postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - ugovor zoper odpust obveznosti - ovira za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - nepoštenost ravnanja
Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da lahko verjame, da je imela dolžnica finančne težave zaradi težkih življenjskih preizkušenj, vendar pa kljub temu ni mogoče nuditi sodnega varstva njenemu ravnanju, ki ni bilo vestno niti pošteno do upnikov. Prevzemala je namreč obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim stanjem.
Navedbe o tem, da je izgubila moža in ostala sama z mladoletnima otrokoma in da ima psihične ter fizične zdravstvene težave, so sicer žalostne in jih pritožbeno sodišče razume, vendar pa ne morejo opravičevati njenega ravnanja, ki ni bilo pošteno niti vestno in ne more iti na breme upnikov. Sodišče je zavezano soditi po ustavi in zakonih, kar pomeni, da ne sme sprejemati odločitev, ki ne bi temeljile na ugotovljenih dejstvih in v tem primeru ZFPPIPP, četudi lahko razume težko situacijo, v kateri živi dolžnica.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - pravična denarna odškodnina kot pravni standard - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - tuja pomoč - dokazi in dokazovanje
Pričakovanje, da bo tožnik shranil račun (ali kakšen drug listinski dokaz o plačilu), glede na njegovo siceršnjo skrbnost pri zbiranju dokaznega gradiva ni nerazumno (neživljenjsko).
sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - plačilo dolga - pobotna izjava - pobotanje terjatev
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojeni dne 7. 5. 2021 oškodovancu nakazal znesek 1.136,39 EUR, kar mu je bil še dolžan, saj je znesek 1.863,61 EUR bil oškodovancu poravnan na podlagi pobota.
vpis spremembe družbenika v sodni register - poslovni deleži - pogoji za vpis v sodni register
Poslovni deleži so samostojni in v skladu z drugim odstavkom 481. člena ZGD-1 v primeru, če družbenik k svojemu poslovnemu deležu pridobi en ali več deležev, ohranijo vsi deleži svojo samostojnost.
Zakupnik mora, če je med zakupom na stvari izvršil kakšne spremembe, stvar dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup.
Še vedno gre za pogodbeno obveznost, da mora toženec po prenehanju najemne pogodbe odstranil pano, katere zapadlost je vezana prav na prenehanje najemne pogodbe.
V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da obveznost toženke (tudi v primeru razveze Sporazuma) obstoji še naprej in da ni omejena, zato kot porok odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Na obravnavano zadevo namreč zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015 ni mogoče aplicirati. Res je, da sta se sedanji pravdni stranki v točki 3 dogovorili, da toženka odgovarja za celotno terjatev iz točke 2 Sporazuma in da njena obveznost "ugasne" ob poplačilu celotne terjatve z obrestmi in stroški. Nista pa (za razliko od zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015, ko je takšen dogovor vsebovala kreditna pogodba) za primer razveze Sporazuma (ko sta pogodbeni stranki v skladu s prvim odstavkom 111. členom OZ sicer prosti svojih obveznosti) sklenili dogovora, da v primeru zamude in v posledici odstopnega upravičenja zapade v plačilo celotna obveznost iz Sporazuma. Ker torej Sporazum dogovora o predčasnem poplačilu obveznosti ne vsebuje, toženke kot poroka v primeru njegove razveze ne zavezuje.
OZ člen 46, 86, 94. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 285. DZ člen 67.
neveljavnost pravnega posla - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - ničnost oporoke - pristnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - oblikovanje tožbenega zahtevka - skupno premoženje
V sodni praksi je že dobro desetletje uveljavljeno stališče, da je treba pri izpodbijanju oporok (in drugih pravnih poslov) glede na zatrjevani razlog neveljavnosti postaviti ustrezen zahtevek (na ugotovitev ničnosti pri nični ali neobstoječi oporoki in na razveljavitev pri izpodbojni oporoki). Zahtevek, ki se glasi na »ugotovitev neveljavnosti« oporoke, ni ustrezen, je nesklepčen in mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Glede na povedano je jasno, da je primarni ugotovitveni zahtevek (na ugotovitev neveljavnosti oporoke) neustrezen in ga je treba zavrniti že iz tega razloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00050905
ZPP člen 7, 212, 185, 286, 287, 343. SZ-1 člen 84, 84/1. ZPP-E člen 125. OZ člen 587.
