denacionalizacija - pogoji za vračilo podržavljenega premoženja - pravica do odškodnine od tuje države - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ne vzdrži stališče, da je odločujoče, da sin prejšnje lastnice podržavljenega premoženja in njena vnukinja nista denacionalizacijska upravičenca po ZDen, temveč je pomembno, ali bi, če je obravnavani primer mogoče subsumirati pod Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja, kot njena dediča lahko uveljavljala odškodnino za njej podržavljeno premoženje. Prvostopenjski organ v smislu povedanega dejanskega stanja ni ugotavljal oziroma se ni opredeljeval do dejstev, ki bi lahko bila za odločitev pomembna, v posledici česar sodišče tudi ne more preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, določbe drugega odstavka 10. člena ZDen.
Obstoj obnovitvenega razloga se po 2. točki 260. člena ZUP dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ki pa je tožnica nesporno ni predložila, niti se nanjo ne sklicuje.
V zvezi z obstojem obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP sta upravna organa obeh stopenj tožnici pravilno pojasnila, da se sporni denacionalizacijski odločbi ne opirata na nobeno predhodno vprašanje, saj je bilo za pok. B.B. ugotovljeno, da je bila vpisana v evidenco o državljanstvu. To pomeni, da v njenem primeru ni bila izdana posebna ugotovitvena odločba o državljanstvu upravičenca na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. Tako ni podan niti obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.
ZDen člen 44, 44/5. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 4.
denacionalizacija - odškodnina - višina odškodnine - vrednost premoženja - ugotavljanje vrednosti premoženja
Prevzem premičnin v letu 1946 je predstavljal ukrep začasnega odvzema upravljanja, ne pa podržavljenje oziroma izgubo lastninske pravice, kar je bistveni pogoj za denacionalizacijo. Vrednost premoženja se določi po stanju premoženja ob podržavljenju in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ker je do podržavljenja prišlo v letu 1953, je torej glede vrednotenja premičnin treba upoštevati leto 1953.
denacionalizacija - ničnost odločbe - predlog za izrek ničnosti odločbe - ničnostni razlogi - zavrnitev predloga za izrek odločbe za nično
Glede odločbe o denacionalizaciji, s katero je bila podržavljena nepremičnina v naravi vrnjena osebi, ki ni upravičenka, medtem ko je bila za to nepremičnino vložena pravočasna zahteva za denacionalizacijo v korist upravičenca, bi bilo gotovo mogoče zaključiti, da je pravno neizvršljiva, kajti taka odločitev nasprotuje določbam 88. člena ZDen.
Organ prve stopnje bi moral na podlagi določb 67. člena ZUP predlog v pogledu uveljavljenih ničnostnih razlogov poslati predlagateljema v dopolnitev, tako da bi morala ta jasno navesti, izrecno katere ničnostne razloge uveljavljata in ne meritorno obravnavati ne zadosti jasnega in razumljivega predloga.
državljanstvo - ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva - sklenitev zakonske zveze
Razlaščenka je s sklenitvijo poroke z madžarskim državljanom po takrat veljavnih predpisih postala madžarska državljanka, s tem pa je izgubila državljanstvo Kraljevine SHS. Zato je ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen.
ZDen člen 63, 63/3. ZDRS člen 39. ZUP člen 251, 251/1, 254.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva - nepravilna uporaba materialnega prava
Glede na jasno izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj odločitev tožene stranke (in njena obrazložitev) v izpodbijani odločbi, ni skladna s pravnim mnenjem in stališči Vrhovnega sodišča, pri čemer tožena stranka ni pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS.
denacionalizacija - odškodnina za podržavljeno premoženje - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - Odlok AVNOJ-a - prehod premoženja - upravičenec do denacionalizacije
Glede na določbo prvega odstavka 26. člena ZDen se odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine plača upravičencu. Prvostopni organ je ravnal pravilno, ko je za upravičenca do odškodnine v deležu do 1/2 v izpodbijani odločbi določil B.B., ki mu je bila predmetna nepremičnina tudi podržavljena. Dejstvo, da je bila predmetna nepremičnina z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 1. 1999 v naravi vrnjena njegovim dedičem, kot upravičencem po 11. členu ZDen, glede na ugotovljeno dejansko stanje, na odločitev ne more vplivati.
