CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM00051144
OZ člen 82, 82/2, 512, 512/1. ZSReg člen 4, 43, 43/1, 43/5. ZGD-1 člen 481, 481/4, 481/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
odsvojitev poslovnega deleža v d.o.o. - razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža - pravočasnost tožbe - kršitev predkupne pravice - subjektivni rok za vložitev tožbe - začetek teka subjektivnega roka za tožbo - publicitetni učinek vpisa v sodni register - vpis spremembe družbenikov v sodni register - predkupna pravica družbenika pri prodaji poslovnega deleža - namenska razlaga zakonske določbe - obvestilo družbenikom o nameravani prodaji - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenih strank - ugovor aktivne legitimacije - protispisnost
Zaradi določene publicitete vpisov in njene vsebine, vpis podatka v sodni register ni zgolj neko objektivno dejstvo, katerega stranka subjektivno ne bi bila dolžna poznati in kot takšno v konkretnem primeru ne bi imelo nobene teže pri ugotavljanju dejstva seznanjenosti tožnikov s prenosom poslovnega deleža in kršitvijo predkupne pravice.
Začetek teka objektivnega roka je vezan na časovni trenutek sklenitve pravnega posla, ki je podlaga prenosu poslovnega deleža. Subjektivni rok pa opredeljuje časovni trenutek, od katerega je upravičena oseba zvedela za določen dogodek, oziroma ko je dobila možnost opraviti neko procesno dejanje, ki je vezano na rok. Subjektivni rok za opravo nekega procesnega dejanja pa ni prepuščen (zgolj) odločitvi posameznika, kdaj oziroma v katerem trenutku se bo odločil za uveljavitev procesnega dejanja, ampak mora procesno dejanje, ki je vezano na rok, uveljavljati od tistega trenutka dalje, ko je zvedel za dejanje. Ker imajo nekateri vpisi publicitetni učinek, tak učinek pa imajo vpisi v sodni register in objavljeni na spletnih straneh AJPES, se nihče ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register objavljen po prvem odstavku 43. člena ZSReg, ni poznal tega podatka. Dejstvo, kdaj je predkupni upravičenec zvedel za prodajno pogodbo, bi bilo relevantno za začetek teka subjektivnega roka le v primeru, če v sodnem registru vpis spremembe družbenikov na podlagi take pogodbe še ne bi bil izveden.
V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek istega člena in da v primeru, ko namerava družbenik prodati svoj poslovni delež drugemu družbeniku, po samem zakonu obvestilo o nameravani prodaji ni potrebno. Takšno stališče je bolj utemeljeno tudi po mnenju pravnih teoretikov, ki pri tem poudarjajo namen instituta predkupne pravice v družbi z omejeno odgovornostjo. Namen uvedbe predkupne pravice pri prenosu poslovnega deleža v d.o.o. je ohraniti obstoječo družbeniško strukturo, ne pa morebiti ohraniti sorazmerje lastniških razmerij med obstoječimi družbeniki. S prednostno pravico torej želi zakon zavarovati skupnost družbenikov pred vdorom nezaželenih tretjih oseb. Ta pri prenosu poslovnih deležev med obstoječimi družbeniki ni ogrožena. To sicer družbenikom ne zagotavlja enakopravnosti, vendar si jo lahko družbeniki zagotovijo sami s tem, da dolžnost obvestila o nameravani prodaji deleža drugemu družbeniku vnesejo v družbeno pogodbo. Tudi namenska razlaga zakonske določbe 481. člena ZGD-1 torej ne daje podlage za zaključek, da predkupna pravica družbenikov velja tudi v primeru prodaje poslovnega deleža drugemu družbeniku.
Sdišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z izvedbo postopka podaje odpovedi. Pritožba očita napačno vročitev odpovedi in se zavzema za ugotovitev, da tožniku odpoved ni bila nikoli vročena, zaradi česar bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že iz tega razloga. Takšno stališče je napačno. Ne zgolj zato, ker je toženec odgovoru na tožbo priložil izredno odpoved z dne 31. 8. 2020, kar vse je bilo tožniku vročeno 13. 11. 2020 in zaradi česar ne drži, da mu odpoved ni bila nikoli vročena. Pritožbeno sodišče v zvezi z vročanjem odpovedi tožniku in sodišču prve stopnje, ki se je po nepotrebnem obširno ukvarjalo s tem vprašanjem, pojasnjuje, da je vročanje odpovedi smiseln predmet raziskovanja samo takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1). Sicer pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00060472
ZFPPIPP člen 275, 275/3, 277, 277/2, 308, 308/2, 308/2-1. OZ člen 1013.
navedbe pravdnih strank - solidarno poroštvo - veljavnost izjave o poroštvu - pridobitev ločitvene pravice - ugotovitev neobstoja prerekane ločitvene pravice
Sodišče mora pri odločanju v zadevi upoštevati navedbe obeh pravdnih strank in celotno procesno gradivo, ki ga ima v spisu. Kljub dejstvu, da je tožnik tekom postopka navajal različne razloge za neobstoj poroštva stečajnega dolžnika za obveznost glavnega dolžnika, in poroštveni zavezi za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v tožbi niti ni nasprotoval, je cilj tožnika, ki ga ta v predmetni zadevi zasleduje, prav ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika A. A. oziroma njegove poroštvene obveznosti do toženke. Veljavnost te pa je, ne glede tožnikovo trditveno podlago, z navedbami v odgovoru na pritožbo in razlago pomena določila zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe, pod vprašaj postavila prav toženka sama. Sodišče prve stopnje je bilo tako, ne glede na vprašanje tožnikove pravočasnosti oporekanja obstoju poroštvene zaveze iz razloga neobličnosti (do katere se sodišče prve stopnje posledično niti ni rabilo posebej opredeliti), že glede na toženkino trditveno podlago po materialnem pravu dolžno presoditi obstoj veljavnosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v smislu določila 1013. člena OZ.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/2, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 5.. ZJU člen 22, 22/1, 68, 68/1, 68/1-3, 68/5.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Kot je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta jo pravdni stranki sklenili iz razloga začasno povečanega obsega dela. Gre za razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer je za presojo zakonitosti zaposlovanja za določen čas bistveno, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ali je bil ta razlog podan. Toženka kot delodajalec ne more uspeti z dokazovanjem katerega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni prekoračila zakonske omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 55. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi bila zakonska omejitev prekoračena, ampak ker toženka zakonsko določenega razloga iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni dokazala oziroma ga ni imela. Imela je trajno potrebo po delu in ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I).
gospodarski spor majhne vrednosti - nesklepčnost tožbe - najemna pogodba - višina najemnine - zmotna uporaba materialnega prava - pravni interes za pritožbo
Toženka je v 2. točki 1. pripravljalne vloge navedla, da najemni pogodbi ne določata višine najema vozila. Na to konkretno navedbo je tožnica v VI. točki 2. pripravljalne vloge odgovorila, da so bili dnevi najema vozila obračunani po vnaprej znani in dogovorjeni ceni za vsak dan najema za vsako vozilo. Kdaj in na kakšen način je bila toženka seznanjena z zatrjevano ceno oziroma iz česa izhaja, da sta se stranki zanjo dogovorili, pa ni pojasnila. Ker cena najema ni razvidna niti iz najemnih pogodb za vsako od vozil (A4 in A7), je tožba v tem delu po višini ostala nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in dokazi - ponovno vložena zahteva
Navedeno pa ne predstavlja dejstev oziroma dokazov, ki bi v skladu s 3. točko prvega odstavka 410. člena ZKP lahko kakorkoli omajali ugotovitve pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obsojenca. Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi torej niso izpolnjeni, so torej pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja le vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa.
