KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051659
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 10, 10/1, 129, 148, 354, 354/1, 379, 379/2, 380, 380/1. URS člen 15, 15/3, 31, 35, 37, 37/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - priznanje soobdolženca - soobdolženec kot priča - skesanec - verodostojnost priče - uradni zaznamek v kazenskem postopku kot dokaz - razdelitev premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - odvzem protipravne premoženjske koristi - solidarna odgovornost za škodo - formalna in materialna pravnomočnost - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - varstvo komunikacijske zasebnosti - tajno snemanje pogovora - metoda praktične konkordance - test sorazmernosti
Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi, interesi in cilji udeleženih akterjev, je to zaradi narave kazenskega postopka pogosto nemogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi vseh motivov, ki so storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja.
Da lahko soobdolženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan, saj takrat priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več. Soudeleženčeva pravica do obrambe ter privilegij zoper samoobtožbo sta v celoti "izčrpana" s pravnomočno obsodilno sodbo zoper njega in zato ne moreta predstavljati ovire, da bi se soudeleženčeve izjave v kazenskem postopku presojale tudi v luči njegovih izjav, danih v predkazenskem postopku. Takšnemu, že pravnomočno obsojenemu soudeležencu, je tako dopustno predočati vsebino uradnega zaznamka, ki je nastal, ko je imel še položaj osumljenca. Če namreč skladno s sodno prakso za obdolženca velja, da se njegove izjave, dane v položaju osumljenca pred policijo, lahko uporabijo za presojo verodostojnosti njegovih drugih izjav tekom postopka, iz navedenega logično sledi, da se, skladno z razlagalnim argumentom a maiore ad minus, še toliko bolj za presojo verodostojnosti njenih navedb tekom postopka lahko uporabi izjava pravnomočno obsojene priče, ki jo je dala pred policijo v položaju osumljenca.
Nadaljnja, post factum razdelitev pridobljene premoženjske koristi, po dokončanju kaznivega dejanja, na temeljno kaznivo dejanje nima vpliva, saj ne predstavlja zakonskega znaka ali elementa kaznivega dejanja. Nadaljnja razdelitev denarja, torej ugotovitev, komu je šel "na koncu" denar iz že pridobljene premoženjske koristi, pa je lahko pomembna zaradi odvzema premoženjske koristi ter kot ena od okoliščin, iz katerih je mogoče črpati zaključek o obtoženčevi udeležbi in naklepu.
Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjska korist v višini zahtevka, če ta ukrep (še) ni bil izvršen. Z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi pa oškodovancu preneha neposredni zahtevek do udeleženca kaznivega dejanja do višine (dejansko) odvzete premoženjske koristi, saj ista korist (škoda) ne sme biti odvzeta dvakrat. Čeprav je bil odvzem premoženjske koristi izvršen v pravnomočno končanem postopku zoper soudeleženca, pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da nastala škoda izvira iz enotnega temeljnega dejanja, pri katerem so E. E., F. F. in obtoženec sodelovali kot soudeleženci, po vnaprejšnjem dogovoru, zaradi česar za nastalo škodo solidarno odgovarjajo. Zato je potrebno že odvzeto premoženjsko korist soudeležencu E. E. upoštevati kot "res iudicata" in je mogoče premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe ugoditi le v preostanku izkazane škoda, ki ni zaobjet z že odvzeto premoženjskopravno koristjo.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - odlog oziroma obročno plačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - ogroženost poslovanja
Zmanjševanje dobička ne predstavlja razloga za oprostitev sodne takse, saj je poslovanje subjekta še vedno pozitivno. Prav tako več odhodkov v razmerju do prihodkov v določenem časovnem obdobju, ob vseh ostalih izjemno pozitivnih kazalnikih poslovanja, ki prav tako izkazujejo njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje in jih pritožba niti ne izpodbija, ne more pomeniti, da zato obstaja razlog za oprostitev sodne takse.