plačilo najemnine - najemno razmerje - trajanje najemne pogodbe - najemna pogodba za določen čas - neprerekana dejstva - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - zavrnitev dokaza - zavrženje pritožbe - sprememba tožbe - ugovor zastaranja - dolg - najemnina in stanovanjski stroški - novela ZPP-E - odvetniški stroški
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na tožencu dokazno breme o tem, da je svoje obveznosti po najemni pogodbi izpolnil. Gre za ugovor ugasle pravice, tak ugovor pa spada v toženčevo trditveno in dokazno breme.
Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ob sklicevanju na 286. člen ZPP zavrnilo zato, ker to ni bil prvi narok. Pritožbeno sodišče odločitvi sicer pritrjuje, a iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila določba 286. člena ZPP, z vsebino, kot jo je sodišče prve stopnje uporabilo, uveljavljena šele z novelo ZPP-E in se v tem postopku, saj se je začel pred začetkom uporabe novele (to je pred 14. 9. 2017), uporabljajo še določbe do takrat veljavnega ZPP (glej 125. člen ZPP-E). Vendar pa taka zmotna uporaba 286. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodna praksa namreč tudi pred spremembo te določbe ugovora zastaranja, ki je bil dan po prvem naroku, ni neomejeno dopuščala. Dopuščala ga je le, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku. Da bi taka dejstva bila navedena in kdaj, pa toženec v pritožbi ne pojasni.
postopek ugotavljanja - premoženje dolžnika - procesna neaktivnost stranke - nadaljevanje postopka - razpis naroka - stroški potrebni za izvršbo - predložitev seznama dolžnikovega premoženja
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvi, da dolžnik na sicer pravilno v tujini vročeno odredbo za predložitev seznama premoženja z dne 13. 11. 2019 ni odgovoril in da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, utemeljujeta zaključek, da so podani pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.
Za primere, ko dolžnik v roku, ki mu ga v odredbi za predložitev seznama premoženja določi sodišče, ne predloži seznama o stanju svojega premoženja, je v šestem odstavku 31. člena ZIZ izrecno predpisano, da mora sodišče razpisati narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Pasivnost dolžnika tako ni razlog za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja, ampak razlog za nadaljnje postopanje sodišča v smeri razpisa naroka.
Dejstvo, da dolžnik prebiva v tujini, ni razlog, ki bi utemeljeval ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja brez razpisa naroka. V takem primeru je dolžniku vabilo na narok pač treba vročiti v tujino. Če se dolžnik, čeprav je bil pravilno vabljen na narok, tega neupravičeno ne udeleži, pa ZIZ predpisuje tudi nadaljnje ukrepe sodišča v smeri zagotovitve izpolnitve dolžnikove obveznosti, da poda seznam premoženja. V takšnem primeru mora namreč sodišče dolžnika kaznovati z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ (osmi odstavek 31. člena ZIZ). Tudi za takšno postopanje sodišča pa to, da dolžnik ne prebiva v Republiki Sloveniji, ni ovira.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - obvestilo o odstopu terjatve - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - razmerje med odstopnikom in prevzemnikom - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - nepravi faktoring - regresna pravica - neposredna zahteva prevzemnikovih sodelavcev do naročnika - nejasna določila v posebnih primerih
Stranki sta se v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - odpust dolga - podaljšanje roka za plačilo - relevantno obdobje
Presoja sodišča, ali je v prepovedanem obdobju prišlo do prevzemanja nesorazmernih obveznosti, je odvisna od napolnitve tega vsebinsko nedoločenega pravnega pojma. Tak abstraktni dejanski stan je izpolnjen, če je dolžnik v prepovedanem obdobju sprejel novo ali dodatno obveznost oziroma če je soglašal s povečanjem obstoječih obveznosti.
