odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev - pravdni stroški - spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok
Tožnik je uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato se pri odločanju o stroških postopka velja določba člena 41/5 ZDSS-1, po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik – državni organ tožbe
Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP (po kateri ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade).
Pri tožniku je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav (zaradi ugotovljene dimeljske kile in amputiranih distalnih členkov na tretjem in četrtem prstu leve roke) podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni popolnoma nezmožen za delo, ga ni mogoče razvrstiti I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
Invalidska pokojnina je kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljiva osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Ker je tožnik, ki je v socialnem sporu uveljavljal višjo invalidsko pokojnino, med sodnim postopkom umrl, je sodišče postopek zakonito ustavilo.
Tožena stranka ni pravočasno oporekala celotnemu tožbenemu zahtevku, zato se šteje, da delno priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka glede neprerekanega zahtevka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične.
V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil, res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.
ZASP člen 130, 157, 157/1, 157/4, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198.
javno predvajanje fonogramov – avtorska pravica – skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda IPF – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost obveščanja – neupravičena obogatitev
Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum. Ta začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma. Sodišča so na skupni sporazum vezana. Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
jamčevalni ugovor - ugovor neobstoječe terjatve - pobotni ugovor - obvestilo stečajnemu upravitelju o pobotu upnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika
Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru – prisilna hospitalizacija - absolutna bistvena kršitev določb postopka – obrazloženost odločbe
Zgolj zabeležena ugotovitev v zapisniku o zunanjem poslovanju psihiatrične klinike ne omogoča pritožbenemu sodišču, da preizkusi pravilnost izpodbijane odločitve, še zlasti ne glede na pritožbene navedbe, da M. nikoli ni bil premeščen na odprti oddelek in je še vedno na oddelku pod posebnim nadzorom, za potrditev česar pritožnica ponudi tudi več dokazov. Ker v razlogih izpodbijanega sklepa ni potrebnih razlogov za preizkus pravilnosti odločitve, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 3, 20. ZPIZ-1 člen 187.
sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država
Seštevanje zavarovalnih dob po 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH velja le za zavarovance, ki so dopolnili zavarovalno dobo po zakonodaji obeh pogodbenic. Ker tožnik, ki je pokojninsko dobo dopolnil v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji, v Bosni in Hercegovini nima dopolnjene pokojninske dobe, v 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH ni pravne podlage, da bi se seštevale zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah.
ZPP člen 154, 325, 325/1, 327, 327/3, 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 94, 163, 163/2.
invalidnost - stroški postopka - uspeh v sporu
Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom primarno uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, podredno v II. kategorijo invalidnosti, sodišče pa je odločilo, da se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, pri čemer se ji prizna pravica do premestitve z dodatnimi omejitvami pri delu, tožnica v sporu ni uspela v celoti, temveč s 25% postavljenega tožbenega zahtevka. Zato ni upravičena do povračila celotnih stroškov postopka, temveč le do sorazmernega dela glede na uspeh v sporu.
Ni pomembno, da je bila konkretna izpolnitev opravljena (precej) pred iztekom običajnega roka, bistveno je, da je z izpolnitvijo tekom tako ugotovljenega roka mogoče šteti, da izpolnitev stečajnega dolžnika ni bila opravljena po izpolnitvi upnika oziroma, da je bila opravljena sočasno.
Skladno z dikcijo drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP se kot običajni rok šteje (tudi) rok, ki je običajen skladno s poslovnimi običaji. Slednji opredeljujejo rok, kadar se je ta splošno uveljavil na področju poslovanja oziroma kadar ga je mogoče ugotoviti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima izpodbijani pravni posel.
Pravna dejanja priviligiranja upnikov, ki so izpodbojna, so le tista, s katerim posamezni upnik, v korist katerega je bilo opravljeno dejanje, pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da privilegirani upnik z izpodbojnim dejanjem ne prejme izpolnitve terjatve, pač pa takšno njeno zavarovanje, ki mu omogoči njeno ugodnejše poplačilo. Pravno dejanje asignacije, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – ponavljajoče kršitve – rok za podajo pisnega opozorila
V primeru ponavljajočih se kršitev (opustitev) pogodbenih obveznosti rok za podajo pisnega opozorila kot tudi rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga teče ves čas, dokler te kršitve trajajo. Rok za podajo pisnega opozorila v primeru opustitve (neoddaje poročila) tako ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil oddajo poročila, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala.
Tožniku (strokovni sodelavec na sodišču) je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker v določenem obdobju ni oddajal mesečnih poročil o delu, čeprav je bil že predhodno opozorjen zaradi istovrstnih kršitev. Tožnikova dolžnost je bila, da upošteva zahteve in navodila delodajalca, vendar delovne obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in pisnemu opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nespoštovanje navodila delodajalca s ponavljanjem istovrstne kršitve je utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ne glede na to, da je lahko vprašljiva teža posamične kršitve, če je presojana vsaka posebej sama zase, pa ponovitev kršitev v kratkem časovnem obdobju kaže tudi na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika, zaradi česar je podan tudi pogoj iz 2. odstavek 88. člena ZDR.
URS člen 50. ZPIZ-2 člen 4, 4/2. ZUP člen 129, 129/1-4.
nova odmera pokojnine - zavrženje zahteve - pravnomočna odmera
Tožniku je bila priznana in odmerjena najprej predčasna pokojnina, nato pa še predčasna pokojnina brez zmanjšanja ob dopolnitvi starosti 60 let. Ker je bilo o tožnikovi pokojnini že pravnomočno odločeno, od takrat pa se dejansko stanje ni spremenilo, je toženec zahtevo za ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem dejansko plačanih prispevkov od leta 1972 do upokojitve utemeljeno zavrgel.
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v času odločanja v predsodnem upravnem postopku, temveč šele po dokončnosti izpodbijane odločbe toženca, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategoriji invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen. V socialnem sporu se presoja stanje na dan dokončnosti upravnega akta.
Po določilu četrtega odstavka 324. člena ZPP v obrazložitvi sodišče navede zahtevke strank in med drugim njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo. In prav to je v vlogi z dne 2. 3. 2011 storila tožeča stranka, tožbenega zahtevka pa ni postavila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0076667
ZFPPod člen 27. ZPP člen 362, 362/2.
prekluzija – pravočasna predložitev dokazov – novo sojenje – napotki pritožbenega sodišča – družbenica izbrisane družbe – prenos poslovnega deleža
Tožena stranka je s Pogodbo, iz katere izhaja, da je svoj poslovni delež prenesla na B. B. in J. S., dokazala, da v času izbrisa družbe iz sodnega registra ni bila več njena družbenica. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialno pravno pravilna.