OZ člen 46, 86, 94. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 285. DZ člen 67.
neveljavnost pravnega posla - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - ničnost oporoke - pristnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - oblikovanje tožbenega zahtevka - skupno premoženje
V sodni praksi je že dobro desetletje uveljavljeno stališče, da je treba pri izpodbijanju oporok (in drugih pravnih poslov) glede na zatrjevani razlog neveljavnosti postaviti ustrezen zahtevek (na ugotovitev ničnosti pri nični ali neobstoječi oporoki in na razveljavitev pri izpodbojni oporoki). Zahtevek, ki se glasi na »ugotovitev neveljavnosti« oporoke, ni ustrezen, je nesklepčen in mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Glede na povedano je jasno, da je primarni ugotovitveni zahtevek (na ugotovitev neveljavnosti oporoke) neustrezen in ga je treba zavrniti že iz tega razloga.
postopek ugotavljanja - premoženje dolžnika - procesna neaktivnost stranke - nadaljevanje postopka - razpis naroka - stroški potrebni za izvršbo - predložitev seznama dolžnikovega premoženja
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvi, da dolžnik na sicer pravilno v tujini vročeno odredbo za predložitev seznama premoženja z dne 13. 11. 2019 ni odgovoril in da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, utemeljujeta zaključek, da so podani pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.
Za primere, ko dolžnik v roku, ki mu ga v odredbi za predložitev seznama premoženja določi sodišče, ne predloži seznama o stanju svojega premoženja, je v šestem odstavku 31. člena ZIZ izrecno predpisano, da mora sodišče razpisati narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Pasivnost dolžnika tako ni razlog za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja, ampak razlog za nadaljnje postopanje sodišča v smeri razpisa naroka.
Dejstvo, da dolžnik prebiva v tujini, ni razlog, ki bi utemeljeval ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja brez razpisa naroka. V takem primeru je dolžniku vabilo na narok pač treba vročiti v tujino. Če se dolžnik, čeprav je bil pravilno vabljen na narok, tega neupravičeno ne udeleži, pa ZIZ predpisuje tudi nadaljnje ukrepe sodišča v smeri zagotovitve izpolnitve dolžnikove obveznosti, da poda seznam premoženja. V takšnem primeru mora namreč sodišče dolžnika kaznovati z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ (osmi odstavek 31. člena ZIZ). Tudi za takšno postopanje sodišča pa to, da dolžnik ne prebiva v Republiki Sloveniji, ni ovira.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - obvestilo o odstopu terjatve - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - razmerje med odstopnikom in prevzemnikom - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - nepravi faktoring - regresna pravica - neposredna zahteva prevzemnikovih sodelavcev do naročnika - nejasna določila v posebnih primerih
Stranki sta se v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 111, 111/4, 133, 133/1, 142, 142/4.
fikcija vročitve - fikcija vročitve nastopi v soboto - prepozen ugovor dolžnika
Fikcija vročitve nastopi že s pretekom zadnjega, t.j. 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16. dan po puščenem obvestilu (prim. sklep II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012). Vrhovno sodišče RS je v dne 14. 1. 2015 sprejetem načelnem pravnem mnenju, ki mu sledi tudi sodna praksa, zavzelo stališče, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji. Dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, pa na začetek teka roka za opravo procesnega dejanja ne vpliva.
ZPP člen 192, 310, 310/2, 339, 339/1.. ZDSS-1 člen 20.
subvencija tržne najemnine - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - oblikovanost zahtevka - odločanje o enem zahtevku
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP, zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe, vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega.
Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče štelo, da je v razširitev tožbe privolila. Vendar bi sodišče, glede na pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2019, moralo ugotoviti za kakšno izjavo volje drugotoženke gre in se do tega opredeliti.
