ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 191.
vračilo preveč izplačanih plač – javni uslužbenci – kombinirano delo – medicinske sestre – upoštevanje napredovanj – ničnost pogodbe o zaposlitvi
Delovno mesto „diplomirana medicinska sestra v C.“ je uvrščeno v 33. plačni razred. Toženi stranki pa je bil (za 80 % delovne obveznosti) določen 35. plačni razred. Kot izhodišče je bil namreč upoštevan 33. plačni razred tega delovnega mesta, od katerega je tožeča stranka, v skladu s 14. členom ZSPJS, zaradi nedoseganja zahtevane izobrazbe odštela dva plačna razreda, nato pa v nasprotju z ZSPJS prištela še štiri napredovanja, ki jih je tožena stranka pridobila na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožena stranka bi torej morala biti uvrščena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v C. v 31. plačni razred. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanih plač.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Po ugotovitvi, da višina vtoževane terjatve ne presega višine podedovanega premoženja toženca, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 275. člena OZ in 142. člena ZD.
Ker je bila terjatev cedirana po zapadlosti, je prešla na tožečo stranko skupaj z zamudnimi obrestmi kot stransko pravico (prvi odstavek 418. člena OZ v zvezi z 275. členom OZ).
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – zaposlitev za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi za določen čas
Toženka kot delodajalec lahko na podlagi člena 60/2 ZDR-1 za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom sklepa z delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani zakoniti pogoji za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, navedeni v členu 54/1. Zato je prvostopno sodišče skladno s trditveno podlago tožnice utemeljeno preverjalo, ali so bili dejansko podani takšni pogoji pri pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženko.
Tožnica ima zagotovljeno sodno varstvo za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas (skladno s 56. členom ZDR-1) ne le v povezavi z nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi glede predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Ob tem je pomembno tudi, da v primeru, če je bila le ena od teh pogodb o zaposlitvi sklenjena nezakonito, so nezakonite tudi vse ostale naknadno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
Uporabnik je imel neprekinjeno potrebo po tožničinem delu, vendar se za trajno naročilo (zaposlitev za nedoločen čas) ni odločil zaradi finančnega tveganja. To pa ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato so skladno s členom 56 ZDR-1 nastopile posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in se šteje, da je tožnica od določenega dne dalje zaposlena pri toženki za nedoločen čas.
ZDR člen 42, 182, 182/1. ZDR-1 člen 44, 177, 177/1. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – plačilo za opravljeno delo - škoda
Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da jo je v spornem obdobju z namenom, da bi svojemu sinu B.B. in njegovi partnerki A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter z zlorabo svojega položaja vodje spravila v zmoto in tožečo stranko zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega nista bila upravičena. B.B. in A.A. sta svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila skladno z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljanje dela. Vtoževanih izplačil in povrnitve stroškov nista prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi – zavarovalni zastopnik
ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevanten trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je torej nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal konkretni v odpovedi navedeni odpovedni razlog.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na področju oglasnega trženja. Tožena stranka ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega in organizacijskega razloga. Ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je izkazan, ker je tožena stranka prišla v težko finančno in gospodarsko situacijo zaradi upada branosti in prodaje edicij, zlasti pa zaradi zmanjšanja prihodkov iz naslova prodaje oglasnega prostora. Predsednik uprave je sprejel sklep, da je treba zaradi obstoja poslovnega razloga na področju oglasnega trženja sprejeti ukrepe na področju stroškov dela tako, da se zmanjša število zaposlenih, kar predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je delavce, ki opravljajo delo, povezano s trženjem oglasnega prostora, zakonito primerjala med seboj na podlagi doseženega delovnega rezultata, pri čemer je upoštevala odsotnosti z dela, in odpoved podala delavcema, ki sta dosegla najslabši rezultat.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0080798
ZASP člen 5, 5/1, 9, 21, 21/1, 21/2, 23, 24, 33, 81. ZOdv člen 11, 11/2. OZ člen 198, 346. ZPP člen 8, 243, 245, 245/1, 254.
avtorsko delo – ideja - arhitekturno delo – nevarovana stvaritev – dokazno breme – pravica do reproduciranja – pravica do distribuiranja – pravica do predelave – neupravičena obogatitev – zaslišanje izvedenca – izvedenec – načelo ekonomičnosti – odločitev o stroških pri sospornikih
Arhitekturna dela ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP.
Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi. Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil, ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo.
V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988 in stališče literature.
Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Izvedenčev izračun ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela.
Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem, da izvedenec ali sodišče nanje ni izrecno odgovorilo, sploh ne predstavlja očitka kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali 22. člena Ustave RS, temveč gre le za izpodbijanje dejanskega stanja, navidezno uveljavljanega kot navedenih procesnih kršitev. Zato so pritožbeni očitki v smeri, da na strankine pripombe ali vprašanja (njen spisek vprašanj) ni bilo odgovorjeno, nekonkretizirano izpodbijanje dejanskega stanja in ne kršitev procesnih jamstev. Dejansko stanje pa je konkretizirano izpodbijano šele, ko pritožnik v opravljeno dokazno oceno sodišča poseže obratno sorazmerno glede na zahteve, ki so pred tem veljale za sodišče v smislu 8. člena ZPP, torej da pritožnik strukturirano in logično izniči vrednost ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj.
ZZVZZ člen 80, 81. ZPP člen 213, 213/2, 287, 339, 339/2, 339/2-14. ZUJF člen 90. ZUTD člen 9. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - brezposelni zavarovanci
Tožnica je bila v spornem obdobju prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, zato je presoja njene zmožnosti za delo širša kot v primeru, ko gre za vprašanje začasne nezmožnosti za delo na konkretnem delovnem mestu. Ker kljub ugotovljenim zdravstvenim težavam ni bila začasno nezmožna za delo, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni neutemeljen.
spor majhne vrednosti – formalno pomanjkljiva vloga – nesklepčnost – pripravljalna vloga v sporu majhne vrednosti – trditvena podlaga – nepopolna vloga – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine
Ko se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine in zaradi ugovora teče kot pravdni postopek po pravilih, ki veljajo v primeru ugovora zoper plačilni nalog, z vložitvijo predloga za izvršbo pravica upnika (tožeče stranke), da navaja dejstva in predlaga dokaze, ni izčrpana. Po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru ima zato vsaka stranka še pravico v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze, nato pa v dodatni vlogi še odgovoriti na navedbe druge stranke. Sodišče zato s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine postopa kot z nepopolno vlogo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.
upravitelj dediščine - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino
Iz določbe 145. člena ZD izhaja, da je upravitelj lahko en dedič oz. več dedičev, če se določi vsakemu dediču del dediščine, ki ga naj upravlja. V tem konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s to zakonsko določbo, saj je določilo dvoosebno upraviteljstvo za celotno dediščino, kar je materialnopravno zmotno. Da upraviteljstvo v danem primeru ne more biti dvoosebno še posebej izhaja ob v pritožbi poudarjanem nesoglasju med obema dedičema, ki sta določena za upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o tem zgolj ugotovilo, da med dediči obstojijo sporna dejstva in določilo, da sta upravitelja upravičena upravljati z zaščiteno kmetijo le skupno, ni pa navedlo razlogov o tem, čemu meni, da bosta dediča kljub nesoglasjem lahko skupno izvajala nujna dela na kmetiji. Če obstojijo nesoglasja med upraviteljema, potem to nujno predstavlja tudi oviro za skupno upravljanje. Sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, ali sta oba upravitelja sploh sposobna z zaščiteno kmetijo ustrezno upravljati.
