CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072407
SPZ člen 31. ZIZ člen 229, 229/1. ZPP člen 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14.
posest - motenje posesti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - posestno varstvo - samopomoč - ugovor dovoljene samopomoči - viciozna posest - sodno varstvo posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - ponovno motenje posesti - izvršilni naslov, izdan v postopku zaradi motenja posesti - izpolnitev obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu
Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.
Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.
Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.
JAVNA NAROČILA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI
VSL00075699
ZJN-3 člen 27, 27/1, 27/1-8, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-5. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 31, 31/1, 32, 32/2. ZPVPJN člen 20.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - izjeme - skrajna sila - dejanska zmota - zahtevek za revizijo - predlog Državni revizijski komisiji - Državna revizijska komisija
Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče.
Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.
Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
prodajna pogodba - uveljavljanje napak - pravne napake - rok za uveljavljanje napak - dokazi in dokazovanje
Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.
OZ-UPB1 člen 619. ZPP člen 154, 155, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 365, 365/1-3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - dodatna dela - trditvena podlaga - relevantno dejansko stanje - razpravno načelo - potrebni pravdni stroški
Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbene graje, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe (619. člen OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
odvzem predmetov - odvzem osebnega vozila - uničenje - prekluzija navajanja novih dejstev
Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.
Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072462
ZIZ člen 273. DZ člen 239, 239/2, 264.
vrste začasnih odredb - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasna določitev stikov - svojci - namen skrbništva - dolžnosti skrbnika - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Zmotno je stališče pritožbe, da določba 273. člena ZIZ omogoča izdajo kakršnekoli začasne odredbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je začasno odredbo mogoče izdati, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Ker ne DZ ne ZNP-1 nimata določb, ki bi sodišče pooblaščale, da v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo odloča o stikih s svojci, jih tudi z začasno odredbo ni mogoče urediti.
Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, in s prizadevanjem za zdravljenje ter usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ). Skrb za varstvo osebnosti varovanca je pravni standard, ki ga je treba zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera.
spor o pristojnosti - spori iz pristojnosti okrajnega sodišča - vsebina tožbenega zahtevka - nesklepčna tožba - vrednost spornega predmeta - mejnik - časovna omejitev - časovna komponenta - dejanska in pravna podlaga zahtevka
Če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti (prvi odstavek 24. člena ZPP). Po stališču sodne prakse, s katerim se višje sodišče strinja, je treba glede časovnega mejnika, do katerega lahko sodišče sproži spor o pristojnosti, izhajati iz splošnih procesnih pravil, ki določajo, do kdaj se lahko sodišče izreče za stvarno nepristojno (drugi odstavek 19. člena ZPP). Namen te časovne omejitve je v pospešitvi postopka (rešitev procesnih vprašanj v zgodnji fazi postopka). V skladu s tem je možno sprožiti spor o pristojnosti v istem časovnem okviru, kot velja za izdajo sklepa o nepristojnosti po uradni dolžnosti, kar je (najpozneje) ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 19. člena ZPP), torej le do vročitve tožbe toženi stranki.
Predlog Okrajnega sodišča v Ljubljani za odločitev v sporu o pristojnosti je bil vložen po vročitvi tožbe tožencem, zato je prepozen.
stečajni postopek nad pravno osebo - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - nezavezujoče zbiranje ponudb - zakonita predkupna pravica - prodajna cena - veljavnost prodajne pogodbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - izbira najugodnejšega ponudnika - zavrnitev soglasja - najboljši pogoji za poplačilo upnikov
Če je ocenjena vrednost premoženja, ki je predmet prodaje, enaka ali večja od 100.000 eurov (tudi če je prodajna cena nižja), je za začetek učinkovanja pogodbe potrebno soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe (prvi odstavek v zvezi s šestim odstavkom 341. člena ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju mora sodišče presoditi, (1) ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji in (2) ali je vsebina prodajne pogodbe v skladu s kogentnimi pravili, določenimi v 337. do 343. členu ZFPPIPP (sedmi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), sodišče ne presoja le tega, ali je upravitelj opravil izbiro kupca na način, določen s sklepom o prodaji (torej na podlagi izvedene javne dražbe, zavezujočega zbiranja ponudb oziroma neposrednih pogajanj). Presoditi mora tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe, določenimi v 334. in 335. členu ZFPPIPP).
Če sodišče z dodatnim sklepom o prodaji odloči, da se opravi nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi neposrednih pogajanj, s tem sklepom ne določi izhodiščne cene, temveč o ceni (doseženi pri pogajanjih) odloči s sklepom o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe.
V stečajnem postopku je sodišče prve stopnje dolžno paziti na zakonitost izvedbe postopka prodaje, med drugim tudi na to, ali so bili v postopku prodaje predkupni upravičenci pravilno pozvani k uveljavitvi predkupne pravice. V primeru ugotovljenih nepravilnosti je dolžno izdajo soglasja zavrniti.