ZDen člen 8, 13, 38, 43, 44, 44/5, 44/6, 64, 64/1. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 8.
zahteva za denacionalizacijo - rok za vložitev zahteve - vračanje premoženja - vrednotenje premoženja
Iz določb ZDen, ki urejajo vračanje podjetij in kapitala, izhaja pravilo, da se v primeru denacionalizacije podjetij in kapitala prejšnji lastnik odškoduje v vrednosti premoženja podržavljenega podjetja oziroma lastninskemu deležu ustreznega deleža premoženja podržavljenega podjetja. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pravilno priznal odškodovanje upravičencema do denacionalizacije v vrednosti preostanka (alikvotnega dela) neto aktive družbe K. oziroma v vrednosti kolikor odškodovanje (do izdaje izpodbijane odločbe) še ni doseglo ugotovljene vrednosti neto aktive družbe, upoštevajoč pri tem, da je bil podržavljen 94,25 % lastniški delež. Ob teh izhodiščih je drugostopenjski organ pravilno zavrnil zahtevka tožnice, da se upravičencema prizna (še) odškodnina nad vrednostjo alikvotnega dela neto aktive družbe ter odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih stavb. V primeru vračanja podjetja oziroma kapitala na način iz 38. člena ZDen ni mogoče uporabiti določb 26. člena ZDen, ki urejajo vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, ter je vrednostni okvir za odškodovanje podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža določen z ugotovljeno vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja oziroma njenega alikvotnega dela glede na velikost podržavljenega kapitalskega deleža.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - odškodnina
Tisti, ki so pridobili lastninsko pravico po SZ na podlagi 116. člena SZ, so pridobili lastninsko pravico ex lege, ker je tako določil SZ. Denacionalizacijskim upravičencem v teh primerih gre odškodnina namesto vračila v naravi, ker so lastninsko pravico na podlagi 116. člena SZ pridobili pred uveljavitvijo ZDen. Tako lastninsko stanje glede podstrešnih prostorov, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo z zahtevkom za vračilo v naravi, pa narekuje uporabo tretjega odstavka 16. člena ZDen in priznanje druge oblike denacionalizacije ter ne dopušča pravnega zaključka, da v smislu določb ZDen ovir za vračilo v naravi ni.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - aktivna legitimacija za vložitev zahteve - pravni naslednik stranke v postopku
Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Le kolikor je zahtevek postavljen, lahko organ, glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa dokazila in podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnava in zahteva od strank v tem času navedena dokazila.
Prekluziven, materialen rok po prvem odstavku 64. člena ZDen za katerega velja, da stranka po izteku tega roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala, je 17. 12. 1993.
Aktivno legitimiran za vložitev zahteve za denacionalizacijo je tako denacionalizacijski upravičenec, kot prejšnji lastnik podržavljenega premoženja, kot njegov pravni naslednik. Uveljavljanje pravic je vezano na zahtevo stranke. Organ lahko ugodi denacionalizacijskemu zahtevku le, če pravica stranke izhaja iz zakona.
denacionalizacija - zavezanec za vrnitev premoženja - dejanski lastnik - zemljiškoknjižni lastnik
Zavezanec za vrnitev stvari je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. Drugotožnica utemeljeno ugovarja, da ni lastnica predmetnih nepremičnin in je zato upravni organ ni mogel določiti kot zavezanko za njihovo vrnitev v last, oziroma, da se ni pravilno opredelil do položaja prvotožnice in posledično njene obveznosti v denacionalizacijskem postopku. Glede njenega položaja ni mogel odločati upoštevajoč le zemljiškoknjižno stanje, temveč bi moral upoštevati tudi vsa druga relevantna dejstva. Ker je vzpostavitev lastninske pravice v denacionalizacijskem postopku z odločbo državnega organa originaren način pridobitve lastninske pravice, tudi za samo izvršitev te odločbe v zemljiški knjigi ne more biti odločujoče neusklajeno stanje v zemljiški knjigi.
denacionalizacija - povrnitev vlaganj - vlaganje v poslovni prostor - odškodnina - višina odškodnine
Prvostopenjski organ je pri ugotavljanju višine tožnikovih vlaganj pravilno uporabil določbo 44. člena ZDen in ugotovil vrednost premoženja v času podržavljenja in vrednost v času vračanja. Navedeni vrednosti za tožnika nista sporni. Višina določene odškodnine je zamejena z ugotovljeno razliko, za kolikor je obogaten denacionalizacijski upravičenec, ki je nepremičnino dobil v denacionalizaciji vrnjeno v naravi. V okviru ugotovljene razlike pa je vlagatelj upravičen do odškodnine, za katere višino dokaže vzročno zvezo med investicijo in povečano vrednostjo.