Vložnik je bil s sklepom pozvan, da nejasno in nerazumljivo vlogo predloži v slovenskem jeziku ter jo hkrati dopolni in popravi tako, da jo označi kot tožbo, navede toženo stranko s popolnim nazivom in naslovom, postavi jasen in določen tožbeni zahtevek in predloži izpodbijano dokončno odločbo v izvirniku ali overjenem prevodu. Opozorjen je bil na možnost uveljavljanja brezplačne pravne pomoči ter na pravne posledice, če vloga v odrejenem roku ne bo vrnjena popravljena in dopolnjena tako, da jo bo mogoče obravnavati po vsebini. Vloga v odrejenem roku ni bila vrnjena popravljena niti dopolnjena v skladu s pozivom sodišča. Zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084639
OZ člen 299, 378. ZPP člen 142, 442.
uporaba telekomunikacijskih storitev – predčasna prekinitev naročniškega razmerja – tek zakonskih zamudnih obresti – vročanje
Toženka je kot uporabnica telekomunikacijskih storitev tožniku kot izvajalcu le-teh, na podlagi navedenih naročniških pogodb in pogodbe o nakupu telefona, dolžna plačati račune za naročnino, storitve in druge pogodbeno dogovorjene obveznosti, mesečne obroke kupnine za telefon, še neplačani znesek kupnine za aparat zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja, dogovorjeni znesek za vsak dan predčasne prekinitve tega razmerja, skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V 1. odstavku 82. člena ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom ter invalid II. kategorije do dopolnjenega 50 leta starosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega. To določbo je treba pravilno razlagati tako, da je zaradi časovne in stvarnih razbremenitev mogoče tudi invalidu III. kategorije priznati pravico do krajšega delovnega časa od polnega tudi z upoštevanjem stvarnih razbremenitev.
obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju pri toženi stranki opravljal delo reševalca iz vode v okviru študentskega dela. Tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces in strogo vezan na navodila tožene stranke glede vsebine dela, časa opravljanja dela, razpolaganje z delom in časom, kar je bistvena značilnost delovnega razmerja, skozi katero se odraža tako imenovana direktna oblast delodajalca. Tožena stranka namreč tožniku ni dajala navodil v zvezi z delom, urnik dela si je določal sam, ni ga nadzirala in ni mu bilo potrebno potrjevati svoje prisotnosti s kartico, kar je sicer veljalo za redno zaposlene delavce, dela tudi ni opravljal nepretrgoma in večino prihodkov je prejel s strani preostalih naročnikov. Zato med pravdnima strankama niso podani elementi delovnega razmerja in je tožbeni zahtevek glede obstoja delovnega razmerja utemeljeno zavrnjen.
Ugotovljenih okoliščin o vremenskih razmerah v času od 3. 2. 2014 pa do vključno trenutno nastanka škodnega dogodka pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa sprejema pritožbeno trditev, da so ugotovljene vremenske razmere bile ekstremne, vendar so do trenutka škodnega dogodka trajale že najmanj 4 dni (od 3. 2. do 6. 2. 2014) in prav zaradi trajanja takih razmer za zavarovanca poledica na njegovem dvorišču, oziroma dostopu do hiše, ni bila nepričakovana, s posipanjem s soljo ali peskom bi jo lahko odstranil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni višja sila, temveč je vzrok v zavarovančevi opustitvi dolžnega ravnanja, ko v več dnevnem trajanju padavin in zmrzali ni storil prav ničesar, da bi preprečil poledenelost in spolzkost dostopa do svoje hiše, ki mu je bila znana in ni omogočil tožniku, ki ga je sam povabil in je za njegov prihod vedel, da bi lahko varno dostopil do njegove hiše.
ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53, 53/2. Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini člen 8. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 7.
Tožena stranka je s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti tedenskega počitka, zato je tožnik upravičen do vtoževanega nadomestila.
Tožnica je pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, kot so določeni v 52. členu ZPIZ-2 in pogoji na strani vdove oziroma vdovca, kot so določeni v 53. in 54. členu ZPIZ-2. Glede na dopolnjenih 9 let in 8 mesecev zavarovalne dobe pogoj minimalne pokojninske dobe ni izpolnjen, zato vdova (tožnica) ne more pridobiti pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ker ni izpolnjen z zakonom določen pogoj po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2.