spor o stvarni pristojnosti - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - namerna povzročitev škode - kraj povzročitve škode - odgovornost delavca - odgovornost delodajalca - denarna obveznost - načelo dispozitivnosti
Tožnik ne zahteva solidarnega plačila. Zakon mu sicer daje možnost, da bi lahko zahteval solidarno plačilo, vendar ga v konkretnem primeru ni zahteval, kar je v skladu z načelom dispozitivnosti. Torej gre v obravnavanem primeru za dva zahtevka po 15.160 EUR, kar je v pristojnosti okrajnih sodišč.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - nedopustni pritožbeni razlogi - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme
Če pravdna stranka, zlasti v sporih majhne vrednosti, v katerih po večinskem stališču materialnega procesnega vodstva ni, ne navede vseh pravno odločilnih dejstev in manjkajočih dokazov, je sodišče prve stopnje, izven okvira prvega odstavka 180. člena ZPP, k temu ne more pozivati.
spor o lastništvu - skupni prostori v večstanovanjski hiši - lastništvo prostorov - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - neprerekanje nasprotnih navedb - zaupanje v zemljiško knjigo - pravni promet - razpolaganje s predmetom, ki ni v pravnem prometu - dobra vera kupca - prenos lastninske pravice - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - status stanovanjskih prostorov - namen uporabe - izbris hipotek - nesklepčnost zahtevka - pasivna legitimacija - hipotekarni upnik
Vprašanje dobre vere ni pomembno, ker gre za stvar, ki ni v (samostojnem) pravnem prometu, razpolaganje s tako stvarjo s samostojnim pravnim poslom je nično in take ničnosti ni mogoče sanirati z dobro vero in/ali priposestvovanjem.
Nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih sam ima.
Stavbi služijo tudi prostori, ki niso nujno, neobhodno potrebni za njeno obratovanje. Prostori za hišne svete, delavnice (za hišnika oz. druge osebe, ki kaj popravljajo v bloku) ter dvorana s pomožnimi prostori (za zbore stanovalcev, proslave ipd.) so tipični prostori, ki sicer niso nujni, so pa koristni (torej služijo) večstanovanjski stavbi in so jih v preteklosti v stanovanjskih blokih tudi večkrat načrtovali.
Tožniki so pridobili lastninsko pravico na skupnih delih (prostorih) skupaj s stanovanji. Četudi teh prostorov 20 in več let niso uporabljali, to samo po sebi ni moglo pripeljati do izgube lastninske pravice; enako velja, da zgolj dolgoletna uporaba s strani prve toženke tej ni mogla prinesti lastninske pravice.
Tožniki zahtevajo z drugim delom zahtevka izbris hipotek, torej stvarnih pravic. Tak zahtevek je mogoče (potrebno) uperiti (tudi) zoper imetnike stvarne pravice, torej hipotekarne upnike.
KZ člen 79, 80, 80/1, 80/2, 83. KZ-1 člen 375. ZKP člen 378, 378/4.
postopek proti mladoletnikom - vzgojni ukrepi - izrek vzgojnega ukrepa - oddaja v prevzgojni dom - oddaja v vzgojni zavod - izbira vzgojnega ukrepa - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu
Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom.
Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051659
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 10, 10/1, 129, 148, 354, 354/1, 379, 379/2, 380, 380/1. URS člen 15, 15/3, 31, 35, 37, 37/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - priznanje soobdolženca - soobdolženec kot priča - skesanec - verodostojnost priče - uradni zaznamek v kazenskem postopku kot dokaz - razdelitev premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - odvzem protipravne premoženjske koristi - solidarna odgovornost za škodo - formalna in materialna pravnomočnost - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - varstvo komunikacijske zasebnosti - tajno snemanje pogovora - metoda praktične konkordance - test sorazmernosti
Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi, interesi in cilji udeleženih akterjev, je to zaradi narave kazenskega postopka pogosto nemogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi vseh motivov, ki so storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja.
