CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00073642
URS člen 33, 39, 42, 70a, 72. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 67, 67/2. ZUreP-2 člen 211. ZPP člen 285.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - nasprotovanje gradnji - pravica do zasebne lastnine - pravica do zbiranja in združevanja - pravica do svobode izražanja - pravica do pitne vode - pravica do zdravega življenjskega okolja - dokazno breme - materialno procesno vodstvo in njegove meje
Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov.
Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upoštevajoč omejene pravne možnosti posameznika, ki ni sodeloval v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, po pravnomočnosti le-tega, je treba toženčeva ravnanja ob protestnih akcijah (20. 9. 2018, 26. 9. 2018 in 23. 9. 2019) obravnavati kot izraz njegovih ustavnih pravic (pravice do zasebne lastnine - 33. člen URS, pravice do zbiranja in združevanja - 42. člen URS, svobode izražanja - 39. člen URS ter pravic do zdravega življenjskega okolja in do pitne vode - 70.a in 72. člen URS). Tožencu ni mogoče očitati, da je prekoračil (zlorabil) abstraktni namen omenjenih ustavnih pravic, niti, da je bilo izvrševanje pravic nesorazmerno na škodo pravic tožnice. Takšno presojo je mogoče opreti tudi na (v pritožbi neizpodbijano) dokazno oceno, da toženec ob oviranju gradnje nikoli ni bil nasilen. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno tezo, da je že sama fizična blokada, ne glede na konkretne okoliščine, vedno nasilje. Toženec je jasno in odločno izražal svoja utemeljena stališča, česar ne glede na cilj, ki ga je ob tem poskušal doseči (preprečiti gradnjo), ni mogoče označiti za nasilje. Tudi pritožbeno sodišče torej toženčevih ravnanj ne prepoznava kot protipravnih.
Po oceni pritožbenega sodišča je jasna in pravilna tudi sporočilnost izpodbijane sodbe: škodljiva javnemu interesu je lahko pasivna (nekritična) družba, ne angažirani posameznik, ki uspe glede (za družbo) izjemno pomembnega vprašanja mobilizirati (zainteresirati) splošno in strokovno javnost, ter s tem investitorja prisiliti v odprto razpravo, oziroma soočenje z drugačnimi mnenji. Kaznovanje takšnega posameznika z odškodninsko sankcijo bi bilo lahko nevaren precedens, ki bi ogrozil dialog med civilno družbo in predstavniki kapitala o pomembnih skupnih vrednotah (kot je zdravo življenjsko okolje oziroma pitna voda).
ZFPPIPP člen 298, 298/2, 298/2-2, 371, 371/2, 371/5. SPZ člen 6, 16, 16/1, 54, 140, 140/1.
razdelitev posebne razdelitvene mase - ugovor zoper načrt razdelitve - ločitvena pravica - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - neposestna zastavna pravica - sestavina - prirast - prednostno načelo - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice
Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic, ter upnica, ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. S priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno.
Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je dosledno, da ko takšna povezanost preneha, in to trajno in nepovratno, ni več razloga za prepričanje o določenih delih kot sestavinah neke celote. Pač pa je treba dodatno precizirati časovno komponento, ki je v zadevah, kot je ta, pravno pomembna. Odločilni moment, v katerem mora obstajati funkcionalna povezanost delov in celote, narekuje drugi odstavek 371. člena ZFPPIPP. Važno je torej, kakšno vsebino (obseg in razmerje) v poštev prihajajočih ločitvenih pravic je začrtala ob izdaji sklepa o preizkusu ločitvenih pravic (ne)obstoječa funkcionalna povezanost spornih stvari (v tej zadevi: spornih premičnin in bioplinarne).
avtorskopravno varstvo - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - model - individualnost avtorskega dela
Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.
pogodba o poslovnem sodelovanju - obligacija prizadevanja - pogodbena kazen - načelo vestnosti in poštenja
Ker je pravočasno kontaktiranje uporabnikov po tožničini lastnih trditvah zanjo bistvenega pomena, je ona tista, ki bi morala poskrbeti bodisi za zadostno število svojih sopogodbenikov bodisi se kako drugače izogibati ravnanj, ki so nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov. Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja namreč od udeležencev obligacijskih razmerij terja, da si ne le pri sklepanju, pač pa tudi pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni.
postopek prisilne poravnave - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - nagrada upravitelja - začetni predujem - manjkajoči predujem - sklep o začetku postopka prisilne poravnave - pridobljene pravice - procesna legitimacija - singularno pravno nasledstvo - pravica do pritožbe
Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika
Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos. Zaradi navedenega je utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da pritožnika ne morejo več bremeniti stroški postopka.