preklic pogojne obsodbe - odgovor na predlog - vročitev predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti postopka
Glede na navedeno in ker je obsojeni imel zagovornico, ki ji predlog oškodovanke za preklic pogojne obsodbe, ni bil vročen, tega pa sodišču ni uspelo vročiti niti obsojenemu, saj je predlog nabilo na sodno desko in s tem štelo, da je ta obsojenemu vročen, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je pritrditi pritožnici, da je s tem bila kršena obsojenčeva pravica izjasniti se o predlogu za preklic pogojne obsodbe in s tem kontradiktornosti postopka, s čimer je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.
soglasje za plačilo stroškov - stroški stečajnega postopka - rezervni sklad - izločitvena pravica v stečajnem postopku - sredstva rezervnega sklada - upravljanje večstanovanjske stavbe - nov upravnik - temeljna načela stečajnega postopka - načelo enakega obravnavanja upnikov
Nujno je ugotoviti natančne zneske, ki predstavljajo sredstva rezervnega sklada, saj v tem primeru gre za pravice izločitvenih upnikov do sredstev rezervnega sklada. Glede pritožbenih izvajanj, da iz ugotavljanja analize izvršb ne bo imela koristi stečajna masa, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri stečajnem postopku ne gre za to, da imajo korist samo nekateri upniki, pač pa sta bistveni načeli stečajnega postopka, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP) in da je treba postopek zaradi insolventnosti voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP). To pa niso le ločitveni upniki, pač pa tudi navadni, prednostni in izločitveni upniki.
Prav ima upraviteljica, ko navede, da je treba ravnati v skladu s Stanovanjskim zakonom, da se sredstva rezervnega sklada prenesejo na novega upravnika (61. člen SZ-1). Drugačno ravnanje namreč pomeni prekršek, ki bi ga moral v nasprotnem primeru kriti dolžnik. Tako ne držijo pavšalne navedbe upnika, da gre za zgolj stroške za stečajno maso in tudi ni sprejemljiv njegov predlog, da naj upraviteljica predlaga izločitvenim upnikom sredstev rezervnega sklada, da prevzamejo celotne terjatve in ob tem doplačajo (pavšalno) ocenjeni delež za terjatev, ki bi se nanašala na splošno maso oziroma da naj se naredi groba (najbrž mišljena) pavšalna razmejitev zneskov v terjatvah, ki se nanašajo na sredstva rezervnega sklada in na stroške upravljanja.
tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - izvršitev tuje sodne odločbe - načelo formalne legalitete
Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZIZ vezano na izvršilni naslov in se v pravilnost postopka pred sodiščem, ki je izdalo izvršilni naslov, ne more spuščati. Na izvršilni naslov pa je sodišče vezano vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da je na podlagi 94. člena ZMZPP tuja sodna odločba izenačena z odločbo sodišča Republike Sloveniji in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Ker je bila sodna odločba priznana, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je zadoščeno tudi pogojem iz 13. člena ZIZ, čemur je v ugovoru oporekal dolžnik.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, zakaj je potrebno predlagatelju dodatni prejemek v višini 100,00 EUR, ki ga je iz naslova privarčevanih sredstev prejemal do sedaj, znižati na (za) 50,00 EUR, obširno in prepričljivo (konkretno) pojasnilo. Pritožnik tem razlogom ne oporeka, zgolj njegovo izražanje nestrinjanja z odločitvijo in zahteva po višjem znesku pa pomislekov v njeno pravilnost ne vzbudita. Enaka ugotovitev velja glede njegove v pritožbi podane „zahteve“ po takojšnjem prenehanju skrbništva.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 73, 74, 126, 126/2, 127, 127/1, 127/3, 128, 143, 144, 157, 158.. ZPP člen 286b.
plačilo nadur - delo preko polnega delovnega časa - vodilni delavec
Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku upoštevalo stališča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje ter sodišču prve stopnje očita neobrazloženi odstop od sodne prakse pritožbenega sodišča, kar pa ne drži. Ne le, da je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge za svojo odločitev, ta tudi ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da bi lahko šlo za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Praksa pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem plačila nadurnega delo vodilnemu delavcu namreč ni enotna, ampak neenotna.
