Tako, kot zatrjuje tožnica (v tožbi in na glavni obravnavi), izhaja tudi iz podatkov zemljiškoknjižnega izpiska v spisu za stavbo 2238 k. o. ...: da del stavbe št. 3 (ID ...) predstavlja stanovanje št. 2 (dvosobno stanovanje v mansardi v izmeri 55 m2). Sodišče pa ugotavlja, da je bil tako za nepremičnino del stavbe št. 3 (ID ...) denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, kot da gre za pozidan del podstrehe - stanovanje št. 3. Toženka zgoraj povzetih navedb tožnice ni prerekala, saj na tožbo ni niti odgovorila. Prav tako se, ob pravilnem vabljenju, glavne obravnave ni udeležila. Stranka z interesom, ki se glavne obravnave ob opravičilu tudi ni udeležila, pa v odgovoru na tožbo navaja, da bi bilo glede na navedbe tožnice neskladno navajanje podatkov o sporni nepremičnini, če obstaja, mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote. Vendar pa je očitno, da stranka z interesom navedb tožnice ne razlaga v njihovem pravem pomenu, kajti tožnica trdi, da bi za posamezni del stavbe št. 3, ID ..., ki se pravilno opredeli, glede na podatke zemljiške knjige, kot stanovanje št. 2, z letom izgradnje 19001, morala biti priznana odškodnina, kot jo je v poročilu navedel izvedenec C. C., v višini 55.223,20 DEM, ne pa biti zahtevek zavrnjen ob razlogovanju, da gre za (po podržavljenju) pozidan del podstrehe.
ZUP člen 147, 260, 260/1, 260/1-4. ZUS-1 člen 20, 20/3.
obnova postopka - rok za obnovo postopka - tožbene novote
Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnica ne navaja nobenega razloga za obnovo postopka, posledično je lahko toženka v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP predlog pravilno zavrgla.
Z novimi navedbami v tožbi, ki jih je sodišče štelo za prepozne, da pa tudi če ne bi bile prepozne, je ugotoviti, da dopis Sklada ne rešuje nikakršnega predhodnega vprašanja, zato tudi okoliščina ni verjetno izkazana.
denacionalizacija - lastninska pravica - pravni interes - pravica do uporabe
ZLNDL določa, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije (8. člen ZLNDL). Že na podlagi te zakonske določbe je sklepati, da ima tako tožnica pravni interes za odločitev oz. pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v postopku denacionalizacije.Upravni organ je glede tega napačno uporabil materialno pravo. Lastninska pravica tožnice je bila vpisana po ZLNDL, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZTLR. Vknjižba brez pravne podlage ni pomenila pridobitve lastninske pravice in zato po drugem odstavku 45. člena ZTLR ni pomenila prenehanja lastninske pravice tistega lastnika, ki jo je pridobil brez vpisa.
Dejstvo je, da imajo tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZNLDL ni imel pravice uporabe, materialno pravno upravičenje za vložitev lastninske tožbe, tožnica vsekako izkazuje pravni interes za izdajo odločbe o denacionalizaciji. Tožnica je uspela dokazati, da ima pravni interes za odločanje o postopku denacionalizacije, ker je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi procesnega sklepa (ki ji v primeru spora ne nudni potrebnega varstva njene lastninske pravice) kot meritorna odločba o denacionalizaciji.
ZDen člen 2, 4, 16, 19, 25, 25/6, 29, 29/2, 44. ZUP člen 214.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - nova stvar - izvedensko mnenje - obrazložitev odločbe
Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi.
Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, še držijo.