Poslabšanje razmer v gospodarstvu kot posledica trenutnega stanja zaradi COVID-19 pandemije ne pomeni razloga, da bo zato nujno tudi poslovanje tožeče stranke šlo tako strmo navzdol, da že sedaj, v tem trenutku, ko je njena taksna obveznost zapadla v plačilo, tega plačila ni zmožna, čeprav so njeni poslovni kazalniki v tem istem trenutku dobri. Vpliv poslabšanja gospodarskih razmer na gospodarske subjekte se namreč presoja individualno in za vsak gospodarski subjekt posebej, zato golo sklicevanje na splošno slabo gospodarsko situacijo na drugačno odločitev nima nobenega vpliva.
izpraznitev nepremičnin - nalog za izpraznitev - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - odmera pravdnih stroškov - odmera sodne takse - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo - pravica do vrnitve sodne takse
Sodišče prve stopnje je tožnici napačno priznalo sodno takso višini 225,00 EUR, saj znaša sodna taksa za postopek na prvi stopnji 75,00 EUR. Tožeča stranka je namreč tožbo umaknila pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo, zato količnik za sodno takso za postopek na prvi stopnji po tarifni št. 1112 ZST-1 znaša 1,0 in ne 3,0. Količnik 1,0 za sodno takso nad 3.500,00 in do vključno 4.000,00 EUR spornega predmeta znaša 75,00 EUR. Vračilo razlike do plačane sodne takse v višini 150,00 EUR pa lahko tožeča stranka zahteva od sodišča na podlagi 36. člena ZST-1.
KZ člen 79, 80, 80/1, 80/2, 83. KZ-1 člen 375. ZKP člen 378, 378/4.
postopek proti mladoletnikom - vzgojni ukrepi - izrek vzgojnega ukrepa - oddaja v prevzgojni dom - oddaja v vzgojni zavod - izbira vzgojnega ukrepa - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu
Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom.
Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.
ZNP-1 člen 42, 57, 62, 62/1, 214. ZPP člen 254, 254/2.
nepravdni postopek - trajna blodnjava motnja - duševno zdravje - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - upravljanje premoženja - izvedenec psihiatrične stroke - razlogi za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride tudi v nepravdnem postopku v poštev le: - kadar sodišče (ne pa morda kateri od udeležencev) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00058402
OZ člen 132, 133, 133/3, 179. ZPP člen 254, 254/2, 254/3. ZZZDR člen 52.
odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - okoljska škoda - škodljive imisije - varstvo okolja - onesnaževanje - škoda, ki presega običajne meje - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - navadna škoda in izgubljeni dobiček - izpad pričakovanega dohodka - gozdna škoda - pravica do zdravega življenjskega okolja - poseg v zdravo življenjsko okolje - osebnostna pravica - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - ugovor zastaranja - zastaranje odškodninske terjatve - naloga izvedenca - nov izvedenec - skupno upravljanje premoženja zakoncev
Kljub temu, da je bilo izhodišče vseh treh izvedenskih mnenj ugotavljanje škode, povezane z industrijskim obratovanjem toženk, so se naloge izvedencev v bistvenem razlikovale: izvedenka za varstvo okolja je na podlagi konkretnih ugotovitev o presežnih mejnih vrednostih dovoljenih imisij v okolju tožnikov ocenjevala okoljsko tveganje in tveganje za zdravje ljudi, ki temelji na metodi analize izpostavljenosti škodljivim snovem, ter v zvezi s tem glede škodljivosti učinkov onesnaženega zraka na rast in razvoj rastlin med ostalim podala splošna pojasnila, kakšne poškodbe rastlin povzročajo npr. žveplov dioksid SO2 (razgradnja pigmentov, propadanje gozdov, nastanek kislega dežja in zakisanja okolja) in dušikov dioksid NO2 (prispeva k nastanku smoga, kislega dežja in ozona). Izvedenca gozdarske in kmetijske stroke pa sta imela nalogo oceniti dejanski vpliv imisij, kot jih je ugotovila izvedenka, na konkretne gozdove in kmetijska zemljišča tožnikov.