Izključitev zavezanca za vrnitev nepremičnine v naravi, kot aktivno legitimiranega za uveljavljanje vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, v primeru, da vlaganj ni opravil neposredno sam, pač pa njegov najemnik, iz določbe 25. člena ZDen ne izhaja. Zgolj v primeru, da bi vlaganja uveljavljala tako zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi kot najemojemalec, bi imel lahko organ podlago, da zavezanca izključi, ker bi bilo uveljavljanje te materialne pravice bližje najemojemalcu, pa še to le v primeru, da bi to tako izhajalo iz njunega notranjega razmerja, najemne pogodbe.
denacionalizacija - prepoved razpolaganja z nepremičnino - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe
Za izdajo začasne odrede o prepovedi razpolaganja z nepremičnino po 68. členu ZDen morata biti izkazana oba pogoja: verjetno izkazan razlog za zavarovanje in verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin, pri čemer je trditveno in dokazno breme na stranki, ki predlaga izdajo začasne odredbe.
ZDen člen 25, 44, 45. ZUP (1986) člen 56, 92, 92/2, 185.
denacionalizacija - povrnitev vlaganj - vlaganja v poslovni prostor - odškodnina - skupni predstavnik - izvedenec - izločitev izvedenca - vročanje
Če tožniki skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca niso postavili in je upravni organ z njimi komuniciral neposredno, zato ni kršil pravil postopka.
V primerih, ko je stranka pošiljko prejela, oblika vročitve ne more predstavljati kršitve, ki bi vplivala na odločitev.
Namigovanja tožnikov, da sodelovanje izvedenca s pooblaščencem vlagatelja pomeni njegov reden prihodek in zato ni verjetno, da bo deloval v nasprotju z zahtevami pooblaščenca, ne more biti sprejemljiv razlog za izločitev izvedenca.
Vlagatelj je navedel tudi zneske, do povrnitve katerih je menil, da je upravičen (to so absolutni zneski vloženih sredstev ne glede na povečano vrednost nepremičnin). Tako je navedel vse podatke, ki so potrebni za uveljavljanje vlaganj.
denacionalizacija - status zemljišča ob podržavljenju - nezazidano stavbno zemljišče - kmetijsko zemljišče
Pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih bi tožnika lahko dokazala le, če bi dokazala, da so bila v času podržavljenja opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje.
Odločitev o stroških postopka v obravnavani zadevi ne more temeljiti na določbi 113. člena ZUP (pravna podlaga za zavrnitev, ki jo je uporabil prvostopni organ), ker v postopku nastopata stranki z nasprotujočimi interesi, torej gre za izjemo od pravila, ki ga uveljavlja 113. člen ZUP.
Določbo prvega odstavka 114. člena ZUP je napačno uporabil tudi drugostopni organ, ki je menil, da je zavrnitev povrnitve stroškov na podlagi tudi določbe prvega odstavka 114. člena pravilna. Stranke krijejo stroške glede na uspeh v postopku. Navedeno pravilo pa je drugostopni organ napačno razširil še s presojo opravičenosti vloge (prvotožnikovega odgovora na predlog), „da dejansko ni pripomogla k rešitvi zadeve, prej nasprotno“. S tem je uporabil določbo 114. člena ZUP/86, kar je glede na določbo 324. člena ZUP, napačno.