Predlagatelj postopka prisilne poravnave je oseba, ki je vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Skladno s 139. členom ZFPPIPP je predlagatelj postopka lahko zgolj dolžnik in osebno odgovorni družbenik, oziroma skladno z 221.j členom ZFPPIPP še upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. V obravnavanem primeru je tako predlagatelj lahko zgolj upnik, ki ima dovolj visoko terjatev. Kot pravilno opozarja, pritožnik ni (več) tak subjekt, zato se ne more več "šteti" za predlagatelja postopka, saj je to s prenosom terjatve postal novi upnik A. d.o.o., ki je vstopil v celoten procesni položaj pritožnika z vsemi pravicami in obveznostmi. Od dne (21.7.2022) ko je A. d.o.o. obvestil upravitelja o prevzemu terjatve in od prenosa dalje je upnik (in predlagatelj) tega postopka prisilne poravnave. nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, da se novemu upniku naloži plačilo predujma, saj točno tak položaj ureja 57. člen ZFPPIPP.
Trditev pritožnika, da Ustava RS vsakemu omoogča pravico do pravnega sredstva, ni utemeljena.
ZKP ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje in zgolj v primeru, ki so navedeni v 398. členu ZKP.
ZST-1 člen 10. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1, 337, 337/1.
taksne oprostitve na podlagi zakona - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - posledica neplačila sodne takse - domneva umika tožbe - povrnitev stroškov v primeru umika tožbe - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - izpolnitev zahtevka med postopkom - nedovoljena pritožbena novota
Tožnik o tem, da mu je toženka terjatev plačala, sodišča prve stopnje sploh ni obvestil, zato navedenega ni moglo upoštevati oziroma ni moglo postopati po prvem odstavku 158. člena ZPP (tudi če bi bil umik pravočasen). To dejstvo je tožnik navedel šele v pritožbi, kar pa je glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Tožnik ne zatrjuje, še manj izkaže, da tega, da mu je toženka dolg poravnala, ni mogel navesti prej, to je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Gre za neupoštevno pritožbeno novoto. Ker tako izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti (vse) pravdne stroške. Mednje sodijo tudi stroški izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine. Da krije vsaka stranka svoje stroške, bi lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo le v primeru delnega uspeha v pravdi, za kar pa ne gre, če je postopek zaradi umika tožbe ustavljen.
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
URS člen 33. ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3. OZ člen 5. ZPP člen 337, 337/1.
pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - namen osebnega stečaja in odpusta obveznosti - namen odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - lahkomiselno ravnanje - igre na srečo - pravna dobrota - načelo vestnosti in poštenja - zasvojenost - dokazni predlog v pritožbi - prepozen predlog za postavitev izvedenca
V pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej neprimeren subjektivni odnos dolžnika do prevzemanja obveznosti. Samo vestni in pošteni dolžniki so namreč upravičeni do pravne dobrote odpusta obveznosti.
Sodišče prve stopnje je neprimeren odnos dolžnice do pretirane porabe pravilno prepoznalo v njenem zapravljanju denarja v igrah na srečo. Ugotovilo je, da dolžnica ni ravnala vestno in pošteno že s tem, ko je najela večje število kreditov pri pravnih in fizičnih osebah ter večkratno koristila izredne limite, ker je bilo to nesorazmerno z njenim premoženjskim položajem, hkrati pa je pridobljeni denar lahkomiselno, nenamensko in neodplačno zapravljala v igrah na srečo, namesto, da bi ga namenila za poplačilo obveznosti do upnikov in kritje življenjskih stroškov, saj njen prihodek iz redne zaposlitve za to ni zadoščal.
najemno razmerje po stanovanjskem zakonu - povrnitev neamortiziranih vlaganj - neizveden dokaz - predlaganje dokaza s strani ene stranke - ustni dogovori
Pritožbeno nesporno je tudi, da je ob prenehanju najemne pogodbe tožnik od toženca uveljavljal povrnitev neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanja (kot je razvidno iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), na podlagi česar je toženec aktiviral svoje strokovne službe za namen cenitve višine tožnikovih neamortiziranih vlaganj in na podlagi teh cenitev pripravil sporazum o povrnitvi vlaganj v višini 2.101,23 EUR (kot izhaja iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi navedenega je sodišče življenjsko sprejemljivo zaključilo, da verjame tožnikovi izpovedbi o obstoju ustnega soglasja glede vlaganj, saj toženec ne bi opravil cenitve neamortiziranih vlaganj, če ne bi bilo prej ustno dogovorjeno, da se neamortizirana vlaganja tožniku povrnejo.
Ni pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikove partnerke B. B. glede ugotavljanja obstoja soglasja za vlaganja. Kršitev pravice do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kamor spada tudi neizvedba predlaganih dokazov, lahko stranka uveljavlja samo, če je bila ta pravica kršena njej, ne pa njenemu nasprotniku.
