OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
zavrženje tožbe - rok za dopolnitev tožbe - nepopolna tožba
Ker tožnikova tožba ni vsebovala dokončne odločbe, ki jo s tožbo izpodbija, ga je sodišče pravilno pozvalo, da v roku 15 dni predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija. Hkrati ga je seznanilo z možnostjo pridobitve brezplačne pravne pomoči ter ga opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor ne bo ravnal po sklepu sodišča.
Po poteku 15-dnevnega roka je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka vložene tožbe ni dopolnila skladno s sklepom z dne 16. 7. 2021, pri strokovni službi za brezplačno pravno pomoč pri DSS v Ljubljani in DS v Celju pa preverilo, ali je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Ker tožnik do 23. 9. 2021 ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je sodišče tožbo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
odlog izvršbe - posebej utemeljeni razlogi - nepremičninska izvršba
Velika verjetnost popolnega poplačila terjatve v trimesečnem obdobju, za katero se v primerih iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ na podlagi šestega odstavka 74. člena ZIZ izvršba lahko odloži, bi sicer lahko bila posebej upravičen razlog za odlog izvršbe. Končni namen izvršbe na nepremičnine namreč ni prodaja nepremičnine, ampak poplačilo upnika. Če je zelo verjetno, da bo poplačilo v kratkem času, v katerem tudi izvršba na nepremičnine sicer ne bi bila realizirana, mogoče doseči brez posega na dolžnikove nepremičnine, upoštevaje tudi dejstvo, da je izvršba na nepremičnine neizogibno povezana z relativno visokimi stroški cenitve, ki nenazadnje znižujejo poplačilo glavne terjatve upnika iz sredstev, dobljenih s prodajo nepremičnine, takšno dejstvo po prepričanju pritožbenega sodišča lahko predstavlja posebej upravičen razlog za odlog izvršbe.
Glede na to, da je pred sodiščem predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zoper katerega je tožeča stranka vložila tožbo, v tem primeru sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, temveč bi moralo o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini (v izreku sodbe). Z zavrženjem tožbe je sodišče tožeči stranki brez pravne podlage odvzelo pravico do pravnega varstva. Sodišče se je sicer spuščalo tudi v presojo utemeljenosti razlogov, ki so vodili toženo stranko pri zavrženju zahteve za priglasitev stranske udeležbe in zavrženju pritožbe, vendar pa o zakonitosti take odločitve sodišče ni presodilo. S tem pa je kršilo določbe postopka, kar je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).
Sodišče dokaznega postopka v obravnavni zadevi ni izvedlo, zato kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo storiti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, ni storilo (smiselno očitane) kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, izvajanje dokazov ni bilo potrebno.
Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti bi morala tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Tega ni storila.
Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica, ob upoštevanju toženčevih ugovorov (ničnost, neizpolnitev), s povzetimi trditvami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi presoje, ali je svojo obveznost izpolnila, morala natančno opredeliti vsebino pogodbe, ki je bila sklenjena in pri tem konkretizirati, kaj vse se je zavezala opraviti in za kakšno plačilo; nato pa navesti tudi to, kdaj in na kakšen način je to opravila. Ker tožnica ni konkretizirala, katere storitve naj bi po pogodbi opravila za toženca, tudi ni mogoča presoja, ali je tožnica res nastopala le kot svetovalka (kot je trdila) ali pa je opravljala dejavnost bančnega posredovanja (kot je trdil toženec). Gre za dve po obsegu in vsebini različni storitvi, ki obe na koncu lahko pripeljeta do sklenitve kreditne pogodbe, so pa za njuno izvajanje določeni različni zakonski pogoji. Ker predloženi oziroma predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, sklicevanje pritožnice na predloženo pogodbo in tisto, kar naj bi ob zaslišanju povedali priči, na zaključek o nesklepčnosti tožbe, ne more vplivati.
motenje posesti - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek v sporih zaradi motenja posesti - izvrševanje posesti - posestno stanje - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - način izvrševanja soposesti - samopomoč
Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.
Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.
postopek ugotavljanja - premoženje dolžnika - procesna neaktivnost stranke - nadaljevanje postopka - razpis naroka - stroški potrebni za izvršbo - predložitev seznama dolžnikovega premoženja
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvi, da dolžnik na sicer pravilno v tujini vročeno odredbo za predložitev seznama premoženja z dne 13. 11. 2019 ni odgovoril in da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, utemeljujeta zaključek, da so podani pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.
Za primere, ko dolžnik v roku, ki mu ga v odredbi za predložitev seznama premoženja določi sodišče, ne predloži seznama o stanju svojega premoženja, je v šestem odstavku 31. člena ZIZ izrecno predpisano, da mora sodišče razpisati narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Pasivnost dolžnika tako ni razlog za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja, ampak razlog za nadaljnje postopanje sodišča v smeri razpisa naroka.
Dejstvo, da dolžnik prebiva v tujini, ni razlog, ki bi utemeljeval ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja brez razpisa naroka. V takem primeru je dolžniku vabilo na narok pač treba vročiti v tujino. Če se dolžnik, čeprav je bil pravilno vabljen na narok, tega neupravičeno ne udeleži, pa ZIZ predpisuje tudi nadaljnje ukrepe sodišča v smeri zagotovitve izpolnitve dolžnikove obveznosti, da poda seznam premoženja. V takšnem primeru mora namreč sodišče dolžnika kaznovati z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ (osmi odstavek 31. člena ZIZ). Tudi za takšno postopanje sodišča pa to, da dolžnik ne prebiva v Republiki Sloveniji, ni ovira.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - pogodba o odstopu terjatev - obvestilo o odstopu terjatve - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo - razmerje med odstopnikom in prevzemnikom - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - nepravi faktoring - regresna pravica - neposredna zahteva prevzemnikovih sodelavcev do naročnika - nejasna določila v posebnih primerih
Stranki sta se v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.
ZFPPIPP člen 66, 66/1, 66/1-2, 303, 303/1, 305, 416.
postopek stečaja zapuščine - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - ugovor zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev - prerekanje ločitvene pravice - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - končni seznam preizkušenih terjatev - ugovor o prerekanju terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic - uveljavitev prerekane ločitvene pravice
Če je upnik vložil ugovor le zoper ločitveno pravico drugega upnika, ne pa tudi ugovor o prerekanju njegove terjatve, mora biti to iz končnega seznama povsem jasno in nedvoumno razvidno, saj je od navedene okoliščine odvisno nadaljnje uveljavljanje prerekane pravice v pravdi, pa tudi katera terjatev je v stečajnem postopku priznana in katera prerekana.
zamudna sodba - poizvedbe sodišča prve stopnje o zatrjevanih kršitvah - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar/res transacta - vsebina poravnave - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilnost vročitve - izpodbita domneva o resničnosti vsebine javne listine - vročilnica
V poravnavi ni navedeno, da se z njo rešujejo vse sporne zadeve med pravdnima strankama, izrecno je navedeno, da se rešuje vse, kar je sporno v postopku N .../2019. Ker v slednjem ni šlo za plačilo uporabnine, kar je predmet spora v danes obravnavani sodbi, pač pa je šlo za delitev skupnega premoženja, je pritožbeni očitek o res transacta neutemeljen.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.
neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - odškodninski zahtevek - razmerje med odškodninskim in kondikcijskim zahtevkom - sklep o delitvi dobička - neobstoj pravnega naslova - predhodno vprašanje - pravni učinek - zastaranje - začetek teka zastaralnih rokov
Ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.
Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.
Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja. Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda. Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti. Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za obnovo kazenskega postopka - razmerje med predlogom za obnovo postopka in drugimi izrednimi pravnimi sredstvi
Ker se zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za obnovo kazenskega postopka razlikujeta v predmetu odločanja in postopku, po katerem sta obravnavani je sodišče prve stopnje v ugotovljenem položaju ravnalo pravilno, ko je zgornjo vlogo najprej in očitno ločeno obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, sicer bi pritožnika v pravici do vložitve tega izrednega pravnega sredstva v nasprotju s prvim odstavkom 421. člena ZKP prikrajšalo. Pravilno je ravnalo še, ko je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, s čemer je dejansko odprlo prostor za obravnavo smiselno zatrjevane zahteve za obnovo kazenskega postopka, o kateri naj bo zaradi omenjene razlike v predmetu in postopku odločeno s posebno odločbo.
