CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072255
ZPP člen 181, 181/2. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d.
negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - predhodna uporaba blagovnih znamk
Izpodbijana sodba je docela korekten kolaž relevantnih in še aktualnih delov odločb iz dosedanjega sojenja: sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 68/2018, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 345/2021 in odločbe sodišča prve stopnje iz prejšnjega sojenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072281
ZPP člen 8, 181, 181/2. ZASP člen 22, 22/1, 22/1-3, 22/2, 23, 28. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZKUASP člen 9, 9-1, 10, 10/1, 10/1-2, 10/3, 12.
individualno upravljanje avtorske pravice - javno predvajanje fonogramov - javna priobčitev - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - avtorska pravica - sorodna pravica - materialne avtorske pravice - pravica reproduciranja - obvezno kolektivno upravljanje
Tožena kolektivna organizacija nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi s prvotožničinim javnim predvajanjem glasbe s fonogrami, naštetimi v Prilogi 1, na katerih ima druga tožnica vse avtorske in sorodne pravice za ta način uporabe.
uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - pristojnost civilnega sodišča - stvarna pristojnost sodišča - vmesni ugotovitveni zahtevek - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - prejudicialnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka - medsebojna povezanost tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - skupna vrednost spornega predmeta
Utemeljitev nepristojnosti Okrožnega sodišča v X ter odločitev, da iz svoje pristojnosti izvzame točke I, II, IV in V zahtevka (ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb ter plačila zneskov in predlog za izdajo začasne odredbe), ne pa tudi odločanje o III. in VI. točki tožbenega zahtevka, torej o izbrisni tožbi, sta zmotni. Pritrditi je potrebno pritožbi, da sta tako pravna teorija kot sodna praksa zavzeli stališče, da vrednosti spornega predmeta za ugotovitveni zahtevek, ki je prejudicialen, ni treba posebej opredeliti ter, da je potrebno upoštevati okoliščino medsebojno povezanih zahtevkov. Upoštevaje vsebino tožbenih zahtevkov v obravnavani zadevi, je odločitev sodišča tudi neekonomična.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.
najemno razmerje po stanovanjskem zakonu - povrnitev neamortiziranih vlaganj - neizveden dokaz - predlaganje dokaza s strani ene stranke - ustni dogovori
Pritožbeno nesporno je tudi, da je ob prenehanju najemne pogodbe tožnik od toženca uveljavljal povrnitev neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanja (kot je razvidno iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), na podlagi česar je toženec aktiviral svoje strokovne službe za namen cenitve višine tožnikovih neamortiziranih vlaganj in na podlagi teh cenitev pripravil sporazum o povrnitvi vlaganj v višini 2.101,23 EUR (kot izhaja iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi navedenega je sodišče življenjsko sprejemljivo zaključilo, da verjame tožnikovi izpovedbi o obstoju ustnega soglasja glede vlaganj, saj toženec ne bi opravil cenitve neamortiziranih vlaganj, če ne bi bilo prej ustno dogovorjeno, da se neamortizirana vlaganja tožniku povrnejo.
Ni pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikove partnerke B. B. glede ugotavljanja obstoja soglasja za vlaganja. Kršitev pravice do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kamor spada tudi neizvedba predlaganih dokazov, lahko stranka uveljavlja samo, če je bila ta pravica kršena njej, ne pa njenemu nasprotniku.
DZ člen 197, 197/1. ZIZ člen 102, 102/1, 102/1-1, 102/5. ZPP člen 337, 337/1.
zahtevek za znižanje preživnine - pogoji za znižanje preživnine - pridobitne zmožnosti zavezanca - bistveno spremenjene okoliščine - potrebe preživninskega upravičenca - nedovoljene pritožbene novote
Res je, da je bil predlagatelj v vmesnem obdobju tudi precej časa brezposeln in so bile v tem času njegove pridobitne zmožnosti bistveno zmanjšane (na primer v času vložitve predloga za znižanje preživnine februarja 2023), vendar pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče o predlogu za znižanje preživnine ne odloča glede na okoliščine ob začetku postopka, temveč glede na okoliščine ob zaključku glavne obravnave. V predmetni zadevi pa ob zaključku glavne obravnave pridobitne zmožnosti nasprotnega udeleženca niso bile bistveno zmanjšane v primerjavi z letom 2019 (ko je bila nazadnje določena preživnina), zato pogojev za znižanje preživnine ni.
ničnost sklepa skupščine - ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov o povečanju osnovnega kapitala - sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki - izključitev prednostne pravice - morala - nezdružljivost z bistvom družbe - postopek v gospodarskih sporih - odločanje brez obravnave - izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave
Izjema od obligatornosti glavne obravnave je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani pravno relevantni dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje.