Da lahko soobdolženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan, saj takrat priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več. Soudeleženčeva pravica do obrambe ter privilegij zoper samoobtožbo sta v celoti "izčrpana" s pravnomočno obsodilno sodbo zoper njega in zato ne moreta predstavljati ovire, da bi se soudeleženčeve izjave v kazenskem postopku presojale tudi v luči njegovih izjav, danih v predkazenskem postopku. Takšnemu, že pravnomočno obsojenemu soudeležencu, je tako dopustno predočati vsebino uradnega zaznamka, ki je nastal, ko je imel še položaj osumljenca. Če namreč skladno s sodno prakso za obdolženca velja, da se njegove izjave, dane v položaju osumljenca pred policijo, lahko uporabijo za presojo verodostojnosti njegovih drugih izjav tekom postopka, iz navedenega logično sledi, da se, skladno z razlagalnim argumentom a maiore ad minus, še toliko bolj za presojo verodostojnosti njenih navedb tekom postopka lahko uporabi izjava pravnomočno obsojene priče, ki jo je dala pred policijo v položaju osumljenca.
Nadaljnja, post factum razdelitev pridobljene premoženjske koristi, po dokončanju kaznivega dejanja, na temeljno kaznivo dejanje nima vpliva, saj ne predstavlja zakonskega znaka ali elementa kaznivega dejanja. Nadaljnja razdelitev denarja, torej ugotovitev, komu je šel "na koncu" denar iz že pridobljene premoženjske koristi, pa je lahko pomembna zaradi odvzema premoženjske koristi ter kot ena od okoliščin, iz katerih je mogoče črpati zaključek o obtoženčevi udeležbi in naklepu.
Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjska korist v višini zahtevka, če ta ukrep (še) ni bil izvršen. Z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pa oškodovancu preneha neposredni zahtevek do udeleženca kaznivega dejanja do višine (dejansko) odvzete premoženjske koristi, saj ista korist (škoda) ne sme biti odvzeta dvakrat. Čeprav je bil odvzem premoženjske koristi izvršen v pravnomočno končanem postopku zoper soudeleženca, pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da nastala škoda izvira iz enotnega temeljnega dejanja, pri katerem so E. E., F. F. in obtoženec sodelovali kot soudeleženci, po vnaprejšnjem dogovoru, zaradi česar za nastalo škodo solidarno odgovarjajo. Zato je potrebno že odvzeto premoženjsko korist soudeležencu E. E. upoštevati kot "res iudicata" in je mogoče premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe ugoditi le v preostanku izkazane škoda, ki ni zaobjet z že odvzeto premoženjskopravno koristjo.
sodni depozit - pogoji za sodni depozit - negotovost pravnega položaja - upnik - odtujitev stvari - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - aktivna in pasivna legitimacija - izpolnitev obveznosti
Dolžnik sme dolgovano stvar položiti na sodišču tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost.
ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00058402
OZ člen 132, 133, 133/3, 179. ZPP člen 254, 254/2, 254/3. ZZZDR člen 52.
odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - okoljska škoda - škodljive imisije - varstvo okolja - onesnaževanje - škoda, ki presega običajne meje - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - navadna škoda in izgubljeni dobiček - izpad pričakovanega dohodka - gozdna škoda - pravica do zdravega življenjskega okolja - poseg v zdravo življenjsko okolje - osebnostna pravica - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - ugovor zastaranja - zastaranje odškodninske terjatve - naloga izvedenca - nov izvedenec - skupno upravljanje premoženja zakoncev
Kljub temu, da je bilo izhodišče vseh treh izvedenskih mnenj ugotavljanje škode, povezane z industrijskim obratovanjem toženk, so se naloge izvedencev v bistvenem razlikovale: izvedenka za varstvo okolja je na podlagi konkretnih ugotovitev o presežnih mejnih vrednostih dovoljenih imisij v okolju tožnikov ocenjevala okoljsko tveganje in tveganje za zdravje ljudi, ki temelji na metodi analize izpostavljenosti škodljivim snovem, ter v zvezi s tem glede škodljivosti učinkov onesnaženega zraka na rast in razvoj rastlin med ostalim podala splošna pojasnila, kakšne poškodbe rastlin povzročajo npr. žveplov dioksid SO2 (razgradnja pigmentov, propadanje gozdov, nastanek kislega dežja in zakisanja okolja) in dušikov dioksid NO2 (prispeva k nastanku smoga, kislega dežja in ozona). Izvedenca gozdarske in kmetijske stroke pa sta imela nalogo oceniti dejanski vpliv imisij, kot jih je ugotovila izvedenka, na konkretne gozdove in kmetijska zemljišča tožnikov.
