gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - nedopustni pritožbeni razlogi - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme
Če pravdna stranka, zlasti v sporih majhne vrednosti, v katerih po večinskem stališču materialnega procesnega vodstva ni, ne navede vseh pravno odločilnih dejstev in manjkajočih dokazov, je sodišče prve stopnje, izven okvira prvega odstavka 180. člena ZPP, k temu ne more pozivati.
sodni depozit - pogoji za sodni depozit - negotovost pravnega položaja - upnik - odtujitev stvari - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - aktivna in pasivna legitimacija - izpolnitev obveznosti
Dolžnik sme dolgovano stvar položiti na sodišču tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost.
ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.
spor o lastništvu - skupni prostori v večstanovanjski hiši - lastništvo prostorov - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - neprerekanje nasprotnih navedb - zaupanje v zemljiško knjigo - pravni promet - razpolaganje s predmetom, ki ni v pravnem prometu - dobra vera kupca - prenos lastninske pravice - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - status stanovanjskih prostorov - namen uporabe - izbris hipotek - nesklepčnost zahtevka - pasivna legitimacija - hipotekarni upnik
Vprašanje dobre vere ni pomembno, ker gre za stvar, ki ni v (samostojnem) pravnem prometu, razpolaganje s tako stvarjo s samostojnim pravnim poslom je nično in take ničnosti ni mogoče sanirati z dobro vero in/ali priposestvovanjem.
Nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih sam ima.
Stavbi služijo tudi prostori, ki niso nujno, neobhodno potrebni za njeno obratovanje. Prostori za hišne svete, delavnice (za hišnika oz. druge osebe, ki kaj popravljajo v bloku) ter dvorana s pomožnimi prostori (za zbore stanovalcev, proslave ipd.) so tipični prostori, ki sicer niso nujni, so pa koristni (torej služijo) večstanovanjski stavbi in so jih v preteklosti v stanovanjskih blokih tudi večkrat načrtovali.
Tožniki so pridobili lastninsko pravico na skupnih delih (prostorih) skupaj s stanovanji. Četudi teh prostorov 20 in več let niso uporabljali, to samo po sebi ni moglo pripeljati do izgube lastninske pravice; enako velja, da zgolj dolgoletna uporaba s strani prve toženke tej ni mogla prinesti lastninske pravice.
Tožniki zahtevajo z drugim delom zahtevka izbris hipotek, torej stvarnih pravic. Tak zahtevek je mogoče (potrebno) uperiti (tudi) zoper imetnike stvarne pravice, torej hipotekarne upnike.
ZNP-1 člen 42, 57, 62, 62/1, 214. ZPP člen 254, 254/2.
nepravdni postopek - trajna blodnjava motnja - duševno zdravje - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - upravljanje premoženja - izvedenec psihiatrične stroke - razlogi za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride tudi v nepravdnem postopku v poštev le: - kadar sodišče (ne pa morda kateri od udeležencev) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.
spor o stvarni pristojnosti - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - namerna povzročitev škode - kraj povzročitve škode - odgovornost delavca - odgovornost delodajalca - denarna obveznost - načelo dispozitivnosti
Tožnik ne zahteva solidarnega plačila. Zakon mu sicer daje možnost, da bi lahko zahteval solidarno plačilo, vendar ga v konkretnem primeru ni zahteval, kar je v skladu z načelom dispozitivnosti. Torej gre v obravnavanem primeru za dva zahtevka po 15.160 EUR, kar je v pristojnosti okrajnih sodišč.
izpraznitev nepremičnin - nalog za izpraznitev - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - odmera pravdnih stroškov - odmera sodne takse - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo - pravica do vrnitve sodne takse
Sodišče prve stopnje je tožnici napačno priznalo sodno takso višini 225,00 EUR, saj znaša sodna taksa za postopek na prvi stopnji 75,00 EUR. Tožeča stranka je namreč tožbo umaknila pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo, zato količnik za sodno takso za postopek na prvi stopnji po tarifni št. 1112 ZST-1 znaša 1,0 in ne 3,0. Količnik 1,0 za sodno takso nad 3.500,00 in do vključno 4.000,00 EUR spornega predmeta znaša 75,00 EUR. Vračilo razlike do plačane sodne takse v višini 150,00 EUR pa lahko tožeča stranka zahteva od sodišča na podlagi 36. člena ZST-1.