DZ člen 197, 197/1. ZIZ člen 102, 102/1, 102/1-1, 102/5. ZPP člen 337, 337/1.
zahtevek za znižanje preživnine - pogoji za znižanje preživnine - pridobitne zmožnosti zavezanca - bistveno spremenjene okoliščine - potrebe preživninskega upravičenca - nedovoljene pritožbene novote
Res je, da je bil predlagatelj v vmesnem obdobju tudi precej časa brezposeln in so bile v tem času njegove pridobitne zmožnosti bistveno zmanjšane (na primer v času vložitve predloga za znižanje preživnine februarja 2023), vendar pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče o predlogu za znižanje preživnine ne odloča glede na okoliščine ob začetku postopka, temveč glede na okoliščine ob zaključku glavne obravnave. V predmetni zadevi pa ob zaključku glavne obravnave pridobitne zmožnosti nasprotnega udeleženca niso bile bistveno zmanjšane v primerjavi z letom 2019 (ko je bila nazadnje določena preživnina), zato pogojev za znižanje preživnine ni.
ZFPPIPP člen 57, 63, 200, 200/4. ZGD-1 člen 527, 528, 528/1.
sklep o preizkusu terjatev - prisilna poravnava - procesna legitimacija - povezane družbe - družba v večinski lasti - družba z večinskim deležem - poslovodenje družb - pravica upnika do prerekanja terjatev - ugovor o prerekanju terjatve
Za povezane družbe se med drugim štejejo tudi pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskih deležem (527. člena ZGD-1)). Če večina deležev samostojne družbe pripada drugi družbi ali če drugi družbi pripada večina glasovalnih pravic (večinski delež), se ta družba šteje za družbo v večinski lasti, druga družba pa je družba z večinskim deležem (prvi odstavek 528. člena ZGD-1). Glede na zakonske določbe na to ne vpliva možnost vplivanja na poslovodenje družbe.
V skladu s 63. členom ZFPPIPP ima vsak upnik, ki ima za to procesno legitimacijo, določeno v 57. členu ZFPPIPP, pravico vložiti ugovor o prerekanju terjatev. Pri tem ni pomembno, ali ima sicer v postopku prisilne poravnave tudi glasovalno pravico.
ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 39/1, 71. URS člen 19, 19/1, 35, 51.
duševno zdravje - sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - čas zdravljenja - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - resno ogrožanje drugih - heteroagresivnost - bipolarna afektivna motnja - duševna bolezen - nujnost posega - psihiatrična bolnišnica - ustavna pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika - prisotnost pri sprejemanju dokazov - izvajanje dokazov
Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Za izrek tega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
Zadržano osebo se lahko odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (71. člen ZDZdr).
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 360, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - nadomestilo za uporabo avdiovizualnega dela - neupravičena pridobitev - zastaranje zahtevka - zadržanje zastaranja - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
končni sklep o pravdnih stroških - višina stroškov - osnova za odmero stroškov - vrednost spora - sprememba odvetniške tarife
Po tretjem odstavku 12. člena OT je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spremenila vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižja za več kot 10 %.
ZDR-1 člen 29, 29/1, 129, 129/1, 161, 161/1, 161/2, 164. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 65. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
dodatek za delovno dobo - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO
VSL00072145
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - plačilo nadomestila - neupravičena obogatitev - zadržanje zastaranja - začetek teka zastaranja - epidemija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve.
Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del.
Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval.
Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”
DZ člen 138, 138/3, 139, 166. ZSDP-1 člen 73, 73/2. ZNP-1 člen 55, 55/2.
izvajanje starševske skrbi - vzgoja in varstvo otrok po razvezi zakonske zveze - skupno varstvo in vzgoja otroka - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev stikov med počitnicami - telefonski stiki z otrokom - izročitev osebnih dokumentov - vključitev otroka v vrtec - kritje otrokovih potreb - preživninska obveznost staršev - porazdelitev preživninskega bremena - postopek končan na prvi stopnji - izdaja začasne odredbe po koncu postopka - nadomestitev soglasja starša - soglasje starša za izdajo potnega lista - povrnitev stroškov pritožbenega postopka
Starša ostajata skupaj zavezana za kritje otrokovih potreb in je zato pri ureditvi te obveznosti prvenstveno treba upoštevati dogovor staršev, sodna odločba pa ga nadomešča le toliko, kolikor je treba, da se preživljanje otrok dejansko redno zagotavlja.
ZIZ člen 272. ZVKSES člen 4, 4/3, 4/4, 4/7, 16, 16/2, 16/3.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - vezanost na pravno podlago, ki jo navede stranka - verjeten obstoj terjatve
Rok za izročitev nepremičnine je obvezna sestavina pogodbe, pridobitev uporabnega dovoljenja pa je eno od dejanj, ki po kogentni zakonski določbi sestavljajo izročitev (tretji odstavek 16. člena v zvezi s tretjim, četrtim in sedmim odstavkom 4. člena ZVKSES). Ker pridobitev uporabnega dovoljenja sodi v toženkino sfero, določitev te okoliščine kot pogoj za izročitev učinkuje enako kot opustitev določitve roka izpolnitve toženkine obveznosti in posledično kot izključitev odgovornosti za zamudo, ki je po drugem odstavku 16. člena ZVKSES prepovedana.
Ker je verjetno izkazana ničnost zaradi kršitve kogentnih določb ZVKSES, za odločitev ni pomembno, ali je sporna pogodbena določba nična tudi na podlagi ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.