plačilo premij za pokojninsko zavarovanje – prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje – splošna veljavnost kolektivnih pogodb
Tožnik zahteva plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od maja 2010 do decembra 2010 na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta iz leta 2001, ki jo je tožena stranka sklenila s takrat obstoječima reprezentativnima sindikatoma B. in C. Dne 17. 3. 2010 je tožena stranka z reprezentativnima sindikatoma B. in D. (ki je bil ustanovljen po podpisu pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta in katerega član je bil tožnik) podpisala aneks št. II, s katerim so se dogovorili, da se s plačevanjem prispevkov dodatnega pokojninskega zavarovanja preneha za čas od 1. 3. 2010 do 12. 12. 2012. ZKolP v drugem odstavku 11. člena določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Za tožnika za vtoževano obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna, zato je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, utemeljen.
pravica do subvencije za tržno stanovanje – najemnik – najemna pogodba
Za priznanje pravice do subvencioniranja najemnine sta odločilna višina dohodka najemnika in oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS in dejstvo, da gre za najemnika v tržnem najemnem stanovanju.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Uprava tožene stranke je sprejela sklep o zaustavitvi poslovanja slovenske spletne igralnice, zaradi finančnih razlogov oziroma znižanja stroškov poslovanja. Slovenska spletna igralnica je prenehala poslovati, sedaj pa posluje samo italijanska spletna igralnica. Z novo organizacijsko shemo so bila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto tožeče stranke (vodja e-igralništva), ukinjena, nekatera pa na novo ustanovljena, ki pa so po reorganizaciji ostala nezasedena. V okviru italijanske spletne igralnice je tožena stranka ob oceni, da na tem področju glede na obseg (vodstvenega) dela ne potrebuje vodstvenega kadra, te naloge prerazporedila na tri delavce, ki svoje delo že dalj časa opravljajo ter na predsednika uprave. Zato je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati, niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V individualnem delovnem sporu za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.
Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana).
Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 123. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 7, 7/1, 7a. URS člen 22. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 339, 339/2, 339/2-8.
sodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - spor o pristojnosti - mednarodna prodaja blaga - pogodbena odškodninska odgovornost - določila distribucijskega sporazuma - Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga - Uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - Konvencija CMR
V obravnavanem primeru je popolnoma jasno, da sporno razmerje med pravdnima strankama ne temelji na pogodbi o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, zato določbe Konvencije CMR za odločitev o sodni pristojnosti niso uporabljive. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka sicer sklenila takšno odplačno prevozno pogodbo, na predmetno odločitev nima relevantnega vplivaj, saj spor, ki je predmet obravnavane zadeve, ne izvira iz te prevozne pogodbe.
odlog izvršbe na predlog upnika – pravica do pritožbe – pritožba dolžnika
Z izpodbijanim sklepom, ki je za upnika neugoden, ni bilo odločeno o predlogu dolžnika, temveč o predlogu upnika, zaradi česar bi se zoper ta sklep lahko pritožil le upnik, dolžnik pa nima pravice do pritožbe.
ZDR-1 člen 34, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – zaslišanje prič – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Predlaganje dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik spornega dne spal na delovnem mestu, v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka prvotno ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tožena stranka šele po tem predlagala zaslišanje priče F.F.. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.
Na podlagi tretjega odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma v skladu s 4. odstavkom istega člena ZPP sama le, če ima opravljeni pravniški državni izpit. Tožnica izrednega pravnega sredstva ni vložila po odvetniku, prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sama nima opravljenega pravniškega državnega izpita, zato je z izpodbijanim sklepom revizija zakonito zavržena.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ-1 člen 163, 163/1, 397, 397/1.
invalidska pokojnina – trajanje pravic na podlagi invalidnosti - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ter ukinitev pravice uživalcem, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev
Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 71, 93, 93/1, 163, 163/2.
invalid III. kategorije
Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kategorijo in priznanje ustreznih pravic v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.
STVARNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSC0004513
ZZZDR člen 51, 51/2. ZZK-1 člen 243, 243/1.
skupno premoženje zakoncev - prodaja nepremičnine v izvršbi - izbrisna tožba
Če del skupnega premoženja zakoncev ni več v njuni lasti, so izključene njune stvarnopravne pravice na njem. S tem pa tudi njuni stvarnopravni zahtevki glede tega dela premoženja.
Ker tožnikova stvarna pravica zardi vknjižbe ni bila kršena, pogoj za izbrisno tožbo ni izpolnjen.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 147, 147/6, 147/7. ZDR-1 člen 137, 148. ZODPol člen 72. ZJU člen 16. ZDSS-1 člen 6a. ZKolP člen 2, 9, 9/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 16/6, 16/9, 16/10, 16/11, 16/12, 16/13, 16/14.
kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - javni uslužbenec - policist - delovni čas - razporejanje delovnega časa
Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1.
Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za 2. odstavek 15. tč., kjer Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 %).
Dogovor z dne 2. 6. 2014 nima narave kolektivne pogodbe. Ta dogovor so stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. čl. Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Toda Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu. Zato ne more imeti narave kolektivne pogodbe.
Sodišče bi moralo upoštevati, da se stranki glede plačila za opravljeni posel s pogodbo lahko avtonomno dogovorita, zato bi moralo presoditi določbe pogodbe kot avtonomnega prava, da bi lahko zaključilo, upoštevaje tudi določbe ZNPosr ter OZ, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.
Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085872
ZPP člen 337. OZ člen 83.
leasing – pogodba o finančnem leasingu – odstop od pogodbe – predhodno vprašanje – litispendenca – pogodba o finančnem leasingu za osebno vozilo – prepoved dajanja vozila v uporabo tretji osebi – skrbnost leasingojemalca – razlaga pogodbe – nejasna določila – nedovoljene pritožbene novote – potrebni stroški
Ker gre za odločitev o predhodnem vprašanju, sodišče v tej pravdi nanjo ni vezano v smislu litispendence, se je pa na razloge iz omenjenih odločb utemeljeno sklicevalo kot na primerljivo sodno prakso.
Toženka je imela možnost, da ob sklenitvi leasing pogodbe zaprosi za izdajo soglasja za uporabo vozila tudi njenemu izvenzakonskemu partnerju. Če tega ni zahtevala, bi glede na izrecna pogodbena določila morala ravnati tako skrbno, da do uporabe s strani tretjih oseb ne bi prišlo. Tretji pa so vsi, ki niso pogodbene stranke, med njimi tudi izvenzakonski partner.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA
VSL0085895
ZDen člen 25, 72. ZOR člen 376, 376/1.
napaka v denacionalizacijskem postopku – odškodninski zahtevek – zastaranje – zastaranje odškodninske terjatve – seznanitev z nastankom škode – vračilo premoženja v naravi – obveznice SOD – pretrganje zastaralnega roka – nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin – odškodnina zaradi vrnitve v nadomestni obliki – odškodnina zaradi izgube nadomestila
Ker gre za odškodnino zaradi izgube nadomestil za uporabo, ki bi sicer kot uporabnina zapadala sukcesivno po mesecih vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ta zahtevek v celoti nedvomno še ni zastaral.
Škoda zaradi nemožnosti vračila v naravi je nastala že, ko vrnitev v naravi ni bila več pravno mogoča, saj od tega trenutka tožniki z uveljavljeno obliko denacionalizacije niso mogli uspeti. To se je zgodilo, ko je bilo lastninjenje obeh zavezancev, ki je vključevalo tudi sporni nepremičnini, končano. Ko so tožniki izvedeli za nemožnost vrnitve v naravi, si z vztrajanjem pri taki obliki vračanja niso mogli podaljševati zastaralnega roka in jim je moral biti znan in določljiv tudi obseg škode.
ZFPPIPP člen 221a. ZGD-1 člen 55, 55/2. ZGD-1I člen 12, 104, 104/1, 107.
predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo – dolžnik mikro družba – uporaba zakona o razvrstitvi v mikro družbe – merila za mikro družbe – novela ZGD-1l – prehodne določbe
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da izkazuje dolžnik po bilanci stanja in izkazu poslovnega izida čiste dohodke od prodaje v višini 1.566.316,00 EUR, vrednost aktive na dan 31. 12. 2015 znaša 864.068,00 EUR, v letu 2015 pa je bilo pri njem povprečno število delavcev 21,96. Ker je po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 mikro družba tista družba, ki izpolnjuje vsaj dve od naslednjih meril: da povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 10, da čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000,00 EUR in da vrednost aktive ne presega 350.000,00 EUR, je ugotovilo, da dolžnik ne izpolnjuje nobenega od meril iz drugega odstavka 55. člena ZGD-1 za njegovo umestitev v mikro družbo.