KZ člen 79, 80, 80/1, 80/2, 83. KZ-1 člen 375. ZKP člen 378, 378/4.
postopek proti mladoletnikom - vzgojni ukrepi - izrek vzgojnega ukrepa - oddaja v prevzgojni dom - oddaja v vzgojni zavod - izbira vzgojnega ukrepa - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu
Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom.
Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da bi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Za ta razlog gre, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, čemur pritožba niti ne nasprotuje, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi že ob začetku epidemije izrazil namero, da ne bo izrabil letnega dopusta, ampak si bo uredil bolniški stalež. Pri tem je vztrajal, ko mu je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi sama je nato štela, da je tožnik z dela odsoten zaradi bolniškega staleža, vprašanje o razlogih za odsotnost se je zastavilo šele kasneje, ko tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni dostavil bolniškega lista. Dejstvo, da si tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni uredil bolniškega staleža in da tako, ker ni dostavil bolniškega lista, ni bil upravičeno odsoten z dela, za presojo, ali je v zvezi z odsotnostjo izpolnil svojo obvestilno dolžnost ni bistveno.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo delavca, ki jo ureja 177. člen ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni povzročil škode, kot jo je v nasprotni tožbi opredelila toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi.
priznanje krivde - obseg obrazložitve sodbe - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti
Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, sodišče pa njegovo priznanje sprejme, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, kot jo določa ZKP v 364. členu in je predpisana za sodbo, izrečeno po izvedenem dokaznem postopku. Sodba zato razlogov o drugih dejstvih in okoliščinah, v obravnavanem primeru tudi o tem, ali je v obravnavani zadevi obdolženec madžarsko narodnost javno sramotil oziroma jo razžalil, nima, ker takšna obrazložitev ni predvidena. Da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja podan, pa je razvidno iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kot mu ga je očitala obtožba. Sodišče se torej ni odpovedalo presoji, ali ima opisano ravnanje obdolženca vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker obdolženca ni oprostilo obtožbe, kot trdi pritožba, prav tako pa ni kazenskega zakona prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Če bi obdolženec torej storil kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1 po sredstvih javnega obveščanja, bi v zadevi odločalo okrožno sodišče, v obravnavanem primeru pa je obdolženec kaznivo dejanje izvršil tako, da je na številne naslove po elektronski pošti poslal sporočila z vsebino, ki je za madžarsko narodno skupnost v Republiki Sloveniji žaljiva, s tem pa je kaznivo dejanje javno izvršil, za sojenje v zadevi pa je v tem primeru pristojno okrajno sodišče. Dejstvo, da je žaljive zapise poslal številnim naslovnikom (kot je razvidno iz naslovov - velikemu številu posameznikov, med njimi na primer poslancem parlamenta, tudi poslancu madžarske narodne skupnosti, predsedniku sodišča in številnim drugim posameznikom, pa tudi medijem, knjižnici…), je razvidno, da je s svojimi zapisi želel doseči javnost, in ne da je z naslovniki kot posamezniki zasebno komuniciral. S takšnim svojim ravnanjem je javno razžalil madžarsko narodno skupnost, torej javno storil dejanje iz 158. člena KZ-1 ter tako izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti iz 165. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1.
