Revizijo je vložila tožnica sama, ni pa niti zatrjevala niti dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato jo je kot nedovoljeno sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru – prisilna hospitalizacija - absolutna bistvena kršitev določb postopka – obrazloženost odločbe
Zgolj zabeležena ugotovitev v zapisniku o zunanjem poslovanju psihiatrične klinike ne omogoča pritožbenemu sodišču, da preizkusi pravilnost izpodbijane odločitve, še zlasti ne glede na pritožbene navedbe, da M. nikoli ni bil premeščen na odprti oddelek in je še vedno na oddelku pod posebnim nadzorom, za potrditev česar pritožnica ponudi tudi več dokazov. Ker v razlogih izpodbijanega sklepa ni potrebnih razlogov za preizkus pravilnosti odločitve, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Ker sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, se revizija, ki jo je vložila stranka sama, zavrže.
zamudna sodba – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati - odpravnina
Navedbe o tem, da je tožena stranka že plačala prispevke in akontacijo dohodnine, kar ji je sicer bilo naloženo v izreku izpodbijane zamudne sodbe, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanje, vendar pa se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).
V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil, res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.
URS člen 20. ZUP člen 12, 129, 129/1, 129/1-4, 220, 261, 263.
nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - dopolnilna odločba
Tožnici je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, izplačanih iz naslova obveznic iz leta 1992, ki pri priznanju pravice niso bili upoštevani, ni mogoče šteti za izdajo dopolnilne odločbe, saj morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.
URS člen 50. ZPIZ-2 člen 4, 4/2. ZUP člen 129, 129/1-4.
nova odmera pokojnine - zavrženje zahteve - pravnomočna odmera
Tožniku je bila priznana in odmerjena najprej predčasna pokojnina, nato pa še predčasna pokojnina brez zmanjšanja ob dopolnitvi starosti 60 let. Ker je bilo o tožnikovi pokojnini že pravnomočno odločeno, od takrat pa se dejansko stanje ni spremenilo, je toženec zahtevo za ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem dejansko plačanih prispevkov od leta 1972 do upokojitve utemeljeno zavrgel.
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v času odločanja v predsodnem upravnem postopku, temveč šele po dokončnosti izpodbijane odločbe toženca, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategoriji invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen. V socialnem sporu se presoja stanje na dan dokončnosti upravnega akta.
ZZVZZ člen 80, 80/4, 81, 82. ZPP člen 213, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Ker je bil tožnik v spornem obdobju glede na zdravstveno stanje sposoben za delo, to je za opravljanje kmetijske dejavnosti, je njegov tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, neutemeljen.
stroški stečajnega postopka – občasni stroški stečajnega postopka – končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – pravna praznina – splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase – načelo enakega obravnavanja upnikov
ZFPPIPP v okviru določil o plačilu stroškov stečajnega postopka ne ureja situacije za primer iz drugega odstavka 378. člena citiranega zakona, ko premoženje dolžnika ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Glede na navedeno pravno praznino je treba zato v tem primeru upoštevati splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase. V primeru, ko razdelitvena masa ne zadošča za poplačilo terjatev posameznega vrstnega reda, pa je treba terjatve plačati v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev enakega vrstnega reda.
DELOVNO PRAVO - PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0011008
ZPP člen 280, 286, 339, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 263.
plača – načelo kontradiktornosti – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – rok za pripravo na glavno obravnavo – procesno pobotanje – pobot – tročlenski izrek - odškodninska odgovornost delavca – odškodninska odgovornost direktorja - trditveno in dokazno breme
Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala v pobot, nasprotne terjatve, ki jih je konkretizirala. Tožnik vse do prvega naroka za glavno obravnavo na vlogo ni odgovoril, na navedbe pa je nato odgovarjal zaslišan kot stranka. Tožnikov pooblaščenec je na naroku navedel, da v trditveno podlago tožeče stranke povzema vse navedbe, ki jih je podal tožnik kot stranka, s čimer je formalno zadostil procesnim pravilom (286. čl. ZPP), pri tem pa je navedel še, da v potrditev navedb predlaga zaslišanje prič. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki glede novo podanih navedb na prvem naroku ni omogočilo roka za pripravo na glavno obravnavo (280. čl. ZPP), ji je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.
Pri procesnem pobotanju je izrek sodbe tričlenski. Sodišče v 1. točki ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej v 2. točki ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, seveda če ta obstoji (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa v 3. točki izreče pobotanje. V kolikor pa sodišče meni, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ugotovi to v 2. točki izreka, v 3. točki izreka pa toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve.
Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj tožeče stranke (kot predsednika uprave), zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1.
Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 71/1, 72, 75, 93, 93/2. ZUP člen 225, 225/4.
delna invalidska pokojnina - pokojninska doba - doba s povečanjem - pravnomočna odločba
Pravnomočna odločba o priznanju štetja dobe s povečanjem je dokončna in pravnomočna, zato jo je potrebno upoštevati pri odmeri delne invalidske pokojnine, ne glede na to, ali je odločitev v odločbi pravilna ali ne.
izbris iz sodnega registra - prekinitev postopka - tek roka za podajo predloga za nadaljevanje postopka zoper aktivne družbenike - razveljavitev zakona
Začasno zadržanje je treba glede na prekinitev vseh postopkov po 1. odstavku 1. člena ZPUOOD in odločitev Ustavnega sodišča, da se prekinjeni postopki nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti, smiselno upoštevati tudi kar zadeva začetek in tek postopkov in roka iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP. To pomeni, da v času od prekinitve postopka po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, do začetka učinkovanja odločitve Ustavnega sodišča o razveljavitvi 1-17 člena ZPUOOD, roki po desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP, zaradi učinkovanja sklepa o začasnem zadržanju izvrševanja ZPUOOD niso tekli. Ker je v obravnavanem primeru enoletni rok glede prvo in drugo tožene stranke začel teči preden je začel veljati ZPUOOD, je rok za uveljavljanje pravic zoper družbenike prvo in drugo tožene stranke od uveljavitve odločbe o razveljavitvi določb ZPUOOD dalje tekel naprej. Čas, ki je pretekel pred prekinitvijo postopkov po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, pa se všteje v enoletni zakonski rok, ki ga določa ZFPPIPP.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik – državni organ tožbe
Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP (po kateri ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade).
zavrženje tožbe - poprava tožbe - nerazumljive in nepopolne vloge
V določbi 36. člena ZDSS-1 je glede nerazumljivih in nepopolnih vlog izrecno opredeljeno, da v primeru, če sodišče zahteva od delavca, da mora vlogo popraviti ali dopolniti, delavca hkrati pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča. Ker je sodišče prve stopnje vložniku vloge le naložilo, da je dolžan vlogo popraviti, pri čemer pa ga ni poučilo, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge, da bo sposobna za obravnavanje, je zmotno uporabilo materialno pravo.
jamčevalni ugovor - ugovor neobstoječe terjatve - pobotni ugovor - obvestilo stečajnemu upravitelju o pobotu upnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika
Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
Tožnica je v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas vložila tožbo, s katero je zahtevala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, češ da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Kot prostovoljno izpolnitev tega zahtevka je potrebno šteti dogovor med tožnico in toženo stranko, da se brez prekinitve (glede na čas za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) za isto delovno mesto kustosinje – pedagoginje sklene nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Stranki sta novo pogodbo o zaposlitvi sklenili, tožnica pa je tožbo umaknila takoj po tistem, ko je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev - pravdni stroški - spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok
Tožnik je uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato se pri odločanju o stroških postopka velja določba člena 41/5 ZDSS-1, po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.