Glede na pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju duševnih bolečin zaradi onesnaženja okolja, ki so povezane z okvarami zdravja ter povečano nevarnostjo za obolenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.
sodni depozit - pogoji za sodni depozit - negotovost pravnega položaja - upnik - odtujitev stvari - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - aktivna in pasivna legitimacija - izpolnitev obveznosti
Dolžnik sme dolgovano stvar položiti na sodišču tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost.
ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.
Senat je torej svoje zaključke v obrazložitvi utemeljil tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, čeprav ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Obstoj navedenega dokaznega standarda senat presoja na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Čeprav ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi, pa navedeno nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - neprištevnost storilca - pozitivna prognoza
Kot pogoj za izrekanje varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 se zahteva indiciranost zdravljenja ter z uspešnim zdravljenjem pogojena kvalificirana pozitivna prognoza (namesto negativne prognoze, ki se pojavlja sicer pri varnostnem ukrepu po 70.a členu KZ-1). Kvalificiranost prognoze, da storilec ne bo delal hujših kaznivih dejanj, se nanaša na nepredvidenost storitve kateregakoli kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen več kot tri leta zapora. Potrebnost izreka varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1, da obdolženi ne bi izvrševal hujših kaznivih dejanj, pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo s sklicevanjem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in zaključilo, da sicer obstaja verjetnost, da bi obdolženec storil kakšno hujše kaznivo dejanje, pri čemer pa so v celoti izostali razlogi o odločilnih dejstvih, katera hujša kazniva dejanja bi lahko ponovil in zakaj ter na podlagi česa je sodišče prve stopnje navedeno zaključilo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za izrek navedenega ukrepa.
Ker je v teku že varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje, ni mogoče odreči tehtnosti pritožbenim navedbam,da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrebnosti izreka istega varnostnega ukrepa, ki se že izvršuje
ZPP člen 7, 212.. Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3.. ZDR-1 člen 11, 11/1, 31.. OZ člen 59, 59/4, 63.. ZJU člen 16, 16/3.
plačilo razlike v plači - razvrstitev v plačni razred
Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.
V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba izvesti predpisani postopek. Čeprav je tožničina predstojnica podala predlog za zasedbo delovnega mesta 19. 10. 2017, citirani Aneks ne daje podlage za to, da bi se že od tega dne dalje tožnici priznala plača višje zdravnice specialistke. Takšnega stališča ne utemeljuje niti Razlaga, na katero se sklicuje pritožba; Razlaga izrecno poudarja, da je treba izpeljati postopek ugotavljanja pogojev.
priznanje krivde - obseg obrazložitve sodbe - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti
Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, sodišče pa njegovo priznanje sprejme, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, kot jo določa ZKP v 364. členu in je predpisana za sodbo, izrečeno po izvedenem dokaznem postopku. Sodba zato razlogov o drugih dejstvih in okoliščinah, v obravnavanem primeru tudi o tem, ali je v obravnavani zadevi obdolženec madžarsko narodnost javno sramotil oziroma jo razžalil, nima, ker takšna obrazložitev ni predvidena. Da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja podan, pa je razvidno iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kot mu ga je očitala obtožba. Sodišče se torej ni odpovedalo presoji, ali ima opisano ravnanje obdolženca vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker obdolženca ni oprostilo obtožbe, kot trdi pritožba, prav tako pa ni kazenskega zakona prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Če bi obdolženec torej storil kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1 po sredstvih javnega obveščanja, bi v zadevi odločalo okrožno sodišče, v obravnavanem primeru pa je obdolženec kaznivo dejanje izvršil tako, da je na številne naslove po elektronski pošti poslal sporočila z vsebino, ki je za madžarsko narodno skupnost v Republiki Sloveniji žaljiva, s tem pa je kaznivo dejanje javno izvršil, za sojenje v zadevi pa je v tem primeru pristojno okrajno sodišče. Dejstvo, da je žaljive zapise poslal številnim naslovnikom (kot je razvidno iz naslovov - velikemu številu posameznikov, med njimi na primer poslancem parlamenta, tudi poslancu madžarske narodne skupnosti, predsedniku sodišča in številnim drugim posameznikom, pa tudi medijem, knjižnici…), je razvidno, da je s svojimi zapisi želel doseči javnost, in ne da je z naslovniki kot posamezniki zasebno komuniciral. S takšnim svojim ravnanjem je javno razžalil madžarsko narodno skupnost, torej javno storil dejanje iz 158. člena KZ-1 ter tako izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti iz 165. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1.