Pri disenzu ne gre za napako volje, gre za položaj, ko ni bilo učinkovite volje. Soglasja ni bilo, zato pogodba ni nastala, zato tudi izpodbijanje ni potrebno. Nepravilno drugotožnik enači posledico disenza – nesklenitev pogodbe z ničnostjo pravnega posla, pri kateri se že pojmovno predpostavlja nastanek pravnega posla. Oba organa imata prav, da sredstvo za odpravo posledic v primeru disenza ni uveljavljanje ničnosti, torej tudi ne gre za položaj iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
Aktivno legitimacijo za predlaganje ničnosti imajo tiste osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo - z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se jim njihov pravni položaj izboljšal. Ker tožnica ni zatrjevala ničnost denacionalizacijskih odločb zato, ker bi posegle v njene pravice (zatrjevala je poseg v pravice drugih oseb), bi ji prvostopenjski organ moral legitimacijo za vlogo, ki jo je obravnaval kot njen predlog za izrek ničnosti, odreči, in predlog zavreči. Tožnica torej ni bila upravičena do vsebinske obravnave svoje vloge, zato ne more uspešno izpodbijati sprejete odločitve, ker naj po vsebini ne bi bila pravilna. Vsebinska odločitev namesto procesne odločitve pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka.
Če naj bi bila tožničina vloga opozorilo ali pobuda, da organ postopa po uradni dolžnosti v skladu s 126. členom ZUP, pa upravni organ nanjo ni bil vezan, ampak je v svoji pristojnosti, v cilju varovanja javnega interesa presodil, ali so podani pogoji za izrek ničnosti. Odločbe o tem tožnica ni mogla zahtevati, zato tudi odločitve ne more izpodbijati po vsebini, saj ona ne varuje javne koristi.
ZDen člen 36, 37, 38, 43. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 8.
denacionalizacija - zasebno gospodarsko podjetje - vrednost podržavljenega podjetja - neto aktiva podjetja
Podržavljeno podjetje v denacionalizaciji je odškodovano v skladu z ZDen, če vrednost vrnjenih nepremičnin in za podržavljeno premoženje priznane odškodnine (če je del premoženja vrnjen v obliki odškodnine), doseže ugotovljeno vrednost podržavljenega podjetja (po metodi neto aktive). Ob takih, z ZDen skladnih izhodiščih je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo pravilno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tožnice v delu glede preostanka nevrnjenega premoženja, po tem ko je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključil, da je bilo tožnici z odločbama že vrnjeno premoženje večje vrednosti, kot znaša ugotovljena neto aktiva podržavljenega podjetja.
Določbe 25. člena ZDen pridejo v poštev le tedaj, kadar se vračajo podržavljene nepremične stvari in jih ni mogoče uporabiti tudi tedaj, ko se vrača premoženje podržavljenega podjetja (v delu) na način iz 38. člena ZDen, to je z vrnitvijo nepremičnine v naravi, ter ne na tak način, da bi pri ugotavljanju neto aktive podržavljenega podjetja bila za več vredno nepremičnino po stanju v času vračanja upoštevana enaka vrednost kot po stanju v času podržavljenja, če razlika v vrednostih ne bi presegala 30 %.
ZDen člen 44, 44/4. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin, podjetij oziroma premoženja člen 4.
denacionalizacija - odškodnina - višina odškodnine - vrednost podržavljenega premoženja - ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja
Prevzem premičnin v letu 1946 je predstavljal ukrep začasnega odvzema upravljanja, ne pa podržavljenje oziroma izgubo lastninske pravice, kar je bistveni pogoj za denacionalizacijo. Do podržavljenja je prišlo v letu 1953, zato je torej glede vrednotenja premičnin treba upoštevati leto 1953 in je zmotno stališče tožnikov, da je treba ugotavljati njihovo vrednost glede na leto 1946. Škoda, ki naj bi utrpeli od povzema do podržavljenja, pa ni predmet denacionalizacijskega postopka.
Vprašanje časa podržavljenja (in s tem dejstvom povezano upoštevanje parametrov za določanje odškodnine) ni vprašanje, prepuščeno izvedencu, temveč pravno vprašanje, o katerem se mora opredeliti upravni organ.
denacionalizacija - odškodnina - višina odškodnine - površina podržavljenih zemljišč
Ni mogoče zaključiti, kot je napravil drugostopni organ, da je bila odškodnina določena zgolj za obseg zemljišča, ki je namenjeno za gradnjo štirih devetorčkov, saj se nanaša na potrebe komunalnega opremljanja zemljišča, potrebnega za gradnjo štirih devetorčkov – družbenih stanovanj, kar ne more že po besedni razlagi vključevati zgolj objektov, pač pa je treba razlagati predvideno gradnjo kot kompleks, kot se je tudi izvršil (gradnjo objektov s komunalnim opremljanjem zemljišča, kamor šteje tudi cesta).