Odločitev sodišča, s katerim je razsodilo samo o primarno postavljenem tožbenem zahtevkum, je nepravilna. Upoštevajoč načelo pospešitve postopka in oblikovanost tožbenih zahtevkov je potrebno skupno obravnavanje, da bi lahko prišlo do sukcesivne odločitve. Tudi ureditev ZPP dopušča obe možnosti.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - odpust dolga - podaljšanje roka za plačilo - relevantno obdobje
Presoja sodišča, ali je v prepovedanem obdobju prišlo do prevzemanja nesorazmernih obveznosti, je odvisna od napolnitve tega vsebinsko nedoločenega pravnega pojma. Tak abstraktni dejanski stan je izpolnjen, če je dolžnik v prepovedanem obdobju sprejel novo ali dodatno obveznost oziroma če je soglašal s povečanjem obstoječih obveznosti.
preklic pogojne obsodbe - odgovor na predlog - vročitev predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti postopka
Glede na navedeno in ker je obsojeni imel zagovornico, ki ji predlog oškodovanke za preklic pogojne obsodbe, ni bil vročen, tega pa sodišču ni uspelo vročiti niti obsojenemu, saj je predlog nabilo na sodno desko in s tem štelo, da je ta obsojenemu vročen, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je pritrditi pritožnici, da je s tem bila kršena obsojenčeva pravica izjasniti se o predlogu za preklic pogojne obsodbe in s tem kontradiktornosti postopka, s čimer je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.
Zakupnik mora, če je med zakupom na stvari izvršil kakšne spremembe, stvar dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup.
Še vedno gre za pogodbeno obveznost, da mora toženec po prenehanju najemne pogodbe odstranil pano, katere zapadlost je vezana prav na prenehanje najemne pogodbe.
Glede na to, da je pred sodiščem predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zoper katerega je tožeča stranka vložila tožbo, v tem primeru sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, temveč bi moralo o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini (v izreku sodbe). Z zavrženjem tožbe je sodišče tožeči stranki brez pravne podlage odvzelo pravico do pravnega varstva. Sodišče se je sicer spuščalo tudi v presojo utemeljenosti razlogov, ki so vodili toženo stranko pri zavrženju zahteve za priglasitev stranske udeležbe in zavrženju pritožbe, vendar pa o zakonitosti take odločitve sodišče ni presodilo. S tem pa je kršilo določbe postopka, kar je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00050905
ZPP člen 7, 212, 185, 286, 287, 343. SZ-1 člen 84, 84/1. ZPP-E člen 125. OZ člen 587.
plačilo najemnine - najemno razmerje - trajanje najemne pogodbe - najemna pogodba za določen čas - neprerekana dejstva - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - zavrnitev dokaza - zavrženje pritožbe - sprememba tožbe - ugovor zastaranja - dolg - najemnina in stanovanjski stroški - novela ZPP-E - odvetniški stroški
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na tožencu dokazno breme o tem, da je svoje obveznosti po najemni pogodbi izpolnil. Gre za ugovor ugasle pravice, tak ugovor pa spada v toženčevo trditveno in dokazno breme.
Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ob sklicevanju na 286. člen ZPP zavrnilo zato, ker to ni bil prvi narok. Pritožbeno sodišče odločitvi sicer pritrjuje, a iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila določba 286. člena ZPP, z vsebino, kot jo je sodišče prve stopnje uporabilo, uveljavljena šele z novelo ZPP-E in se v tem postopku, saj se je začel pred začetkom uporabe novele (to je pred 14. 9. 2017), uporabljajo še določbe do takrat veljavnega ZPP (glej 125. člen ZPP-E). Vendar pa taka zmotna uporaba 286. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodna praksa namreč tudi pred spremembo te določbe ugovora zastaranja, ki je bil dan po prvem naroku, ni neomejeno dopuščala. Dopuščala ga je le, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku. Da bi taka dejstva bila navedena in kdaj, pa toženec v pritožbi ne pojasni.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe v odgovor - vročilnica - javna listina - dokazovanje z izvedencem grafologom - nezaložitev predujma za izvedenca - zloraba pravice
Toženka se spreneveda in zlorablja svoje pravice v postopku. Sama je predlagala dokaz z izvedencem, ker trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena, in ko je dobila poziv k založitvi predujma za izvedbo tega dokaza, ni mogla biti v nobenem dvomu, da se ta dokaz izvaja za ugotavljanje utemeljenosti njenega očitka. Presoja zakonitosti zamudne sodbe je šele odvisna od tega, zato ni nobenega razloga, da bi se sodba najprej razveljavila, nato pa bi se ugotavljalo, ali je za to bil podan utemeljen razlog. Katero sodišče je razčiščevalo utemeljenost njenega očitka, je za stranko nepomembno. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da to zaupa prvostopenjskemu sodišču v okviru tretjega odstavka 346. člena ZPP. Če tega zakonskega določila pooblaščenec stranke ne pozna, to še ne pomeni, da je bila stranki kršena kakšna pravica. V nobenem primeru namreč ne bi smela popolnoma ignorirati poziva na založitev predujma za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 104, 104/2, 104/2-1, 104/2-2, 119a.
