ZPIZ-1 člen 22, 25, 30, 34. ZMEPIZ člen 45, 46, 46/1.
brezposelnost – denarno nadomestilo - lastnost zavarovanca – nastanek zavarovalnega razmerja – konkurenca dveh pravnih podlag
Tožnik uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej po 22. členu ZPIZ-1. V primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna, nova podlaga za zavarovanje in to s sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejena pravna razmerja, v katerega ni mogoče posegati. S sodbo je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, iz te pravice izhaja tudi to, da je pri tožniku podan status iz 22. člena ZPIZ-1, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Navedeno pravno razmerje se je začelo 1. 5. 2011 in je trajalo tudi v času, ko se je tožnik prostovoljno zavaroval po 34. členu ZPIZ-1. V konkurenci dveh pravnih podlag je v skladu s 25. členom ZPIZ-1 potrebno upoštevati tisto, ki je v ZPIZ-1 navedena prva. V danem primeru torej zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in ne na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Zato ima tožnik na podlagi 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
spor majhne vrednosti – formalno pomanjkljiva vloga – nesklepčnost – pripravljalna vloga v sporu majhne vrednosti – trditvena podlaga – nepopolna vloga – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine
Ko se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine in zaradi ugovora teče kot pravdni postopek po pravilih, ki veljajo v primeru ugovora zoper plačilni nalog, z vložitvijo predloga za izvršbo pravica upnika (tožeče stranke), da navaja dejstva in predlaga dokaze, ni izčrpana. Po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru ima zato vsaka stranka še pravico v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze, nato pa v dodatni vlogi še odgovoriti na navedbe druge stranke. Sodišče zato s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine postopa kot z nepopolno vlogo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.
upravitelj dediščine - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino
Iz določbe 145. člena ZD izhaja, da je upravitelj lahko en dedič oz. več dedičev, če se določi vsakemu dediču del dediščine, ki ga naj upravlja. V tem konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s to zakonsko določbo, saj je določilo dvoosebno upraviteljstvo za celotno dediščino, kar je materialnopravno zmotno. Da upraviteljstvo v danem primeru ne more biti dvoosebno še posebej izhaja ob v pritožbi poudarjanem nesoglasju med obema dedičema, ki sta določena za upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o tem zgolj ugotovilo, da med dediči obstojijo sporna dejstva in določilo, da sta upravitelja upravičena upravljati z zaščiteno kmetijo le skupno, ni pa navedlo razlogov o tem, čemu meni, da bosta dediča kljub nesoglasjem lahko skupno izvajala nujna dela na kmetiji. Če obstojijo nesoglasja med upraviteljema, potem to nujno predstavlja tudi oviro za skupno upravljanje. Sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, ali sta oba upravitelja sploh sposobna z zaščiteno kmetijo ustrezno upravljati.
izvršba - pravne posledice stečajnega postopka na postopek izvršbe
Pravne posledice iz tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, so predpisane za že začete postopke izvršbe v primeru, ko je uveden stečajni postopek proti dolžniku iz izvršbe, ne pa tudi za primere, ko je stečajni postopek začet zoper družbo, v kateri ima dolžnik poslovni delež, na katerega se vodi izvršba.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je kršil svoje delovnopravne obveznosti, ker v zamrzovalnico trgovine blaga ni vrnil ob ustrezni temperaturi, kar je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke in običajnim potekom dela. Zato je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0077544
ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 151, 151/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 1, 1/1.
