spor o stvarni pristojnosti - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - namerna povzročitev škode - kraj povzročitve škode - odgovornost delavca - odgovornost delodajalca - denarna obveznost - načelo dispozitivnosti
Tožnik ne zahteva solidarnega plačila. Zakon mu sicer daje možnost, da bi lahko zahteval solidarno plačilo, vendar ga v konkretnem primeru ni zahteval, kar je v skladu z načelom dispozitivnosti. Torej gre v obravnavanem primeru za dva zahtevka po 15.160 EUR, kar je v pristojnosti okrajnih sodišč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051659
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 10, 10/1, 129, 148, 354, 354/1, 379, 379/2, 380, 380/1. URS člen 15, 15/3, 31, 35, 37, 37/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - priznanje soobdolženca - soobdolženec kot priča - skesanec - verodostojnost priče - uradni zaznamek v kazenskem postopku kot dokaz - razdelitev premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - odvzem protipravne premoženjske koristi - solidarna odgovornost za škodo - formalna in materialna pravnomočnost - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - varstvo komunikacijske zasebnosti - tajno snemanje pogovora - metoda praktične konkordance - test sorazmernosti
Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi, interesi in cilji udeleženih akterjev, je to zaradi narave kazenskega postopka pogosto nemogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi vseh motivov, ki so storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja.
Da lahko soobdolženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan, saj takrat priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več. Soudeleženčeva pravica do obrambe ter privilegij zoper samoobtožbo sta v celoti "izčrpana" s pravnomočno obsodilno sodbo zoper njega in zato ne moreta predstavljati ovire, da bi se soudeleženčeve izjave v kazenskem postopku presojale tudi v luči njegovih izjav, danih v predkazenskem postopku. Takšnemu, že pravnomočno obsojenemu soudeležencu, je tako dopustno predočati vsebino uradnega zaznamka, ki je nastal, ko je imel še položaj osumljenca. Če namreč skladno s sodno prakso za obdolženca velja, da se njegove izjave, dane v položaju osumljenca pred policijo, lahko uporabijo za presojo verodostojnosti njegovih drugih izjav tekom postopka, iz navedenega logično sledi, da se, skladno z razlagalnim argumentom a maiore ad minus, še toliko bolj za presojo verodostojnosti njenih navedb tekom postopka lahko uporabi izjava pravnomočno obsojene priče, ki jo je dala pred policijo v položaju osumljenca.
Nadaljnja, post factum razdelitev pridobljene premoženjske koristi, po dokončanju kaznivega dejanja, na temeljno kaznivo dejanje nima vpliva, saj ne predstavlja zakonskega znaka ali elementa kaznivega dejanja. Nadaljnja razdelitev denarja, torej ugotovitev, komu je šel "na koncu" denar iz že pridobljene premoženjske koristi, pa je lahko pomembna zaradi odvzema premoženjske koristi ter kot ena od okoliščin, iz katerih je mogoče črpati zaključek o obtoženčevi udeležbi in naklepu.
Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjska korist v višini zahtevka, če ta ukrep (še) ni bil izvršen. Z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pa oškodovancu preneha neposredni zahtevek do udeleženca kaznivega dejanja do višine (dejansko) odvzete premoženjske koristi, saj ista korist (škoda) ne sme biti odvzeta dvakrat. Čeprav je bil odvzem premoženjske koristi izvršen v pravnomočno končanem postopku zoper soudeleženca, pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da nastala škoda izvira iz enotnega temeljnega dejanja, pri katerem so E. E., F. F. in obtoženec sodelovali kot soudeleženci, po vnaprejšnjem dogovoru, zaradi česar za nastalo škodo solidarno odgovarjajo. Zato je potrebno že odvzeto premoženjsko korist soudeležencu E. E. upoštevati kot "res iudicata" in je mogoče premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe ugoditi le v preostanku izkazane škoda, ki ni zaobjet z že odvzeto premoženjskopravno koristjo.
izpraznitev nepremičnin - nalog za izpraznitev - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - odmera pravdnih stroškov - odmera sodne takse - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo - pravica do vrnitve sodne takse
Sodišče prve stopnje je tožnici napačno priznalo sodno takso višini 225,00 EUR, saj znaša sodna taksa za postopek na prvi stopnji 75,00 EUR. Tožeča stranka je namreč tožbo umaknila pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo, zato količnik za sodno takso za postopek na prvi stopnji po tarifni št. 1112 ZST-1 znaša 1,0 in ne 3,0. Količnik 1,0 za sodno takso nad 3.500,00 in do vključno 4.000,00 EUR spornega predmeta znaša 75,00 EUR. Vračilo razlike do plačane sodne takse v višini 150,00 EUR pa lahko tožeča stranka zahteva od sodišča na podlagi 36. člena ZST-1.