Glede na pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju duševnih bolečin zaradi onesnaženja okolja, ki so povezane z okvarami zdravja ter povečano nevarnostjo za obolenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.
ZDR-1 člen 7, 7/4.. ZSPJS člen 8, 8/3, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4.
preizkus ocene - ocena dela - delovna uspešnost - obrazložitev ocene - komisija
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.
ZPP člen 7, 212.. Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3.. ZDR-1 člen 11, 11/1, 31.. OZ člen 59, 59/4, 63.. ZJU člen 16, 16/3.
plačilo razlike v plači - razvrstitev v plačni razred
Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.
V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba izvesti predpisani postopek. Čeprav je tožničina predstojnica podala predlog za zasedbo delovnega mesta 19. 10. 2017, citirani Aneks ne daje podlage za to, da bi se že od tega dne dalje tožnici priznala plača višje zdravnice specialistke. Takšnega stališča ne utemeljuje niti Razlaga, na katero se sklicuje pritožba; Razlaga izrecno poudarja, da je treba izpeljati postopek ugotavljanja pogojev.
ZTLR člen 15, 15/1, 15/5. SPZ člen 68, 116, 116/2. ZPP člen 458, 458/1.
bremena skupne stvari - lastninska pravica več oseb - razmerja med etažnimi lastniki - pogodba o medsebojnih razmerjih - skupno upravljanje stvari v solastnini - postopek v sporu majhne vrednosti - gospodarski spor majhne vrednosti - učinek inter partes - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti
Določila, kot ga sedaj vsebuje drugi odstavek 116. člena SPZ, da pogodba o medsebojnih razmerjih učinkuje proti vsakemu novemu etažnemu lastniku, ZTLR ni vseboval, ker etažne lastnine sploh ni urejal. Res je sicer, kot navaja pritožnica, da pogodba (po OZ) učinkuje inter partes. Vendar namen skleniteljev Pogodbe je bil urediti medsebojna razmerja lastnikov posameznih delov v skupni zgradbi, torej na nepremičnini, kar pa ni materija OZ. S Pogodbo so (so)lastniki določili upravnika in se dogovorili za način upravljanja solastne zgradbe. Upoštevajoč zgoraj povzeta določila 15. člena ZTLR so to lahko storili. Zato Pogodba tudi po presoji pritožbenega sodišča velja za vsakega kupca, kateremu solastnik proda svoj solastninski delež. To tem bolj, ker je toženka kupila svoj etažni del v času veljavnosti SPZ. Taka pa je tudi starejša sodna praksa. Torej je nepomembno, da je bila Pogodba sklenjena 25. 11. 1996, ko SPZ še ni veljal.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica po 5. 6. 2020 ni opravljala dela po navodilih in pod nadzorom toženke. Tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja (18. člen ZDR-1) oziroma za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (56. člen ZDR‑1) ter reintegracijski in reparacijski zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
zakonske zamudne obresti - zahteva o poračunavanju obveznosti - zahtevek za povračilo škode - zapadlost odškodninske terjatve - dolžnikova zamuda
Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za povračilo škode po prepričanju pritožbenega sodišča jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Iz vpogleda v Poračun št. ZP1800001 (priloga A24) izhaja, da se je navedeni dokument nanašal na storitve tožnice, ki so bile vsebinsko, datumsko in zneskovno opredeljene drugače kot postavke iz vtoževanega odškodninskega zahtevka tožnice v obravnavanem sporu. Iz tega razloga je pritrditi pritožbi, da tožnica s tem poračunom ni zahtevala plačila razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017 ter da le-ta ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti (temelja in obveznosti), ki jo uveljavlja tožnica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051665
ZKP člen 83, 216, 216/1, 216/3, 216/7, 219a, 220, 285e. ZNPPol člen 46, 46/5. URS člen 35, 36, 36/3, 38, 38/1.
