OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00051241
ZPP člen 5, 13, 98, 98/1, 105, 163, 163/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZDOdv člen 12, 12/1. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 235, 305, 305/4, 327, 331, 334, 335, 341, 345, 443.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - stečajni postopek - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane družbe - vročanje v stečajnem postopku - izčrpanje pravnih sredstev - pooblastilo za zastopanje - zastopanje države - neizvedba dokaznega predloga - dokazni predlog nasprotne stranke - predhodno vprašanje - pravna praznina - odločanje o stroških postopka
V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala.
Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel.
Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.
Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163. člena ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja, s čimer je zadoščeno izjemi od načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. členu ZPP.
zavrženje tožbe - rok za dopolnitev tožbe - nepopolna tožba
Ker tožnikova tožba ni vsebovala dokončne odločbe, ki jo s tožbo izpodbija, ga je sodišče pravilno pozvalo, da v roku 15 dni predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija. Hkrati ga je seznanilo z možnostjo pridobitve brezplačne pravne pomoči ter ga opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor ne bo ravnal po sklepu sodišča.
Po poteku 15-dnevnega roka je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka vložene tožbe ni dopolnila skladno s sklepom z dne 16. 7. 2021, pri strokovni službi za brezplačno pravno pomoč pri DSS v Ljubljani in DS v Celju pa preverilo, ali je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Ker tožnik do 23. 9. 2021 ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je sodišče tožbo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
GOZDOVI - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050609
OZ člen 39, 39/1, 39/2, 46, 86, 94, 95. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/2, 16/7. ZZK-1 člen 243.
zadruga - družbena lastnina - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov - neodplačna pridobitev - ex lege prenos v last države - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - nasprotovanje prisilnim predpisom - nasprotovanje moralnim načelom - pravni temelj - namen pogodbe - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - dopustna kavza - zmota - izpodbojnost pogodbe - nekonkretizirane trditve
S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična.
Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.
soglasje za plačilo stroškov - stroški stečajnega postopka - rezervni sklad - izločitvena pravica v stečajnem postopku - sredstva rezervnega sklada - upravljanje večstanovanjske stavbe - nov upravnik - temeljna načela stečajnega postopka - načelo enakega obravnavanja upnikov
Nujno je ugotoviti natančne zneske, ki predstavljajo sredstva rezervnega sklada, saj v tem primeru gre za pravice izločitvenih upnikov do sredstev rezervnega sklada. Glede pritožbenih izvajanj, da iz ugotavljanja analize izvršb ne bo imela koristi stečajna masa, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri stečajnem postopku ne gre za to, da imajo korist samo nekateri upniki, pač pa sta bistveni načeli stečajnega postopka, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP) in da je treba postopek zaradi insolventnosti voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP). To pa niso le ločitveni upniki, pač pa tudi navadni, prednostni in izločitveni upniki.
Prav ima upraviteljica, ko navede, da je treba ravnati v skladu s Stanovanjskim zakonom, da se sredstva rezervnega sklada prenesejo na novega upravnika (61. člen SZ-1). Drugačno ravnanje namreč pomeni prekršek, ki bi ga moral v nasprotnem primeru kriti dolžnik. Tako ne držijo pavšalne navedbe upnika, da gre za zgolj stroške za stečajno maso in tudi ni sprejemljiv njegov predlog, da naj upraviteljica predlaga izločitvenim upnikom sredstev rezervnega sklada, da prevzamejo celotne terjatve in ob tem doplačajo (pavšalno) ocenjeni delež za terjatev, ki bi se nanašala na splošno maso oziroma da naj se naredi groba (najbrž mišljena) pavšalna razmejitev zneskov v terjatvah, ki se nanašajo na sredstva rezervnega sklada in na stroške upravljanja.
sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - plačilo dolga - pobotna izjava - pobotanje terjatev
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojeni dne 7. 5. 2021 oškodovancu nakazal znesek 1.136,39 EUR, kar mu je bil še dolžan, saj je znesek 1.863,61 EUR bil oškodovancu poravnan na podlagi pobota.
V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da obveznost toženke (tudi v primeru razveze Sporazuma) obstoji še naprej in da ni omejena, zato kot porok odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Na obravnavano zadevo namreč zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015 ni mogoče aplicirati. Res je, da sta se sedanji pravdni stranki v točki 3 dogovorili, da toženka odgovarja za celotno terjatev iz točke 2 Sporazuma in da njena obveznost "ugasne" ob poplačilu celotne terjatve z obrestmi in stroški. Nista pa (za razliko od zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015, ko je takšen dogovor vsebovala kreditna pogodba) za primer razveze Sporazuma (ko sta pogodbeni stranki v skladu s prvim odstavkom 111. členom OZ sicer prosti svojih obveznosti) sklenili dogovora, da v primeru zamude in v posledici odstopnega upravičenja zapade v plačilo celotna obveznost iz Sporazuma. Ker torej Sporazum dogovora o predčasnem poplačilu obveznosti ne vsebuje, toženke kot poroka v primeru njegove razveze ne zavezuje.
OZ člen 46, 86, 94. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 285. DZ člen 67.
neveljavnost pravnega posla - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - ničnost oporoke - pristnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - oblikovanje tožbenega zahtevka - skupno premoženje
V sodni praksi je že dobro desetletje uveljavljeno stališče, da je treba pri izpodbijanju oporok (in drugih pravnih poslov) glede na zatrjevani razlog neveljavnosti postaviti ustrezen zahtevek (na ugotovitev ničnosti pri nični ali neobstoječi oporoki in na razveljavitev pri izpodbojni oporoki). Zahtevek, ki se glasi na »ugotovitev neveljavnosti« oporoke, ni ustrezen, je nesklepčen in mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Glede na povedano je jasno, da je primarni ugotovitveni zahtevek (na ugotovitev neveljavnosti oporoke) neustrezen in ga je treba zavrniti že iz tega razloga.
Zakupnik mora, če je med zakupom na stvari izvršil kakšne spremembe, stvar dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup.
Še vedno gre za pogodbeno obveznost, da mora toženec po prenehanju najemne pogodbe odstranil pano, katere zapadlost je vezana prav na prenehanje najemne pogodbe.
ZGD-1 člen 527. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4, 221e, 221e/2, 221e/12.
poenostavljena prisilna poravnava - predpostavke za potrditev poenostavljene prisilne poravnave
Pri poenostavljenih prisilnih poravnavah, kjer zadostuje zgolj seznam terjatev in izjava dolžnika, da izkazujejo resnično dejansko stanje, ni dovolj le pavšalna navedba pravnega temelja nastanka terjatve kot je: "pogodba" ali "račun" itd., pač pa morajo biti terjatve opredeljene tako, da se ločujejo od vseh drugih terjatev. Torej morajo biti individualizirane.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - ugovor zoper odpust obveznosti - ovira za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - nepoštenost ravnanja
Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da lahko verjame, da je imela dolžnica finančne težave zaradi težkih življenjskih preizkušenj, vendar pa kljub temu ni mogoče nuditi sodnega varstva njenemu ravnanju, ki ni bilo vestno niti pošteno do upnikov. Prevzemala je namreč obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim stanjem.
Navedbe o tem, da je izgubila moža in ostala sama z mladoletnima otrokoma in da ima psihične ter fizične zdravstvene težave, so sicer žalostne in jih pritožbeno sodišče razume, vendar pa ne morejo opravičevati njenega ravnanja, ki ni bilo pošteno niti vestno in ne more iti na breme upnikov. Sodišče je zavezano soditi po ustavi in zakonih, kar pomeni, da ne sme sprejemati odločitev, ki ne bi temeljile na ugotovljenih dejstvih in v tem primeru ZFPPIPP, četudi lahko razume težko situacijo, v kateri živi dolžnica.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za obnovo kazenskega postopka - razmerje med predlogom za obnovo postopka in drugimi izrednimi pravnimi sredstvi
Ker se zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za obnovo kazenskega postopka razlikujeta v predmetu odločanja in postopku, po katerem sta obravnavani je sodišče prve stopnje v ugotovljenem položaju ravnalo pravilno, ko je zgornjo vlogo najprej in očitno ločeno obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, sicer bi pritožnika v pravici do vložitve tega izrednega pravnega sredstva v nasprotju s prvim odstavkom 421. člena ZKP prikrajšalo. Pravilno je ravnalo še, ko je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, s čemer je dejansko odprlo prostor za obravnavo smiselno zatrjevane zahteve za obnovo kazenskega postopka, o kateri naj bo zaradi omenjene razlike v predmetu in postopku odločeno s posebno odločbo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 47, 47/4, 48, 49, 50, 51, 52.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - zelo zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Pritožba opozarja, da za izdelavo skice študij spisa ni bil potreben. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil izvedencu spis predložen na vpogled. Ker je tudi stroškovnik izvedenca v zvezi s to postavko vsebinsko prazen - izvedenec se sklicuje le na 48. člen Pravilnika - je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi sledilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ta postavka izvedencu ne prizna.