ZNP-1 člen 42, 57, 62, 62/1, 214. ZPP člen 254, 254/2.
nepravdni postopek - trajna blodnjava motnja - duševno zdravje - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - upravljanje premoženja - izvedenec psihiatrične stroke - razlogi za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride tudi v nepravdnem postopku v poštev le: - kadar sodišče (ne pa morda kateri od udeležencev) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.
sodni depozit - pogoji za sodni depozit - negotovost pravnega položaja - upnik - odtujitev stvari - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - aktivna in pasivna legitimacija - izpolnitev obveznosti
Dolžnik sme dolgovano stvar položiti na sodišču tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost.
ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00058402
OZ člen 132, 133, 133/3, 179. ZPP člen 254, 254/2, 254/3. ZZZDR člen 52.
odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - okoljska škoda - škodljive imisije - varstvo okolja - onesnaževanje - škoda, ki presega običajne meje - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - navadna škoda in izgubljeni dobiček - izpad pričakovanega dohodka - gozdna škoda - pravica do zdravega življenjskega okolja - poseg v zdravo življenjsko okolje - osebnostna pravica - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - ugovor zastaranja - zastaranje odškodninske terjatve - naloga izvedenca - nov izvedenec - skupno upravljanje premoženja zakoncev
Kljub temu, da je bilo izhodišče vseh treh izvedenskih mnenj ugotavljanje škode, povezane z industrijskim obratovanjem toženk, so se naloge izvedencev v bistvenem razlikovale: izvedenka za varstvo okolja je na podlagi konkretnih ugotovitev o presežnih mejnih vrednostih dovoljenih imisij v okolju tožnikov ocenjevala okoljsko tveganje in tveganje za zdravje ljudi, ki temelji na metodi analize izpostavljenosti škodljivim snovem, ter v zvezi s tem glede škodljivosti učinkov onesnaženega zraka na rast in razvoj rastlin med ostalim podala splošna pojasnila, kakšne poškodbe rastlin povzročajo npr. žveplov dioksid SO2 (razgradnja pigmentov, propadanje gozdov, nastanek kislega dežja in zakisanja okolja) in dušikov dioksid NO2 (prispeva k nastanku smoga, kislega dežja in ozona). Izvedenca gozdarske in kmetijske stroke pa sta imela nalogo oceniti dejanski vpliv imisij, kot jih je ugotovila izvedenka, na konkretne gozdove in kmetijska zemljišča tožnikov.
Glede na pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju duševnih bolečin zaradi onesnaženja okolja, ki so povezane z okvarami zdravja ter povečano nevarnostjo za obolenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - nedopustni pritožbeni razlogi - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme
Če pravdna stranka, zlasti v sporih majhne vrednosti, v katerih po večinskem stališču materialnega procesnega vodstva ni, ne navede vseh pravno odločilnih dejstev in manjkajočih dokazov, je sodišče prve stopnje, izven okvira prvega odstavka 180. člena ZPP, k temu ne more pozivati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051431
ZKP člen 358, 358-3, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-11, 391. KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oprostilna sodba - popolna rešitev predmeta obtožbe - predmet obtožbe - odločilna dejstva - kršitev pravice do obrambe - obdolženec kot priča v istem postopku - dokazni standard gotovosti
Bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi. Navedene določbe zakona nikakor ni mogoče razlagati na način, kot to v pritožbi navaja pritožnica. Opustitev izvajanja dokazov, ki se pri tožnici zdijo pomembni in razhajanja v izpovedbah ter ostalo, kar v pritožbi v tej smeri navaja pritožnica, torej ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve. Sicer pa tega, da sodišče ne bi razsojalo o dejanju, opisanem v obtožbi in povzetem v izreku izpodbijane sodbe, kar bi predstavljalo uveljavljano kršitev, pritožba (razen v uvodu) tudi ne zatrjuje.