prepoznava oseb po fotografijah - hišna preiskava - preiskava elektronske naprave - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - obrazložitev odredbe - utemeljeni razlogi za sum - navzočnost pri hišni preiskavi
V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva.
Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.
Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.
Če meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o oprostitvi plačila potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanke, ki so bili obsojenki s pravnomočno sodbo naloženi v plačilo, nima prav, saj obdolženec, ki je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, plačila teh stroškov ne more biti oproščen.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in denarno povračilo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica vpogledala v podatke na TRR C.C. 3. 11. 2017 in 21. 8. 2017, čeprav komitentke ni bilo v poslovalnici in ni želela vpogleda v podatke na svojem TRR, kar je storila z namenom izdelave ponudbe za kredit na predlog F.F.. Navedeno ravnanje je pravilno štelo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je nepooblaščen vpogled bančnega delavca v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta ravnanje v nasprotju s predpisi o bančni tajnosti. Tožnica je naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 93.. ZNPPol člen 13, 15, 17.. KZ-1 člen 99, 99/1, 99/1-3, 217, 217/3, 257.. KZ-1 člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - uradna oseba - hujša kršitev delovne obveznosti
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 je pomembno le, da ga je izvršila uradna oseba v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.
ZSDU člen 8, 8/1, 10, 10/3, 16, 16/1, 16/2, 30, 31, 32, 33, 34, 34/2, 35, 44, 45, 45/2, 46, 46/1, 53, 53/1.. ZDSS-1 člen 52.. URS člen 75.. ZPP člen 337, 337/1.
kolektivni delovni spor - volitve članov sveta delavcev - razveljavitev volitev - bistvena kršitev določb postopka
Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil sklep z dne 18. 8. 2021 (z novo določenim datumom volitev in delno spremenjeno sestavo volilne komisije, kar je v skladu s 16. členom ZSDU v pristojnosti sveta delavcev) nezakonit, ker ga je svet delavcev sprejel v času, ko ni več imel mandata. Zaradi tega tudi dejanja volilne komisije od 18. 8. 2021 dalje in glasovanje dne 14. 9. 2021 niso bili zakoniti.
Enaki kršitvi kot svet delavcev, tj. načela hitrega postopanja in določb ZSDU, je storila tudi volilna komisija. Kot pravilno izhaja iz prvostopenjske sodbe, bi volilna komisija morala z volilnim procesom nadaljevati čim prej. Zmoten je pritožbeni očitek volilne komisije, da je to želela, a je imela težave s sklepčnostjo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj teh težav ni bilo, pritožbeno sodišče pa teh razlogov po nepotrebnem ne ponavlja. Ker je bil s pravnomočno sodno odločbo odpravljen sklep volilne komisije o zavrnitvi predloga kandidature E.E., je 23. 6. 2021 za volilno komisijo nastopila obveznost iz 34. člena ZSDU, na podlagi katerega je treba najpozneje v treh dneh izdati sklep o ugotovitvi zakonitosti predloga te kandidatke in ga objaviti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča volilna komisija ni upoštevala načela hitrega postopanja in je časovno odreagirala izven določbe 34. člena ZSDU. Šele 18. 8. 2021 je namreč objavila kandidatno listo, na katero je umestila tudi E.E..
Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je na kandidatno listo z dne 18. 8. 2021 volilna komisija umestila tudi druga dva kandidata, katerima je 20. 5. 2021 zavrnila predloge kandidature (C.C., D.D.). Takšno ravnanje volilne komisije je bilo nezakonito.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98, 100, 100/1, 100/3, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - program razreševanja presežkov delavcev
Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.