zakonske zamudne obresti - zahteva o poračunavanju obveznosti - zahtevek za povračilo škode - zapadlost odškodninske terjatve - dolžnikova zamuda
Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za povračilo škode po prepričanju pritožbenega sodišča jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Iz vpogleda v Poračun št. ZP1800001 (priloga A24) izhaja, da se je navedeni dokument nanašal na storitve tožnice, ki so bile vsebinsko, datumsko in zneskovno opredeljene drugače kot postavke iz vtoževanega odškodninskega zahtevka tožnice v obravnavanem sporu. Iz tega razloga je pritrditi pritožbi, da tožnica s tem poračunom ni zahtevala plačila razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017 ter da le-ta ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti (temelja in obveznosti), ki jo uveljavlja tožnica.
ZDR-1 člen 7, 7/4.. ZSPJS člen 8, 8/3, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4.
preizkus ocene - ocena dela - delovna uspešnost - obrazložitev ocene - komisija
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica po 5. 6. 2020 ni opravljala dela po navodilih in pod nadzorom toženke. Tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja (18. člen ZDR-1) oziroma za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (56. člen ZDR‑1) ter reintegracijski in reparacijski zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 93.. ZNPPol člen 13, 15, 17.. KZ-1 člen 99, 99/1, 99/1-3, 217, 217/3, 257.. KZ-1 člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - uradna oseba - hujša kršitev delovne obveznosti
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 je pomembno le, da ga je izvršila uradna oseba v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051665
ZKP člen 83, 216, 216/1, 216/3, 216/7, 219a, 220, 285e. ZNPPol člen 46, 46/5. URS člen 35, 36, 36/3, 38, 38/1.
prepoznava oseb po fotografijah - hišna preiskava - preiskava elektronske naprave - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - obrazložitev odredbe - utemeljeni razlogi za sum - navzočnost pri hišni preiskavi
V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva.
Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.
Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in denarno povračilo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica vpogledala v podatke na TRR C.C. 3. 11. 2017 in 21. 8. 2017, čeprav komitentke ni bilo v poslovalnici in ni želela vpogleda v podatke na svojem TRR, kar je storila z namenom izdelave ponudbe za kredit na predlog F.F.. Navedeno ravnanje je pravilno štelo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je nepooblaščen vpogled bančnega delavca v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta ravnanje v nasprotju s predpisi o bančni tajnosti. Tožnica je naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan.
Toženka je dne 8. 9. 2021 vložila vlogo z istega dne. Vloga ni v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je toženko pravilno s sklepom z dne 10. 9. 2021 pozvalo, da jo popravi tako, da bo v slovenskem jeziku, in jo sodišču predloži v dveh izvodih. Toženka se na sklep ni odzvala. Tako je sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep in vlogo z dne 8. 9. 2021 zavrglo.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da bi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Za ta razlog gre, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, čemur pritožba niti ne nasprotuje, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi že ob začetku epidemije izrazil namero, da ne bo izrabil letnega dopusta, ampak si bo uredil bolniški stalež. Pri tem je vztrajal, ko mu je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi sama je nato štela, da je tožnik z dela odsoten zaradi bolniškega staleža, vprašanje o razlogih za odsotnost se je zastavilo šele kasneje, ko tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni dostavil bolniškega lista. Dejstvo, da si tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni uredil bolniškega staleža in da tako, ker ni dostavil bolniškega lista, ni bil upravičeno odsoten z dela, za presojo, ali je v zvezi z odsotnostjo izpolnil svojo obvestilno dolžnost ni bistveno.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo delavca, ki jo ureja 177. člen ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni povzročil škode, kot jo je v nasprotni tožbi opredelila toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi.