ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53, 53/2. Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini člen 8. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 7.
Tožena stranka je s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti tedenskega počitka, zato je tožnik upravičen do vtoževanega nadomestila.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Ker gre za drugo dokazno temo, pritožbene trditve, da gre za enoten dokazni predlog ter da je predujem dolžan založiti tožnik, ki je v tožbi predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, niso utemeljene. Dopolnitev izvedenskega mnenja, predlagana s strani toženih strank, predstavlja nov dokazni predlog, saj je vezana na nove trditve o pravnorelevantnih dejstvih in nova vprašanja izvedenca v zvezi s temi novimi trditvami.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
ZDR-1 člen 137. OZ člen 336, 336/1, 347, 347/1, 358, 359, 360. Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil člen 21.
nadomestilo med bolniškim staležem - neposredno izplačilo - zastaranje - občasne dajatve
Tožnik je pri tožencu zahtevo za neposredno izplačevanje nadomestila za čas zadržanosti od dela za čas od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013 vložil 31. 7. 2013. Ker je toženec pravilno zavrnil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zaradi zastaranja terjatve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in izplačilo nadomestila utemeljeno zavrnilo. Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, zato skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano, oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.
ZPIZ-1 člen 39, 47, 406. ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 390/2.
invalidska pokojnina – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.
Tožnica je svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, stečajni upravitelj pa je to terjatev (delno) priznal, zato se šteje, da jo je izpolnil. Še preden je toženka po priznanju terjatev opravila kakršnokoli pravdno dejanje, je tožnica tožbo umaknila. Zato skladno s členom 158/1 ZPP ni dolžna povrniti nasprotni stranki pravdnih stroškov, ker se šteje, da je tožbo umaknila takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu dodatnih omejitev pri delu, vendar ne do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki naj bo pretežno sedeče, brez vsiljenega ritma, z začetkom med 9. in 10. uro dopoldan, brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 22/2. ZPIZ-2 člen 27, 27/3.
starostna pokojnina – sorazmerni del starostne pokojnine – sporazum z Bosno – pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine
Tožnik v obravnavanem obdobju ni dopolnil starosti, določene v 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2, zato ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
Odločanje o sporni pokojninski dajatvi, na podlagi naknadno izpolnjenih pogojev, je lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
Po ugotovitvi, da višina vtoževane terjatve ne presega višine podedovanega premoženja toženca, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 275. člena OZ in 142. člena ZD.
Ker je bila terjatev cedirana po zapadlosti, je prešla na tožečo stranko skupaj z zamudnimi obrestmi kot stransko pravico (prvi odstavek 418. člena OZ v zvezi z 275. členom OZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – reparacija – plača – nadomestilo plače
Tožena stranka je tožnici podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnica upravičena do popolne odškodnine na podlagi določil 169. člena OZ. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi ga tožnica prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je kršil svoje delovnopravne obveznosti, ker v zamrzovalnico trgovine blaga ni vrnil ob ustrezni temperaturi, kar je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke in običajnim potekom dela. Zato je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPP člen 5, 7, 154, 155, 156, 201, 286/1, 286/4, 339, 339/2, 350, 350/2. OZ člen 92, 93. ZOdvT tarifna številka 3100, 3102, 3210, 6002, 6007. ZEN člen 8.
pravnomočnost vmesne sodbe - ničnost - upoštevanje ničnosti po uradni dolžnosti - trditvena podlaga - stroški postopka - nagrada za narok - podlaga tožbenega zahtevka
V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, namreč ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka. Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Zato je sodišče pri izdaji končne sodbe vezano na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tistega tožbenega zahtevka, o katerem je bila izdana. Še več, v vseh fazah rednega postopka mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali ne gre za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, sicer lahko stori procesno kršitev.
