zavrženje prepoznega predloga za oprostitev sodnih taks za pritožbo – rok za dopolnitev predloga – fikcija vročitve
Edini relevanten datum za potek rokov je datum, ki je zapisan na obvestilu, puščenem v predalčniku. Rok za dopolnitev predloga se je upravičeno štel od tega datuma dalje.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – vložitev tožbe – končna odločitev – odločitev o vseh zahtevkih – pospešitvena pravna sredstva – nadzorstvena pritožba – rokovni predlog
Naziranje sodišča prve stopnje, da je moč tožbo na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v skladu z določbami ZVPSBNO) vložiti, ko je bilo v zadevi, v zvezi s katero je vložena, odločeno o vseh zahtevkih, oziroma ko je ta zaključena v celoti, je pravilno. Razlog za to pa se skriva v okoliščini, da je moč (po sami naravi stvari) takšno (enotno) odškodnino prisojati zgolj glede na (vse) okoliščine posameznega v celoti zaključenega postopka (zadeve).
ZD člen 173, 173/3. ZPP člen 142, 142/4, 343, 343/2, 346.
prepozna pritožba – vročitev s fikcijo – načelno pravno mnenje – štetje rokov – upoštevanje nepravočasne pritožbe v zapuščinskem postopku
Prepozne pritožbe ni bilo mogoče upoštevati niti po tretjem odstavku 173. člena ZD, saj iz vloženih odgovorov pritožničinih sodedičev izhaja, da bi posegla v njihove pravice.
izostanek s prvega naroka za glavno obravnavo - domneva umika tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je vabilo za narok z dne 16. 6. 2016 sprejel pravočasno, svojega izostanka ni opravičil. Zato so bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 282. člena ZPP, na podlagi katerega je, ob dejstvu, da sta bili pravdni stranki pravilno in pravočasno vabljeni na narok z dne 16. 6. 2016, svojega izostanka pa nista opravičili, štelo tožbo za umaknjeno in postopek ustavilo (tretji odstavek 188. člena ZPP).
V kolikor gre za vsebinsko pomanjkljivost, ko prijava ne vsebuje dejstev in dokazov, se zanjo ne uporabijo pravila o nepopolnih vlogah, pač pa upniku grozi, da ga bodo zaradi tega bremenili stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila prerekana.
postopek osebnega stečaja - načrt razdelitve - poznejša razdelitev - ugovor proti načrtu končne razdelitve - izpodbijanje pravilnosti posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev - razdelitev določene stečajne mase - neunovčljivo premoženje - premoženje, ki ga noče prevzeti nobeden od upnikov - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - ugovor zoper načrt razdelitve določenega premoženja, ki bo ostalo stečajnemu dolžniku
Iz vsebine ugovora izhaja, da gre za ugovor proti načrtu končne razdelitve z dne 25. 4. 2016, v okviru katerega se lahko izpodbija tudi pravilnost posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je predložen hkrati z načrtom razdelitve, če ta ni v skladu s končnim seznamom preizkušenih terjatev, ki je bil del sklepa oziroma sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, ter če ta ne upošteva pravilnega izida postopkov v zvezi z napotitvami in spremembami pogojnih terjatev v nepogojne (če seveda o čem takem še ni bilo odločeno pri prejšnjih razdelitvah), torej če ta ni sestavljen v skladu z 72. členom ZFPPIPP.
V postopku osebnega stečaja je tako, da premoženje, ki ga ni mogoče prodati in ga tudi noče prevzeti nobeden od upnikov, ostane stečajnemu dolžniku - fizični osebi, ki v nasprotju s pravno osebo po končanju stečajnega postopka ne preneha obstajati, zato je še nadalje lahko nosilec pravic oziroma lastnik premoženja.
Pravila, ki veljajo za stečajni postopek nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja uporabljajo le smiselno. Zato je lahko v primeru, ko premoženja ni mogoče unovčiti, smiselno, da se že prej razčisti, katero premoženje se ne bo več unovčevalo, temveč se bo razdelilo upnikom, če pa ti ne dajo soglasja za njegov prevzem, pa ostane stečajnemu dolžniku. V takem primeru je smiselno, da se o ugovorih zoper načrt razdelitve določenega premoženja, ki bo ostalo stečajnemu dolžniku, odloči že pred končno razdelitvijo, ki je na vrsti šele po unovčenju vse stečajne mase.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožnik uspel s 66% pritožbe (2/3), zato mu mora toženec povrniti sorazmeren del stroškov (165. člen v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).
ZFPPIPP člen 384, 384/2, 384/2-1, 384/2-1(1), 403, 403/1, 403/1-2.
postopek osebnega stečaja – ugovor proti odpustu obveznosti – razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti – ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja – trditveno in dokazno breme upnika – informativni dokaz
Upnikova dolžnost je, da v zvezi z ugovorom zoper odpust obveznosti navede dejstva, ki ga utemeljujejo in da zanje ponudi dokaze. Vendar pa je mogoče od njega zahtevati le, da postavi tiste trditve, ki sodijo v njegovo zaznavno območje, upoštevati pa je treba tudi, ali dolžnikove navedbe zahtevajo konkretizacijo že podanih upnikovih navedb. Vsekakor morajo upnikove navedbe dolžniku omogočati, da razpozna, katero konkretno življenjsko dogajanje zadevajo in mu tako omogočiti preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev.
V situacijah, ko gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev. V takšnih primerih je dovoljena tudi uporaba informativnih dokazov. Prav tako ni videti razumnega razloga, da bi od stranke (v tem primeru upnika) zahtevali vedenje o vseh podrobnostih dejanskega stanja, ki ga mora sicer zatrjevati.
osebni stečaj - odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - ugovor - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - podatki v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja - preverjanje podatkov - skrbnost
Res je dolžnica po začetku postopka osebnega stečaja upraviteljico obvestila o lastništvu nepremičnine, vendar se, kot to pravilno opozarja pritožba, kršitev prvega do tretjega odstavka 384. člena ZFPPIPP nanaša na predhodni postopek, ko upravitelj sploh še ni imenovan. Pri presoji dolžničinega ravnanja pa je potrebno upoštevati tudi, da je dolžnica te podatke upraviteljici sporočila šele, ko je (so)lastništvo nepremičnine po opravljeni poizvedbi ugotovilo že samo sodišče.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi za določen čas - vodilni delavec – mirovanje pravic – direktor – razrešitev s funkcije – razlog nesposobnosti – krivdni razlog – odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pravno zmotno je stališče, da je sklep uprave tožene stranke o razrešitvi tožnika iz vodilnega delovnega mesta zakonit razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas za to delovno mesto. Pogodba o zaposlitvi tožnika za delovno mesto izvršnega direktorja bi lahko zakonito prenehala le, če bi tožena stranka po razrešitvi tožniku tudi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik vodilni delavec, in ne poslovodni delavec, za katere ZDR-1 predvideva tudi drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, navedenih v zakonu, pravdni stranki nista mogli zakonito dogovoriti drugačnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, določenih v ZDR-1. Razrešitev tožnika torej ni mogla biti podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je bil zakonito razrešen s funkcije vodilnega delavca. Tak pravni položaj, ob upoštevanju specifike sklenjene pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto po 74. členu ZDR-1 pomeni, da reintegracija na to delovno mesto ni več mogoča oziroma dopustna. Zaradi tega je tožnik upravičen (le) do odškodnine oziroma reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto ne bi nezakonito prenehala.
Strošek priključkov na vodovodno napeljavo je toženka dolžna plačati ne glede na to, ali vodo dejansko uporablja ali ne, in sicer na podlagi 26. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb.
Tožnica kot upravnik nastopa le kot prerazdeljevalec računa, ki ga prejme od dobavitelja, in ne določa sama cene stroškov priključkov.
V četrtem odstavku 118. člena SPZ ni določeno „pooblastilo za vlaganje izvršbe v imenu etažnih lastnikov“. Upravnik vodi sredstva računa rezervnega sklada, z njimi gospodari, etažnega lastnika, ki ne vplača svojega prispevka, pa je dolžan pisno pozvati k plačilu (četrti odstavek 118. in šesti odstavek 119. člena SPZ). Upravnik lahko v imenu ostalih etažnih lastnikov vloži tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (peta alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ, na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje). Upravnik le upravlja sredstva rezervnega sklada, ki predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ), zato so le etažni lastniki aktivno legitimirani za izterjavo vplačil v rezervni sklad. To so v obravnavani zadevi tudi upoštevali in vložili tožbo, pri čemer jih je po posebnem zakonskem pooblastilu iz 118. člena SPZ upravičen zastopati upravnik, in sicer v njihovem imenu in na njihov račun.
žaljiva obdolžitev – razžalitev – naklep – namen zaničevanja
Če zagovornik obdolženca pred začetkom glavne obravnave na tiskovni konferenci ugotovi in dokaže, da je nosilni dokazni vir za storitev kaznivega dejanja v obrazložitvi obtožnega predloga predstavljen kot resničen, čeprav ni, potem ni dopusten sklep, da je zagovornik s tem storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja in zagovornikovega načina podajanja informacij na tiskovni konferenci pa prav tako ni mogoče sklepati, da je bil zagovornik do vložnice obtožnega predloga zaničljiv.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 91, 91/3, 114, 114/1, 114/2, 114/2-2. ZDR člen 90, 90/3, 114. ZKolP člen 4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – starejši delavec
Pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1 oziroma določajo manj pravic kot zakon. Med te ne spada določba podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), ki v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 in 4. členom ZKolP določa za starejše delavce ugodnejšo zaščito pred odpovedjo. V 114. členu PKP je določeno, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev.
Tožnik je bil izvzet iz posebnega varstva pred odpovedjo po določbi 114. člena ZDR-1, ne pa po določbi 114. člena PKP, ki je v času sporne odpovedi še vedno veljala. S tožnikovega vidika določba 114. člena PKP dejansko pomeni dodatno zaščito pred odpovedjo. ZDR-1 ni razveljavil ugodnejših določb veljavnih kolektivnih pogodb. Poleg tega določba 114. člena PKP ni v nasprotju z ZDR-1 niti ni bila spremenjena po postopku, določenem v 212. členu PKP. Ker tožnik ni podal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu PKP, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – vrednost osebnega avtomobila – zaščitena kmetija – površina stanovanja – sprememba odločitve pred sodiščem druge stopnje
Primerjava višine mesečnega dohodka z višino sodne takse za tožbo pokaže, da slednja predstavlja več kot trikratnik njunega mesečnega dohodka, ter ob upoštevanju, da so nepremičnine del zaščitene kmetije, zato njihova delna prodaja ni mogoča, na eni strani, ter na drugi strani visoko vrednost osebnega avtomobila in visok presežek površine stanovanja nad površino primernega stanovanja, upravičuje zaključek, da bi bila s plačilom sodne takse za tožbo v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživljata, kar narekuje delno oprostitev plačila sodne takse.
spor majhne vrednosti - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbeni razlog
Pritožbeni očitki, da je sodišče spregledalo vsebino popisa z dne 9.10.2013, da ni navedlo, kdaj naj bi bila storitev tožene stranke opravljena, da se je oprlo na dokaz (popis ur z dne 9.10.2013), na katerega se ne bi smelo opreti, ker naj bi bil prirejen za potrebe tega postopka, in da iz dopisa z dne 20.6.2014 izhaja, da je tožeča stranka ugovarjala vtoževanemu računu, čeprav je sodišče zapisalo, da mu ni ugovarjala, predstavljajo grajanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega stanja. Slednje pa ne more biti predmet pritožbene presoje v sporu majhne vrednosti.
Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da podatki za leto 2015 niso relevanten kriterij za oceno plačilne sposobnosti, ker so tekoči podatki poslovanja bistveno slabši in ne omogočajo plačila sodne takse, vendar so v prvostopenjskem postopku izostale trditve o navedenem poslabšanju s konkretnimi podatki, ki bi utemeljevali sklepanje o bistvenem poslabšanju poslovanja pritožnice in ogrozitvi njene dejavnosti v primeru plačila sodne takse.
Pritožnica v pritožbi zmotno meni, da je glede na taksno oprostitev preostalih pritožnikov dolžna plačati le sorazmerno manjši del sodne takse.
Po 397. členu OZ sicer z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prenehajo obveznosti tudi drugim dolžnikom; če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti.
Po izrecni določbi 14. člena ZST-1 pa je sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks v korist le tistemu, ki mu je s sklepom priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo; če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, pa mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva.
Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre v obravnavanem primeru toženih strank za materialno in ne za formalno sosporništvo. Torej izjema za neuporabo 14. člena ZST-1 ni podana. Ker gre za plačilo sodne takse, je v koliziji večih predpisov treba kot specialen predpis uporabiti predpis, ki specialno področje ureja. V obravnavanem primeru je torej glede plačila sodne takse kot specialen predpis treba uporabiti določbo 14. člena ZST-1 (in ne določbe 397. člena OZ, ki govori v prid stališču pritožnice o sorazmernem zmanjšanju obveznosti solidarnih dolžnikov).