neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - odškodninski zahtevek - razmerje med odškodninskim in kondikcijskim zahtevkom - sklep o delitvi dobička - neobstoj pravnega naslova - predhodno vprašanje - pravni učinek - zastaranje - začetek teka zastaralnih rokov
Ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.
Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.
Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja. Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda. Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti. Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, zakaj je potrebno predlagatelju dodatni prejemek v višini 100,00 EUR, ki ga je iz naslova privarčevanih sredstev prejemal do sedaj, znižati na (za) 50,00 EUR, obširno in prepričljivo (konkretno) pojasnilo. Pritožnik tem razlogom ne oporeka, zgolj njegovo izražanje nestrinjanja z odločitvijo in zahteva po višjem znesku pa pomislekov v njeno pravilnost ne vzbudita. Enaka ugotovitev velja glede njegove v pritožbi podane „zahteve“ po takojšnjem prenehanju skrbništva.
obnova postopka - izvršilni postopek - neposredno izvršljiv notarski zapis
ZIZ dopušča možnost obnove postopka zgolj v dveh primerih: proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim je bilo naloženo, naj dolžnik poravna terjatev in proti pravnomočnemu sklepu, s katerim sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodi ali ga zavrne.
ugovor po izteku roka - ugovorni razlog - ločitvena pravica - prenehanje terjatve upnika
Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050923
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 18, 18/1, 329, 329/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - konkretizacija kršitev - kršitev kazenskega zakona - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - graja dokazne ocene - neizpolnjevanje obveznosti s strani delodajalca - odločba o kazenski sankciji - načelo individualizacije kazenskih sankcij
Pritožbeno sodišče k tej obrazložitvi dodaja še, da slabo finančno stanje družb, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. Sicer pa je potrebno še dodati, da je družba res bila slabšega finančnega stanja, kar je razvidno iz obeh transakcijskih računov in blokad, vendar je obdolženec posloval s poslovnimi partnerji, plačeval račune, do oškodovancev pa svojih obveznosti kot delodajalec ni izpolnjeval in ko je bilo v kritičnem času finančno stanje družbe takšno, da bi obdolženec lahko izplačal tudi plače delavcem, kar prav tako izhaja iz kontnih kartic za kratkoročne obveznosti za neto plače in nadomestila plač.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 47, 47/4, 48, 49, 50, 51, 52.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - zelo zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Pritožba opozarja, da za izdelavo skice študij spisa ni bil potreben. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil izvedencu spis predložen na vpogled. Ker je tudi stroškovnik izvedenca v zvezi s to postavko vsebinsko prazen - izvedenec se sklicuje le na 48. člen Pravilnika - je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi sledilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ta postavka izvedencu ne prizna.
Tudi glede postavke, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, je stroškovnik vsebinsko prazen, saj je naveden le 47. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvid/skica obsega le eno A4 stran. Po zatrjevanjih pritožbe je izvedenec lahko uporabil elaborate predhodnih meritev na tem območju. Izvedenec je imel možnost, da se opredeli do pritožbenih zatrjevanj, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožniku, da je pisni izvid moč oceniti kot manj zahtevnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
oprava zapuščinske obravnave - vodenje glavne obravnave - sklep o dedovanju - izdaja sklepa - izdaja odločbe po sodniku, ki ni sodeloval na glavni obravnavi - pristojnosti strokovnega sodelavca - odločanje strokovnega sodelavca - obseg pooblastila - kršitev načela neposrednosti
ZD strokovnemu sodelavcu ne daje pooblastila za vodenje zapuščinske obravnave, ampak sme slednji na zapisnik sprejemati le izjave in predloge strank, z izjemo izjav o odpovedi dediščini. Tudi izvajanje dokazov je izrecno pridržano sodniku (glej 169. člen ZD). Takega pooblastila strokovnemu sodelavcu ne daje niti ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno. Na podlagi 15. člena tega zakona lahko strokovni sodelavec opravlja le tista procesna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu. Določbe, po kateri bi strokovni sodelavec lahko (samostojno) vodil glavno obravnavo, ZPP nima. Nima je niti ZS, saj v drugem odstavku 54. člena strokovnemu sodelavcu vodenje glavne obravnave dovoljuje le pod vodstvom sodnika. Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo, pa seveda ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika. V konkretnem primeru zato drži očitek, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. To pa niti ni vse. S tem, ko je zapuščinsko obravnavo vodila strokovna sodelavka brez prisotnosti sodnika, ki je kasneje izdal izpodbijani sklep o dedovanju, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti.
