ZFPPIPP člen 103, 103/4, 104, 104/2, 104/2-1, 104/2-2, 119a.
stečajni postopek - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada za delo upravitelja - razrešitev stečajnega upravitelja - nezakonita razrešitev - pritožba upravitelja - končno poročilo stečajnega upravitelja - jezikovna razlaga zakona
Že jezikovna razlaga zakonskega besedila pokaže, da pravica do plačila zadnjih 10% vseh nadomestil ni podeljena dokler upravitelj v stečajnem postopku ne opravi vseh nalog in predloži svoje končno poročilo. Ob nadaljnji sistemski (teleološki) razlagi pa je moč zaključiti tudi, da plačilo 10% vseh nadomestil ni le pridržano do oprave vseh nalog in predložitve končnega poročila s strani upravitelja, temveč gre pri tem za vrednotenje opravil, ki jih je do konca stečajnega postopka kot nujno potrebna še opraviti, v zakonu pa niso posebej ovrednotena z nagrado.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050896
KZ-1 člen 86, 86/4.. ZIKS člen 12.. ZKP člen 129a, 129a/1.
nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebnostna urejenost obsojenca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja
Ravnanje obsojenega, ko je bilo potrebno za njim razpisati tiralico, ne opravičuje dejstvo, da se je, ko je bil ponovno pozvan na prestajanje kazni, odzval ter ne negira ugotovitve sodišča prve stopnje, da obsojeni ni oseba, ki bi bila deležna alternativnega prestajanja kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056504
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 119, 119/1, 190, 190/1, 377, 382a, 1012.
ničnost pogodbe - neupravičena obogatitev - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - valutna klavzula v CHF - oderuške pogodbene obresti - preplačilo - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - tek zamudnih obresti, ki dosežejo glavnico
Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje.
Določba 382.a člena OZ, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, se za zamudne obresti ne uporablja, ne glede na to, ali gre za zakonske ali pogodbene zamudne obresti.
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo o ničnosti valutne klavzule (tečajne razlike) in zavzelo stališče, da takšne klavzule same po sebi niso nične. V konkretnem primeru gre za gospodarsko pogodbo, kjer je varstvo pogodbenih strank omejeno in manjše kot v razmerju do potrošnikov. Oblika obveznosti oziroma vrsta pogodbe od osebe poroka ni odvisna. Stranki spornih dveh pogodb sta gospodarski družbi, zato gre za gospodarski pogodbi, za kateri, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ ne velja.
motenje posesti - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek v sporih zaradi motenja posesti - izvrševanje posesti - posestno stanje - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - način izvrševanja soposesti - samopomoč
Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.
Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - izpraznitev in izročitev stanovanja
Pravnomočni sklep, s katerim je naložena izpraznitev nepremičnine, je po tretjem odstavku 395. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki to stanovanje ali stanovanjsko hišo uporabljajo skupaj z dolžnikom. Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnico, koliko časa do prodaje stanovanja v njem lahko še prebiva. Pritožbeno sodišče sicer razume težko situacijo, v kateri se je znašla dolžnica. Vendar mu zakon drugačne odločitve ne omogoča. Družinsko situacijo dolžnice lahko kvečjemu upošteva CSD in tudi upravitelj, ki opravlja izvršilna dejanja, saj je v končni fazi v korist stečajne mase in s tem v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), če v času do prodaje nepremičnine stroške v zvezi z nepremičnino krije dolžnica in tako ne gredo v breme stečajne mase.
ZIZ člen 15, 24, 24/1, 40, 55, 55/1, 55/1-12. ZPP člen 108.
predlog za izvršbo - prehod terjatve na novega upnika - aktivna legitimacija upnika - pogodba o prenosu terjatve - notarska overitev podpisa - vsebina predloga za izvršbo - stroškovna odločitev
Prvenstveno je neutemeljeno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje glede na fazo postopka - po izdaji sklepa o izvršbi, ne bi smelo več presojati obstoja izkazanosti upnikove legitimacije za vložitev predloga za izvršbo skladno s prvim odstavkom 24. člena ZIZ. Drži sicer, da bi moralo na to predpostavko paziti že pred izdajo sklepa o izvršbi, vendar ima možnost, če izvršilno sodišče to spregleda, dolžnik ugovarjati, da v postopku ni izkazano, da je terjatev iz izvršilnega naslova prešla na novega upnika (ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ).