ZDen člen 25, 60, 60/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
denacionalizacija - zahtevek za povračilo vlaganj - izkazanost vlaganj - trditveno in dokazno breme
Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju je torej breme denacionalizacijskega upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov), denacionalizacijski zavezanec pa je tisti, ki mora od njega v denacionalizacijskem postopku zahtevati povrnitev vlaganj, oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine. Zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.
skrbništvo - skrbnik za poseben primer - dolžnosti in obseg pooblastila skrbnika
Kandidat za skrbnika v pravnih sredstvih lahko nasprotuje le temu, da je imenovan za skrbnika ali obsegu nalog, ki so mu naložene. Nima pa kandidat za skrbnika pravno varovane zahteve oziroma aktivne legitimacije za zahtevo, da se ga imenuje za skrbnika. Gre za to, da biti imenovan za skrbnika za posebni primer ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna (s pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel kot skrbnik pri opravljanju skrbniških obveznosti). Navedeno pomeni, da pri določitvi določene osebe za skrbnika za posebni primer že po naravi stvari ne gre za kršitev pravic druge osebe, ki je (prav tako) pristala na to, da bi bila postavljena za skrbnika.
Za poseg v pravni položaj skrbnika pa ne gre niti, ko je določena oseba imenovana za skrbnika in je nato v postopku s pravnimi sredstvi ta odločitev spremenjena.
denacionalizacija - nacionalizacija večstanovanjske hiše - vračilo nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi
Tožnik v tožbi sam izpostavlja, da se objekt na naslovu C., Maribor, v gradbenem smislu po podržavljenju ni bistveno spremenil in obsega enako število enot kot ob podržavljenju, pri čemer pa je bilo več enot prodanih fizičnim osebam, s čemer je de facto vzpostavljena etažna lastnina. Ob upoštevanju navedenega je treba šteti, da je bil nekdanjemu lastniku podržavljen solastninski delež do 1/2 na vsaki od navedenih enot, pri presoji ovir za vrnitev v naravi pa je treba samostojno presojati njihovo sedanje pravno stanje in ovire za vrnitev v naravi v zvezi z vsako od teh enot. Te namreč v naravi predstavljajo samostojna stanovanja oz. poslovne prostore, ki so bili v nekaterih primerih po nacionalizaciji samostojno tudi predmet pravnega prometa in so prešli v last fizičnih oseb. Upravičenja denacionalizacijskih upravičencev do vrnitve solastninskega deleža (do 1/2) nekdanjega lastnika na spornem stanovanju št. 3 v objektu na naslovu C., Maribor, tako ni mogoče izpolniti z vrnitvijo kakega drugega stanovanja v celoti (kot to smiselno uveljavlja tožnik). To namreč ne bi pomenilo vrnitve podržavljenega premoženja, kot je to zahtevano v 2. členu ZDen, pač pa izročitev drugega premoženja, ki (v deležu, ki presega 1/2) upravičencu dejansko ni bilo podržavljeno.
V primeru, ko pride do vračila premoženja (etažne lastnine) v naravi, se vračajo tudi skupne površine, in sicer kot solastnina upravičencev - lastnikov posameznih delov stavbe.
denacionalizacija - kmetijsko zemljišče - melioracijske površine - ovire za vrnitev nepremičnin - izobraževalni programi
Zgolj proizvodnja (osnovne) krme za živali po presoji sodišča sama po sebi ne predstavlja niti izobraževalne niti raziskovalne dejavnosti oziroma druge javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Dejstvo, da je druga tožnica ob uveljavitvi ZDen na posestvu ... (in sicer na nepremičninah, o vračilu katerih odloča E.) izvajala določene izobraževalne programe glede konj, perutnine, pa tudi goveda, ki je bilo nameščeno v hlevih, vendar se v tistem času na predmetnih parcelah živali niso pasle, tako za odločitev ni pravno pomembno.Niti morebiten raztros gnojil (viška hlevskega gnoja) na predmetnih parcelah v relevantnem obdobju ne more vplivati na odločitev sodišča, saj ne predstavlja nobene izmed dejavnosti po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.
Že po naravi stvari so melioracijski jarki v funkciji kmetijskih zemljišč (in ne obratno), zato tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZDen. Glede na to za odločitev ni bistveno, da melioracijski jarki predstavljajo objekt po gradbenih predpisih. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za investicijo oziroma za naprave, ki se nahajajo na kmetijskih zemljiščih in služijo gospodarni rabi kmetijskih zemljišč. Sodišče tako pritrjuje zaključku organa, da v to kategorijo sodijo tudi melioracijski jarki za osuševanje zemljišč.