ZDR-1 člen 154.. Pravilnik o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (2008) člen 35.
pravica do odmora - plačilo nadomestila
Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo operaterjev v centru B. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik lahko odmor izrabil v trajanju 45 minut (vsaj v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku – sam je namreč izpovedal, da imajo delavci na voljo čajno kuhinjo, kjer si lahko npr. pogrejejo hrano ali gredo po kavo v času odmora. Zgolj dejstvo, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti, prav tako pa na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstvo, da niso smeli zapustiti prostorov tožene stranke (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v centru B. ni opravljal 12 (ali celo 24) ur nepretrgoma, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da so bila med delovnikom tudi obdobja, ko dela ni bilo.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč - prejemnik socialne pomoči - dolžnost obvestitve - predmet dedovanja - odpoved pravici
Zapuščinsko sodišče ni obvestilo RS o tem, kaj je predmet zapuščine in kje se predmeti nahajajo. Izdalo je le sklep, da po določbi 128. člena ZD, ti predmetni pripadajo RS, ker je zapustnik dobil plačane socialne prispevke. Pred tem pa bi sodišče moralo sporočiti RS, kje se predmeti nahajajo in kaj sodi v zapuščino, da lahko poda izjavo po 129. členu ZD.
Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 367. člena Obligacijskega zakonika pobotni ugovor pretrga zastaranje in glede tega ima enake učinke kot tožba. V primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka ali umika tožbe sodišče o pobotnem ugovoru ne bo odločalo. Toženec bo moral tedaj vložiti novo tožbo, vendar to ni razlog proti obstoju litispendence zaradi procesnega pobotnega ugovora
ZPIZ-1 člen 29, 93, 93/2, 93/4, 93/6, 397, 397/3.. URS člen 14, 14/2, 156.. ZPP člen 351, 357a.. ZUstS člen 40, 40/2.. ZDSS-1 člen 82.
pravica do delne invalidske pokojnine - ustavna odločba - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - protiustavnost zakonske določbe
Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo.
Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral.
Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, pa je pri njem po 1. 1. 2003 prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma nastanke nove in je zato pridobil pravice po ZPIZ-1, v primeru, če mu je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je zanj ugodnejši. Nadalje je odredilo, da se na tej podlagi izplačano denarno nadomestilo za čas uporabe ZPIZ-1 uskladi enako, kot so se usklajevale pokojnine po ZPIZ-1, od 1. 1. 2013 pa se usklajuje enako, kot se usklajujejo pokojnine po ZPIZ-2.
Dne 27. 10. 2021 je pritožbeno sodišče na podlagi drugega stavka 156. člena Ustave sklenilo nadaljevati dne 7. 11. 2018 prekinjen postopek.
Čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, temveč upoštevaje ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1, je bilo potrebno ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 351. členom ZPP spremeniti, izpodbijana posamična upravna akta kot nezakonita in protiustavna na podlagi 82. členaZDSS-1 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
sodna taksa za pritožbo - delni uspeh v postopku - dolžnost plačila sodne takse kot stroškov postopka nasprotne stranke
Določba zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila sodne takse s položajem tistih strank, ki imajo to možnost. To izhaja tako iz jezikovne razlage navedene določbe kot tudi iz njene namenske razlage, prav tako pa tako razlago potrjuje tudi ustaljena sodna praksa.
Ker je torej v postopku s pritožbo obstajala dolžnost nasprotne stranke, da prvotožniku ob uspehu s pritožbo povrne (med drugim) tudi stroške sodne taks, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmetni pravdni postopek ni takšen, da bi zanj bilo mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 36. člena ZST-1.