Zaradi izostanka overitve podpisa na predloženem Sporazumu o potrditvi prenosa terjatve namreč predloga za izvršbo ni šteti za pomanjkljivo vlogo v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP. Obvezna vsebina predloga za izvršbo je določena v 40. členu ZIZ, dodatno pa prvi odstavek 24. člena ZIZ zahteva še določno označbo listine, s katero lahko upnik dokaže prenos terjatve nanj. Tem zahtevam je tudi konkretni izvršilni predlog zadostil zaradi česar je ta vloga popolna in sposobna za obravnavanje - njegova vsebinska obravnava pa je pokazala, da upnik ni z ustrezno listino izkazal prenosa terjatve.
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 111, 111/4, 133, 133/1, 142, 142/4.
fikcija vročitve - fikcija vročitve nastopi v soboto - prepozen ugovor dolžnika
Fikcija vročitve nastopi že s pretekom zadnjega, t.j. 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16. dan po puščenem obvestilu (prim. sklep II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012). Vrhovno sodišče RS je v dne 14. 1. 2015 sprejetem načelnem pravnem mnenju, ki mu sledi tudi sodna praksa, zavzelo stališče, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji. Dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, pa na začetek teka roka za opravo procesnega dejanja ne vpliva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00051241
ZPP člen 5, 13, 98, 98/1, 105, 163, 163/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZDOdv člen 12, 12/1. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 235, 305, 305/4, 327, 331, 334, 335, 341, 345, 443.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - stečajni postopek - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane družbe - vročanje v stečajnem postopku - izčrpanje pravnih sredstev - pooblastilo za zastopanje - zastopanje države - neizvedba dokaznega predloga - dokazni predlog nasprotne stranke - predhodno vprašanje - pravna praznina - odločanje o stroških postopka
V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala.
Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel.
Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.
Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163. člena ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja, s čimer je zadoščeno izjemi od načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. členu ZPP.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev sodelovalne dolžnosti - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - sprememba podatkov - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - nagrada direktorja - odpoved premoženjski pravici - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - zavrnitev ugovora - razlogi za zavrnitev
Če bi želela upraviteljica z ugovorom proti odpustu obveznosti uspeti, bi morala trditve o tistih dejstvih, iz katerih izhaja, da se je dolžnik odpovedal kakšni premoženjski pravici, podati v ugovoru zoper odpust obveznosti. Ker pa jih ni, se izkaže, da je dolžnik s pritožbo uspel ovreči zaključek sodišča prve stopnje o kršitvi prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP.
Zaslišan na naroku za obravnavo ugovora je dolžnik izpovedal, da je prej kdaj pozabil posredovati upraviteljici plačilne liste, da pa jih sedaj žena redno pošilja. Na naroku se je tudi sodišču zavezal, da bo plačilne liste in vse zahtevane podatke upraviteljici v bodoče redno pošiljal. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča navedene zaveze dolžnika neutemeljeno ni upoštevalo in je glede na ugotovljena dejstva opravilo preuranjen zaključek o nevestnosti dolžnika.