GOZDOVI - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050609
OZ člen 39, 39/1, 39/2, 46, 86, 94, 95. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/2, 16/7. ZZK-1 člen 243.
zadruga - družbena lastnina - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov - neodplačna pridobitev - ex lege prenos v last države - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - nasprotovanje prisilnim predpisom - nasprotovanje moralnim načelom - pravni temelj - namen pogodbe - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - dopustna kavza - zmota - izpodbojnost pogodbe - nekonkretizirane trditve
S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična.
Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.
Ker dolžnik sodne takse ni plačal in ker pritožbeno ni sporno, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se ugovor zoper sklep šteje za umaknjen.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 122, 122/1, 224, 224/1, 224/2-3, 244, 244/1, 275, 275/3, 277, 277/1, 278, 278/2, 325, 325/1, 331, 331/1, 344, 363, 363/2. ZNP člen 21, 32, 32/1. OZ člen 255, 255/1, 259, 259/2, 260. ZZK-1 člen 243, 243/2-1. ZS člen 3.
prodaja nepremičnine - procesna legitimacija za pritožbo - pravočasnost pritožbe - dovoljenost pritožbe - paulijanska tožba (actio pauliana) - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojni zahtevek - darilna pogodba - neodplačno razpolaganje - povračilni zahtevek poZFPPIPP - relativna neučinkovitost izpodbitega pravnega posla - izbrisna tožba - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - dolžnik vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo - premoženje stečajnega dolžnika - stečajna masa - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - premoženje tretjega
Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.
stroški pravdnega postopka - pripravljalna vloga - dokazni predlog - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami
Pritožbeno izpostavljanje, da je sodišče prve stopnje opravilo »zgolj« pripravljalni narok in da bi moralo zato tožeči stranki povračilo odvetniških stroškov (za pristop na omenjeni narok) odmeriti v skladu z 2. točko Tar. št. 20 OT, je v nasprotju z obvezno razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije
Res je omenjena vloga poimenovana kot »Odgovor na zahtevo za prekinitev postopka«, v kateri je tožnica odgovorila na toženkino zahtevo za prekinitev postopka, vendar pa v njej vsebovana obrazložitev očitno presega vsebino ustreznega odgovora (na podano zahtevo) in je (bila) relevantna tudi za odgovor na ključna (materialno-pravna) vprašanja predmetnega postopka (to je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka).
ZIZ člen 15, 24, 24/1, 40, 55, 55/1, 55/1-12. ZPP člen 108.
predlog za izvršbo - prehod terjatve na novega upnika - aktivna legitimacija upnika - pogodba o prenosu terjatve - notarska overitev podpisa - vsebina predloga za izvršbo - stroškovna odločitev
Prvenstveno je neutemeljeno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje glede na fazo postopka - po izdaji sklepa o izvršbi, ne bi smelo več presojati obstoja izkazanosti upnikove legitimacije za vložitev predloga za izvršbo skladno s prvim odstavkom 24. člena ZIZ. Drži sicer, da bi moralo na to predpostavko paziti že pred izdajo sklepa o izvršbi, vendar ima možnost, če izvršilno sodišče to spregleda, dolžnik ugovarjati, da v postopku ni izkazano, da je terjatev iz izvršilnega naslova prešla na novega upnika (ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ).
