denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja - ovire za vračilo v naravi - odškodnina za podržavljeno premoženje - izrek odločbe - določnost izreka
Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ni predpis za določanje funkcionalnega zemljišča. Uporablja se pri vrednotenju za potrebe določitve odškodnine za denacionalizirano premoženje, kjer funkcionalno zemljišče ni določeno, ne pa pri presoji, ali obstoji ovira za vrnitev v naravi (ovira za vrnitev v naravi obstoji tudi na funkcionalnem zemljšču, ki je po svojem pravnem satusu zazidano stavbno zemljišče).
denacionalizacija - odškodnina - odškodnina za podržavljeno premoženje - bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine - prekluzivni rok
Šestdesetdnevni rok iz določbe 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče v svoji praksi razlagalo, da gre za materialni prekluzivni rok, to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine), po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Glede enoletnega roka iz 24. člena ZDen-B, ki se tudi nanaša na istovrstne zahtevke, s tem da velja za zadeve, v katerih je do uveljavitve tega zakona že bilo odločeno s pravnomočno odločbo (ta določba bi za denacionalizacijskega upravičenca lahko prišla v poštev za uveljavljanje odškodnine v zvezi z manjvrednostjo, kolikor zahtevka pred tem ni postavil), pa ima tudi naravo prekluzivnega roka, ki pa se je tudi že iztekel. Iz uveljavljene sodne prakse (tudi te, na katero se je skliceval tožnik v upravnem postopku sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 300/2013 z dne 23. 10. 2015) izhaja, da so zahtevki za odškodnino iz 24. in 26. člena ZDen-B v dispoziciji stranke, torej da jih je morala uveljavljati.
ZDen člen 44, 44/1. Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (1992) člen 2.
denacionalizacija - odškodnina za podržavljeno premoženje - naravne znamenitosti in kulturni spomeniki - status zemljišča ob podržavljenju
Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost nepremičnine določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje premoženja v času podržavljenja v obravnavanem primeru ne izkazuje, da bi imele podržavljene nepremičnine status naravne znamenitosti. Da zgolj naravnim znamenitostim, ki tak status lahko izkažejo (v obeh časovnih točkah), pripada dodatno vrednotenje, izhaja iz 2. člena Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, ki določa nepremičnine, ki se v skladu s tem pravilnikom ocenjujejo kot naravne znamenitosti oziroma kulturni spomeniki.
denacionalizacija - stavbno zemljišče - ovire za vračilo v naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti
Pri ugotavljanju obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen je treba v skladu z uveljavljeno sodno prakso upoštevati tudi dejansko stanje v času uveljavitve ZDen. Namen takšne razlage predpisa je preprečiti, da bi bila zaradi spremembe, ki se je zgodila po uveljavitvi ZDen, katera od strank v drugačnem (boljšem ali slabšem) položaju.
Prav dejstvo, ki kaže na to, da se je zemljišče očitno že ob uveljavitvi ZDen uporabljalo za enak namen, kot se uporablja še danes, je po presoji sodišča bistveno za zaključek, da zemljišča zaradi obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen upravičenki ni mogoče vrniti v naravi. Glede na navedeno za odločitev tudi ni bistveno, v kakšnem obsegu oziroma površini natančno (v celoti ali zgolj deloma) se je v določenem časovnem trenutku (v času od uveljavitve ZDen vse do izdaje izpodbijane odločbe) nepremičnina dejansko v naravi uporabljala za namen skladiščenja. Obseg uporabe nepremičnine se lahko namreč skozi daljše časovno obdobje tudi spreminja - glede na vsakokratni obseg poslovne dejavnosti družbe - kot je to v postopku pojasnil tudi zavezanec.
vračanje nacionaliziranih zemljišč - vračilo v naravi - ovire za vračilo v naravi - zazidano stavbno zemljišče - nedovoljeno razpolaganje
Ker podatki o pridobivanju upravnih dovoljenj za gradnjo dokazujejo, da lastnik objektov ni denacionalizacijski upravičenec in ker je celotna površina spornih parcel opredeljena kot pozidano zemljišče, sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da se podržavljena zemljišča na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vračajo.
ZDen člen 44, 44/1. URS člen 14, 22, 153, 153/1. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (1992) člen 3, 3/2, 4, 5.
denacionalizacija - vračanje kmetijskih zemljišč - odškodnina - višina odškodnine - vrednost zemljišča - izhodiščna vrednost - exceptio illegalis
Sodišče meni, da vezanost upravnega organa na podzakonski predpis ni absolutna, če ta ni v skladu z ustavo. Tretji odstavek 153. člena Ustave namreč terja takšno interpretacijo podzakonskih norm, ki so v skladu z ustavo in zakonom. Zato je izjemoma, ko gre za očitne nezakonitosti in na podlagi navodil sodišča, danih po četrtem odstavku 64.člena ZUS-1, potrebno dopustiti tudi takšno odločanje, sicer bi bil institut exceptio illegalis v mnogih primerih izvotljen.