Toženka je dne 8. 9. 2021 vložila vlogo z istega dne. Vloga ni v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je toženko pravilno s sklepom z dne 10. 9. 2021 pozvalo, da jo popravi tako, da bo v slovenskem jeziku, in jo sodišču predloži v dveh izvodih. Toženka se na sklep ni odzvala. Tako je sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep in vlogo z dne 8. 9. 2021 zavrglo.
zavarovanje dokazov - upravičen razlog za zavarovanje dokazov - predlog za zaslišanje priče - trditveno in dokazno breme - dokazni standard verjetnosti - dokazni postopek - starost - zdravstveno stanje - zdravniško potrdilo - navajanje novih dejstev in dokazov - nedopustna pritožbena novota
Trditvena podlaga predlagateljice je bila skopa in nekonkretizirana ter pavšalna, kar je očitno posledica zmotne teze, da že starost priče potrjuje utemeljenost njenega predloga. Predlagateljica tudi glede zdravstvenega stanja priče ni navedla konkretnih trditev, ki bi potrjevale njene navedbe, da obstoji utemeljena bojazen, da zaslišanje priče ne bo mogoče kasneje izvesti.
Senat je torej svoje zaključke v obrazložitvi utemeljil tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, čeprav ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Obstoj navedenega dokaznega standarda senat presoja na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Čeprav ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi, pa navedeno nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.
ZTLR člen 15, 15/1, 15/5. SPZ člen 68, 116, 116/2. ZPP člen 458, 458/1.
bremena skupne stvari - lastninska pravica več oseb - razmerja med etažnimi lastniki - pogodba o medsebojnih razmerjih - skupno upravljanje stvari v solastnini - postopek v sporu majhne vrednosti - gospodarski spor majhne vrednosti - učinek inter partes - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti
Določila, kot ga sedaj vsebuje drugi odstavek 116. člena SPZ, da pogodba o medsebojnih razmerjih učinkuje proti vsakemu novemu etažnemu lastniku, ZTLR ni vseboval, ker etažne lastnine sploh ni urejal. Res je sicer, kot navaja pritožnica, da pogodba (po OZ) učinkuje inter partes. Vendar namen skleniteljev Pogodbe je bil urediti medsebojna razmerja lastnikov posameznih delov v skupni zgradbi, torej na nepremičnini, kar pa ni materija OZ. S Pogodbo so (so)lastniki določili upravnika in se dogovorili za način upravljanja solastne zgradbe. Upoštevajoč zgoraj povzeta določila 15. člena ZTLR so to lahko storili. Zato Pogodba tudi po presoji pritožbenega sodišča velja za vsakega kupca, kateremu solastnik proda svoj solastninski delež. To tem bolj, ker je toženka kupila svoj etažni del v času veljavnosti SPZ. Taka pa je tudi starejša sodna praksa. Torej je nepomembno, da je bila Pogodba sklenjena 25. 11. 1996, ko SPZ še ni veljal.
zakonske zamudne obresti - zahteva o poračunavanju obveznosti - zahtevek za povračilo škode - zapadlost odškodninske terjatve - dolžnikova zamuda
Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za povračilo škode po prepričanju pritožbenega sodišča jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Iz vpogleda v Poračun št. ZP1800001 (priloga A24) izhaja, da se je navedeni dokument nanašal na storitve tožnice, ki so bile vsebinsko, datumsko in zneskovno opredeljene drugače kot postavke iz vtoževanega odškodninskega zahtevka tožnice v obravnavanem sporu. Iz tega razloga je pritrditi pritožbi, da tožnica s tem poračunom ni zahtevala plačila razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017 ter da le-ta ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti (temelja in obveznosti), ki jo uveljavlja tožnica.
ZPP člen 7, 212.. Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3.. ZDR-1 člen 11, 11/1, 31.. OZ člen 59, 59/4, 63.. ZJU člen 16, 16/3.
plačilo razlike v plači - razvrstitev v plačni razred
Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.
V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba izvesti predpisani postopek. Čeprav je tožničina predstojnica podala predlog za zasedbo delovnega mesta 19. 10. 2017, citirani Aneks ne daje podlage za to, da bi se že od tega dne dalje tožnici priznala plača višje zdravnice specialistke. Takšnega stališča ne utemeljuje niti Razlaga, na katero se sklicuje pritožba; Razlaga izrecno poudarja, da je treba izpeljati postopek ugotavljanja pogojev.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 93.. ZNPPol člen 13, 15, 17.. KZ-1 člen 99, 99/1, 99/1-3, 217, 217/3, 257.. KZ-1 člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - uradna oseba - hujša kršitev delovne obveznosti
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 je pomembno le, da ga je izvršila uradna oseba v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051665
ZKP člen 83, 216, 216/1, 216/3, 216/7, 219a, 220, 285e. ZNPPol člen 46, 46/5. URS člen 35, 36, 36/3, 38, 38/1.
prepoznava oseb po fotografijah - hišna preiskava - preiskava elektronske naprave - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - obrazložitev odredbe - utemeljeni razlogi za sum - navzočnost pri hišni preiskavi
V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva.
Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.
Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - neprištevnost storilca - pozitivna prognoza
Kot pogoj za izrekanje varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 se zahteva indiciranost zdravljenja ter z uspešnim zdravljenjem pogojena kvalificirana pozitivna prognoza (namesto negativne prognoze, ki se pojavlja sicer pri varnostnem ukrepu po 70.a členu KZ-1). Kvalificiranost prognoze, da storilec ne bo delal hujših kaznivih dejanj, se nanaša na nepredvidenost storitve kateregakoli kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen več kot tri leta zapora. Potrebnost izreka varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1, da obdolženi ne bi izvrševal hujših kaznivih dejanj, pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo s sklicevanjem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in zaključilo, da sicer obstaja verjetnost, da bi obdolženec storil kakšno hujše kaznivo dejanje, pri čemer pa so v celoti izostali razlogi o odločilnih dejstvih, katera hujša kazniva dejanja bi lahko ponovil in zakaj ter na podlagi česa je sodišče prve stopnje navedeno zaključilo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za izrek navedenega ukrepa.
Ker je v teku že varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje, ni mogoče odreči tehtnosti pritožbenim navedbam,da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrebnosti izreka istega varnostnega ukrepa, ki se že izvršuje
ZSDU člen 8, 8/1, 10, 10/3, 16, 16/1, 16/2, 30, 31, 32, 33, 34, 34/2, 35, 44, 45, 45/2, 46, 46/1, 53, 53/1.. ZDSS-1 člen 52.. URS člen 75.. ZPP člen 337, 337/1.
kolektivni delovni spor - volitve članov sveta delavcev - razveljavitev volitev - bistvena kršitev določb postopka
Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil sklep z dne 18. 8. 2021 (z novo določenim datumom volitev in delno spremenjeno sestavo volilne komisije, kar je v skladu s 16. členom ZSDU v pristojnosti sveta delavcev) nezakonit, ker ga je svet delavcev sprejel v času, ko ni več imel mandata. Zaradi tega tudi dejanja volilne komisije od 18. 8. 2021 dalje in glasovanje dne 14. 9. 2021 niso bili zakoniti.
Enaki kršitvi kot svet delavcev, tj. načela hitrega postopanja in določb ZSDU, je storila tudi volilna komisija. Kot pravilno izhaja iz prvostopenjske sodbe, bi volilna komisija morala z volilnim procesom nadaljevati čim prej. Zmoten je pritožbeni očitek volilne komisije, da je to želela, a je imela težave s sklepčnostjo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj teh težav ni bilo, pritožbeno sodišče pa teh razlogov po nepotrebnem ne ponavlja. Ker je bil s pravnomočno sodno odločbo odpravljen sklep volilne komisije o zavrnitvi predloga kandidature E.E., je 23. 6. 2021 za volilno komisijo nastopila obveznost iz 34. člena ZSDU, na podlagi katerega je treba najpozneje v treh dneh izdati sklep o ugotovitvi zakonitosti predloga te kandidatke in ga objaviti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča volilna komisija ni upoštevala načela hitrega postopanja in je časovno odreagirala izven določbe 34. člena ZSDU. Šele 18. 8. 2021 je namreč objavila kandidatno listo, na katero je umestila tudi E.E..
Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je na kandidatno listo z dne 18. 8. 2021 volilna komisija umestila tudi druga dva kandidata, katerima je 20. 5. 2021 zavrnila predloge kandidature (C.C., D.D.). Takšno ravnanje volilne komisije je bilo nezakonito.