Tudi glede postavke, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, je stroškovnik vsebinsko prazen, saj je naveden le 47. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvid/skica obsega le eno A4 stran. Po zatrjevanjih pritožbe je izvedenec lahko uporabil elaborate predhodnih meritev na tem območju. Izvedenec je imel možnost, da se opredeli do pritožbenih zatrjevanj, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožniku, da je pisni izvid moč oceniti kot manj zahtevnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
Ker dolžnik sodne takse ni plačal in ker pritožbeno ni sporno, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se ugovor zoper sklep šteje za umaknjen.
oprava zapuščinske obravnave - vodenje glavne obravnave - sklep o dedovanju - izdaja sklepa - izdaja odločbe po sodniku, ki ni sodeloval na glavni obravnavi - pristojnosti strokovnega sodelavca - odločanje strokovnega sodelavca - obseg pooblastila - kršitev načela neposrednosti
ZD strokovnemu sodelavcu ne daje pooblastila za vodenje zapuščinske obravnave, ampak sme slednji na zapisnik sprejemati le izjave in predloge strank, z izjemo izjav o odpovedi dediščini. Tudi izvajanje dokazov je izrecno pridržano sodniku (glej 169. člen ZD). Takega pooblastila strokovnemu sodelavcu ne daje niti ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno. Na podlagi 15. člena tega zakona lahko strokovni sodelavec opravlja le tista procesna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu. Določbe, po kateri bi strokovni sodelavec lahko (samostojno) vodil glavno obravnavo, ZPP nima. Nima je niti ZS, saj v drugem odstavku 54. člena strokovnemu sodelavcu vodenje glavne obravnave dovoljuje le pod vodstvom sodnika. Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo, pa seveda ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika. V konkretnem primeru zato drži očitek, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. To pa niti ni vse. S tem, ko je zapuščinsko obravnavo vodila strokovna sodelavka brez prisotnosti sodnika, ki je kasneje izdal izpodbijani sklep o dedovanju, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti.
Sodišče dokaznega postopka v obravnavni zadevi ni izvedlo, zato kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo storiti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, ni storilo (smiselno očitane) kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, izvajanje dokazov ni bilo potrebno.
Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti bi morala tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Tega ni storila.
Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica, ob upoštevanju toženčevih ugovorov (ničnost, neizpolnitev), s povzetimi trditvami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi presoje, ali je svojo obveznost izpolnila, morala natančno opredeliti vsebino pogodbe, ki je bila sklenjena in pri tem konkretizirati, kaj vse se je zavezala opraviti in za kakšno plačilo; nato pa navesti tudi to, kdaj in na kakšen način je to opravila. Ker tožnica ni konkretizirala, katere storitve naj bi po pogodbi opravila za toženca, tudi ni mogoča presoja, ali je tožnica res nastopala le kot svetovalka (kot je trdila) ali pa je opravljala dejavnost bančnega posredovanja (kot je trdil toženec). Gre za dve po obsegu in vsebini različni storitvi, ki obe na koncu lahko pripeljeta do sklenitve kreditne pogodbe, so pa za njuno izvajanje določeni različni zakonski pogoji. Ker predloženi oziroma predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, sklicevanje pritožnice na predloženo pogodbo in tisto, kar naj bi ob zaslišanju povedali priči, na zaključek o nesklepčnosti tožbe, ne more vplivati.
dedni dogovor - sodna poravnava - način delitve zapuščine
V sodni praksi je sprejeto stališče, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo. Sodna poravnava je po določbi 307. člena ZPP veljavno sklenjena, ko stranke podpišejo zapisnik o glavni obravnavi. Gre torej za sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine (v smislu določbe tretjega odstavka 214. člena ZD), ki je v sodni praksi poimenovan kot dedni dogovor in je po uveljavljeni sodni praksi pogodba obligacijskega prava.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a, 5/1-b.. ZDR-1 člen 75, 75/1.. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-7, 482, 482/1, 482/1-1.
sprememba delodajalca - delovni spor - gospodarski spor - gospodarska družba
Četudi ima dogovor med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po prvem odstavku 75. člena ZDR-1 za posledico, da pravice in obveznosti delavca iz delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku preidejo na delovno razmerje pri delodajalcu prevzemniku, pa sam dogovor, kot že rečeno, ni dopustni predmet delovnega spora. Prav tako pritožba napačno meni, da že zgolj izpodbijanje dogovora o prenosu predpostavlja tudi že spor o pravicah iz b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.
DZ člen 141, 141/2, 141/7, 161, 162/1, 163, 163/2.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - stiki - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - korist mladoletnega otroka
Prepuščati komaj enajstletni deklici (ki se je stikov z očetom ob strokovni pomoči CSD vselej razveselila, svoje mnenje pa očitno tudi zna in zmore izraziti) odločanje o tem ali bo sploh odšla na stik z očetom, bi bilo v nasprotju z njeno koristjo, tak režim stikov pa bi ogrožal njeno dolgoročno korist.