Pravilo iz prvega odstavka 44. člena ZDen namreč ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja. Odškodnina za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ne odraža tržne vrednosti nepremičnin, hkrati pa se s tem, ko odškodnina ne temelji na tržni vrednosti premoženja, na ta način vzpostavlja enakost med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona.
Glede očitka, da upravna enota ni pravilno rešila vprašanja pravnega nasledstva vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, sodišče pojasnjuje, da mora v primeru, kakršen je obravnavani, ko so upravičenci do denacionalizacije že mrtvi, upravni organ presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih. Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva v obravnavani zadevi morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to napačno meni tožeča stranka.
postopek denacionalizacije - dopolnilna odločba - dopolnitev razlogov
Z dopolnilno odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka, ni pa mogoče z njo dopolnjevati razlogov oziroma utemeljitve za odločitev.
ZDen člen 9, 10, 10/2. ZUP člen 49, 50, 237, 237/2, 237/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 13, 14, 54.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - FIP - pravica do odškodnine od tuje države - navedba stranke - pravica do udeležbe v postopku - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - ugotovitev vrednosti nepremičnine - sprememba sodne prakse - načelo ekonomičnosti postopka
Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Organ je torej citirano določbo razlagal pravilno, da za izključitev upravičenja do denacionalizacije zadošča že možnost upravičenca, da bi dobil odškodnino za podržavljeno premoženje, saj na to napotuje že samo besedilo določbe ZDen. Zato pa tudi ni pravno relevantno, ali je upravičenec dejansko prejel odškodnino od tuje države ali ne.
FIP - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Glede na pravno naravo FIP in glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, na podlagi katerega je bilo v obravnavani zadevi razlaščenki podržavljeno premoženje, se sodišče strinja z upravnima organoma, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ in se kot tak zato pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen skladno z ustaljeno sodno prakso tudi upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).
denacionalizacija - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - dokazovanje - dokazna vrednost listine
Ker naj bi listina, sestavljena leta 1930, predstavljala edini dokument iz časa obstoja bivše agrarne skupnosti, ji ni mogoče odreči dokazne vrednosti zgolj iz razloga, ker je bila sestavljena 19 let pred podržavljenjem, kot sta to storila upravna organa, zlasti ker v dosedanjem postopku (glede na podatke spisa) ni bilo mogoče pridobiti nobenih drugih listin (predvsem iz časa oziroma ob času podržavljenja, tj. leta 1949).
denacionalizacija - kulturni spomenik - vrednotenje kulturnih spomenikov - višina odškodnine - naravna znamenitost
Upravni organ je presojo, da ni podlage za vrednotenje predmetnih nepremičnin v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZDen in po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, oprl na ugotovitev, da v času podržavljenja akt o razglasitvi obravnavanih zemljišč za naravno znamenitost, ni obstajal. Stanje premoženja v času podržavljenja torej ne izkazuje, da bi imela obravnavana zemljišča tedaj status naravne znamenitosti. Ker pa je temu tako, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno določil odškodnino brez upoštevanja dodatne vrednosti v skladu z metodologijo za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Drugače bi organ mogel ravnati le v primeru, če bi obravnavana zemljišča tak status izkazovala v obeh po ZDen relevantnih časovnih točkah - v času podržavljenja in v času vračanja.
ZDen člen 2, 2/1. ZUS-1 člen 20, 20/1. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (1992) člen 12, 12/3, 20, 20/2. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 113, 113/1, 114, 114/1, 114/3.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine - ovire za vračilo v naravi - funkcionalno zemljišče k stavbi - podržavljenje na podlagi ZNNZ - ugotavljanje dejanskega stanja - tožbene navedbe - stroški postopka
Tožnik se je v pojasnilo ali dopolnitev svojih navedb v obravnavani tožbi skliceval na pritožbo zoper izpodbijano prvostopno odločbo. Ker pa sodišče razišče in preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, bo tudi v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov, ki jih je tožnik jasno in razumljivo navedel v tožbi. Primarna denacionalizacija je vrnitev v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen) in kolikor je ugotovljeno, da ovir, ki jih določa ZDen, ni, je organ dolžan vrniti nepremičnino v last in posest. Sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve, sprejetih z izpodbijano odločbo, in ni pristojno sklepati poravnav oziroma odločati izven tega okvirja.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine - ovire za vračilo v naravi - odškodnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz izpodbijanih upravnih odločb izhaja zgolj sklicevanje na 32. člen ZDen, ne da bi bilo pojasnjeno, ali gre za zazidano ali nezazidano stavbno zemljišče in na podlagi katerih razlogov. Tako ni pojasnjeno, za katerega od različnih pravnih položajev so utemeljena ugotovljena dejstva, ki jih organa štejeta za pravno relevantna.
denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - lastninska pravica - prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Organ je ob pravilni uporabi tretjega odstavka 16. člena ZDen moral ugotoviti, da obstajajo ovire za vrnitev premoženja v naravi. Ob uveljavljanju lastninske pravice s strani fizične osebe pa organ tudi ni imel podlage, da odloči pred dokončanjem predhodnega vprašanja.
