utemeljen očitek nemožnega preizkusa sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je bistveno, da sodišče prve stopnje ni odločalo o nečem drugem, kot je bil predmet tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ni res, da naj bi bila podlaga zahtevka zgolj napačna prevedba in da so v zvezi s tem iz obrazložitve sodbe izostala odločilna dejstva. Tožnica je vseskozi, tudi ob vložitvi druge pripravljalne vloge (s katero je sicer modificirala tožbeni zahtevek, vztrajala pa je pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih ter podala tudi dodatne navedbe in dokazne predloge), vtoževala razlike v plači po treh pravnih podlagah - napačna oziroma nezakonita prevedba v letu 2008, poslovna odškodninska odgovornosti toženke ter plačilo za dejansko opravljeno delo. Tožnica je bila namreč zaposlena kot strokovni sodelavec II, uveljavljala pa je, da je dejansko opravljala delo vodje II. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le po tej podlagi (gre za čisto denarno terjatev, glede katere je predvideno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1) in v zvezi s tem navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.
opozicijski ugovorni razlogi - časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova - neobrazložen ugovor
Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo, da dolžnik ni izkazal nobenih drugih plačil na račun izterjevane terjatve, so vsled navedenemu neutemeljeni, saj četudi bi bilo pritrditi pritožbenim trditvam o izkazanem izplačilu nadur in regresa, je ugotoviti, da se tako trditve kot k ugovoru in sedaj k pritožbi priloženi dokazi nanašajo na izplačila, ki jih je dolžnik opravil na upnikov račun še pred odločitvijo sodišča prve stopnje, ki v predmetni izvršbi predstavlja izvršilni naslov, torej pred 3. 1. 2019. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolžnikov ugovor v tem delu neobrazložen, saj glede na povzeto 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ takšne ugovorne trditve izvršbe ne preprečujejo, ker se nanašajo na dejstva, ki bi jih dolžnik lahko uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.
ugovor zoper sklep o izvršbi - upravičeni vlagatelj ugovora - pooblaščenec stranke - obstoj pooblastilnega razmerja
V ugovoru z dne 10. 6. 2020 je pri navedbi strank označeno, da je dolžnik zastopan po pooblaščenki, vendar pa pritožba pravilno opozarja, da je ugovor podpisan brez odvetniškega žiga, na kuverti pa je kot pošiljatelj naveden dolžnik osebno. Glede na navedeno se je sodišču lahko vzbudil le dvom o tem, ali je ugovor dolžnik vložil osebno ali po pooblaščenki. Vsled temu pritožba utemeljeno očita, da je bil sklep z dne 11. 6. 2020 na predložitev pooblastila vročen napačno, saj spisovni podatki potrjujejo pritožbene navedbe, da je bil vročen odvetnici K. D., ne pa dolžniku. Ugotovljena procesna kršitev je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00039630
OZ člen 111, 190, 333, 333/6, 336, 336/1. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1. Odlok o taksi za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki (1997) člen 4, 5. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 4, 5, 6, 7, 7/2, 8, 9, 22, 22/1. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (2004) člen 5, 17, 17/1, 19, 19/1, 19/2, 22. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2009) člen 3, 5, 6, 11, 11/1, 11/2, 13/3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2004) člen 2, 2/2, 5, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 16/1, 16/2, 22.
trajno pogodbeno razmerje - rok za zastaranje - tek zastaranja - pomanjkljiva trditvena podlaga - izvajanje gospodarske javne službe - neupravičena obogatitev - okoriščenje in prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - učinki razveze pogodbe - razpravno načelo - nedopustne pritožbene novote - taksa za obremenjevanje okolja - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov
Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti. Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju.
Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.
Ker je torej terjatev, ki je po trditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago, le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.
Poleg pojasnila Pošte potrjuje pritožbene navedbe tudi izpis sledenja pošiljk za toženo stranko (priloga B 22). Sklep o začasni odredbi je bil toženi stranki vročen 23. 6. 2020 in ne 22. 6. 2020, kot je pomotoma zapisala na vročilnici (pripeta list. št. 23 spisa). S tem je izpodbila dokazni pomen javne listine - vročilnice.
V predlogu za taksno oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse je potrebno okoliščine iz tretjega odstavka 12a. člena ZST-1 zatrjevati, da se potem sploh lahko presoja njihova utemeljenost.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-4, 38, 39, 40, 42, 45, 47, 50.
sodni izvedenec - nagrada in stroški izvedenca - zahtevnost izvedenskega mnenja - zbiranje dodatne dokumentacije
Sodni izvedenec pridobi pravico do nagrade in povračila stroškov takrat, ko izpolni nalogo, ki mu jo je naložilo sodišče. Takšno pa je tudi enotno stališče sodne prakse.
V skladu z določbo prvega odstavka 125. člena ZNP, ki je veljavna pravna podlaga za odločanje v predmetnem postopku (ZNP-1 je pričel veljati 15. 4. 2019, določba prvega odstavka 160. člena ZNP-1 pa je identična določbi prvega odstavka 125. člena ZNP), sodišče po uradni dolžnosti v postopku za delitev stvari odloča o ustanovitvi stvarne služnosti le v primeru fizične delitve nepremičnin, zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.
Po presoji pritožbenega sodišča po materialnem pravu ni pravno upoštevna okoliščina pri civilni delitvi solastne nepremičnine dejstvo, da ima prenehanje solastništva na nepremičnini, ki je gospodujoča, za posledico prenehanje služnosti nasprotnih udeležencev na nepremičnini parc. št. 465/9 kot služečem zemljišču in po kateri (preko parcele 458/137) z javne ceste dostopata do svoje parcele 458/101.
Dejstvo, da sta nasprotna udeleženca za nastanek parcele 465/6 odstopila del njune parcele 458/101 po presoji pritožbenega sodišča ni pravno relevantno dejstvo, ki bi narekovalo sodišču prve stopnje dolžnost, da opravi fizično delitev parcele 465/6.
Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za vračilo toženki posojenega denarja le v ugotovljeni višini dejansko izročenega denarja, je pravilno pojasnilo, da se do toženkinih trditev o ničnosti posojilne pogodbe zaradi zatrjevanih pogodbeno dogovorjenih oderuških obresti, ne bo opredeljevalo. Ker bi se ob takšnih toženkinih trditvah lahko ničnost nanašala le na pogodbeni dogovor o obrestih (delna ničnost pogodbe), ne pa tudi na tisti del posojilne pogodbe, ki se nanaša na samo dejansko izročen posojen znesek kot glavnico, takšne trditve toženke ne pomenijo zatrjevanja pravno pomembnih dejstev.
ZPP člen 8, 12, 206, 206/2, 394, 394-11. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
prekinitev pravdnega postopka - obstoj kaznivega dejanja - obnovitveni razlog - načelo pomoči prava neuki stranki - pooblaščenec - sprememba vrednosti točke
V konkretnem primeru je kaznivo dejanje pogoj za nastanek civilnopravne posledice in bi bila prekinitev, kljub temu, da v zakonu ni določena obligatorno, po določilu 206. člena ZPP (brez novele ZPP-E) smiselna. A glede na spremenjena določila ZPP (z upoštevanjem novele ZPP-E) sodišče prve stopnje postopka pravilno ni prekinilo, saj je bila obnovitvenim razlogom iz 394. člena ZPP dodana 11. točka.