denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja - ovire za vračilo v naravi - odškodnina za podržavljeno premoženje - ničnost kupoprodajne pogodbe
Ob uporabi drugega odstavka 32. člena ZDen je nerelevantno za ugotovitev obstoja ovire za vračilo v naravi, kdaj sta bili cesti kategorizirani, kot relevantno poudarja tožnica, zato je njen ugovor, da je možna vrnitev v naravi, tudi ob dopolnitvi dejanskega stanja, neutemeljen.
Predlog, da se nepremičnine v naravi denacionalizacijskemu upravičencu vrnejo, v koristi lastnikov stavb pa ustanovi stavbna pravica, je v nasprotju z oblikami vračila po ZDen. Utemeljeno pa tožnica ugovarja pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z ovirami za vrnitev v naravi parcel 585/99 in 585/100. Tožnica zatrjuje, da gre za nepozidani zemljišči, pa tudi iz izpodbijane odločbe (stran 7 in 8 prvostopne odločbe) izhaja, da na parcelah ni evidentirana nobena stavba, sam organ pa tudi ne ugotavlja obstoja stavb oz. druge rabe, ki bi utemeljevala uporabo drugega odstavka 32. člena ZDen (npr. funkcionalno zemljišče).
Vprašanje ničnosti pogodbe o prenosu nepremičnin v last fizičnih oseb je za obravnavano zadevo bistveno, saj v primeru uspeha odpira pot denacionalizacijskemu upravičencu za vrnitev nepremičnin v naravi.
denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - kulturna dejavnost - namenska raba prostora
Vsaka nepremičnina in tako tudi cerkev je na svoj način edinstvena in neponovljiva. Četudi cerkev premore edinstven in neponovljiv ambient in edinstveno akustiko, pa ne more držati trditev, da se glasbene prireditve in razstave ne morejo izvajati nikjer drugje. Pravilen je zato zaključek toženke, da o nenadomestljivosti cerkve kot prireditvenega prostora ni mogoče govoriti in torej z vračilom ne bi bila bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti. Zato toženka utemeljeno ni pristopila k presoji "nadomestitvenih stroškov" in je utemeljeno zaključila, da ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen niso izkazane.
Za obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen gre le v primeru, če bi se z vračilom nepremičnine poseglo v že obstoječe zaokroženo območje ali v funkcionalno povezanost nepremičnin oziroma poslovnih dejavnosti, katerim so namenjene. Bistveno je, da upravljavec (ostalega) območja oziroma nepremičnin teh ne bi mogel več uporabljati za enak namen kot pred vračilom ali bi bil ta namen izrabe bistveno okrnjen.
Sodišče meni, da se uporabljajo tudi za izredna pravna sredstva obravnavana po 1. 4. 2000, zoper pravnomočno končane denacionalizacijske zadeve, določbe novega ZUP.
denacionalizacija - rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine - pravočasnost zahtevka - manjvrednost objekta
V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.
denacionalizacija - vrnitev zaplenjenega premoženja - nacionalizacija - izjava stranke kot dokaz
Prvostopenjskemu organu kljub poizvedbam pri vseh arhivih, ki razpolagajo s tovrstnim gradivom, ni uspelo pridobiti drugih dokazil o odvzetih premičninah (razen 100 kg svinjskega fižola, 1 žitne shrambe in 1000 brezovih metel), z njimi pa tudi niso razpolagali vlagatelji zahteve, zato je imela toženka tudi po presoji sodišča v 182. členu ZUP/86 podlago, da se sme kot dokazilo za ugotovitev zatrjevanega dejstva uporabiti tudi ustne izjava stranke, ki pa je zgolj je subsidiarno dokazno sredstvo. Omejena dopustnost dokazovanja z izjavo stranke izvira iz dejstva, da ima stranka v upravnem postopku praviloma vselej določen interes, zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bi bila njena izpovedba vedno nepristranska oziroma objektivna.
denacionalizacija - pravica do odškodnine tuje države - FIP
Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.
Pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik teh nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.
denacionalizacija - ničnost odločbe - aktivna legitimacija za vložitev predloga - ničnostni razlogi - ovire za vrnitev nepremičnine v naravi - zazidano stavbno zemljišče - zemljišče kot funkcionalno zemljišče
Po ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ta določba pa ne pomeni le tega, da se denacionalizacijskim upravičencem ne vračajo objekti, ki jim niso bili podržavljeni, temveč predvsem tudi, da se jim ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča, ki so s takimi objekti neločljivo povezana.
Zgolj zato, ker ob gradnji stanovanjske stavbe, oziroma kasneje ob nakupu dodatnega zemljišča, to zemljišče ni formalno (to je z upravno odločbo) odmerjeno kot funkcionalno zemljišče, še ne pomeni, da tega ni mogoče ugotoviti naknadno.
denacionalizacija - FIP - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - dejanska škoda - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljen dejansko stanje
Upravni organi vprašanje, ali je imela oseba na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb pravico dobiti odškodnino od tuje države, rešujejo neposredno z razlago mednarodne pogodbe, upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Zato potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance, kot pravilno ugotavlja toženka, ni odločilno kot dokaz, da A.A. ni imel pravice do odškodnine.
Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi Zakona o popovrnitvi škode priseljencev in izgnancev (UVEG), ne pomeni pravice do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja, ampak le v primeru, ko bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja lahko uveljavljal odškodnino za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno.
denacionalizacija - FIP - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.
denacionalizacija - FIP - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Če bi se zahteva za denacionalizacijo nanašala na premične stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Ni pa mogoče šteti, da so imele prejšnje lastnice na tej podlagi možnost dobiti odškodnino tudi za podržavljene nepremičnine.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - FIP - pravica do odškodnine od tuje države
Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države
Presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen.
Ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila, mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države
Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje.
denacionalizacija - FIP - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - izključitveni razlog - zmotna uporaba materialnega prava
Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. V konkretni zadevi tožnica uveljavlja denacionalizacijo nepremičnin in tistih premičnih stvari, ki so predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti (17. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 54. člena ZDen). Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
V denacionalizacijskem postopku morajo organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina tuje države
Presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen.
Pristojni organ mora pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom ZMZPP in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države.
Presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.
Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom ZMZPP in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države.
ZDen člen 32, 32/2. ZPVAS člen 8, 8/3. SPZ člen 8, 39.
agrarna skupnost - denacionalizacija - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev podržavljenega premoženja članom agrarne skupnosti - lastninska pravica na vrnjenem zemljišču - poprava krivic
V obravnavnem primeru tožnica zatrjuje in dokazuje, da je objekta na zemljiščih parc. št. 1037/5 in 1040/21 zgradila s svojimi sredstvi. Tem navedbam prizadeta stranka niti izrecno ne oporeka. Glede na tako zatrjevano dejansko stanje pa bi bilo v nasprotju z navedenim namenom drugega odstavka 32. člena ZDen, da bi bila tožničina zahteva za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi zavrnjena samo zato, ker ni izkazala pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na objektih iz 39. člena SPZ (ki ga, kot rečeno, niti ni mogla izkazati).
Dejstvo, da naj bi šlo za nepremičnine v lasti fizičnih oseb, ne izhaja niti iz zemljiške knjige, tej ugotovitvi pa nasprotuje tako tožnica, kot tudi lastniki objektov, v katerih lasti naj bi bile tudi navedene nepremičnine.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.