ZPP člen 7, 212.. Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3.. ZDR-1 člen 11, 11/1, 31.. OZ člen 59, 59/4, 63.. ZJU člen 16, 16/3.
plačilo razlike v plači - razvrstitev v plačni razred
Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.
V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba izvesti predpisani postopek. Čeprav je tožničina predstojnica podala predlog za zasedbo delovnega mesta 19. 10. 2017, citirani Aneks ne daje podlage za to, da bi se že od tega dne dalje tožnici priznala plača višje zdravnice specialistke. Takšnega stališča ne utemeljuje niti Razlaga, na katero se sklicuje pritožba; Razlaga izrecno poudarja, da je treba izpeljati postopek ugotavljanja pogojev.
zakonske zamudne obresti - zahteva o poračunavanju obveznosti - zahtevek za povračilo škode - zapadlost odškodninske terjatve - dolžnikova zamuda
Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za povračilo škode po prepričanju pritožbenega sodišča jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Iz vpogleda v Poračun št. ZP1800001 (priloga A24) izhaja, da se je navedeni dokument nanašal na storitve tožnice, ki so bile vsebinsko, datumsko in zneskovno opredeljene drugače kot postavke iz vtoževanega odškodninskega zahtevka tožnice v obravnavanem sporu. Iz tega razloga je pritrditi pritožbi, da tožnica s tem poračunom ni zahtevala plačila razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017 ter da le-ta ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti (temelja in obveznosti), ki jo uveljavlja tožnica.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98, 100, 100/1, 100/3, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - program razreševanja presežkov delavcev
Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.
priznanje krivde - obseg obrazložitve sodbe - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti
Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, sodišče pa njegovo priznanje sprejme, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, kot jo določa ZKP v 364. členu in je predpisana za sodbo, izrečeno po izvedenem dokaznem postopku. Sodba zato razlogov o drugih dejstvih in okoliščinah, v obravnavanem primeru tudi o tem, ali je v obravnavani zadevi obdolženec madžarsko narodnost javno sramotil oziroma jo razžalil, nima, ker takšna obrazložitev ni predvidena. Da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja podan, pa je razvidno iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kot mu ga je očitala obtožba. Sodišče se torej ni odpovedalo presoji, ali ima opisano ravnanje obdolženca vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker obdolženca ni oprostilo obtožbe, kot trdi pritožba, prav tako pa ni kazenskega zakona prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Če bi obdolženec torej storil kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1 po sredstvih javnega obveščanja, bi v zadevi odločalo okrožno sodišče, v obravnavanem primeru pa je obdolženec kaznivo dejanje izvršil tako, da je na številne naslove po elektronski pošti poslal sporočila z vsebino, ki je za madžarsko narodno skupnost v Republiki Sloveniji žaljiva, s tem pa je kaznivo dejanje javno izvršil, za sojenje v zadevi pa je v tem primeru pristojno okrajno sodišče. Dejstvo, da je žaljive zapise poslal številnim naslovnikom (kot je razvidno iz naslovov - velikemu številu posameznikov, med njimi na primer poslancem parlamenta, tudi poslancu madžarske narodne skupnosti, predsedniku sodišča in številnim drugim posameznikom, pa tudi medijem, knjižnici…), je razvidno, da je s svojimi zapisi želel doseči javnost, in ne da je z naslovniki kot posamezniki zasebno komuniciral. S takšnim svojim ravnanjem je javno razžalil madžarsko narodno skupnost, torej javno storil dejanje iz 158. člena KZ-1 ter tako izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti iz 165. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1.
Senat je torej svoje zaključke v obrazložitvi utemeljil tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, čeprav ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Obstoj navedenega dokaznega standarda senat presoja na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Čeprav ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi, pa navedeno nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051665
ZKP člen 83, 216, 216/1, 216/3, 216/7, 219a, 220, 285e. ZNPPol člen 46, 46/5. URS člen 35, 36, 36/3, 38, 38/1.
prepoznava oseb po fotografijah - hišna preiskava - preiskava elektronske naprave - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - obrazložitev odredbe - utemeljeni razlogi za sum - navzočnost pri hišni preiskavi
V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva.
Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.
Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - odgovor upnika - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - stroški odgovora na predlog za odlog - objektivno potrebni stroški
ZIZ ne določa niti obvezne vročitve upnikovega odgovora na predlog za odlog dolžniku niti ne predvideva dodatne dolžnikove izjave na tak odgovor, zato je potrebo po vročanju odgovora dolžniku v izjavo treba presojati le glede na to, ali upnik v odgovoru navaja dejstva, ki lahko vplivajo na odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Res je sicer sodišče prve stopnje v sklepu povzelo upnikove navedbe iz odgovora na predlog, vendar pa je iz nadaljnje vsebine sklepa razvidno, da se na upnikov odgovor na predlog ni oprlo, saj je vsebinska presoja dolžnikovega predloga pokazala, da dolžnik v njem niti ni podal ustrezne trditvene podlage za odlog izvršbe.
Odgovor na predlog za odlog je upnik podal na izrecen poziv sodišča, ki mu je za odgovor določilo tudi rok. Upnik je zato imel pravico na predlog za odlog odgovoriti že zaradi zagotavljanja pravice do izjave. Odgovor na predlog za odlog, kadar je ta podan, mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati vsaj v ožjem smislu, saj ima upnik pravico nasprotovati dolžnikovim navedbam in dokazom, ali pa se upnik z odlogom lahko tudi strinja. Tudi glede predloga dolžnika za odlog izvršbe namreč velja, da se neprerekana dejstva štejejo za dokazana. S prejemom poziva na izjavo o predlogu upnik upravičeno domneva, da sodišče v predlogu za odlog izvršbe navedena dejstva šteje za pravno relevantna in da ga bodo v primeru opustitve odgovora zadele negativne posledice ter svojih pravic v postopku brez odgovora na tak predlog ne bo mogel zavarovati. Dolžnik s predlogom za odlog ni uspel, postopek izvršbe pa se bo nadaljeval brez zastojev. Glede na vse navedeno so upnikovi stroški odgovora na tak, neutemeljen predlog, objektivno potrebni za izvršbo.
ZDR-1 člen 7, 7/4.. ZSPJS člen 8, 8/3, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4.
preizkus ocene - ocena dela - delovna uspešnost - obrazložitev ocene - komisija
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in denarno povračilo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica vpogledala v podatke na TRR C.C. 3. 11. 2017 in 21. 8. 2017, čeprav komitentke ni bilo v poslovalnici in ni želela vpogleda v podatke na svojem TRR, kar je storila z namenom izdelave ponudbe za kredit na predlog F.F.. Navedeno ravnanje je pravilno štelo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je nepooblaščen vpogled bančnega delavca v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta ravnanje v nasprotju s predpisi o bančni tajnosti. Tožnica je naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.
ZKP člen 528. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi člen 25.
izročitev pristojni državi - vojno hudodelstvo
Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo Pogodbe sklenjene med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v delu, ki določa, da se lastnih državljanov ne izroča. Določb, ki jih izpostavlja pritožnik, namreč ni mogoče razlagati na način, kot to počne pritožnik. Navedeno namreč ne pomeni, da če v skladu z že citirano Pogodbo ni dovoljeno izročati slovenskih državljanov, da potem tudi ni dovoljeno izročati tretjim državam katerega koli državljana Evropske Unije. Glede na navedeno pritožbeno stališče izročitev državljana EU tretjim državam sploh ne bi bila možna. Ob vsem navedenem pa zagovornik tudi sicer prezre, da L. Ć. ni le državljan Hrvaške temveč ima tudi državljanstvo BIH in torej njegova matična država ni le Republika Hrvaška, kot to navaja pritožba.
Toženka je dne 8. 9. 2021 vložila vlogo z istega dne. Vloga ni v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je toženko pravilno s sklepom z dne 10. 9. 2021 pozvalo, da jo popravi tako, da bo v slovenskem jeziku, in jo sodišču predloži v dveh izvodih. Toženka se na sklep ni odzvala. Tako je sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep in vlogo z dne 8. 9. 2021 zavrglo.