zavrženje tožbe - rok za dopolnitev tožbe - nepopolna tožba
Ker tožnikova tožba ni vsebovala dokončne odločbe, ki jo s tožbo izpodbija, ga je sodišče pravilno pozvalo, da v roku 15 dni predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija. Hkrati ga je seznanilo z možnostjo pridobitve brezplačne pravne pomoči ter ga opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor ne bo ravnal po sklepu sodišča.
Po poteku 15-dnevnega roka je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka vložene tožbe ni dopolnila skladno s sklepom z dne 16. 7. 2021, pri strokovni službi za brezplačno pravno pomoč pri DSS v Ljubljani in DS v Celju pa preverilo, ali je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Ker tožnik do 23. 9. 2021 ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je sodišče tožbo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 47, 47/4, 48, 49, 50, 51, 52.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - zelo zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Pritožba opozarja, da za izdelavo skice študij spisa ni bil potreben. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil izvedencu spis predložen na vpogled. Ker je tudi stroškovnik izvedenca v zvezi s to postavko vsebinsko prazen - izvedenec se sklicuje le na 48. člen Pravilnika - je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi sledilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ta postavka izvedencu ne prizna.
Tudi glede postavke, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, je stroškovnik vsebinsko prazen, saj je naveden le 47. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvid/skica obsega le eno A4 stran. Po zatrjevanjih pritožbe je izvedenec lahko uporabil elaborate predhodnih meritev na tem območju. Izvedenec je imel možnost, da se opredeli do pritožbenih zatrjevanj, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožniku, da je pisni izvid moč oceniti kot manj zahtevnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - izpraznitev in izročitev stanovanja
Pravnomočni sklep, s katerim je naložena izpraznitev nepremičnine, je po tretjem odstavku 395. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki to stanovanje ali stanovanjsko hišo uporabljajo skupaj z dolžnikom. Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnico, koliko časa do prodaje stanovanja v njem lahko še prebiva. Pritožbeno sodišče sicer razume težko situacijo, v kateri se je znašla dolžnica. Vendar mu zakon drugačne odločitve ne omogoča. Družinsko situacijo dolžnice lahko kvečjemu upošteva CSD in tudi upravitelj, ki opravlja izvršilna dejanja, saj je v končni fazi v korist stečajne mase in s tem v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), če v času do prodaje nepremičnine stroške v zvezi z nepremičnino krije dolžnica in tako ne gredo v breme stečajne mase.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe v odgovor - vročilnica - javna listina - dokazovanje z izvedencem grafologom - nezaložitev predujma za izvedenca - zloraba pravice
Toženka se spreneveda in zlorablja svoje pravice v postopku. Sama je predlagala dokaz z izvedencem, ker trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena, in ko je dobila poziv k založitvi predujma za izvedbo tega dokaza, ni mogla biti v nobenem dvomu, da se ta dokaz izvaja za ugotavljanje utemeljenosti njenega očitka. Presoja zakonitosti zamudne sodbe je šele odvisna od tega, zato ni nobenega razloga, da bi se sodba najprej razveljavila, nato pa bi se ugotavljalo, ali je za to bil podan utemeljen razlog. Katero sodišče je razčiščevalo utemeljenost njenega očitka, je za stranko nepomembno. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da to zaupa prvostopenjskemu sodišču v okviru tretjega odstavka 346. člena ZPP. Če tega zakonskega določila pooblaščenec stranke ne pozna, to še ne pomeni, da je bila stranki kršena kakšna pravica. V nobenem primeru namreč ne bi smela popolnoma ignorirati poziva na založitev predujma za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 104, 104/2, 104/2-1, 104/2-2, 119a.
stečajni postopek - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada za delo upravitelja - razrešitev stečajnega upravitelja - nezakonita razrešitev - pritožba upravitelja - končno poročilo stečajnega upravitelja - jezikovna razlaga zakona
Že jezikovna razlaga zakonskega besedila pokaže, da pravica do plačila zadnjih 10% vseh nadomestil ni podeljena dokler upravitelj v stečajnem postopku ne opravi vseh nalog in predloži svoje končno poročilo. Ob nadaljnji sistemski (teleološki) razlagi pa je moč zaključiti tudi, da plačilo 10% vseh nadomestil ni le pridržano do oprave vseh nalog in predložitve končnega poročila s strani upravitelja, temveč gre pri tem za vrednotenje opravil, ki jih je do konca stečajnega postopka kot nujno potrebna še opraviti, v zakonu pa niso posebej ovrednotena z nagrado.
neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - odškodninski zahtevek - razmerje med odškodninskim in kondikcijskim zahtevkom - sklep o delitvi dobička - neobstoj pravnega naslova - predhodno vprašanje - pravni učinek - zastaranje - začetek teka zastaralnih rokov
Ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.
Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.
Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja. Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda. Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti. Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - odpust dolga - podaljšanje roka za plačilo - relevantno obdobje
Presoja sodišča, ali je v prepovedanem obdobju prišlo do prevzemanja nesorazmernih obveznosti, je odvisna od napolnitve tega vsebinsko nedoločenega pravnega pojma. Tak abstraktni dejanski stan je izpolnjen, če je dolžnik v prepovedanem obdobju sprejel novo ali dodatno obveznost oziroma če je soglašal s povečanjem obstoječih obveznosti.
preklic pogojne obsodbe - odgovor na predlog - vročitev predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti postopka
Glede na navedeno in ker je obsojeni imel zagovornico, ki ji predlog oškodovanke za preklic pogojne obsodbe, ni bil vročen, tega pa sodišču ni uspelo vročiti niti obsojenemu, saj je predlog nabilo na sodno desko in s tem štelo, da je ta obsojenemu vročen, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je pritrditi pritožnici, da je s tem bila kršena obsojenčeva pravica izjasniti se o predlogu za preklic pogojne obsodbe in s tem kontradiktornosti postopka, s čimer je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.
oprava zapuščinske obravnave - vodenje glavne obravnave - sklep o dedovanju - izdaja sklepa - izdaja odločbe po sodniku, ki ni sodeloval na glavni obravnavi - pristojnosti strokovnega sodelavca - odločanje strokovnega sodelavca - obseg pooblastila - kršitev načela neposrednosti
ZD strokovnemu sodelavcu ne daje pooblastila za vodenje zapuščinske obravnave, ampak sme slednji na zapisnik sprejemati le izjave in predloge strank, z izjemo izjav o odpovedi dediščini. Tudi izvajanje dokazov je izrecno pridržano sodniku (glej 169. člen ZD). Takega pooblastila strokovnemu sodelavcu ne daje niti ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno. Na podlagi 15. člena tega zakona lahko strokovni sodelavec opravlja le tista procesna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu. Določbe, po kateri bi strokovni sodelavec lahko (samostojno) vodil glavno obravnavo, ZPP nima. Nima je niti ZS, saj v drugem odstavku 54. člena strokovnemu sodelavcu vodenje glavne obravnave dovoljuje le pod vodstvom sodnika. Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo, pa seveda ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika. V konkretnem primeru zato drži očitek, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. To pa niti ni vse. S tem, ko je zapuščinsko obravnavo vodila strokovna sodelavka brez prisotnosti sodnika, ki je kasneje izdal izpodbijani sklep o dedovanju, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 122, 122/1, 224, 224/1, 224/2-3, 244, 244/1, 275, 275/3, 277, 277/1, 278, 278/2, 325, 325/1, 331, 331/1, 344, 363, 363/2. ZNP člen 21, 32, 32/1. OZ člen 255, 255/1, 259, 259/2, 260. ZZK-1 člen 243, 243/2-1. ZS člen 3.
prodaja nepremičnine - procesna legitimacija za pritožbo - pravočasnost pritožbe - dovoljenost pritožbe - paulijanska tožba (actio pauliana) - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojni zahtevek - darilna pogodba - neodplačno razpolaganje - povračilni zahtevek poZFPPIPP - relativna neučinkovitost izpodbitega pravnega posla - izbrisna tožba - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - dolžnik vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo - premoženje stečajnega dolžnika - stečajna masa - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - premoženje tretjega
Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.
motenje posesti - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek v sporih zaradi motenja posesti - izvrševanje posesti - posestno stanje - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - način izvrševanja soposesti - samopomoč
Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.
Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.
GOZDOVI - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050609
OZ člen 39, 39/1, 39/2, 46, 86, 94, 95. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/2, 16/7. ZZK-1 člen 243.
zadruga - družbena lastnina - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov - neodplačna pridobitev - ex lege prenos v last države - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - nasprotovanje prisilnim predpisom - nasprotovanje moralnim načelom - pravni temelj - namen pogodbe - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - dopustna kavza - zmota - izpodbojnost pogodbe - nekonkretizirane trditve
S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična.
Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050923
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 18, 18/1, 329, 329/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - konkretizacija kršitev - kršitev kazenskega zakona - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - graja dokazne ocene - neizpolnjevanje obveznosti s strani delodajalca - odločba o kazenski sankciji - načelo individualizacije kazenskih sankcij
Pritožbeno sodišče k tej obrazložitvi dodaja še, da slabo finančno stanje družb, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. Sicer pa je potrebno še dodati, da je družba res bila slabšega finančnega stanja, kar je razvidno iz obeh transakcijskih računov in blokad, vendar je obdolženec posloval s poslovnimi partnerji, plačeval račune, do oškodovancev pa svojih obveznosti kot delodajalec ni izpolnjeval in ko je bilo v kritičnem času finančno stanje družbe takšno, da bi obdolženec lahko izplačal tudi plače delavcem, kar prav tako izhaja iz kontnih kartic za kratkoročne obveznosti za neto plače in nadomestila plač.
pozneje najdeno premoženje zapustnika - prejšnji sklep o dedovanju - zapustnikovo premoženje - oporočno razpolaganje - vsebina oporoke - celotna zapuščina zapustnika - izročitev dela zapuščine - zakonito dedovanje
V primeru, ko zapustnik z oporoko razpolaga z vsem svojim premoženjem, se bo kasneje najdeno premoženje zapustnika razdelilo v skladu s prejšnjim sklepom o dedovanju. Drugače pa je, kadar zapustnik v oporoki razpolaga samo z (natančno določenim) delom zapuščine. Sodna praksa je glede tega že oblikovala stališče, da je oporoka, če v njej ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. Prav tako je bilo poudarjeno, da če določen del premoženja, ki predstavljajo pozneje najdeno premoženje in ki je predmet dodatnega sklepa o dedovanju, ni bil predmet oporočnega razpolaganja, glede tega dela premoženja nastopi zakonito dedovanje. Vse to pomeni, da je za uporabo določbe prvega odstavka 221. člena ZD, v primeru, ko je zapustnik napravil oporoko, potrebno, da je zapustnik v oporoki razpolagal z vsem svojim premoženjem. Če pa je razpolagal samo z delom premoženja, pa se bo glede preostalega premoženja opravilo zakonito dedovanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00051201
ZD člen 133, 163, 212, 212-1, 221.
neustrezno pooblastilo - pravnomočen sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - nov sklep o dedovanju - prekinitev zapuščinskega postopka
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica utemeljuje s trditvami, da pooblaščenec dediča nima ustreznega pooblastila, se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke varstvo nepravilno zastopanih. Na pritožbene navedbe o zastopanju zato višje sodišče podrobneje ne odgovarja.
Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče v skladu z 221. členom ZD ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč to premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
V situaciji, ko med dediči soglasja o obsegu dodatno najdene zapuščine ni, v razmerju do zemljiškoknjižne lastnice pa tudi ne, ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka po prvem odstavku 212. členu ZD. Zapuščinski postopek je namreč že zaključen.
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje
V kolikor so pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izpolnjeni, sodišče nima možnosti tehtanja, ali naj storlcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče ali ne, temveč je do dolžno storiti.