ZDen člen 6, 6/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 263, 263/4, 267.
denacionalizacija - ne bis in idem - obnova postopka - objektivni rok - zamuda roka - zavrženje vloge
Pravilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na katerega se je oprla Upravna enota, se uporabi le, če je bilo o zahtevi materialno pravnomočno odločeno. To pa ne drži, če je bil postopek formalno končan (na primer ustavljen ali predlog zavržen).
Tožeča stranka je obnovo postopka predlagala prepozno. Vlogo je poslala 14. 8. 2020, to je petnajst let po nastopu pravnomočnosti odločbe Ministrstva o izročitvi priznanic za del kmetijskega zemljišča s parcelno številko 1446/1 katastrske občine ... S tem je zamudila objektivni rok treh let po četrtem odstavku 263. člena ZUP.
denacionalizacija - oblika vračanja premoženja - vrnitev v naravi - ovire za vrnitev v naravi - odškodnina - višina odškodnine - reformatio in peius
Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.
denacionalizacija - predlog za obnovo postopka - razlogi za obnovo postopka
Odločanje o odvzemu premoženja po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je upravna stvar, saj je o tem odločal upravni organ, ki je izdal sporno upravno odločbo - odločbo o zaplembi premoženja.
V zvezi z ničnostnim razlogom po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tožnica navaja zgolj to, da dejstvo vročitve odločbe mrtvi osebi že samo po sebi predstavlja razlog za ničnost. Sodišče pripominja, da mora biti nepravilnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izrecno določena z zakonom, pri čemer niti trenutno veljavni ZUP niti postopkovni ali drugi predpisi, ki so veljali v času izdaje sporne odločbe o zaplembi premoženja, ne vsebujejo posebne določbe, ki bi za primer izdaje odločbe, kot je bila izdana v konkretni zadevi, mrtvi osebi določila pravno posledico ničnosti.
Odločbe ni mogoče izvršiti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, če gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. V obravnavanem primeru je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču postala pravnomočna, zaplenjene nepremičnine pa so bile na podlagi navedene odločbe vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, kar izhaja iz vpisov zemljiške knjige. To izhaja iz predloženih spisov, dejstvo, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, pa med strankama tudi ni sporno.
Po presoji sodišča iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica konkretno ni ugovarjala, izhaja, da so tujci (in s tem tudi slovenski državljani) na Hrvaškem upravičeni do denacionalizacije premoženja. Iz ugotovitev toženke nadalje izhaja, da je vsebina ZN v bistvenem podobna določbam ZDen, s čimer se sodišče strinja. V upravnem spisu se nahaja tudi več odločitev, iz katerih izhaja, da je bilo premoženje v Republiki Hrvaški vrnjeno slovenskim državljanom. Pri tem se je tudi tožnica na naroku strinjala, da so pravice upravičencev glede aktivne legitimacije, denacionalizacije, vrste premoženja, oblike odškodnine in ostalih pogojev primerljive. Glede na vse navedeno je dejanska vzajemnost tudi po presoji sodišča izkazana in so hrvaški državljani v Sloveniji upravičenci do denacionalizacije.
Po presoji sodišča iz drugega odstavka 58. člena ZN nesporno izhaja, da omejitev velja za vse oblike podržavljenega premoženja, tj. da ZN določa, da noben upravičenec za celotno podržavljeno premoženje ne more prejeti več kot 3.700.000,00 kun. Sodišče pa se strinja s tožnico, da je treba pri razlagi pojma materialne vzajemnosti, ki jo ZDen v citiranem tretjem odstavku 9. člena zahteva za denacionalizacijo premoženja osebam, ki niso slovenski državljani, izhajati iz vsebinskih pogojev, pod katerimi lahko slovenski državljani v državi tujca pridobijo vrnjeno podržavljeno jim premoženje. Ti pogoji morajo biti enaki oziroma bistveno primerljivi ne samo glede upravičencev in oblike vračanja, ampak tudi glede višine odškodnine. Tako sodišče razume tudi obstoječo sodno prakso.10 Zato je treba to omejitev pri vračanju premoženja hrvaškim državljanom v Republiki Sloveniji upoštevati.
Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (1996) člen 21. ZDen člen 67.
denacionalizacija - izvršba upravne odločbe - upravljanje premoženja po skrbniku za poseben primer
Po mnenju sodišča mora skrbnik za poseben primer, ki skladno z določbo 4. točke 2. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad predstavlja prejemnika, v zahtevi za izročitev odškodnine navesti svoje podatke (in ne morebitne podatke tretje osebe). Če prejemnik v zahtevi ne navede teh podatkov, mora sklad na podlagi drugega odstavka 15. člena Uredbe zahtevati dopolnitev zahteve najkasneje v roku 15 dni po prejemu nepopolne zahteve. Tretji odstavek 15. člena Uredbe pa določa, da kadar je zahteva nepopolna zato, ker prejemnik v zahtevi ni navedel številke bančnega računa oziroma hranilne knjižice iz zadnje alineje prvega odstavka tega člena, mora sklad prejemnika poučiti o pravnih posledicah iz tretjega odstavka 21. člena Uredbe. V obravnavanem primeru je skrbnik za poseben primer od tožnika zahteval, da opravi izpolnitev svoje obveznosti po denacionalizacijskih odločbah na račun podjetja E., torej na račun tretje osebe, kar po mnenju sodišča glede na prej citirane relevantne določbe Uredbe predstavlja odtujitev teh sredstev oziroma razpolaganje s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, do katerih je stranka z interesom v tem upravnem sporu upravičena na podlagi prej navedenega pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. A. v zvezi s pravnomočnimi in izvršljivimi denacionalizacijskimi odločbami. Gre torej za posel, s katerim je skrbnik presegel okvir rednega upravljanja varovančevega premoženja po 189. členu ZZZDR, za kar bi po presoji sodišča potreboval odobritev centra za socialno delo.
denacionalizacija - stavbno zemljišče - pravni status zemljišča ob podržavljenju
Stavbna zemljišča so le tista, ki so bila po svojem pravnem statusu (ki jim ga je določil predpis) stavbna že ob podržavljenju ali pa so bila kot taka podržavljena, ne pa npr. tista, ki so bila podržavljena kot kmetijska, četudi z namenom uporabe za gradnjo. Zato tudi ni pomembno, kakšna je bila dejanska raba zemljišča ob podržavljenju, niti kakšen je sedanji pravni status teh zemljišč.
denacionalizacija - odškodninski zahtevki po denacionalizacijskih predpisih - odškodnina iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine - odškodnina po ZDen - rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine - instrukcijski ali prekluzijski rok
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločbah (npr. odločbe I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I U 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007, X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014 in II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017) zavzelo enotno stališče, da je 60-dnevni rok za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok. V navedenih odločitvah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odstopilo od prvotnega drugačnega stališča, zavzetega (le) v sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Stališče, da gre za materialni procesni rok, zato predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse.
ZDen člen 67, 67/3. DZ člen 255, 255/1, 250, 250/1.
denacionalizacija - skrbnik za poseben primer - razrešitev skrbnika za poseben primer
Biti imenovan za skrbnika za posebni primer ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna, kar posledično pomeni, da pri razrešitvi osebe kot skrbnika za posebni primer ne gre za kršitev pravice imenovanega skrbnika za posebni primer, ki je bil nato razrešen.
Skrbnik za posebni primer mora v primerih, kot je obravnavani, varovati in ohraniti premoženje pok. bivšega lastnika, center za socialno delo pa mora skrbeti, da skrbnik za posebni primer izkazuje ustrezno skrb pri opravljanju teh nalog, med drugim z zahtevo/ami po predložitvi skrbniškega poročila. In če s tem v zvezi ugotovi nepravilnosti, mora po uradni dolžnosti ukrepati z razrešitvijo dosedanjega in imenovanjem novega skrbnika.
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - zahteva denacionalizacijskega upravičenca - vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka - smrt denacionalizacijskega upravičenca - ničnost odločbe o denacionalizaciji
Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja.
Zahteva F. F. in G. G. je bila skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
denacionalizacija - rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo - vsebina zahteve za denacionalizacijo - denacionalizacijski zahtevek - vrnitev premičnin
Denacionalizacijski upravičenci so morali v zahtevi za denacionalizacijo navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo, in ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno. Upoštevajoč dejstvo, da je zahteva za denacionalizacijo vsebovala vse obvezne sestavine in je bila tudi razumljiva, po presoji sodišča ni bilo podlage za to, da bi upravni organ pozival vlagatelja na dopolnitev navedene vloge, saj ni šlo za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).
ZUP člen 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
denacionalizacija - upravna izvršba - odlog izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ni upravni akt
Sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe se nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
ZDen člen 16, 16/4, 44. ZPod člen 184, 184/1, 186, 186/2.
denacionalizacija - vpis v sodni register - narava vpisa v sodni register - statusne spremembe - vrednost nepremičnin - določitev vrednosti podržavljenega premoženja - bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju - očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionaliziranega premoženja
Delniška družba F., d. d. je, kot izhaja iz listin v upravnem spisu in tudi iz izvedeniškega mnenja E. E. (ki mu tožnica v tem delu ne ugovarja), vložila priglasitev sprememb ustanoviteljev na Temeljno sodišče v Ljubljani šele 17. 4. 1992, torej po uveljavitvi ZDen. Po določbi prvega odstavka 184. člena ZPod so se (med drugim) v sodni register vpisale tudi statusne spremembe subjekta. Vpis v sodni register pa je imel pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (drugi odstavek 186. člena ZPod). Ta pravni učinek je bil v skladu s pravno teorijo konstitutiven, kadar je šlo za vpis podatkov, ki so opredeljevali pravno ali poslovno sposobnost subjekta vpisa, tako je bil konstitutiven tudi vpis vrste pravnoorganizacijske oblike subjekta vpisa, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, ko naj bi se podjetje v mešani lastnini preoblikovalo v podjetje v zasebni lastnini. To pomeni, da ker je bila priglasitev sprememb ustanoviteljev v obravnavanem primeru vložena šele po uveljavitvi ZDen, nikakor ni mogla začeti učinkovati pred njegovo uveljavitvijo. Pri tem iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da je registrsko sodišče vpis sprememb zavrnilo. To pa pomeni, da se tožničin ugovor, da je oktobra 1991 postala podjetje v zasebni lasti, izkaže kot neutemeljen.
S sodelovanjem le ene stranke pridobljeno izvedensko mnenje procesno gledano ni dokaz, niti kot izvedensko mnenje niti kot listina.
Standard obrazloženosti odločbe ne terja podrobnega obravnavanja vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov.
Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.
Sodišče poudarja, da je izvedenka E. E. primerjavo med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, napravila, pri tem pa je morala logično upoštevati, da je bilo v podjetju tudi družbeno premoženje, ki ni predmet denacionalizacije, in da tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ni v celoti predmet tega postopka. Zato je morala najprej ugotoviti kolikšen del zasebnega vložka pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, nato pa je šele lahko primerjala vrednost dela zasebnega vložka, ki pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, z vrednostjo te nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije.
Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke E. E. in pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa, razen 3.077 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 1.300 SIT, prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot na primer pravico do določene letne dividende, pravico do izplačila vseh zapadlih in neizplačanih dividend pred izplačilom dividende navadnim delničarjem itd. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati le upravljavskim upravičenjem, temveč je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka. Poleg tega je zasebne delničarje predstavljalo (kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe) 183 fizičnih oseb, delavcev in upokojencev družbenega podjetja N., p. o. To pomeni, da je šlo za nepovezane delničarje, kar njihovo upravljavsko moč kot zasebnih delničarjev zmanjšuje. Upoštevaje še te opisane okoliščine se sodišče strinja s presojo prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetno podjetje v mešani lastnini ob njegovi ustanovitvi bagatelen.