Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti člen 3, 3/3-9.
zavarovalna pogodba - odškodninska odgovornost – vzročna zveza
Tožena stranka, pri kateri je imel delodajalec tožnika zavarovano odgovornost za škodo, se upira plačilu odškodnine za to, ker meni, da so podani razlogi iz 9. tč. 3. odst. 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, po katerih so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročajo med drugim kopenska motorna vozila ter samovozni delovni stroji, kateri se premikajo. V konkretnem primeru je prišlo do škode ravno zaradi delovanja viličarja, kajti če tožnik ne bi z viličarjem grebljico povozil, do škode ne bi prišlo. Če bi tožnik hodil po transportni poti, na grebljico ne bi stopil, ker bi jo videl, saj po poti ne bi hodil vzvratno.
Smisel eventualnega sosporništva je v tem, da zajame tožnik v tožbi tožence, ki bi lahko prišli v poštev kot pasivno legitimirani. S tem se izogne morebitni materialnopravni prekluziji ali zastaranju tožbenega zahtevka. Če tekom postopka ugotovi, da je njegov zahtevek proti tožencu, ki ga je postavil na prvo mesto, vprašljiv, ne more biti njegov položaj slabši, če tožbo proti njemu umakne, kot če bi se tožbenemu zahtevku proti temu tožencu odpovedal in bi odpovedi sledila sodba na podlagi odpovedi.
zastaranje - zastaralni rok - zastaranje terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev
Terjatev iz pogodbe v prometu blaga in storitev, ki sta jo sklenila samostojni podjetnik in pravna oseba, zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. ZOR je opredelil gospodarsko pogodbo in gospodarsko dejavnost ter subjekte, ki ga opravljajo, glede zastaranja pa je določil le glede pravnih oseb rok treh let. V zakonu ni praznine glede roka zastaranja terjatev, ki so jih imeli obrtniki oziroma sedaj samostojni podjetniki. Zato smiselna uporaba, glede na to, da zakon določa subjektivni kriterij, ni mogoča, saj je nepotrebna.
odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda
Ugotovitev, da je tožeča stranka izgubila stvarno legitimacijo, ker je med pravdo terjatev, ki jo ima do tožene stranke, odstopila tretji osebi, ne pomeni avtomatske zavrnitve njenega tožbenega zahtevka, kot je to storilo prvostopno sodišče v konkretnem primeru. 190. člen ZPP namreč sodišču nalaga, da kljub spremembi stvarne legitimacije pravdo med istima strankama (kadar do vstopa pridobitelja v pravdo zaradi nestrinjanja strank ne pride) konča in da pri tem ne upošteva, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije, v kolikor ugotovi, da bi bila med prvotnima strankama stvarna legitimacija podana. Pri tem pa mora prvostopno sodišče upoštevati tudi stališče relevančne teorije o tem, da mora tožeča stranka, ki med pravdo cedira svojo pravico, v pravdnem postopku pa ostane stranka, tožbo po odtujitvi spremeniti tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja.
Že glede na dikcijo 1. odst. 376. čl. ZOR za določitev začetka teka subjektivnega roka ni potrebna stopnja gotovosti prepričanja oškodovanca o tem, kdo je povzročitelj škode oz. kakšen je obseg nastale materialne škode. Zadošča, da je oškodovanec izvedel za okoliščine, iz katerih je lahko s stopnjo verjetnosti zaključil, kdo je storilec njemu nastale škode oz. koliko znaša v denarju izražen obseg poškodbe njegove stvari.
ZTLR člen 64, 64. ZOR člen 437, 437. ZPPSL člen 111, 111/3, 111, 111/3. ZZK člen 5, 5.
ločitvena pravica - cesija - prenos hipoteke
Res je, da v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR s terjatvijo, ki je bila cedirana, preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, med katerimi je izrecno navedena tudi hipoteka. Vendar navedenega določila ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi že sklenitev cesijske pogodbe sama po sebi pomenila prehod zastavne pravice na novega upnika. Pri tem je potrebno upoštevati naravo zastavne pravice kot stvarne pravice.