Nasprotovanje morali je ničnostni razlog le takrat, kadar je vsebina sklepa v nasprotju z moralo (4. alineja 390. člena ZGD-1). Presoja se vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ali namen in motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa.
Pojem "nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe" iz 3. alineje 390. člena ZGD-1 je pomensko odprt in precej nedoločen. Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljene kršitve, ki se nanašajo na kršitve korporacijskih pravic ene družbenice, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka ni obrazložila, višje sodišče pa ne vidi povezave med izključevanjem družbenice in bistvom družbe, saj družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075530
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 359.
pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - prepoved reformacije in peius
V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
ZST-1 člen 10. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1, 337, 337/1.
taksne oprostitve na podlagi zakona - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - posledica neplačila sodne takse - domneva umika tožbe - povrnitev stroškov v primeru umika tožbe - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - izpolnitev zahtevka med postopkom - nedovoljena pritožbena novota
Tožnik o tem, da mu je toženka terjatev plačala, sodišča prve stopnje sploh ni obvestil, zato navedenega ni moglo upoštevati oziroma ni moglo postopati po prvem odstavku 158. člena ZPP (tudi če bi bil umik pravočasen). To dejstvo je tožnik navedel šele v pritožbi, kar pa je glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Tožnik ne zatrjuje, še manj izkaže, da tega, da mu je toženka dolg poravnala, ni mogel navesti prej, to je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Gre za neupoštevno pritožbeno novoto. Ker tako izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti (vse) pravdne stroške. Mednje sodijo tudi stroški izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine. Da krije vsaka stranka svoje stroške, bi lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo le v primeru delnega uspeha v pravdi, za kar pa ne gre, če je postopek zaradi umika tožbe ustavljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00073432
DZ člen 262, 262/5.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - duševna motnja - zloraba psihoaktivnih snovi - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pravno relevantne pripombe na izvedensko mnenje - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena izpovedbe stranke
Izvedensko mnenje je treba dopolniti tedaj, ko imajo stranke na pisno mnenje pripombe in terjajo pojasnilo o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o strokovni pravilnosti in popolnosti mnenja. V predmetni zadevi je predlagatelj z vlogo z dne 24. 4. 2023, v kateri je podal pripombe na pisno izvedensko mnenje, predlagal, da izvedenec odgovori na vprašanje, ali je oškodovanka sposobna skrbeti zase in za svoje pravice in koristi tudi v obdobju, ko je pod vplivom prepovedanih drog ali alkohola in ali je v tem obdobju razsodna. Na to vprašanje pa je izvedenec že odgovoril v svojem pisnem izvedenskem mnenju pri odgovoru na tretje vprašanje (peta stran izvedenskega mnenja), ko je navedel, da ima nasprotna udeleženka obdobja, ko je nefunkcionalna, ko se nenavadno vede zaradi vpliva psihoaktivnih snovi, vendar pa so to zgolj prehodna stanja, in da ima nasprotna udeleženka obdobja, ko je povsem urejena in se lahko svobodno odloča. Odgovor je še dopolnil pri odgovoru na peto vprašanje, ko je navedel, da duševni motnji ne vplivata na njeno voljo, lahko jo zgolj okrnita ali zavreta za določeno obdobje, a jo ima zmeraj v svoji oblasti. To pomeni, da je izvedenec na to vprašanje že odgovoril, zato izvedenskega mnenja v tej smeri ni treba dopolnjevati.