izvršilni stroški – nagrada za delo odvetnika – nagrada za sestavo vloge – potrebni stroški
Izvršilni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Upnik ima torej pravico do povračila stroškov nagrade za sestavo vlog, seveda tistih, ki so bile za izvršilni postopek potrebne ter so bili posledično potrebni tudi stroški, ki so z njimi nastali. Da bi upnik dobil povrnjene stroške izvršitelja, ki jih je skladno z ZIZ najprej plačal on, je moral vložiti zahtevo za njihovo povrnitev, za takšno zahtevo pa ima pravico do nagrade.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Tožena stranka ni dokazala, da so bile tožnikove tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene skladno z določbo 1. odstavka 55. člena ZDR-1. Iz pogodb o zaposlitvi izhaja, da so bile sklenjene za določen čas za iz razloga začasnega povečanja obsega dela ob ustanovitvi družbe (tožene stranke). Tožnik je ves čas delal v poslovalnici, v kateri je obseg dela ves čas padal, torej razlog povečanega obsega dela, zaradi katerega je tožena stranka s tožnikom sklenila že prvo pogodbo o zaposlitvi, ni obstajal. Ker so bile pogodbe o zaposlitvi za določen sklenjene nezakonito, se šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - dopolnilna odločba - pravnomočna odločba
Toženec je z izpodbijano dopolnilno odločbo na novo meritorno odločil o isti stvari na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja. Pravnomočne odločbe o začasni nezmožnosti za delo ni dopolnil, temveč jo je s tem, ko je določil delovno obveznost na podlagi odločbe o invalidnosti, vsebinsko spremenil in drugače odločil o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Za takšno postopanje v 220. členu ZUP ni podlage, saj se odločba dopolni le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.
plača – plačilo za delo – izplačilo premalo izplačanih plač – obveznost plačila
Tožnica je bila pri toženki zaposlena s 32-urno tedensko delovno obveznostjo. Trditve toženke, da je tožnica delala le s 4-urnim delovnikom na teden, so neverodostojne. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek na izplačilo premalo izplačanih plač za sporno obdobje.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 22/2. ZPIZ-2 člen 27, 27/3.
starostna pokojnina – sorazmerni del starostne pokojnine – sporazum z Bosno – pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine
Tožnik v obravnavanem obdobju ni dopolnil starosti, določene v 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2, zato ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
Odločanje o sporni pokojninski dajatvi, na podlagi naknadno izpolnjenih pogojev, je lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53, 53/2. Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini člen 8. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 7.
Tožena stranka je s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti tedenskega počitka, zato je tožnik upravičen do vtoževanega nadomestila.
Tožnica je pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, kot so določeni v 52. členu ZPIZ-2 in pogoji na strani vdove oziroma vdovca, kot so določeni v 53. in 54. členu ZPIZ-2. Glede na dopolnjenih 9 let in 8 mesecev zavarovalne dobe pogoj minimalne pokojninske dobe ni izpolnjen, zato vdova (tožnica) ne more pridobiti pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ker ni izpolnjen z zakonom določen pogoj po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu dodatnih omejitev pri delu, vendar ne do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki naj bo pretežno sedeče, brez vsiljenega ritma, z začetkom med 9. in 10. uro dopoldan, brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – reparacija – plača – nadomestilo plače
Tožena stranka je tožnici podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnica upravičena do popolne odškodnine na podlagi določil 169. člena OZ. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi ga tožnica prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Po ugotovitvi, da višina vtoževane terjatve ne presega višine podedovanega premoženja toženca, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 275. člena OZ in 142. člena ZD.
Ker je bila terjatev cedirana po zapadlosti, je prešla na tožečo stranko skupaj z zamudnimi obrestmi kot stransko pravico (prvi odstavek 418. člena OZ v zvezi z 275. členom OZ).
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – zaposlitev za nedoločen čas – pogodba o zaposlitvi za določen čas
Toženka kot delodajalec lahko na podlagi člena 60/2 ZDR-1 za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom sklepa z delavci pogodbo o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani zakoniti pogoji za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, navedeni v členu 54/1. Zato je prvostopno sodišče skladno s trditveno podlago tožnice utemeljeno preverjalo, ali so bili dejansko podani takšni pogoji pri pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženko.
Tožnica ima zagotovljeno sodno varstvo za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas (skladno s 56. členom ZDR-1) ne le v povezavi z nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi glede predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Ob tem je pomembno tudi, da v primeru, če je bila le ena od teh pogodb o zaposlitvi sklenjena nezakonito, so nezakonite tudi vse ostale naknadno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
Uporabnik je imel neprekinjeno potrebo po tožničinem delu, vendar se za trajno naročilo (zaposlitev za nedoločen čas) ni odločil zaradi finančnega tveganja. To pa ni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato so skladno s členom 56 ZDR-1 nastopile posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in se šteje, da je tožnica od določenega dne dalje zaposlena pri toženki za nedoločen čas.