Zaradi izostanka overitve podpisa na predloženem Sporazumu o potrditvi prenosa terjatve namreč predloga za izvršbo ni šteti za pomanjkljivo vlogo v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP. Obvezna vsebina predloga za izvršbo je določena v 40. členu ZIZ, dodatno pa prvi odstavek 24. člena ZIZ zahteva še določno označbo listine, s katero lahko upnik dokaže prenos terjatve nanj. Tem zahtevam je tudi konkretni izvršilni predlog zadostil zaradi česar je ta vloga popolna in sposobna za obravnavanje - njegova vsebinska obravnava pa je pokazala, da upnik ni z ustrezno listino izkazal prenosa terjatve.
Glede na to, da je pred sodiščem predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zoper katerega je tožeča stranka vložila tožbo, v tem primeru sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, temveč bi moralo o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini (v izreku sodbe). Z zavrženjem tožbe je sodišče tožeči stranki brez pravne podlage odvzelo pravico do pravnega varstva. Sodišče se je sicer spuščalo tudi v presojo utemeljenosti razlogov, ki so vodili toženo stranko pri zavrženju zahteve za priglasitev stranske udeležbe in zavrženju pritožbe, vendar pa o zakonitosti take odločitve sodišče ni presodilo. S tem pa je kršilo določbe postopka, kar je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).
ZPP člen 133, 133/1, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-8. OZ člen 190, 190/1.
zamudna sodba - vročanje pisanj pravni osebi - pravilnost vročitve - dejstva v nasprotju z dokazi - vračilo predujma - odpadla pravna podlaga
Način vročanja sodnih pisanj pravni osebi (tudi v primeru osebne vročitve iz prvega odstavka 142. člena ZPP) je določen v prvem odstavku 133. členu ZPP. Vroča se ji tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za njegov sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Glede na dikcijo citirane določbe ZPP tako ne drži pritožbeni očitek, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Za utemeljenost pritožbe v tej smeri tudi ne zadošča očitek, da toženka ne ve, kdo je tožbo dejansko prevzel, saj toženka ne zatrjuje, da vročitev ni bila opravljena v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe. Le v tem primeru namreč obstaja možnost, da ni bi bila vročena nekomu od zaposlenih (delavcu), ampak nekomu tretjemu.
odlog izvršbe - posebej utemeljeni razlogi - nepremičninska izvršba
Velika verjetnost popolnega poplačila terjatve v trimesečnem obdobju, za katero se v primerih iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ na podlagi šestega odstavka 74. člena ZIZ izvršba lahko odloži, bi sicer lahko bila posebej upravičen razlog za odlog izvršbe. Končni namen izvršbe na nepremičnine namreč ni prodaja nepremičnine, ampak poplačilo upnika. Če je zelo verjetno, da bo poplačilo v kratkem času, v katerem tudi izvršba na nepremičnine sicer ne bi bila realizirana, mogoče doseči brez posega na dolžnikove nepremičnine, upoštevaje tudi dejstvo, da je izvršba na nepremičnine neizogibno povezana z relativno visokimi stroški cenitve, ki nenazadnje znižujejo poplačilo glavne terjatve upnika iz sredstev, dobljenih s prodajo nepremičnine, takšno dejstvo po prepričanju pritožbenega sodišča lahko predstavlja posebej upravičen razlog za odlog izvršbe.
zamudna sodba - poizvedbe sodišča prve stopnje o zatrjevanih kršitvah - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar/res transacta - vsebina poravnave - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilnost vročitve - izpodbita domneva o resničnosti vsebine javne listine - vročilnica
V poravnavi ni navedeno, da se z njo rešujejo vse sporne zadeve med pravdnima strankama, izrecno je navedeno, da se rešuje vse, kar je sporno v postopku N .../2019. Ker v slednjem ni šlo za plačilo uporabnine, kar je predmet spora v danes obravnavani sodbi, pač pa je šlo za delitev skupnega premoženja, je pritožbeni očitek o res transacta neutemeljen.