jamčevalni ugovor - ugovor neobstoječe terjatve - pobotni ugovor - obvestilo stečajnemu upravitelju o pobotu upnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika
Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.
ZFPPIPP člen 10, 271, 271/1, 271/1-1. OZ člen 472, 472/1.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – prevzem dolga – terjatev na vračilo sredstev – objektivni pogoj izpodbojnosti – premoženjsko nevtralen posel
Prevzem dolga je pogodba med dolžnikom (tožeča stranka) in prevzemnikom (stečajni dolžnik), v katero je privolil upnik. S to pogodbo se prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika (tožena stranka). Gre torej za obligacijsko razmerje med tožečo stranko in stečajnim dolžnikom, pri čemer je zaveza slednjega do tožene stranke povsem abstraktna. Zato je (ne)odplačnost Pogodbe o prevzemu dolga odvisna le od razmerja med tožečo stranko in stečajnim dolžnikom, saj tožena stranka kot upnik ni stranka pogodbe.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev - pravdni stroški - spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok
Tožnik je uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato se pri odločanju o stroških postopka velja določba člena 41/5 ZDSS-1, po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – predpravdni stroški
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
ugovor zoper plačilni nalog – oprostitev plačila sodnih taks
Tožnica si napačno razlaga peti odstavek 11. člena ZST-1. Premoženjsko stanje se v tem primeru ne ugotavlja in posledično v primeru dvoma tudi ne preverja po uradni dolžnosti le tedaj, če stranka prejema denarno socialno pomoč, za kar pa v tožničinem primeru ne gre.
Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti člen 60, 60/1, 60/2.
pogodbena kazen - veljavnost kolektivne pogodbe
Pogodbeno kazen ureja 2. odstavek 60. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki določa, da se do zaključka pogajanj po prvem odstavku in uveljavitvi sprememb in dopolnitev uporabljajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker sprememb oziroma dopolnitev Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti po 30. 6. 2006 pa vse do 22. 7. 2009, ko je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, ni bilo, v veljavi ostajajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (ki v 28. členu določa pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, tako da je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki jo je prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela), tudi če sama ta kolektivna pogodba ne velja. Tako bi tožena stranka morala tožniku izplačati najmanj tri povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih dela.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Tožena stranka ni pravočasno oporekala celotnemu tožbenemu zahtevku, zato se šteje, da delno priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka glede neprerekanega zahtevka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, saj sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP (utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.
Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.
V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil, res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.
URS člen 20. ZUP člen 12, 129, 129/1, 129/1-4, 220, 261, 263.
nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - dopolnilna odločba
Tožnici je bila že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, izplačanih iz naslova obveznic iz leta 1992, ki pri priznanju pravice niso bili upoštevani, ni mogoče šteti za izdajo dopolnilne odločbe, saj morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 50.
odmera nagrade izvedencu - zbiranje dodatne dokumentacije - ogled
Z očitkom, da izvedenskemu mnenju dodatna dokumentacija ni bila priložena, pritožnica ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, saj je v izvedenskem mnenju natančno opredeljeno, za katero dodatno dokumentacijo gre.
starostna pokojnina - zavarovanje v tujini - ustavitev izplačevanja - poseg v pravnomočno odločbo
Tožnica v tujini (v Avstriji) ni bila vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje šele po priznanju pravice do starostne pokojnine, temveč je bila zavarovanka tujega nosilca zavarovanja že ob priznanju te pravice, zato ni prišlo do ponovnega vstopa v zavarovanje. Toženec ji je izplačevanje starostne pokojnine neutemeljeno za nazaj ustavil na podlagi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1, po katerem uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina ne izplačuje.
URS člen 50. ZPIZ-2 člen 4, 4/2. ZUP člen 129, 129/1-4.
nova odmera pokojnine - zavrženje zahteve - pravnomočna odmera
Tožniku je bila priznana in odmerjena najprej predčasna pokojnina, nato pa še predčasna pokojnina brez zmanjšanja ob dopolnitvi starosti 60 let. Ker je bilo o tožnikovi pokojnini že pravnomočno odločeno, od takrat pa se dejansko stanje ni spremenilo, je toženec zahtevo za ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem dejansko plačanih prispevkov od leta 1972 do upokojitve utemeljeno zavrgel.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda člen 10.
okoljska dajatev – odvoz odpadkov
Toženka odpadkov v zvezi z objektom S. ne povzroča, zato odvoz odpadkov ni potreben. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni dokazala temelja zanj, je zato pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0076667
ZFPPod člen 27. ZPP člen 362, 362/2.
prekluzija – pravočasna predložitev dokazov – novo sojenje – napotki pritožbenega sodišča – družbenica izbrisane družbe – prenos poslovnega deleža
Tožena stranka je s Pogodbo, iz katere izhaja, da je svoj poslovni delež prenesla na B. B. in J. S., dokazala, da v času izbrisa družbe iz sodnega registra ni bila več njena družbenica. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialno pravno pravilna.
Po določilu četrtega odstavka 324. člena ZPP v obrazložitvi sodišče navede zahtevke strank in med drugim njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo. In prav to je v vlogi z dne 2. 3. 2011 storila tožeča stranka, tožbenega zahtevka pa ni postavila.