izbris iz sodnega registra - prekinitev postopka - tek roka za podajo predloga za nadaljevanje postopka zoper aktivne družbenike - razveljavitev zakona
Začasno zadržanje je treba glede na prekinitev vseh postopkov po 1. odstavku 1. člena ZPUOOD in odločitev Ustavnega sodišča, da se prekinjeni postopki nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti, smiselno upoštevati tudi kar zadeva začetek in tek postopkov in roka iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP. To pomeni, da v času od prekinitve postopka po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, do začetka učinkovanja odločitve Ustavnega sodišča o razveljavitvi 1-17 člena ZPUOOD, roki po desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP, zaradi učinkovanja sklepa o začasnem zadržanju izvrševanja ZPUOOD niso tekli. Ker je v obravnavanem primeru enoletni rok glede prvo in drugo tožene stranke začel teči preden je začel veljati ZPUOOD, je rok za uveljavljanje pravic zoper družbenike prvo in drugo tožene stranke od uveljavitve odločbe o razveljavitvi določb ZPUOOD dalje tekel naprej. Čas, ki je pretekel pred prekinitvijo postopkov po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, pa se všteje v enoletni zakonski rok, ki ga določa ZFPPIPP.
Ni pomembno, da je bila konkretna izpolnitev opravljena (precej) pred iztekom običajnega roka, bistveno je, da je z izpolnitvijo tekom tako ugotovljenega roka mogoče šteti, da izpolnitev stečajnega dolžnika ni bila opravljena po izpolnitvi upnika oziroma, da je bila opravljena sočasno.
Skladno z dikcijo drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP se kot običajni rok šteje (tudi) rok, ki je običajen skladno s poslovnimi običaji. Slednji opredeljujejo rok, kadar se je ta splošno uveljavil na področju poslovanja oziroma kadar ga je mogoče ugotoviti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima izpodbijani pravni posel.
Pravna dejanja priviligiranja upnikov, ki so izpodbojna, so le tista, s katerim posamezni upnik, v korist katerega je bilo opravljeno dejanje, pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da privilegirani upnik z izpodbojnim dejanjem ne prejme izpolnitve terjatve, pač pa takšno njeno zavarovanje, ki mu omogoči njeno ugodnejše poplačilo. Pravno dejanje asignacije, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
Pri tožniku je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav (zaradi ugotovljene dimeljske kile in amputiranih distalnih členkov na tretjem in četrtem prstu leve roke) podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni popolnoma nezmožen za delo, ga ni mogoče razvrstiti I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev - pravdni stroški - spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok
Tožnik je uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato se pri odločanju o stroških postopka velja določba člena 41/5 ZDSS-1, po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.
V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil, res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.
Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.
jamčevalni ugovor - ugovor neobstoječe terjatve - pobotni ugovor - obvestilo stečajnemu upravitelju o pobotu upnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika
Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – predpravdni stroški
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Tožnica je v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas vložila tožbo, s katero je zahtevala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, češ da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Kot prostovoljno izpolnitev tega zahtevka je potrebno šteti dogovor med tožnico in toženo stranko, da se brez prekinitve (glede na čas za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) za isto delovno mesto kustosinje – pedagoginje sklene nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Stranki sta novo pogodbo o zaposlitvi sklenili, tožnica pa je tožbo umaknila takoj po tistem, ko je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka.
V tožničinem primeru bi lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Zato prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni izpolnjen.
Invalidska pokojnina je kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljiva osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker je tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal višjo invalidsko pokojnino, med sodnim postopkom umrl, je sodišče postopek zakonito ustavilo.
ZZVZZ člen 80, 80/4, 81, 82. ZPP člen 213, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Ker je bil tožnik v spornem obdobju glede na zdravstveno stanje sposoben za delo, to je za opravljanje kmetijske dejavnosti, je njegov tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, neutemeljen.
stroški stečajnega postopka – občasni stroški stečajnega postopka – končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – pravna praznina – splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase – načelo enakega obravnavanja upnikov
ZFPPIPP v okviru določil o plačilu stroškov stečajnega postopka ne ureja situacije za primer iz drugega odstavka 378. člena citiranega zakona, ko premoženje dolžnika ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka. Glede na navedeno pravno praznino je treba zato v tem primeru upoštevati splošna pravila zakona o razdelitvi stečajne mase. V primeru, ko razdelitvena masa ne zadošča za poplačilo terjatev posameznega vrstnega reda, pa je treba terjatve plačati v deležu, ki se izračuna kot razmerje med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev enakega vrstnega reda.
Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči.
DELOVNO PRAVO - PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0011008
ZPP člen 280, 286, 339, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 263.
plača – načelo kontradiktornosti – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – rok za pripravo na glavno obravnavo – procesno pobotanje – pobot – tročlenski izrek - odškodninska odgovornost delavca – odškodninska odgovornost direktorja - trditveno in dokazno breme
Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala v pobot, nasprotne terjatve, ki jih je konkretizirala. Tožnik vse do prvega naroka za glavno obravnavo na vlogo ni odgovoril, na navedbe pa je nato odgovarjal zaslišan kot stranka. Tožnikov pooblaščenec je na naroku navedel, da v trditveno podlago tožeče stranke povzema vse navedbe, ki jih je podal tožnik kot stranka, s čimer je formalno zadostil procesnim pravilom (286. čl. ZPP), pri tem pa je navedel še, da v potrditev navedb predlaga zaslišanje prič. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki glede novo podanih navedb na prvem naroku ni omogočilo roka za pripravo na glavno obravnavo (280. čl. ZPP), ji je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.
Pri procesnem pobotanju je izrek sodbe tričlenski. Sodišče v 1. točki ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej v 2. točki ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, seveda če ta obstoji (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa v 3. točki izreče pobotanje. V kolikor pa sodišče meni, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ugotovi to v 2. točki izreka, v 3. točki izreka pa toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve.
Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj tožeče stranke (kot predsednika uprave), zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – ponavljajoče kršitve – rok za podajo pisnega opozorila
V primeru ponavljajočih se kršitev (opustitev) pogodbenih obveznosti rok za podajo pisnega opozorila kot tudi rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga teče ves čas, dokler te kršitve trajajo. Rok za podajo pisnega opozorila v primeru opustitve (neoddaje poročila) tako ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil oddajo poročila, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala.
Tožniku (strokovni sodelavec na sodišču) je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker v določenem obdobju ni oddajal mesečnih poročil o delu, čeprav je bil že predhodno opozorjen zaradi istovrstnih kršitev. Tožnikova dolžnost je bila, da upošteva zahteve in navodila delodajalca, vendar delovne obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in pisnemu opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nespoštovanje navodila delodajalca s ponavljanjem istovrstne kršitve je utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ne glede na to, da je lahko vprašljiva teža posamične kršitve, če je presojana vsaka posebej sama zase, pa ponovitev kršitev v kratkem časovnem obdobju kaže tudi na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika, zaradi česar je podan tudi pogoj iz 2. odstavek 88. člena ZDR.
V pritožbi navedeni razlogi za neplačilo sodne takse zaradi velikih finančnih težav in nezadostnih sredstev ne morejo biti opravičljiv razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik – državni organ tožbe
Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP (po kateri ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade).
plačilo razlike plače - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški
Dejstvo, da je morala tožena stranka odgovoriti na večje število tožb, pri katerih naj bi šlo po navedbi tožnice za po vsebini povsem identične odgovore na tožbo, ne spremeni stališča, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitve večjega števila odgovorov na tožbo ni mogoče šteti za takšno okoliščino, ki bi izključevala uporabo tar. št. 3100 in količnika 1,3. V tej zvezi okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov, tožilcev in državnih pravobranilcev, ne vpliva na priznano nagrado v konkretnem primeru, saj določbe ZOdvT in ZPP ne predvidevajo drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru množičnih tožb, pri čemer zadeve tudi ni mogoče obravnavati kot kolektivni delovni spor.