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska - tožba dobavitelja zoper etažnega lastnika - plačilo komunalnih storitev - izpolnitev upravniku večstanovanjske hiše - postopek v sporu majhne vrednosti - laična pritožba - delni umik tožbe - delno plačilo dolga
Etažni lastnik je tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba, od katere lahko tožnik (komunalno podjetje) terja plačilo v sodnem postopku. To velja ne glede na morebitna plačila toženca upravniku. Z odstopom terjatve dobavitelju upravnik zgolj izgubi upravičenje, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Dejstvo, da je toženec svoj dolg delno že poravnal neposredno tožniku (oziroma ga bo v celoti poravnal na podlagi te pravnomočne sodbe), bo lahko uveljavljal v postopku, ki ga zoper njega vodi upravnik.
Po določbi prvega odstavka 51.a člena ZPP je v konkretnem potrošniškem sporu pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima potrošnik stalno ali začasno prebivališče (izbirna krajevna pristojnost).
DZ člen 141. ZNP-1 člen 108. ZPP člen 347, 347/2, 347/4.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedba dokaza z izvedencem - postopek s pritožbo - ponovitev že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje
Način izvrševanja skupnega starševstva je glede na mnenje CSD po presoji pritožbenega sodišča v osnovi tudi primeren in deklicama v korist. To je, da deklici živita pri materi, z očetom pa preživljata manj časa, in ne, da se v vzgoji in varstvu starša tedensko izmenjujeta. Pri oceni koristi otroka ima pomembno težo tudi kontinuiran sistem varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo in ocenilo, da ni nobenega utemeljenega razloga, da se skupno starševstvo ne bi izvajalo v polnejši meri, ne le tako, da sta dekleti pri očetu zgolj vsak drugi vikend ter določen čas med prostimi dnevi (počitnice, prazniki). Kot primerneje pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta dekleti pri očetu več časa, in sicer tudi med tednom.
DZ člen 242, 268. ZD člen 131, 131/1, 131/2, 192, 192/2. ZPP člen 82. ZZZDR člen 182, 182/2, 211.
začasni skrbnik zapuščine - pravna oseba - občina - razlogi za odklonitev
Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.
predlog za izločitev izvedenca - pravočasen predlog - uveljavljanje razloga za izločitev - seznanitev z dejstvi - izločitveni razlog - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje - vsebinska odločitev - odločitev po uradni dolžnosti
V 247. členu ZPP je res urejena le pravica strank zahtevati izločitev izvedenca, vendar pa to ne pomeni, da sodišče, če je s strani izvedenca opozorjeno na katerega od razlogov za izločitev, ne bi moglo samo za delo imenovati drugega izvedenca. To mu omogočata 246. in četrti odstavek 244. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja z delom pravne teorije, da ti dve določbi dajeta podlago tudi za izločitev izvedenca po uradni dolžnosti oziroma na predlog samega izvedenca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072793
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8. OZ člen 3, 86. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - nična pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - načelo dobre vere in poštenja - novejša sodna praksa
Pri odločitvi je bilo treba upoštevati upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širšo varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno ravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank.
Zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje o pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta prvi tožnik in druga tožnica kot potrošnika utemeljeno pričakovala, tako, da se dejansko stanje prilega tudi pravni normi tretje alineje 24. člena ZVPot. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.
zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
V konkretnem primeru so podani pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve.
Posameznik v posledici duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, huje ogroža svoje ali tuje zdravje ali življenje oz. povzroča hudo škodo, vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
odlog plačila sodne takse - zavrnitev predloga za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - nova zakonska ureditev - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - prihranki prosilca
Pritožnik pravilno opozarja na ZZUOPD, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da se ne glede na 17. člen ZUPJS ter 27. in 31. člen ZSVarPre za potrebe ugotavljanja materialnega položaja vlagatelja vloge za denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek in oseb, ki se upoštevajo poleg vlagatelja, v skladu z ZUPJS in ZSVarPre, vložene v obdobju od 1. oktobra 2022 do 28. februarja 2023, ne upošteva premoženje, razen prihrankov in vrednostnih papirjev. A vendar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo ravno, da pritožnik in njegova družina razpolagajo s prihranki, ki pa se tudi upoštevaje določbe ZZUOPD upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja taksnega zavezanca.