Pritožbeno sodišče sicer poudarja pomen dosegljivosti dolžnika sodišču in upravitelju in sodelovalno dolžnost dolžnika z upraviteljem, vendar v okoliščinah konkretnega primera meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v večji meri upoštevati, da zaradi zakasnelih odzivov na pozive upraviteljice, da ji dostavi plačilne liste in pogodbo o zaposlitvi, tek postopka ni bil oviran. Upoštevati bi moralo tudi trditve, ki jih je v zvezi z očitki upraviteljice podal dolžnik, na kar pravilno opozarja v pritožbi. Povedal je, da je upraviteljico obvestil, da je zaradi terenskega dela precej odsoten, česar upraviteljica ni zanikala. Povedal je, da je sporočil upraviteljici, oziroma njeni pooblaščenki, tako službeni elektronski naslov, kot tudi svojo osebno GSM številko, na katero pa mu upraviteljica sporočil ni pošiljala, kar kaže, da se kontaktu ni izogibal. Ker teh dejstev sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je po presoji pritožbenega sodišča zmotno sklepalo, da je dolžnik zato, ker se na pozive upraviteljice ni odzival vedno nemudoma, pač pa z zamudo, kršil določbo 383.b člena ZFPPIPP o dosegljivosti dolžnika sodišču in upravitelju in da si zato ne zasluži odpusta obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050923
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 18, 18/1, 329, 329/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - konkretizacija kršitev - kršitev kazenskega zakona - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - graja dokazne ocene - neizpolnjevanje obveznosti s strani delodajalca - odločba o kazenski sankciji - načelo individualizacije kazenskih sankcij
Pritožbeno sodišče k tej obrazložitvi dodaja še, da slabo finančno stanje družb, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. Sicer pa je potrebno še dodati, da je družba res bila slabšega finančnega stanja, kar je razvidno iz obeh transakcijskih računov in blokad, vendar je obdolženec posloval s poslovnimi partnerji, plačeval račune, do oškodovancev pa svojih obveznosti kot delodajalec ni izpolnjeval in ko je bilo v kritičnem času finančno stanje družbe takšno, da bi obdolženec lahko izplačal tudi plače delavcem, kar prav tako izhaja iz kontnih kartic za kratkoročne obveznosti za neto plače in nadomestila plač.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 47, 47/4, 48, 49, 50, 51, 52.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - zelo zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Pritožba opozarja, da za izdelavo skice študij spisa ni bil potreben. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil izvedencu spis predložen na vpogled. Ker je tudi stroškovnik izvedenca v zvezi s to postavko vsebinsko prazen - izvedenec se sklicuje le na 48. člen Pravilnika - je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi sledilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ta postavka izvedencu ne prizna.
Tudi glede postavke, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, je stroškovnik vsebinsko prazen, saj je naveden le 47. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvid/skica obsega le eno A4 stran. Po zatrjevanjih pritožbe je izvedenec lahko uporabil elaborate predhodnih meritev na tem območju. Izvedenec je imel možnost, da se opredeli do pritožbenih zatrjevanj, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožniku, da je pisni izvid moč oceniti kot manj zahtevnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
ZPP člen 133, 133/1, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-8. OZ člen 190, 190/1.
zamudna sodba - vročanje pisanj pravni osebi - pravilnost vročitve - dejstva v nasprotju z dokazi - vračilo predujma - odpadla pravna podlaga
Način vročanja sodnih pisanj pravni osebi (tudi v primeru osebne vročitve iz prvega odstavka 142. člena ZPP) je določen v prvem odstavku 133. členu ZPP. Vroča se ji tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za njegov sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Glede na dikcijo citirane določbe ZPP tako ne drži pritožbeni očitek, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Za utemeljenost pritožbe v tej smeri tudi ne zadošča očitek, da toženka ne ve, kdo je tožbo dejansko prevzel, saj toženka ne zatrjuje, da vročitev ni bila opravljena v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Le v tem primeru namreč obstaja možnost, da ni bi bila vročena nekomu od zaposlenih (delavcu), ampak nekomu tretjemu.
vpis spremembe družbenika v sodni register - poslovni deleži - pogoji za vpis v sodni register
Poslovni deleži so samostojni in v skladu z drugim odstavkom 481. člena ZGD-1 v primeru, če družbenik k svojemu poslovnemu deležu pridobi en ali več deležev, ohranijo vsi deleži svojo samostojnost.
postopek ugotavljanja - premoženje dolžnika - procesna neaktivnost stranke - nadaljevanje postopka - razpis naroka - stroški potrebni za izvršbo - predložitev seznama dolžnikovega premoženja
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvi, da dolžnik na sicer pravilno v tujini vročeno odredbo za predložitev seznama premoženja z dne 13. 11. 2019 ni odgovoril in da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, utemeljujeta zaključek, da so podani pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.
Za primere, ko dolžnik v roku, ki mu ga v odredbi za predložitev seznama premoženja določi sodišče, ne predloži seznama o stanju svojega premoženja, je v šestem odstavku 31. člena ZIZ izrecno predpisano, da mora sodišče razpisati narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Pasivnost dolžnika tako ni razlog za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja, ampak razlog za nadaljnje postopanje sodišča v smeri razpisa naroka.