ZGD-1 člen 516, 516/5. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 37.
vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register - enoosebna d.o.o. - knjiga sklepov
Predlagatelj neutemeljeno navaja, da je neutemeljena zahteva sodišča, da bi moralo biti s strani notarja potrjeno ujemanje prepisa sklepa edinega družbenika z izvirnikom, da je knjiga sklepov edinega družbenika vodena v elektronski obliki, katere izpis sklepa ne zahteva potrditve ujemanja z izvirnikom. Edina izjema po 5. točki 37. člena Uredbe je prečiščeno besedilo na obrazcu po petem odstavku 516. člena ZGD-1. Predlagatelj ne navaja, da bi bil njegov akt o ustanovitvi sestavljen na obrazcu, to tudi ni razvidno iz spisa, saj je čistopisa akta o ustanovitvi predložil v notarskih zapisnikih ter jima priložil notarjevi potrdili o skladnosti akta oziroma čistopisa s sklepi. Notarskega potrdila, da se čistopis akta ujema z edinim pravno učinkovitim sklepom ustanovitelja z dne 17. 5. 2021, predlagatelj ne zatrjuje niti ni razviden iz spisa. Ne gre samo za procesno pomanjkljivost predloga, pač pa za vsebinsko pomanjkljivost, da predlagatelj ni predložil vseh listin, ki jih zahteva Uredba, konkretno po 5. točki 37. člena.
odškodninska odgovornost delodajalca - zdravniška napaka (medicinska napaka) - zdravstveno stanje - sladkorna bolezen - sepsa
Materialnopravno odločilne pa so ugotovljene okoliščine o zdravstvenem stanju pokojnega in o ravnanju zdravnikov prve toženke pri zdravljenju pokojnega v času od sprejema 3. 2. 2015 do uvedbe trotirnega antibiotičnega zdravljenja 12. 2. 2015, ki je z izvedenskim mnenjem potrjeno strokovno pravilno zdravljenje, ker so zdravniki prve toženke zavestno iskali endokarditis vse od pojava sepse 7. 2. 2015, ko se je pojavil sum na endokarditis in ki se je po odstranitvi znanega vira okužbe 10. 2. 2015 zaradi še vedno pozitivnih hemokultur kazal kot možnost kljub temu, da ga tudi UZ preiskava srca 11. 2. 2015 ni potrdila. Zdravljenje pri prvi toženki je bilo torej v skladu z medicinsko doktrino in v skladu z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
preživljanje staršev - preživninska obveznost otrok do staršev - preživljanje otroka - (ne)izpolnjeni zakonski pogoji - neizpolnjevanje preživninskih obveznosti iz neupravičenih razlogov
Na podlagi 185. člena DZ mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Ta dolžnost obstaja, če je tudi starš, ki zahteva, da ga otrok preživlja, izpolnjeval preživninsko obveznost do otroka.
V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da tožnik iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do toženca. Izvršilni postopki potrjujejo, da tožnik preživninske obveznosti do toženca ni izpolnjeval.
ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00058403
ZPrCP člen 104, 105.
zavarovanje avtomobilskega kaska - vožnja pod vplivom alkohola - izguba zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti - vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo škodo - vožnja motornega vozila - pravila cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti voznika - stopnja alkoholiziranosti - koncentracija alkohola v izdihanem zraku - koncentracija alkohola v krvi - psihofizične sposobnosti voznika
Na osnovi izvedenkinega izvida je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med tožnikovo alkoholiziranostjo in njegovo vožnjo, zaradi katere je prišlo do nesreče. Zadošča ugotovitev spremenjenih sposobnosti, načinov reagiranja, ki se pokažejo pri določeni stopnji alkoholiziranosti, v primerljivih primerih. Vožnja v alkoholiziranem stanju, kakršno je bilo pri tožniku ugotovljeno, znatno povečuje verjetnost nesreče, do kakršne je prišlo. Ugotovljeni vplivi na fizične in psihične sposobnosti voznika so pri ugotovljeni alkoholiziranosti tako intenzivni, da ni dvoma v pravilnost zaključka o vzročni zvezi med tožnikovo alkoholiziranostjo in nesrečo.