ZDen člen 2, 4, 16, 19, 25, 25/6, 29, 29/2, 44. ZUS-1 člen 42. ZPPreb člen 3-3, 3-4, 3-7. - člen 242. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - nova stvar - stanovanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Organ je glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa, in ob upoštevanju določb zakona (ZDen in SPZ), pravilno zaključil (in pri tem gre za pravno presojo, ki jo je dolžan opraviti upravni organ in ne izvedenec), da gre v tem delu obravnavane nepremičnine za novo stvar. Pravilnost zaključka potrjujejo predvsem ugotovitve (izhajajoč iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca B.B., ki jim tudi sodišče v tem delu celoti sledi) o izvršenih delih v obravnavani nepremičnini, ki je bila ob podržavljenju hotel, sedaj pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju.
Sodišče se pridružuje mnenju organa, da je z izvedenimi deli prišlo do bistvene spremembe namembnosti - iz poslovno-gospodarskega objekta v stanovanjski objekt.
Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, ni bistveno, ali je prišlo do povečanja površine ali ne, temveč je bistven obseg in vsebina sprememb na obravnavanem objektu oziroma nepremičnini.
Odškodovanje iz naslova denacionalizacije ne sme preseči vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj bi to pomenilo, da bi upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot bi bil upravičen glede na določbe ZDen.
ZDen člen 14, 15, 15/3. ODZ člen 418. ZVS člen 6, 6/1, 6/2, 6/3.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - cerkve in druge verske skupnosti - cerkvene pravne osebe - pravno nasledstvo cerkvene pravne osebe
Krog denacionalizacijskih upravičencev po ZDen ni omejen le na tam naštete pravne subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov.
Tudi semenišče ima lastnost pravne osebe, kot pravna oseba pa je tako tudi nosilec lastninskih in drugih premoženjskopravnih upravičenj.
V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje ureditve notranjih razmerij med tožnico in semeniščem (vprašanjem nadrejenosti in podrejenosti dveh cerkvenih pravnih oseb, pravice zastopanja in upravljanja s premoženjem določene cerkvene pravne osebe) po določbah kanonskega prava, temveč za vprašanje razlage oziroma uporabe določb ZDen in s tem povezanih civilnopravnih razmerij, torej pravnega reda RS.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - odločba organa druge stopnje
V obravnavani zadevi tožnik izpodbija akt - odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki je pritožbi (v tem postopku stranke z interesom) ugodil in popravni sklep Upravne enote Grosuplje št. 321-93/1993-103 (302) z dne 7. 3. 2016 odpravil in prvostopnemu organu naložil, da mora odločiti še o vračilu nevrnjenega dela podržavljene parcele. Navedena odločba ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ki jih določaj ZUS-1 o predmetu upravnega spora, torej da je predmet upravnega spora zgolj akt organa, ki je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, ter da je postopek odločanja o zadevi končan. Namreč pri izpodbijani odločbi gre za procesni akt drugostopnega organa, ki je prvostopni sklep, s katerim je prvostopni organ napačno presodil, da so na podlagi pritožbe tožnika z dne 4. 3. 2016 zoper pravnomočno delno denacionalizacijsko odločbo št. 321-93/93-TR/2 z dne 24. 7. 1998, podani pogoji za izdajo popravnega sklepa (in s tem napačno obravnaval vlogo tožnika) odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, da odloči še o neodločenem denacionalizacijskem zahtevku. Izpodbijana odločba zato ne ustreza definiciji upravnega akta, zoper katerega se lahko vloži upravni spor, saj z njo organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
ZDen člen 11, 12. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1-1, 2.
upravičenec do denacionalizacije - pogoji za vračilo podržavljenega premoženja - pravna podlaga podržavljenja
V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določeni določbi Odloka AVNOJ, kot se tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ne presoja pravilnosti aktov podržavljenja, temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJa ali pa je bilo podržavljeno kasneje s kazensko sodbo oziroma drugimi akti.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Iz četrtega odstavka par. 230 LAG izhaja, da če je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, lahko uveljavljajo pregnansko škodo njegovi dediči, v kolikor ti zase pred 28. 12. 1991 izpolnjujejo predpostavke iz prvega do tretjega odstavka; v drugem odstavku pa je med drugim kot pogoj za uveljavljanje izgnanske škode določena pridobitev stalnega prebivališča na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993, itd. Tožniki tako nimajo prav, da morajo po LAG izpolnjevati vse pogoje tudi dediči, da lahko dobijo odškodnino, saj to iz citirane določbe nedvomno ne izhaja.
Zakonitosti oziroma nezakonitosti aktov o podržavljenju (in ugotovitev, ki iz njih izhajajo) ni mogoče izpodbijati v postopku denacionalizacije.