Dejstvo, da dolžnik prebiva v tujini, ni razlog, ki bi utemeljeval ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja brez razpisa naroka. V takem primeru je dolžniku vabilo na narok pač treba vročiti v tujino. Če se dolžnik, čeprav je bil pravilno vabljen na narok, tega neupravičeno ne udeleži, pa ZIZ predpisuje tudi nadaljnje ukrepe sodišča v smeri zagotovitve izpolnitve dolžnikove obveznosti, da poda seznam premoženja. V takšnem primeru mora namreč sodišče dolžnika kaznovati z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ (osmi odstavek 31. člena ZIZ). Tudi za takšno postopanje sodišča pa to, da dolžnik ne prebiva v Republiki Sloveniji, ni ovira.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - obvestilo o odstopu terjatve - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - razmerje med odstopnikom in prevzemnikom - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - nepravi faktoring - regresna pravica - neposredna zahteva prevzemnikovih sodelavcev do naročnika - nejasna določila v posebnih primerih
Stranki sta se v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.
Sodišče dokaznega postopka v obravnavni zadevi ni izvedlo, zato kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo storiti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, ni storilo (smiselno očitane) kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, izvajanje dokazov ni bilo potrebno.
Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti bi morala tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Tega ni storila.
Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica, ob upoštevanju toženčevih ugovorov (ničnost, neizpolnitev), s povzetimi trditvami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi presoje, ali je svojo obveznost izpolnila, morala natančno opredeliti vsebino pogodbe, ki je bila sklenjena in pri tem konkretizirati, kaj vse se je zavezala opraviti in za kakšno plačilo; nato pa navesti tudi to, kdaj in na kakšen način je to opravila. Ker tožnica ni konkretizirala, katere storitve naj bi po pogodbi opravila za toženca, tudi ni mogoča presoja, ali je tožnica res nastopala le kot svetovalka (kot je trdila) ali pa je opravljala dejavnost bančnega posredovanja (kot je trdil toženec). Gre za dve po obsegu in vsebini različni storitvi, ki obe na koncu lahko pripeljeta do sklenitve kreditne pogodbe, so pa za njuno izvajanje določeni različni zakonski pogoji. Ker predloženi oziroma predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, sklicevanje pritožnice na predloženo pogodbo in tisto, kar naj bi ob zaslišanju povedali priči, na zaključek o nesklepčnosti tožbe, ne more vplivati.
ZPP člen 286, 300, 300/1, 324, 324/4.. OZ člen 169, 239, 243, 243/3, 243/4, 246.
nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - zmanjšanje odškodnine - ustrezna zaposlitev - odpoklic
Zmotno je stališče pritožbe, da odškodnine zaradi izgubljenega dohodka ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov (po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ), saj je v takšnem primeru tožena stranka obogatena, tožnik pa prikrajšan za popolno odškodnino. Načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ pomeni, da je pri njeni odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju - tudi prejemek, ki ga je prejel iz naslova odpravnine. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, ko je izplačano odpravnino upoštevalo pri odmeri škode. Ker je takšen ugovor tožene stranke materialnopravne narave, je zgrešeno navajanje tožnika, da se tožena stranka nanj sklicuje tudi v drugih postopkih in da gre zato za litispendenco. Glede na to, da tožena stranka v tem sporu ne uveljavlja vračila odpravnine niti pobotnega ugovora, niso relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila dolžna izplačati odpravnine in jo je plačala prostovoljno, posledično pa ni upravičena do njenega vračila ali pobota. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugovora, ki jih je v tej smeri dala tožena stranka in se med seboj ne izključujeta, materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek, naj ji ta to škodo povrne.
odškodninska odgovornost države za delo policije - hišna preiskava
Protipravnost ravnanja državnega ravnanja, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil napram vsakomur je povzdignjena na ustavno raven (26. člen URS) ter daje podlago za odškodninsko odgovornost države za tovrstna dejanja, pri čemer gre za specifično obliko odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Zaradi tega je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti, predvsem pri presoji protipravnosti, upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave njenih organov, pri čemer se protipravnost upošteva le, če gre za t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmoti ali kršitvi postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - epidemija - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je podjetnica prevzela bistven del tožničinega dela (oblikovanje letakov, plakatov, oglasov, katalogov, spletne strani). Vendar pa za vprašanje prenehanja potrebe po tožničinem delu ni pomembna le enaka vsebina dela, ampak zlasti obseg dela. Zgolj 5 dni na mesec (po 8 ur na dan) oziroma 40 ur mesečno grafičnega oblikovanja, kot ga je sodišče ugotovilo v primeru zunanje izvajalke, ne bi zadostovalo za nadaljevane tožničine zaposlitve pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za polni delovni čas.