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so psihofizične sposobnosti odvisne od številnih okoliščin in da identičnih v času testiranja ni mogoče vzpostaviti. S primerljivim konzumiranjem alkohola in vožnjo po poligonu ne bi bilo mogoče vzpostaviti okoliščin, identičnih tistim, ki so obstajale v času prometne nesreče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00058988
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 24.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o veljavnosti pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vsebina tožbenega zahtevka - razveljavitev kupoprodajne pogodbe - poslovna nesposobnost - nepremičnina v tujini - Hrvaška - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - prebivališče toženca - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - splošna pristojnost - izključna pristojnost
Pravda teče o zahtevku za razveljavitev pogodbe, s katero se je tožnica zavezala na toženca prenesti lastninsko pravico na nepremičnini, ki leži na Hrvaškem.
Po temeljnem pravilu, določenem v prvem odstavku 4. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, je pristojno sodišče po prebivališču toženca.
Za odločitev o pristojnosti ni pomembno, ali je bila pogodba, o katere veljavnosti teče pravda, že izpolnjena in tako tudi ne, ali je na njeni podlagi že prišlo do prenosa lastninske pravice. Odločilno je, na kaj se nanaša tožbeni zahtevek, z ugoditvijo postavljenemu zahtevku pa ne bo prišlo niti do spremembe v lastninski pripadnosti nepremičnine, na katero se nanaša pogodba, niti do spremembe vpisa v zemljiški knjigi. Za odločitev o pristojnosti ni pomemben niti razlog, na katerega tožnica opira zahtevek za razveljavitev pogodbe. Odločitev o zadevi ne bo vplivala na tožničino osebno stanje.
odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - nezgoda pri delu - odgovornost delodajalca
Tožena stranka je kršila Zakon o varnosti in zdravju pri delu, ker ni izdelala dejanske ocene tveganja in z njo določenih varnostnih ukrepov in ni določila odgovornih oseb za realizacijo posameznega varnostnega ukrepa, z neustrezno organizacijo dela ter z neizvedenim oziroma pomanjkljivim pregledom podeskanega dela ostrešja in neodstranitvijo dotrajanih desk, ki je bil osnovni in ključni varnostni ukrep, ki ga je bilo potrebno izvesti, pa ga tožena stranka ni izvedla.
ZUTD člen 62, 62/3.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 65.. ZUTD-F člen 2, 3.
brezposelnost - denarno nadomestilo za brezposelnost
V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini, kot bi mu bilo priznano v državi zadnje zaposlitve, torej v Republiki Avstriji.
Pri presoji, kateri zakon je potrebno uporabiti je namreč potrebno uporabiti prehodne in končne določbe ZUTD-F, kjer je v 2. členu določeno, da se o vlogah za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, ki so bile vložene pred začetkom uporabe tega zakona, odloči po Zakonu o urejanju trga dela, torej zakonu, ki je veljal do začetka uveljavitve in uporabe ZUTD-F. Zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe ZUTD-F, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah ZUTD, ki je veljal pred uveljavitvijo novele. Novela zakona (ZUTD‑F) je začela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začela 30. dan po uveljavitvi tega zakona (3. člen ZUTD-F), torej od 24. 5. 2021 dalje.
Glede na navedene določbe ter dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo dne 25. 5. 2020 in mu je bila tudi že priznana pravica do denarnega nadomestila v višini 892,50 EUR bruto po določbah ZUTD, sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi pri svoji odločitvi upoštevalo določbe ZUTD-F, na katere se sklicuje tožnik.
Sprejemljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izkazana obdolženčeva begosumnost, ki temeljijo na ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah, ki ostajajo od odreditve pripora dalje nespremenjene in sicer, da je obdolženec državljan Republike Srbije, kjer ima stalno prebivališče in najožje družinske člane, da ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena dejanska ali osebna navezna okoliščina, saj tukaj nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, niti družine, niti premoženja in tudi ne zaposlitve, pri tem pa se mu očita kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen od 3 do 10 let zapora in denarna kazen. Vse te okoliščine in dejstvo, da kot oče samohranilec sam skrbi za mladoletna otroka, ki živita v Republiki Srbiji, dajejo zanesljivo podlago za sklep, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v svojo državo, ki svojih državljanov ne izroča in se na ta način izognil temu kazenskemu postopku.