ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/7, 158, 158/2, 168, 168/1, 168/2. ZPP člen 311.
sorodne glasbene pravice – javno priobčevanje komercialnih fonogramov – mesečno poročanje – javna priobčitev pri poslovni dejavnosti - stroški
Določilo prvega odstavka 311. člena ZPP vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V drugem in tretjem odstavku istega člena so sicer določene izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem.
Na podlagi drugega odstavka 4. čelna SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenjeno individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato ga sodišče ne sme uporabiti, četudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano.
starostna pokojnina - zavarovanje v tujini - ustavitev izplačevanja - poseg v pravnomočno odločbo
Tožnica v tujini (v Avstriji) ni bila vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje šele po priznanju pravice do starostne pokojnine, temveč je bila zavarovanka tujega nosilca zavarovanja že ob priznanju te pravice, zato ni prišlo do ponovnega vstopa v zavarovanje. Toženec ji je izplačevanje starostne pokojnine neutemeljeno za nazaj ustavil na podlagi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1, po katerem uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina ne izplačuje.
Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči.
Zgolj podpis poroštvenih izjav še ni mogel povzročiti zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika, prav tako načeloma ne sama realizacija poroštva. Tožeča stranka dejansko ni plačala denarnega zneska po kreditnih pogodbah toženi stranki, temveč je tožena stranka enostransko pobotala svojo terjatev do tožeče stranke s terjatvijo tožeče stranke do nje, zato ni šlo za pravno dejanje stečajnega dolžnika, temveč za pravno dejanje tožene stranke.
V konkretnem primeru gre za razširjene subjektivne meje pravnomočnosti, ko pravnomočna sodba glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika učinkuje proti vsem upnikom (extra partes).
Tožena stranka ni pravočasno oporekala celotnemu tožbenemu zahtevku, zato se šteje, da delno priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka glede neprerekanega zahtevka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične.
predhodna odredba – več predhodnih odredb v zavarovanje iste terjatve
Pritožnica ni utemeljila tistih okoliščin primera iz drugega odstavka 260. člena ZIZ, ki opravičujejo obstoj več kot dveh predhodnih odredb v zavarovanje terjatve tožeče stranke
URS člen 50. ZPIZ-2 člen 4, 4/2. ZUP člen 129, 129/1-4.
nova odmera pokojnine - zavrženje zahteve - pravnomočna odmera
Tožniku je bila priznana in odmerjena najprej predčasna pokojnina, nato pa še predčasna pokojnina brez zmanjšanja ob dopolnitvi starosti 60 let. Ker je bilo o tožnikovi pokojnini že pravnomočno odločeno, od takrat pa se dejansko stanje ni spremenilo, je toženec zahtevo za ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem dejansko plačanih prispevkov od leta 1972 do upokojitve utemeljeno zavrgel.
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v času odločanja v predsodnem upravnem postopku, temveč šele po dokončnosti izpodbijane odločbe toženca, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategoriji invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen. V socialnem sporu se presoja stanje na dan dokončnosti upravnega akta.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru – prisilna hospitalizacija – zaslišanje lečeče zdravnice
Res je sicer, da se je lečeča zdravnica, ko jo je sodišče zaslišalo, ravno vrnila z letnega dopusta in z udeleženko ob tokratni hospitalizaciji še ni govorila, vendar pa ne drži, da se je z zdravstvenim stanjem udeleženke seznanila zgolj iz pripovedovanja konkretno nedoločenega medicinskega osebja Psihiatrične klinike. Ob zaslišanju je namreč pojasnila, da njeno stanje pozna iz prejšnjih hospitalizacij (udeleženka je namreč tokrat že šestič hospitalizirana), poročil drugih zdravnikov (kar ni nek nedoločen krog medicinskega osebja) o tokratni hospitalizaciji ter na podlagi zdravstvene dokumentacije udeleženke.
V tožničinem primeru bi lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Zato prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni izpolnjen.
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
Ni pomembno, da je bila konkretna izpolnitev opravljena (precej) pred iztekom običajnega roka, bistveno je, da je z izpolnitvijo tekom tako ugotovljenega roka mogoče šteti, da izpolnitev stečajnega dolžnika ni bila opravljena po izpolnitvi upnika oziroma, da je bila opravljena sočasno.
Skladno z dikcijo drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP se kot običajni rok šteje (tudi) rok, ki je običajen skladno s poslovnimi običaji. Slednji opredeljujejo rok, kadar se je ta splošno uveljavil na področju poslovanja oziroma kadar ga je mogoče ugotoviti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima izpodbijani pravni posel.
Pravna dejanja priviligiranja upnikov, ki so izpodbojna, so le tista, s katerim posamezni upnik, v korist katerega je bilo opravljeno dejanje, pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da privilegirani upnik z izpodbojnim dejanjem ne prejme izpolnitve terjatve, pač pa takšno njeno zavarovanje, ki mu omogoči njeno ugodnejše poplačilo. Pravno dejanje asignacije, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti člen 60, 60/1, 60/2.
pogodbena kazen - veljavnost kolektivne pogodbe
Pogodbeno kazen ureja 2. odstavek 60. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki določa, da se do zaključka pogajanj po prvem odstavku in uveljavitvi sprememb in dopolnitev uporabljajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker sprememb oziroma dopolnitev Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti po 30. 6. 2006 pa vse do 22. 7. 2009, ko je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, ni bilo, v veljavi ostajajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (ki v 28. členu določa pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, tako da je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki jo je prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela), tudi če sama ta kolektivna pogodba ne velja. Tako bi tožena stranka morala tožniku izplačati najmanj tri povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih dela.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
fitnes center – krivdna odgovornost – profesionalna skrbnost
Uporaba fitnes naprav pomeni uporabo športnega objekta, kar pomeni, da mora biti vsak udeleženec skrben, da mora sam paziti na tveganja, ki so tipična in predvidljiva. Res je, da je tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja s fitnesom strožje odgovorna, saj zanjo velja profesionalna skrbnost, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžna storiti to, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik. Dolžnost tožene stranke je, da zagotovi ustrezne varnostne ukrepe in sicer tiste, ki presegajo običajno tveganje, saj je pravilo, da tipično tveganje prevzame športnik sam.
ZZVZZ člen 80, 80/4, 81, 82. ZPP člen 213, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Ker je bil tožnik v spornem obdobju glede na zdravstveno stanje sposoben za delo, to je za opravljanje kmetijske dejavnosti, je njegov tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, neutemeljen.
stroški stečajnega postopka – občasni stroški stečajnega postopka – končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – pravna praznina – splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase – načelo enakega obravnavanja upnikov
ZFPPIPP v okviru določil o plačilu stroškov stečajnega postopka ne ureja situacije za primer iz drugega odstavka 378. člena citiranega zakona, ko premoženje dolžnika ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Glede na navedeno pravno praznino je treba zato v tem primeru upoštevati splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase. V primeru, ko razdelitvena masa ne zadošča za poplačilo terjatev posameznega vrstnega reda, pa je treba terjatve plačati v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev enakega vrstnega reda.