stroški pravdnega postopka - pripravljalna vloga - dokazni predlog - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami
Pritožbeno izpostavljanje, da je sodišče prve stopnje opravilo »zgolj« pripravljalni narok in da bi moralo zato tožeči stranki povračilo odvetniških stroškov (za pristop na omenjeni narok) odmeriti v skladu z 2. točko Tar. št. 20 OT, je v nasprotju z obvezno razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije
Res je omenjena vloga poimenovana kot »Odgovor na zahtevo za prekinitev postopka«, v kateri je tožnica odgovorila na toženkino zahtevo za prekinitev postopka, vendar pa v njej vsebovana obrazložitev očitno presega vsebino ustreznega odgovora (na podano zahtevo) in je (bila) relevantna tudi za odgovor na ključna (materialno-pravna) vprašanja predmetnega postopka (to je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka).
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - izpraznitev in izročitev stanovanja
Pravnomočni sklep, s katerim je naložena izpraznitev nepremičnine, je po tretjem odstavku 395. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki to stanovanje ali stanovanjsko hišo uporabljajo skupaj z dolžnikom. Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnico, koliko časa do prodaje stanovanja v njem lahko še prebiva. Pritožbeno sodišče sicer razume težko situacijo, v kateri se je znašla dolžnica. Vendar mu zakon drugačne odločitve ne omogoča. Družinsko situacijo dolžnice lahko kvečjemu upošteva CSD in tudi upravitelj, ki opravlja izvršilna dejanja, saj je v končni fazi v korist stečajne mase in s tem v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), če v času do prodaje nepremičnine stroške v zvezi z nepremičnino krije dolžnica in tako ne gredo v breme stečajne mase.
ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 337, 337/1. OZ člen 131.
zavarovanje odgovornosti - odgovornost delodajalca (države) - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - pojem nevarne dejavnosti - policist - delo policista - dokazovanje z izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca - pravica do izjave - pomanjkljive trditve - pritožbene novote
Kadar se dokazovanje izvaja z izvedencem, mora sodišče stranki omogočiti, da ta izdelano izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. ZPP uveljavlja restriktiven pristop k možnosti imenovanja novega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali nastane dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 111, 111/4, 133, 133/1, 142, 142/4.
fikcija vročitve - fikcija vročitve nastopi v soboto - prepozen ugovor dolžnika
Fikcija vročitve nastopi že s pretekom zadnjega, t.j. 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16. dan po puščenem obvestilu (prim. sklep II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012). Vrhovno sodišče RS je v dne 14. 1. 2015 sprejetem načelnem pravnem mnenju, ki mu sledi tudi sodna praksa, zavzelo stališče, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji. Dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, pa na začetek teka roka za opravo procesnega dejanja ne vpliva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00051241
ZPP člen 5, 13, 98, 98/1, 105, 163, 163/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZDOdv člen 12, 12/1. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 235, 305, 305/4, 327, 331, 334, 335, 341, 345, 443.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - stečajni postopek - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane družbe - vročanje v stečajnem postopku - izčrpanje pravnih sredstev - pooblastilo za zastopanje - zastopanje države - neizvedba dokaznega predloga - dokazni predlog nasprotne stranke - predhodno vprašanje - pravna praznina - odločanje o stroških postopka
V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala.
Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel.
Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.
Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163. člena ZPP izrecno določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče brez obravnavanja, s čimer je zadoščeno izjemi od načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. členu ZPP.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - odpust dolga - podaljšanje roka za plačilo - relevantno obdobje
Presoja sodišča, ali je v prepovedanem obdobju prišlo do prevzemanja nesorazmernih obveznosti, je odvisna od napolnitve tega vsebinsko nedoločenega pravnega pojma. Tak abstraktni dejanski stan je izpolnjen, če je dolžnik v prepovedanem obdobju sprejel novo ali dodatno obveznost oziroma če je soglašal s povečanjem obstoječih obveznosti.