DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081576
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 129a, 129a/2, 131c. OZ člen 316, 316-5. ZPP člen 70, 70/1, 70/1-6, 72, 72/2, 216, 243, 247, 413. ZIZ člen 273, 273/1, 277, 277/1, 278, 278/1.
odtujitveni sindrom – stiki – pravica do stikov – omejitev stikov – razlog za omejitev stikov – upoštevanje otrokove volje – odklanjanje stikov – pobotanje preživnine – presoja pogojev za izdajo začasne odredbe za nazaj – odpadel namen začasne odredbe – izločitev izvedenca
Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom, in to tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja.
Ker je bila veljavnost predlagane začasne odredbe vezana na pravnomočni zaključek te pravde, je potreba o njenem odločanju z današnjim dnem (z dnem potrditve prvostopenjske glavne odločitve) odpadla, zato vsebinsko pogojev za nazaj nima nobenega pomena presojati. Namena začasne odredbe za nazaj namreč ni več mogoče doseči.
Okoliščina, da je bil izvedenec pred desetimi leti kratek čas mentor toženčeve sedanje zunajzakonske partnerke, ki je sicer osebno sploh ne pozna in se zasebno z njo nikoli ni srečal, ne zbuja nikakršnega dvoma v njegovo nepristranskost.
STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ – USTAVNO PRAVO
VSL0085102
URS člen 22. SPZ člen 33. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZBPP člen 46, 46/3.
motenje posesti – motilno ravnanje – postavitev električnega pastirja in barikade – zadnje posestno stanje – posest poti – prosta dokazna ocena – zahteva po obrazloženosti sodnih odločb – pravica do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Povzemanje izpovedb prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti – vsakega zase in vse skupaj. Če tega ni, sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni pritožbeno sodišče tisto, ki mora (iz v sodni odločbi povzetega dokaznega gradiva – povzetih izpovedb) oblikovati dokazno oceno. To je naloga sodišča prve stopnje, medtem ko je naloga pritožbenega sodišča, da preizkusi njeno pravilnost.
uradni zaznamek o zbranih obvestilih – privilegirana priča – izločitev nedovoljenih dokazov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja z državnim tožilcem, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je nepravilno uporabilo določbo 83. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Določbe drugega odstavka 83. člena ZKP namreč določajo, da sodišče iz spisa izloči obvestila, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju. Slednje pomeni, da sodišče iz spisa izloči uradne zaznamke o zbranih obvestilih od „privilegiranih prič“, če so se te, ko so bile na sodišču prvič zaslišane kot priče, odrekle pričevanju. V konkretni zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Državno tožilstvo je zoper obdolženca le vložilo obtožni predlog, mati in žena obdolženca pa kot priči sploh še nista bili zaslišani in se tako tudi nista mogli odreči pričevanju. Niti določbe ZKP niti Zakon o nalogah in pooblastilih policije ne nalagata dolžnosti policistom, da morajo pred zbiranjem obvestil od „privilegiranih“ prič te poučevati o tem, da jim ni potrebno pričati. Odločitev sodišča prve stopnje je zato nepravilna.
Pritožnika šele v pritožbi navajata, da je bila tožnica v času od smrti S. L. do razdelitve zapuščine skupna lastnica služečih nepremičnin, zaradi česar priposestvovanje v tem času ni moglo teči. Teh navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj nista pojasnila, zakaj jih nista podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnica dokazala, da je dvajset let dejansko izvrševala služnost na nepremičnini, za katero je trdila, da ni bila njena, je z zahtevkom na njeno priposestvovanje uspela.
prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – uporaba pravil o prisilni poravnavi – vpliv začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave na postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka – odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – postavitev upravitelja – zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave – zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave
Iz drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP jasno izhaja, katera pravila o prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave, med njimi pa ni 152. člena ZFPPIPP. Zato to določilo sodišču prve stopnje ne more ničesar narekovati in tako ne more priti do avtomatične prekinitve postopka.
Sodišče prve stopnje mora, tudi ob oceni, da je sama odložitev odločanja o upnikovem predlogu postala brezpredmetna zaradi izvedenih ukrepov – na primer zaradi že vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vedno postaviti tudi upravitelja v smislu 237.a člena ZFPPIPP. Le postavitev upravitelja upniku, ki je predlagal začetek stečajnega postopka, zagotavlja vsaj minimum varstva njegovih pravic in interesov.
Ker je bila zahteva za odložitev odločanja vložena že 2. 9. 2016, že časa do 23. 9. 2016, ko naj bi po trditvah sodišča prve stopnje potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, ni mogoče opredeliti kot kratkega, kaj šele roka do 23. 10. 2016, ko bo dejansko potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave.
Instituta poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče uporabiti, če dolžnik s tem le zavlačuje odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in že iz predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče zaključiti, da le-ta predstavlja resen in učinkovit ukrep za odpravo insolventnosti.
ZPP člen 95, 98, 98/1, 98/2, 98/3, 98/4, 98/5, 108.
zavrženje revizije – pooblastilo – brezplačna pravna pomoč
Odločba o odobreni brezplačni pravni pomoči, četudi se nanaša izrecno le na vložitev revizije, ne more nadomestiti pooblastila oziroma sklenitve posebnega pooblastilnega razmerja za vložitev revizije.
Odvetnica je za tožečo stranko, ki je pred tem ni zastopala, vložila revizijo, kateri ni priložila pooblastila za zastopanje tožeče stranke, ampak le odločbo o brezplačni pravni pomoči, iz katere izhaja, da je bila tožeči stranki brezplačna pravna pomoč odobrena za vložitev izrednega pravnega sredstva in za oprostitev plačila stroškov postopka. Zato je revizija pravilno zavržena.
zavrženje pritožbe – nedovoljena pritožba – redno pravno sredstvo
Pritožba je nedovoljena, če jo vloži oseba, ki nima te pravice (343. člen ZPP). Ker ZPP zoper sklep pritožbenega sodišča o zavrženju pritožbe ne predvideva pritožbe, torej rednega pravnega sredstva, obravnava vlagateljeve pritožbe na pritožbeni stopnji ni dopustna in se zato vlagateljeva pritožba zavrže (346. člen ZPP).
ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZJU člen 93, 94. KZ-1 člen 99, 257, 257/2, 257/3, 259, 259/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – javni uslužbenec - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva – kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic – uradna oseba
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V izredni odpovedi je zapisala, da je tožnika napotila na čakanje na delo, zato tožnik ni imel pooblastil za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ker mu v času čakanja doma nadrejene osebe niso dale nobenih navodil za izdajanje upravnih odločb iz njegove pristojnosti, je tožnik s tem, ko je izdal sporno odločbo (soglasje), storil očitano kršitev. Očitala mu je, da je storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ter zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1.
Tožnik ni imel namena pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko oziroma nepremoženjsko korist, kar je zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po določbi 257. člena KZ-1. Navedeno kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (prvi odstavek 257. člena KZ-1) oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (tretji odstavek 257. člena KZ-1). Zato tožniku očitana kršitev nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik je bil javni uslužbenec, zaposlen v občinski upravi. Kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1, kdo drug kot uradna oseba v smislu 99. člena KZ-1 ne more storiti, zato tožena stranka ni dokazala vseh znakov kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1.
Iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil tožnik razporejen na uradniško delovno mesto gradbeni inšpektor v nazivu V. stopnje - inšpektor II, izhaja, da bo tožnik opravljal delo na OE B. in na terenu. Glede na to, da bi tožnik kljub novemu področju inšpekcijskega nadzora svoje delo še vedno opravljal v OE B., ki je bila kot kraj opravljanja dela opredeljena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka ni bila dolžna z njim skleniti nove pogodbe o zaposlitvi.
Pri sporni pisni odredbi ni šlo za premestitev tožnika na podlagi določb od 147. do 152.b člena ZJU, temveč za odreditev delovnih nalog v skladu s 94. členom ZJU, zato tožena stranka pisne odredbe ni bila dolžna obrazložiti (prvi odstavek 24. člena ZJU).
delovno mesto - plačni razred - javni uslužbenci – plačni sistem – aneks k pogodbi o zaposlitvi – plačilo razlike plače – medicinske sestre – prevedba – premestitev – napredovanja – prenos napredovanj
V spornem primeru ni šlo za prevedbo, ampak za premestitev na višje vrednoteno delovno mesto, kar je okoliščina, ki po 20. členu ZSPJS izključuje prenos predhodno doseženih napredovanj. Zato tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen.
Ni utemeljena pritožbena trditev, da je odločitev sodišča v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in enakega plačila za enako delo. Konkretni primer kaže ravno to, kako je tožena stranka reševala problem nižjega plačila zaradi nižje izobrazbe, kljub vsebinsko enakemu delu, in sicer s premestitvijo na višje vrednoteno delovno mesto, pri čemer je bila dolžna upoštevati 20. člen ZSPJS (ki onemogoča prenos doseženih napredovanj ob premestitvi na višje vrednotena delovna mesta) in 14. člen ZSPJS (ki določa odbitek zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja izobrazbe). Tudi ne drži, da je 14. člen ZSPJS uporabljiv le ob prevedbi.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016329
ZVZD člen 5, 15, 24. OZ člen 131, 131/1, 135, 172, 179, 185.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nematerialna škoda – soprispevek oškodovanca – odmera višine odškodnine
Do poškodbe tožnice je prišlo, ko je pri delu za proizvodnim trakom s karoserijami vozil lepila nalepke na prag v notranjosti vozil. Na drugi, desni strani traku, je enako delo opravljala sodelavka. Po zaključku lepljenja nalepk je tožnica zaprla vrata karoserija in pritisnila črni gumb, s katerim je potrdila, da je delo dokončala. Ker pa ni bila prepričana, če je na karoserijo nalepila nalepko, se je vrnila do karoserije vozila in odprla vrata. Še pred tem je zaklicala sodelavki, da gre preveriti nalepko, vendar je ta (verjetno zaradi hrupa) ni slišala. Sodelavka je s pritiskom na črni gumb potrdila končanje svojega dela, to pa je sprožilo premik karoserije naprej, zato je tožnici stisnilo levo roko med vrata karoserije in regal za nalepke.
Tožnici je mogoče očitati nepazljivo in neskrbno ravnanje (kljub temu, da je vedela, da se po pritisku črnega gumba za potrditev končanja dela ne bi smela več vrniti k vozilu, je to storila), vendar pa je treba pri višini soprispevka tožnice k nastali škodi upoštevati tudi vsa opustitvena ravnanja tožene stranke (opustitev ustreznega usposabljanja tožnice pred nastopom dela nameščanja nalepk, na opustitev sprejetja ustreznih varnostnih oziroma zaščitnih ukrepov in opustitev ustreznega nadziranja tožničinega dela). Po oceni pritožbenega sodišča znaša soprispevek tožnice zaradi njenega nepazljivega in neskrbnega ravnanja k nastanku škode s 30 %.
ZZVZZ člen 31, 31/1, 31/2, 31/7. ZZOD člen 2. ZDMP člen 1, 3, 4. ZMinP člen 2, 4, 11. ZPIZ-1 člen 410, 410/11.
poškodba pri delu - začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - plačilo prispevkov - osnova za odmero nadomestila - zajamčena plača - minimalna plača
Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ni ustrezno uskladil, je mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim ZMinP. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti ne more biti manjša od minimalne plače. Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe pri delu materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, in je sporno nadomestilo odmeril od osnove, od katere so bili plačani prispevki, ki je nižja od minimalne plače, je pritožbeno sodišče izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
zavrženje tožbe – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – prošnja za podaljšanje roka – rok za popravo ali dopolnitev vloge- nepopolna vloga
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 6. 2016 tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni popraviti tožbo in jo dopolniti z dokaznimi listinami. Tožeča stranka je bila opozorjena na sankcijo zavrženja tožbe, če je ne bo popravila oziroma dopolnila v odrejenem roku. Tožeči stranki je bil ta sklep vročen 6. 7. 2016, kar pomeni, da je bila prošnja za podaljšanje roka z dne 14. 7. 2016 podana pred iztekom roka, torej pravočasno. Ker o tej prošnji sodišče prve stopnje ni odločilo, ni imelo podlage za zavrženje tožbe.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot skrbnik pogodbe za izvedbo investicijskega vzdrževanja dveh prostorov ravnal v nasprotju z določili te pogodbe in pravilnikom tožene stranke in ker za potrebe izvedbe določil pogodbe službenih poti ni opravljal v skladu z napotitvami oziroma je službene poti opravljal brez nalogov za službeno potovanje. Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Aneks h KPND člen 13, 13/2. KPND člen 40. ZDR-1 člen 67, 67/1, 67/2.
solidarnostna pomoč - izpolnjevanje pogojev - delo s polovičnim delovnim časom - minimalna plača
V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine 130 % minimalne plače. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice zneska od 130 % minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085871
SPZ člen 119. SZ-1 člen 26, 41. ZPP člen 337. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 7.
načrt vzdrževanja večstanovanjske stavbe – obnova fasade – rezervni sklad – vplačevanje v rezervni sklad – višina prispevka v rezervni sklad – nedovoljene pritožbene novote
Višino prispevka v rezervni sklad se lahko zviša, če tako določijo etažni lastniki v načrtu vzdrževanja. Po 119. členu SPZ pa je treba ugotoviti tudi vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.
cesija terjatve - pogodba o faktoringu - kupnina kot predujem - kupnina kot oblika premostitvenega kredita
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za pravno razmerje, da se kupnina šteje kot predujem oziroma kot oblika premostitvenega kredita.
ZDR-1 člen 34, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – zaslišanje prič – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Predlaganje dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik spornega dne spal na delovnem mestu, v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka prvotno ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tožena stranka šele po tem predlagala zaslišanje priče F.F.. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.
Sodišče mora dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti.
Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila stroškov za delo izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji. Plačilo stroškov dela izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji se zato v celoti zagotavlja iz sredstev sodišča. Iz tega razloga ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča, ki je s sklepom na naroku pozvalo tožnika k predložitvi predujma (153. člen ZPP), saj bi moralo izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kršitev določb je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo pasivnost glede plačila predujma za izvedenca finančne stroke štelo v njegovo škodo. Opustitev založitve predujma v sporu ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tudi v takšnem primeru mora namreč sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse razpoložljive dokaze in vsakega posebej.