Med taka vprašanja sodijo tudi ugovori ničnosti in neobstoječnosti pravne podlage prenosa lastninske pravice na tožnika, ki so jih tožene stranke podale v tem pravdnem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe, zato tudi sklicevanje toženih strank na določilo 93. člena OZ, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, ne more biti uspešno.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se zaradi izteka tožnikovega zadnjega delovnika, ki se je začel 30. 6. 2015 ob 22.00, dne 1. 7. 2015 ob 6. uri zjutraj štelo, da je ostal na delu po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je 1. 7. 2015 zaključil z delom po razporedu v nočni izmeni, ki jo je začel 30. 6. 2015, tožniku pa so se v evidenci ur tožnika te ure štele kot opravljene 30. 6. 2015, zato ni mogoče šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dne 1. 7. 2015 je bil sicer res že odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tega dne ni bil več zavarovan za poškodbe pri delu, vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da tožnik ni v smislu 56. člena ZDR-1 ostal na delu, zaradi česar bi se štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pride le, če po izteku pogodbe o zaposlitvi delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja. V predmetni zadevi je tožena stranka enako kot v drugih primerih nočne izmene glede na svoj način beleženja ur štela, da je tožnik z delom od polnoči do 6. ure zjutraj opravljal delo v nočni izmeni, začeti prejšnjega dne, da je izpolnil predpisano dnevno 8-urno obveznost za 30. 6. 2015.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0080798
ZASP člen 5, 5/1, 9, 21, 21/1, 21/2, 23, 24, 33, 81. ZOdv člen 11, 11/2. OZ člen 198, 346. ZPP člen 8, 243, 245, 245/1, 254.
avtorsko delo – ideja - arhitekturno delo – nevarovana stvaritev – dokazno breme – pravica do reproduciranja – pravica do distribuiranja – pravica do predelave – neupravičena obogatitev – zaslišanje izvedenca – izvedenec – načelo ekonomičnosti – odločitev o stroških pri sospornikih
Arhitekturna dela ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP.
Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi. Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil, ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo.
V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988 in stališče literature.
Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Izvedenčev izračun ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela.
Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem, da izvedenec ali sodišče nanje ni izrecno odgovorilo, sploh ne predstavlja očitka kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali 22. člena Ustave RS, temveč gre le za izpodbijanje dejanskega stanja, navidezno uveljavljanega kot navedenih procesnih kršitev. Zato so pritožbeni očitki v smeri, da na strankine pripombe ali vprašanja (njen spisek vprašanj) ni bilo odgovorjeno, nekonkretizirano izpodbijanje dejanskega stanja in ne kršitev procesnih jamstev. Dejansko stanje pa je konkretizirano izpodbijano šele, ko pritožnik v opravljeno dokazno oceno sodišča poseže obratno sorazmerno glede na zahteve, ki so pred tem veljale za sodišče v smislu 8. člena ZPP, torej da pritožnik strukturirano in logično izniči vrednost ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj.
plača – plačilo za delo – izplačilo premalo izplačanih plač – obveznost plačila
Tožnica je bila pri toženki zaposlena s 32-urno tedensko delovno obveznostjo. Trditve toženke, da je tožnica delala le s 4-urnim delovnikom na teden, so neverodostojne. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek na izplačilo premalo izplačanih plač za sporno obdobje.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – zaposlitev za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi za določen čas
Toženka kot delodajalec lahko na podlagi člena 60/2 ZDR-1 za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom sklepa z delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani zakoniti pogoji za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, navedeni v členu 54/1. Zato je prvostopno sodišče skladno s trditveno podlago tožnice utemeljeno preverjalo, ali so bili dejansko podani takšni pogoji pri pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženko.
Tožnica ima zagotovljeno sodno varstvo za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas (skladno s 56. členom ZDR-1) ne le v povezavi z nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi glede predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Ob tem je pomembno tudi, da v primeru, če je bila le ena od teh pogodb o zaposlitvi sklenjena nezakonito, so nezakonite tudi vse ostale naknadno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
Uporabnik je imel neprekinjeno potrebo po tožničinem delu, vendar se za trajno naročilo (zaposlitev za nedoločen čas) ni odločil zaradi finančnega tveganja. To pa ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato so skladno s členom 56 ZDR-1 nastopile posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in se šteje, da je tožnica od določenega dne dalje zaposlena pri toženki za nedoločen čas.