stečajni postopek - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada za delo upravitelja - razrešitev stečajnega upravitelja - nezakonita razrešitev - pritožba upravitelja - končno poročilo stečajnega upravitelja - jezikovna razlaga zakona
Že jezikovna razlaga zakonskega besedila pokaže, da pravica do plačila zadnjih 10% vseh nadomestil ni podeljena dokler upravitelj v stečajnem postopku ne opravi vseh nalog in predloži svoje končno poročilo. Ob nadaljnji sistemski (teleološki) razlagi pa je moč zaključiti tudi, da plačilo 10% vseh nadomestil ni le pridržano do oprave vseh nalog in predložitve končnega poročila s strani upravitelja, temveč gre pri tem za vrednotenje opravil, ki jih je do konca stečajnega postopka kot nujno potrebna še opraviti, v zakonu pa niso posebej ovrednotena z nagrado.
Iz pogodbe nikjer ne izhaja, da mu je podelila pooblastilo za posredno zastopanje, medtem ko ima upravnik, če ni v pogodbi drugače določeno, pooblastilo za neposredno zastopanje etažnih lastnikov (glej 27. člen SZ in 68. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je konkretne sporne posle družbaj sklenila v imenu in za račun toženke.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 47, 47/4, 48, 49, 50, 51, 52.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - zelo zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Pritožba opozarja, da za izdelavo skice študij spisa ni bil potreben. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil izvedencu spis predložen na vpogled. Ker je tudi stroškovnik izvedenca v zvezi s to postavko vsebinsko prazen - izvedenec se sklicuje le na 48. člen Pravilnika - je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi sledilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ta postavka izvedencu ne prizna.
Tudi glede postavke, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, je stroškovnik vsebinsko prazen, saj je naveden le 47. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvid/skica obsega le eno A4 stran. Po zatrjevanjih pritožbe je izvedenec lahko uporabil elaborate predhodnih meritev na tem območju. Izvedenec je imel možnost, da se opredeli do pritožbenih zatrjevanj, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožniku, da je pisni izvid moč oceniti kot manj zahtevnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, zakaj je potrebno predlagatelju dodatni prejemek v višini 100,00 EUR, ki ga je iz naslova privarčevanih sredstev prejemal do sedaj, znižati na (za) 50,00 EUR, obširno in prepričljivo (konkretno) pojasnilo. Pritožnik tem razlogom ne oporeka, zgolj njegovo izražanje nestrinjanja z odločitvijo in zahteva po višjem znesku pa pomislekov v njeno pravilnost ne vzbudita. Enaka ugotovitev velja glede njegove v pritožbi podane „zahteve“ po takojšnjem prenehanju skrbništva.
Določba 190. člena ZPP ureja materialno upravičenje strank, medtem ko peti odstavek 239. člena ZFPPIPP določa le upnikovo procesno legitimacijo za predlog za začetek stečajnega postopka. Le-ta je po 3. točki 231. člena ZFPPIPP izkazana, če je upnikova terjatev do dolžnika verjetna in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, kar vse predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka.