Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo.
Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju delal na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem in je toženka dolžna vsem delavcem, tudi tožniku, plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
Odločilna je pravna narava informativnega izračuna oziroma sporočila o predvidenem datumu upokojitve. Informativni izračun zaradi svoje informativne narave nima nobenih pravnih posledic ne za tožečo stranko, ne za toženo stranko. Gre za obvestilo, ki ima zgolj informativno naravo, ne pa za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v dopisu posebej opozorjena, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je zgolj informativne narave, zato je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine.
Tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj v okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oziroma od potrebne skrbnosti. Tožnici je glede na njeno zaprosilo posredoval pisno informacijo, da bo predvidoma 7. 8. 2022 izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob posredovanju te informacije je upošteval dejansko stanje, kakršno je bilo v času podaje predhodne pisne informacije.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
spor o pristojnosti - pristojnost v sporih o nepremičninah - spor iz najemnega razmerja - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - izključna krajevna pristojnost
Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (prvi odstavek 57. člena ZPP).
blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
odvzem predmetov - odvzem osebnega vozila - uničenje - prekluzija navajanja novih dejstev
Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.
Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072407
SPZ člen 31. ZIZ člen 229, 229/1. ZPP člen 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14.
posest - motenje posesti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - posestno varstvo - samopomoč - ugovor dovoljene samopomoči - viciozna posest - sodno varstvo posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - ponovno motenje posesti - izvršilni naslov, izdan v postopku zaradi motenja posesti - izpolnitev obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu
Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.
Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.
Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29, 29/1, 29/1-3. ZKP člen 18, 18/2, 83. ZST-1 člen 3, 3/6, 5, 5/1, 5/1-7.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - izjava oškodovanca - dokazno sredstvo - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do poštenega sojenja - smrt oškodovanca
Zagovornik ne upošteva, da glede na določilo drugega odstavka 18. člena ZKP ter določbo 83. člena ZKP, predmet izločitve niso katerekoli listine in dokazi, temveč tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Iz tega razloga zagovorniku obdolženega v trditvi, da iz razloga, ker ovaditelja v postopku ne bo mogoče zaslišati, kazenska ovadba predstavlja nedovoljen dokaz in je kazensko ovadbo potrebno izločiti iz spisa, ne gre slediti. Kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, temveč obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z ovadbo tako ni mogoče dokazovati dejstev, ki so navedena v kazenski ovadbi, temveč je ta dejstva šele potrebno dokazovati. Okoliščina, da je oškodovani, ki je opravljal prepoznavo v predkazenskem postopku, umrl, nima nobenega vpliva na zakonitost prepoznave, temveč bo imela ustrezen vpliv zgolj na dokazno vrednost prepoznave, v zvezi s katero ni mogoče zaslišati osebe, ki je prepoznavo opravljala, dokazna vrednost obravnavane prepoznave pa bo predmet presoje sodišča prve stopnje v nadaljevanju postopka
umik tožbe - ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - izpolnitev zahtevka - vrnitev stvari - retencijska pravica
Ker prvi odstavek 262. člena OZ določa, da upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, pridržna (retencijska) pravica toženke v obravnavanem primeru že iz tega razloga ni mogla nastati.
Glede na to, da toženka pridržne pravice na spornem tovornem vozilu ni imela, se pritožbeno sodišče ni moralo še posebej ukvarjati s tem, kako bi ta okoliščina vplivala na vprašanje povoda za tožbo v smislu 157. člena ZPP oziroma na naravo izpolnitve tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00072784
OZ člen 433, 433/1. ZPP člen 253, 253/1.
pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - neodplačnost - odgovornost prevzemnika - solidarna odgovornost - omejitev odgovornosti - gospodarska celota - nadaljevanje opravljanja dejavnosti - prenos delavcev - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - zaslišanje izvedenca - pisna dopolnitev - pisno dopolnilno mnenje - strokovna vprašanja - izvedenec kot sodnikov pomočnik - metodologija
Pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 433. člena OZ so torej: prenos premoženjske celote ali njenega posameznega dela, pogodbeni prenos, povezava med prenesenim premoženjem in dolgom prenosnika. Pogoj, da gre za neodplačen prenos premoženjske celote ali njenega dela, v 433. členu OZ ni izrecno omenjen, vendar bi bilo po namenu in učinkih veljavnost določbe smiselno omejiti samo na takšne prenose. Odgovornost je omejena do vrednosti aktiv prenesene premoženjske celote.
Pri obravnavanju tožbe na podlagi 433. člena OZ je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo preneseno s prenosnika premoženja na prejemnika premoženja, ter presoditi, ali to predstavlja premoženjsko celoto ali posamezen njen del. Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, je podana solidarna odgovornost prejemnika premoženjske celote oziroma njenega dela za dolgove, ki se nanašajo na to premoženjsko celoto oziroma njen del. V nadaljevanju je treba ugotoviti vrednost aktiv prenesene premoženjske celote, saj je odgovornost prejemnika premoženja omejena do te višine. Vrednost prenesenega premoženja ne vpliva na presojo, ali je prišlo do prenosa premoženjske celote ali njenega dela in je zato podana solidarna odgovornost prejemnika za dolgove prenosnika, ampak je pomembna v okviru ugotavljanja omejitve prejemnikove odgovornosti po višini.
Pojem premoženjske celote ali njenega posameznega dela se ne more nanašati na prenose posameznih individualnih stvari, ampak mora premoženjska celota pomeniti določeno smiselno in zaokroženo gospodarsko celoto, ki zajema skupek premoženjskih upravičenj, med katerimi je določena povezava.
Ni potrebno, da prejemnik prevzame celotno premoženjsko celoto, ampak zadošča, da prejemnik prevzame del premoženjske celote, kar izhaja že iz samega besedila prvega odstavka 433. člena OZ. Bistveno pa je, da tudi ta del premoženjske celote sam po sebi predstavlja zaokroženo gospodarsko celoto, ki prejemniku omogoča nadaljevanje opravljanja dejavnosti prenosnika. Dejstva, da je tožena stranka s prehrano dosegala bistveno manjši obseg poslovanja kot družba A., d. o. o., da je prevzela le enega od šest zaposlenih, da je bila baza kupcev prenesena le delno, da niso bile prevzete vse zaloge, in druga dejstva, ki kažejo na to, da ni bila prevzeta celotna premoženjska celota ampak le posamezen njen del, niso odločilna za presojo izpolnjenosti pogojev iz 433. člena OZ.
Kadar stranka poda pripombe na pisno izvedensko mnenje in od izvedenca zahteva dodatna pojasnila, mora sodišče glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali so pripombe strank tako tehtne in obsežne, da terjajo pisno dopolnitev mnenja, ali pa bo izvedenec lahko nanje odgovoril ustno na naroku. Pisna dopolnitev je potrebna zlasti v primerih, kadar mora izvedenec opraviti kake dodatne izračune, analize ipd., česar ni mogoče opraviti na naroku.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven, kar pa spada v obrazložitev sodbe.
Premoženjskopravni zahtevek je sodišče prve stopnje obdolžencema naložilo v plačilo v posledici izreka obsodilne sodbe ter ugotovitve, da sta slednja s kaznivim dejanjem goljufije v sostorilstvu pridobila 2.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00072415
OZ člen 131.
teorija adekvatne vzročnosti - teorija jajčne lupine - pravnorelevantna vzročna zveza
Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepreddvidljive ozioroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v o liki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodni m dogodkom (t.i. doktrina egg shell skull).
stečajni postopek nad pravno osebo - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - nezavezujoče zbiranje ponudb - zakonita predkupna pravica - prodajna cena - veljavnost prodajne pogodbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - izbira najugodnejšega ponudnika - zavrnitev soglasja - najboljši pogoji za poplačilo upnikov
Če je ocenjena vrednost premoženja, ki je predmet prodaje, enaka ali večja od 100.000 eurov (tudi če je prodajna cena nižja), je za začetek učinkovanja pogodbe potrebno soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe (prvi odstavek v zvezi s šestim odstavkom 341. člena ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju mora sodišče presoditi, (1) ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji in (2) ali je vsebina prodajne pogodbe v skladu s kogentnimi pravili, določenimi v 337. do 343. členu ZFPPIPP (sedmi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), sodišče ne presoja le tega, ali je upravitelj opravil izbiro kupca na način, določen s sklepom o prodaji (torej na podlagi izvedene javne dražbe, zavezujočega zbiranja ponudb oziroma neposrednih pogajanj). Presoditi mora tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe, določenimi v 334. in 335. členu ZFPPIPP).
Če sodišče z dodatnim sklepom o prodaji odloči, da se opravi nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi neposrednih pogajanj, s tem sklepom ne določi izhodiščne cene, temveč o ceni (doseženi pri pogajanjih) odloči s sklepom o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe.
V stečajnem postopku je sodišče prve stopnje dolžno paziti na zakonitost izvedbe postopka prodaje, med drugim tudi na to, ali so bili v postopku prodaje predkupni upravičenci pravilno pozvani k uveljavitvi predkupne pravice. V primeru ugotovljenih nepravilnosti je dolžno izdajo soglasja zavrniti.
ZFPPIPP člen 300, 300/4, 301, 301/2, 301/7, 383, 383/2, 383/2-3. Zakon o dopolnitvi zakona o pravdnem postopku (1980) člen 208.
začetek postopka osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja nad toženo stranko - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prenehanje razloga za prekinitev - končanje postopka osebnega stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - neprijava terjatve v stečajnem postopku - neprijava terjatve v postopku osebnega stečaja
Razlog za prekinitev predhodno začetega pravdnega postopka preneha bodisi z objavo sklepa o preizkusu terjatev, če je bila predmet tega preizkusa tudi upnikova (tožnikova) terjatev; bodisi s končanjem postopka osebnega stečaja, če upnik (tožnik) svoje terjatve v tem postopku ni prijavil.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - vmesna sodba - dokaz z izvedencem - pisno izvedensko mnenje - odgovor izvedenca na pripombe strank - predlog za zaslišanje izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - opustitev zaslišanja izvedenca - delni odvzem poslovne sposobnosti
Izvedenec kot pomočnik sodišča (sam) ne ugotavlja dejstev (in se ga zato glede njih ne sooča s strankami ali pričami), ampak odgovarja na strokovna vprašanja, za razjasnitev katerih sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi toženec s konkretizacijo predloga za zaslišanje izgubil element presenečenja in razkril svojo pravdno taktiko. Ravno od določne opredelitve predmeta zaslišanja (torej tega, kaj je za toženca še sporno, v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ter kaj bi moral izvedenec (še) ustno pojasniti) je odvisna odločitev o potrebi po njegovem zaslišanju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa toženec (dodatnih) relevantnih pripomb oziroma vprašanj ni postavil. Njegovi očitki kažejo na nestrinjanje z vsebino in zaključki izvedenskega mnenja ter njegovo oceno, kar je predmet sodne presoje. Neizvedba zaslišanja izvedenca v konkretnem primeru torej ne predstavlja očitanih postopkovnih kršitev.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072462
ZIZ člen 273. DZ člen 239, 239/2, 264.
vrste začasnih odredb - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasna določitev stikov - svojci - namen skrbništva - dolžnosti skrbnika - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Zmotno je stališče pritožbe, da določba 273. člena ZIZ omogoča izdajo kakršnekoli začasne odredbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je začasno odredbo mogoče izdati, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Ker ne DZ ne ZNP-1 nimata določb, ki bi sodišče pooblaščale, da v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo odloča o stikih s svojci, jih tudi z začasno odredbo ni mogoče urediti.
Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, in s prizadevanjem za zdravljenje ter usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ). Skrb za varstvo osebnosti varovanca je pravni standard, ki ga je treba zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera.