Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti člen 38. ZDR člen 143. OZ člen 347, 347/1.
nadurno delo – nadure – zamudne obresti - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnici pripada 130% povišanje bruto urne postavke za vsako opravljeno naduro in pri tem izhajalo iz določb 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Ta kolektivna pogodba namreč med drugim velja za vse delavce, zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih ter drugih pravnih osebah s področja negospodarskih dejavnosti, kar dejavnost notarja (ki jo opravlja tožena stranka) zagotovo je.
Skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker je bila tožba vložena 27. 12. 2012, so zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do vključno 27. 12. 2009, zastarale.
Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – sodna razveza
V konkretnem primeru ni obstajal objektivni in zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti, hkrati pa razlog ni bil take narave, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pri napakah, ki se tožniku očitajo v izpodbijani odpovedi, je šlo za napake, ki se pojavljajo pri delu vseh povprečnih razvijalcev pri razvoju programa, in ne gre za napake, ki bi bile posledica neznanja oziroma nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasno opravljenega dela. Zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
plačilo premij za pokojninsko zavarovanje – prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje – splošna veljavnost kolektivnih pogodb
Tožnik zahteva plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od maja 2010 do decembra 2010 na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta iz leta 2001, ki jo je tožena stranka sklenila s takrat obstoječima reprezentativnima sindikatoma B. in C. Dne 17. 3. 2010 je tožena stranka z reprezentativnima sindikatoma B. in D. (ki je bil ustanovljen po podpisu pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta in katerega član je bil tožnik) podpisala aneks št. II, s katerim so se dogovorili, da se s plačevanjem prispevkov dodatnega pokojninskega zavarovanja preneha za čas od 1. 3. 2010 do 12. 12. 2012. ZKolP v drugem odstavku 11. člena določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Za tožnika za vtoževano obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna, zato je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, utemeljen.
Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.
Pravdna stranka lahko vloži revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama ali po zakonitem zastopniku pa samo v primeru, da ima opravljen pravniški državni izpit (86. člen ZPP). Tožnik je vložil revizijo sam. Iz dosedanjega postopka ne izhaja niti tožnik tega ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom revizijo kot nedovoljeno zakonito zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
Ko je zavarovalnica plačala tožniku del odškodnine, je tožena stranka postala prosta dela obveznosti za naprej, še vedno pa je dolgovala tožniku zakonske zamudne obresti od delno plačane odškodnine, in sicer od njene zapadlosti do dneva plačila. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi II Ips 1196/2008 z dne 20. 9. 2012 navedlo, da ni razloga, da bi bila stranka zaradi delnega plačila odškodnine privilegirana glede zakonskih posledic lastne zamude. Navedeno pomeni, da mora tožena stranka za čas, dokler je bila v zamudi z vso dolgovano odškodnino, plačati zakonske zamudne obresti od celotne odškodninske odmere, od trenutka, ko je škodo delno povrnila zavarovalnica, pa jo zakonske zamudne obresti bremenijo od za valorizirano vrednost delnega plačila zmanjšanega zneska odškodnine.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 147, 147/6, 147/7. ZDR-1 člen 137, 148. ZODPol člen 72. ZJU člen 16. ZDSS-1 člen 6a. ZKolP člen 2, 9, 9/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 16/6, 16/9, 16/10, 16/11, 16/12, 16/13, 16/14.
kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - javni uslužbenec - policist - delovni čas - razporejanje delovnega časa
Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1.
Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za 2. odstavek 15. tč., kjer Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 %).
Dogovor z dne 2. 6. 2014 nima narave kolektivne pogodbe. Ta dogovor so stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. čl. Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Toda Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu. Zato ne more imeti narave kolektivne pogodbe.
odškodninska odgovornost delodajalca – poklicna bolezen – škoda – vzročna zveza – stopnja verjetnosti
Oškodovanec mora v sporu (vsaj) s stopnjo verjetnosti dokazati obstoj vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega bremena tožnica, predvsem glede na izdelana izvedenska mnenja in njihove dopolnitve, ni zmogla. Na podlagi dokaznega postopka niti s stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za ugotovitev vzročne zveze, ni bilo mogoče zaključiti, da se je pri tožnici levkemija pojavila zaradi izpostavljenosti škodljivim snovem oziroma ionizirajočemu sevanju ali zaradi vboda v roko med opravljanjem dela za toženo stranko. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnjen.
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/4, 137/10. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229a, 229a/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo – nadomestilo plače – bistvena kršitev določb postopka
ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil in če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožeča stranka (delodajalec) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke (delavca) s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (sklenjene zaradi nakupa nepremičnine, ki je bila nato oddana v leasing) ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/3, 163/4, 163/5, 163/6, 163/7.
pravdni stroški - zavrženje tožbe - sklep o stroških po koncu postopka
O povrnitvi pravdnih stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Priglasiti jih mora najkasneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če pa sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka (prvi do sedmi odstavek 163. člena ZPP). Navedena pravna pravila, ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno upoštevalo.
Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 123. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 7, 7/1, 7a. URS člen 22. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 339, 339/2, 339/2-8.
sodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - spor o pristojnosti - mednarodna prodaja blaga - pogodbena odškodninska odgovornost - določila distribucijskega sporazuma - Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga - Uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - Konvencija CMR
V obravnavanem primeru je popolnoma jasno, da sporno razmerje med pravdnima strankama ne temelji na pogodbi o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, zato določbe Konvencije CMR za odločitev o sodni pristojnosti niso uporabljive. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka sicer sklenila takšno odplačno prevozno pogodbo, na predmetno odločitev nima relevantnega vplivaj, saj spor, ki je predmet obravnavane zadeve, ne izvira iz te prevozne pogodbe.
odlog izvršbe na predlog upnika – pravica do pritožbe – pritožba dolžnika
Z izpodbijanim sklepom, ki je za upnika neugoden, ni bilo odločeno o predlogu dolžnika, temveč o predlogu upnika, zaradi česar bi se zoper ta sklep lahko pritožil le upnik, dolžnik pa nima pravice do pritožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Uprava tožene stranke je sprejela sklep o zaustavitvi poslovanja slovenske spletne igralnice, zaradi finančnih razlogov oziroma znižanja stroškov poslovanja. Slovenska spletna igralnica je prenehala poslovati, sedaj pa posluje samo italijanska spletna igralnica. Z novo organizacijsko shemo so bila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto tožeče stranke (vodja e-igralništva), ukinjena, nekatera pa na novo ustanovljena, ki pa so po reorganizaciji ostala nezasedena. V okviru italijanske spletne igralnice je tožena stranka ob oceni, da na tem področju glede na obseg (vodstvenega) dela ne potrebuje vodstvenega kadra, te naloge prerazporedila na tri delavce, ki svoje delo že dalj časa opravljajo ter na predsednika uprave. Zato je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati, niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V individualnem delovnem sporu za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.
Kreditna pogodba ne vsebuje izjave, s katero bi se toženka zavezala, da bo izpolnila obveznosti glavnega dolžnika, in kjer je ta obveznost identificirana.
Zgolj podpis toženke na kreditni pogodbi ne predstavlja veljavne poroštvene izjave, enako velja za izpolnjen obrazec o osebnih podatkih solidarnega poroka.
Zgolj potrditev prisotnosti pri aktu sestavitve in podpisovanja listine za ustanovitev obveznosti porokov v zvezi z dolgom iz te listine ne zadošča.
UZITUL člen 4, ODZ par. 1396, OZ člen 3, 341, 364, 419, 419/1, 421, 421/2. Zakon o razveljavitvi predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in med sovražnikovo okupacijo člen 4. ZPP člen 421, 421/2, 351, 351/2.
odstop terjatve - pogodba o odkupu terjatev - obvestilo o odstopu terjatve - ugovori iz kritnega razmerja - enostranska izjava volje - pripoznava dolga - uporaba ODZ
Postopek cediranja terjatev je bil v primeru spornih pogodb specifičen, saj je dolžnik v njem sodeloval. Na osnutkih konkretnih pogodb je po tem, ko je pogodbe podpisal odstopnik terjatve. Podpisal izjavo, da bo točno določeno terjatev po pogodbi, s katero je seznanjen (v pogodbi je navedena št. računa, znesek terjatve, iz računa izhaja tudi pravna podlaga za njegovo izdajo), poravnal točno določenemu prevzemniku. Kot je v svoji odločbi navedlo že VS RS, je bil potreben samo še akcept prevzemnika terjatve. Pri takšnem postopku cediranja terjatev pa ni mogoče govoriti o nevtralnosti dolžnikovega položaja. Dolžnik je s podpisom izjave na (posamezni) pogodbi po oceni sodišča druge stopnje v razmerju do dobrovernega tretjega. Izrecno priznal obstoj (posamezne) terjatve po (posamezni) pogodbi.
V skladu s tretjim odstavkom 16. člena Statuta OZS lahko član izstopi iz članstva na podlagi pisno podane izjave o izstopu iz članstva. Vloži jo lahko kadarkoli med letom. Navedeno pomeni, da je treba izjavo posredovati Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, tega pa tožena stranka ni dokazala.
Sodišče ni navedlo (le), da bi morala tožena stranka tožeči stranki poslati izstopno izjavo s priporočeno pošiljko. Navedlo je, da tožena stranka sodišču ni predložila dokaza o posredovanju te izjave, kar je pravilen zaključek, kot primer dokaza pa je navedlo potrdilo o priporočeni pošiljki, neposredno dostavo. Zgolj s predložitvijo izjave o izstopu tožena stranka vložitve le-te ni dokazala.