Že iz omenjenega razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020 je jasno razvidno stališče pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, da iz 157. člena ZDR-1 ne izhaja jasna podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo nadurnega dela tožnika kot vodilnega delavca. Takšna podlaga ne izhaja niti iz določila 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki (je jedro spora in) se glasi: ''Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom ZDR-1 dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači.'' Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, tako pa izhaja tudi iz primerljive zadeve vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.
Četudi je toženka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017). Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je namreč plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po prvem odstavku 127. člena ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tretjem odstavku tega člena pa se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Nedopustno je torej v pogodbeno določilo, ki se nanaša na osnovno plačo, pavšalno zajeti še dodatek za nadurno delo. Drugačna situacija bi bila podana npr., če bi se pogodbeno določilo glasilo, da so v plači zajeti tudi dodatki. To bi bilo načeloma dopustno, četudi bi se lahko izpostavilo vprašanje višine oziroma zagotavljanja minimalnih pravic (VIII Ips 10/2013).
Pritožba navaja, da ZDR-1 nikjer ne določa, da je osnovna plača nujno znesek, ki delavcu pripada le za delo s polnim delovnim časom ter prikazuje, da je v pogodbi dopustno naveden znesek osnovne plače, v katerem je zajet ves delovni čas, ki ni omejen s 40 ur tedensko. Četudi zakonska opredelitev osnovne plače res ni vezana na polni delovni čas, ampak na zahtevnost dela, to ne daje prostora za razlago, ki jo (v nasprotju z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1) ponuja pritožba - da bi osnovna plača lahko zajemala tudi dodatek za nadurno delo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL00052150
KZ-1 člen 73, 308, 308/3, 308/6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo - nevarnost za življenje in zdravje - sostorilstvo - izločitev tolmača - varnostni ukrepi - odvzem predmetov - odvzem vozila - pravice tujcev - mednarodna zaščita
V delu, ko pritožnik zatrjuje, da je zaradi vrnitve ilegalnih prebežnikov Republiki Hrvaški Slovenija kršila tudi azilno zakonodajo, višje sodišče ugotavlja, da take navedbe niso konkretizirane, zato se do njih niti ni moč natančneje opredeljevati. Zatrjevanje in ugotavljanje teh kršitev pa tudi v ničemer ne vpliva na presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja, dokaznost ali celo kaznivost le-tega. Razen tega pa je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi 063/2020 z dne 13. 2. 2020 (zadeva N. D. in N. T. proti Španiji), ugotovilo, da vrnitev ilegalnih prebežnikov ni predstavljala kršitve konvencijskih določb (Evropska konvencija o človekovih pravicah) iz 13. člena in 4. člena Protokola 4 k le-tej.
ZPP člen 286, 300, 300/1, 324, 324/4.. OZ člen 169, 239, 243, 243/3, 243/4, 246.
nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - zmanjšanje odškodnine - ustrezna zaposlitev - odpoklic
Zmotno je stališče pritožbe, da odškodnine zaradi izgubljenega dohodka ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov (po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ), saj je v takšnem primeru tožena stranka obogatena, tožnik pa prikrajšan za popolno odškodnino. Načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ pomeni, da je pri njeni odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju - tudi prejemek, ki ga je prejel iz naslova odpravnine. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, ko je izplačano odpravnino upoštevalo pri odmeri škode. Ker je takšen ugovor tožene stranke materialnopravne narave, je zgrešeno navajanje tožnika, da se tožena stranka nanj sklicuje tudi v drugih postopkih in da gre zato za litispendenco. Glede na to, da tožena stranka v tem sporu ne uveljavlja vračila odpravnine niti pobotnega ugovora, niso relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila dolžna izplačati odpravnine in jo je plačala prostovoljno, posledično pa ni upravičena do njenega vračila ali pobota. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugovora, ki jih je v tej smeri dala tožena stranka in se med seboj ne izključujeta, materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek, naj ji ta to škodo povrne.