denacionalizacija - obseg podržavljenega premoženja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vsebina zahtevka
Organ v zvezi s parc. št. 225/5, k.o. ..., za katero iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila podržavljena v izmeri 63 m2, nepopolno ugotovil dejansko stanje. S tem v zvezi bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bila parc. št. 225/5, k.o. ... res podržavljena v obsegu 63 m2 oziroma ali je bil podržavljen (tudi) manjkajoči del 30 m2, šele nato bo mogel (tudi) v tem delu odmeriti odškodnino. Kot navaja organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz odločbe Mestne razlastitvene komisije pri LOMO Kranj z dne 7. 2. 1955, ki je bila v zemljiški knjigi podlaga za odpis, sicer res izhaja, da je bil od parc. št. 225/2 razlaščen del v izmeri 63 m2, vendar obenem, iz situacijskega načrta z dne 5. 12. 1952 izhaja, da je bil celoten razlaščeni del te parcele priključen cesti parc. št. 220/1 (danes javna cesta parc. št. 239/20, k.o. ...), ki pa po ugotovitvi organ znaša le 33 m2 sedanje površine te parcele oziroma ... ulice.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 37, 37/2, 40, 40/1. ZUP člen 223.
denacionalizacija - sklep o popravi pomote - vezanost sodišča na trditveno podlago - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje tožbe
Tožnica v tožbenih navedbah sicer uveljavlja, da je popravni sklep izdan v nasprotju z 223. členom ZUP, vendar to po presoji sodišča ne posega v njen pravni položaj. Položaj tožnice in drugih lastnikov iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, tj. strank z interesom v tem upravnem sporu, se z odločitvijo, ki jo je toženka sprejela s „popravnim sklepom“ ne poslabšuje ampak kvečjemu izboljšuje. "Poprava", tj. dejansko poseg v odločitev o denacionalizaciji oziroma njena konkretna sprememba (iz vračila se dodatno izvzamejo kleti in drvarnice ter souporaba na naštetih skupnih delih), bi po naravi stvari lahko posegla le v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihove pravne naslednice. Slednja v odgovoru na tožbo sicer uveljavlja, da je toženka s popravnim sklepom neupravičeno posegla v pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Vendar pa lahko sodišče odloča le na podlagi tožbe zoper izpodbijani akt in ne na podlagi odgovora na tožbo, zato ni imelo pravne podlage, da bi o tem odločilo na podlagi njenega ugovora.
ZDen člen 3. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1/2, 2. Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (1946) člen 2, 3.
zaplemba - vrnitev zaplenjenega premoženja - pravočasnost zahteve za vrnitev premoženja - prehod premoženja v državno last - upravičenec do denacionalizacije - bistveno enak položaj
Ob ugotovitvi, da je bilo določeni osebi premoženje odvzeto dvakrat (prvič s strani nemškega Reicha, drugič pa s strani FLRJ na podlagi 3. člena ZDEN), ne da bi imela ta oseba pred uveljavitvijo ZDEN možnost, da zahteva vrnitev premoženja, se šteje, da gre (ob izpolnitvi drugih pogojev) za upravičenca do denacionalizacije iz 3. člena ZDEN. S stališčem, ki ga je zavzela tožena stranka, bi bili namreč v slabšem položaju tisti, ki jim je premoženje najprej odvzel okupator, nato pa še država (osebe nemške narodnosti in hkrati jugoslovanski državljani) od tistih, ki jim ga je ob enaki posledici vzela samo država, in to ob enaki posledici, da je premoženje z uveljavitvijo Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945 prešlo v last države. Za takšno razlikovanje pa po presoji sodišča ni zakonitih razlogov.
denacionalizacija - tožba v upravnem sporu - pravni interes - v drugem sodnem postopku odpravljena upravna odločba - zavrženje tožbe - zavrnitev tožbe
Ker je bila izpodbijana odločba že v drugem upravnem sporu deloma odpravljena in zato v tem obsegu nima več pravnih posledic, v tem obsegu tudi ne more več posegati v pravno korist tožnic. Zato je moralo sodišče tožbo v tem obsegu zavreči.
Sodišče ugotavlja, da se je v dveh zadevah obravnavalo identično dejansko stanje, pri čemer so organi in sodišče v enem primeru šteli, da je dokazano, da je imenovani upravičenec do denacionalizacije, v drugem pa, da temu ni tako. Takšno odločanje ni razlog za obnovo in ni v nasprotju z zakonom, saj ZUP vezanost na dejansko stanje, ki ga je v končanem postopku ugotovil drug organ, določa le za obsodilno kazensko sodbo, ko je organ na tako sodbo vezan, če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost (149. člen ZUP). Glede na navedeno je torej toženka ravnala pravilno, ko je presodila, da ne gre za predhodno vprašanje, ampak da tožnik dejansko zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, in je na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP predlog utemeljeno zavrgla.
ZUP člen 260, 260-2, 260-3, 260-4, 267, 267/1, 267/2.
denacionalizacija - predlog za obnovo postopka - verjetno izkazani obnovitveni razlog - zavrženje predloga za obnovo postopka
Vložen predlog za obnovo postopka ni prestal formalnega preizkusa iz razlogov, ki jih organa navajata v zvezi z uveljavljanima obnovitvenima razlogoma po 2. in 3. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.
V zvezi z razlogom po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP pa sodišče soglaša z drugostopenjskim upravnim organom, da sodba Ustavnega sodišča, Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ne rešuje predhodnega vprašanja, na katerem temelji odločba Upravne enote Jesenice, št. 363-14/92 z dne 10. 2. 2010, ker predhodnega vprašanja, na katerem ta temelji, v bistvenih točkah ne rešuje drugače. Torej predlagatelj okoliščine, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazal.
denacionalizacija - zaplemba premoženja - pravnomočna odločba - lastninska pravica tretjega - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Izločitveni zahtevki, o katerih je odločalo sodišče, ki je izvrševalo zaplembo (21. člen), so se nanašali na stvarne pravice tretjih, torej tudi lastninsko pravico tretjih, ki jih zaplembna odločba iz 8. člena, ni smela zaobseči, ker zoper njihovo premoženje zaplemba ni bila izrečena.
denacionalizacija - oblika vračila podržavljenega premoženja - ovire za vrnitev nepremičnin v naravi - odškodnina - ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja
Po ustaljeni sodni praksi je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja.
Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.
vrednotenje nepremičnin - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - rok za vložitev zahteve - prekluzivni rok
ZDen pred novelo ZDen-B ni poznal posebnih rokov za uveljavljanje odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Z novelo, s katero je dodatno opredelil pravni standard bistvenega zmanjšanja vrednosti, pa je v prehodnih določbah določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele.
denacionalizacija - dvakratno podržavljenje iste nepremičnine - dvakratno podržavljenje istega zemljišča različnima upravičencema na podlagi različnih predpisov
Dejstvo, da je bila v postopku denacionalizacije že določena odškodnina drugi osebi, ki ji je bila zaradi razpolaganja države s premoženjem podržavljenim A.A., nacionalizirana ista nepremičnina, torej na odločitev ne vpliva, prav tako pa ni pomembno, zaradi katerega ravnanja države je do te situacije prišlo. Bistveno je, da je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po eni izmed pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen.
V nepravdnem postopku je bilo pravnomočno odločeno o obsegu pripadajočega (prej funkcionalnega) zemljišča k stavbi *23 k.o. ... in tudi o tem, da nekdanja parc. št. 102 k.o. ... v izmeri 539 m2, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena upravičencu, predstavlja del tega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, ki ni last upravičenca, pa so, kot je bilo že pojasnjeno, po ustaljeni sodni praksi na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP nične.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - molk organa
Toženka o zahtevi za denacionalizacijo gradu v ... v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 2788/2017 z dne 20. 2. 2018 ni odločila v zakonsko predpisanem roku 30 dni, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po zahtevi tožnikov z dne 13. 5. 2019, ter sodišču tudi ni pojasnila, zakaj ne. Opravičljivi razlogi za molk organa torej niso podani.
denacionalizacija - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - poziv za dopolnitev vloge - prepozen predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka
ZUP/86 ne predpisuje izdaje posebnega sklepa v primeru nadaljevanja postopka po njegovi prekinitvi na podlagi 144. člena, temveč določa le, da se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna. Ne-odprava oziroma ne-razveljavitev sklepa o prekinitvi postopka zato ne predstavlja kršitve določb postopka, kot to menijo tožniki, izostanek oprave tega procesnega dejanja, ki ga - kot povedano - zakon ne predpisuje (tj. izdaje sklepa o razveljavitvi ali odpravi sklepa o prekinitvi postopka) pa tudi ne predstavlja ovire, da postopek denacionalizacije zato ne bi mogel biti pravnomočno zaključen.
Predloga za nadaljevanje postopka ni bilo mogoče obravnavati po vsebini, torej nadaljevati s postopkom, saj za to ni bilo več pogojev, ker je bil postopek že zaključen. Ker pa je bila vsebina tega predloga, kot je pravilno ocenil že drugostopni organ, jasna in razumljiva, poziv prvostopnega organa na njegovo dopolnitev ni imela podlage v določbah ZUP. Upoštevajoč slednje, pa tudi predloga, ki je bil primarno še vedno predlog za nadaljevanju postopka, zgolj podrejeno pa predlog za obnovo postopka, ni mogoče obravnavati v smislu 68. člena ZUP, torej kot da gre za vlogo, ki je bila vložena pravočasno, le da naj bi bile pomanjkljivosti (v danem roku) kasneje odpravljene. Zato je tudi pravilno zavrženje predloga za obnovo postopka kot prepoznega. Povedano drugače: izrecnega predloga za nadaljevanje postopka ni mogoče šteti kot predloga za obnovo postopka po 1. oziroma 4. točki 260. člena ZUP in tako kot pravočasnega.
ZDen člen 3, 3-9, 4. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 8, 8/2.
denacionalizacija - ukrep državnega organa brez pravnega naslova - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - denacionalizacijski upravičenci
Glede morebitne nacionalizacije z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen), sodišče opozarja, da te podlage za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije ni mogoče enačiti s pooblastilom organu, da v primeru pomanjkljivih podatkov odloča na podlagi nekakšnega prostega preudarka oziroma posplošenega sklicevanja na "kontekst zadeve". Organ mora v takem primeru določno navesti, za kakšen ukrep katerega organa je šlo oziroma vsaj določno navesti okoliščine, ki bi omogočale sklepanje o obstoju oziroma naravi takega (konkretnega) ukrepa.
Za morebitno nacionalizacijo na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (drugi odstavek 8. člena), bi morala toženka ugotoviti obstoj take odločbe, ali pa obrazložiti okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati na njen obstoj.
Za izvršljivost denacionalizacijske odločbe ne zadošča, da je v njej opredeljena oblika in obseg premoženja ter upravičenec, ampak mora z njo biti jasno in nedvoumno določen tudi zavezanec za vsako premoženje posebej. Vse navedeno pa mora biti vsebovano v izreku denacionalizacijske odločbe, saj je le-ta predmet izvršitve.
denacionalizacija - odškodnina tuje države - pravica do odškodnine od tuje države - zmotna uporaba materialnega prava - Finančna in izravnalna pogodba (FIP)
Kot je opozoril že tožnik, je sodil šivalni stroj v tistem času med običajni gospodinjski predmet, kot takega (torej kot gospodinjski predmet) pa ga je opredelil tudi sam Zakon o prijavi škode (13. člen), našteta kmetijska mehanizacija pa bi nedvomno lahko predstavljala premičnine, potrebne za opravljanje poklica - v tem primeru kmetijske dejavnosti, še zlasti, če se pri tem upošteva (na kar je tudi opozoril tožnik), da je bil pok. upravičenec lastnik posestva, kjer bi se glede na tem posestvu nahajajoče objekte (hlev, senik, itd) in kmetijska zemljišča, ki so bila del tega posestva, lahko opravljala taka, torej kmetijska dejavnost. Odločba je zato v izpodbijanem delu (v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine za premično premoženje) nezakonita in jo je treba odpraviti.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - rok za vložitev zahteve
V zadevi ni sporno, da so bile leta 1941 vse nepremičnine v vl. št. ... k.o. ..., vpisane na ime „Reichsgau Kärnten“. Če je bila upravičenka tak zahtevek upravičena podati po ZRP, pa ga ni podala, glede na upravnosodno prakso ne more uspešno uveljavljati denacionalizacijskega zahtevka.
denacionalizacija - vrednotenje stavbnega zemljišča - stanje zemljišča po času odvzema iz posesti
Ugotovitev trenutka prenosa posesti občini ali drugemu uporabniku je pravno pomemben za ugotavljanje stanja podržavljenega zemljišča za potrebe vrednotenja po določbah 44. člena ZDen.
akt izdan v denacionalizacijskem postopku - vstopna pravica vnuka - denacionalizacijski upravičenec (bivši lastnik)
V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je sin bivšega lastnika umrl za svojim očetom. S tem niso podani pogoji za uporabo instituta vstopne pravice tožnice kot vnukinje, ko bi tožnica "postala" dedinja prvega dednega reda. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivšega lastnika lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bil njen oče, ki pa ni štel za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.
ZDen člen 11, 66, 66/1. ZEN člen 48, 48/4, 48/6, 48/7, 51. ZUP člen 189, 189/1, 189/2, 196, 196/1, 237, 237/2, 237/2-7.
parcelacija - poseben ugotovitveni postopek - postavitev izvedenca - založitev predujma - preizkus odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, kot bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Že navedeno predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe – zaradi povezanosti odločitve – v celoti. Ob tem sodišče poudarja, da mora biti nepremičnina, ki se vrača v naravi, v izreku upravne odločbe opredeljena z rezerviranimi parcelnimi številkami na podlagi elaborata parcelacije.
Iz določb ZUP oziroma ZUP/86 izhaja, da odločitev o postavitvi (novega) izvedenca sprejme organ, kar je v predmetnem denacionalizacijskem postopku s sklepom tudi storil. Stranke njegovo postavitev (le) predlagajo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ tudi ni pojasnil, zakaj po nezaložitvi dela predujma s strani tretjega tožnika o tem ni obvestil prvega tožnika in druge tožnice in zakaj jima ni omogočil, da bi preostali del predujma za izvedenca založila sama, kar bi moral storiti, zato navedeno organu v tožbah upravičeno očitata. Zato sodišče tudi v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.Iz citiranih določb ZUP oziroma ZUP/86 izhaja, da odločitev o postavitvi (novega) izvedenca sprejme organ, kar je v predmetnem denacionalizacijskem postopku s sklepom št. 301-3/93-400 z dne 21. 6. 2017 tudi storil. Stranke njegovo postavitev (le) predlagajo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ tudi ni pojasnil, zakaj po nezaložitvi dela predujma s strani tretjega tožnika o tem ni obvestil prvega tožnika in druge tožnice in zakaj jima ni omogočil, da bi preostali del predujma za izvedenca založila sama, kar bi moral storiti, zato navedeno organu v tožbah upravičeno očitata. Zato sodišče v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.