ZST-1 člen 12, 12/2-4, 13, 13/3, 13/4. ZDavP-2 člen 37, 37/3. ZPP člen 7, 12.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - resnični podatki - sobodajalec - fizična oseba - transakcijski račun - tujina - obdavčljiv dohodek - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev - zavrnitev predloga
V primeru, ko stranka v svojem predlogu za taksno oprostitev ne navede resničnih oziroma popolnih podatkov, je potrebno ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1 njen predlog zavrniti.
Sodišče podatkov o bančnih računih, ki jih ima stranka odprte v tujini, ne more pridobiti, če teh podatkov ne razkrije stranka sama.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1.
pravica do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - pravica do varstva duševne integritete - sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - psihiatrično izvedensko mnenje - ogrožanje lastnega zdravja
Brez nadaljevanja zdravljenja (manična faza traja vsaj tri ali štiri tedne), brez ustrezne terapije in brez doseganja vsaj delne remisije, bi se bolezen še naprej hudo poglabljala in kronificirala, kar ima za posledico bistveno slabšo prognozo in invalidiziranje osebe.
Milejše oblike zdravljenja v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, ker udeleženka do svojega stanja nima popolnega uvida, kar je bolezensko pogojeno in ni odraz njene prave in resnične volje. Pritožbena trditev, da ni strahu, da bi v domačem okolju terapijo samovoljno opustila, ni prepričljiva, saj udeleženka na zadnje tri preglede k lečeči psihiatrinji ni prišla, poleg tega pa je njen oče (najbližja oseba) povedal, da se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, ker je nehala jemati zdravila in da je njena največja težava, ker si ne prizna, da je bolna. Tudi po ugotovitvah izvedenke zagotavljanje udeleženke, da se zaveda potrebe po zdravljenju, ni pristno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00072784
OZ člen 433, 433/1. ZPP člen 253, 253/1.
pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - neodplačnost - odgovornost prevzemnika - solidarna odgovornost - omejitev odgovornosti - gospodarska celota - nadaljevanje opravljanja dejavnosti - prenos delavcev - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - zaslišanje izvedenca - pisna dopolnitev - pisno dopolnilno mnenje - strokovna vprašanja - izvedenec kot sodnikov pomočnik - metodologija
Pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 433. člena OZ so torej: prenos premoženjske celote ali njenega posameznega dela, pogodbeni prenos, povezava med prenesenim premoženjem in dolgom prenosnika. Pogoj, da gre za neodplačen prenos premoženjske celote ali njenega dela, v 433. členu OZ ni izrecno omenjen, vendar bi bilo po namenu in učinkih veljavnost določbe smiselno omejiti samo na takšne prenose. Odgovornost je omejena do vrednosti aktiv prenesene premoženjske celote.
Pri obravnavanju tožbe na podlagi 433. člena OZ je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo preneseno s prenosnika premoženja na prejemnika premoženja, ter presoditi, ali to predstavlja premoženjsko celoto ali posamezen njen del. Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, je podana solidarna odgovornost prejemnika premoženjske celote oziroma njenega dela za dolgove, ki se nanašajo na to premoženjsko celoto oziroma njen del. V nadaljevanju je treba ugotoviti vrednost aktiv prenesene premoženjske celote, saj je odgovornost prejemnika premoženja omejena do te višine. Vrednost prenesenega premoženja ne vpliva na presojo, ali je prišlo do prenosa premoženjske celote ali njenega dela in je zato podana solidarna odgovornost prejemnika za dolgove prenosnika, ampak je pomembna v okviru ugotavljanja omejitve prejemnikove odgovornosti po višini.
Pojem premoženjske celote ali njenega posameznega dela se ne more nanašati na prenose posameznih individualnih stvari, ampak mora premoženjska celota pomeniti določeno smiselno in zaokroženo gospodarsko celoto, ki zajema skupek premoženjskih upravičenj, med katerimi je določena povezava.
Ni potrebno, da prejemnik prevzame celotno premoženjsko celoto, ampak zadošča, da prejemnik prevzame del premoženjske celote, kar izhaja že iz samega besedila prvega odstavka 433. člena OZ. Bistveno pa je, da tudi ta del premoženjske celote sam po sebi predstavlja zaokroženo gospodarsko celoto, ki prejemniku omogoča nadaljevanje opravljanja dejavnosti prenosnika. Dejstva, da je tožena stranka s prehrano dosegala bistveno manjši obseg poslovanja kot družba A., d. o. o., da je prevzela le enega od šest zaposlenih, da je bila baza kupcev prenesena le delno, da niso bile prevzete vse zaloge, in druga dejstva, ki kažejo na to, da ni bila prevzeta celotna premoženjska celota ampak le posamezen njen del, niso odločilna za presojo izpolnjenosti pogojev iz 433. člena OZ.
Kadar stranka poda pripombe na pisno izvedensko mnenje in od izvedenca zahteva dodatna pojasnila, mora sodišče glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali so pripombe strank tako tehtne in obsežne, da terjajo pisno dopolnitev mnenja, ali pa bo izvedenec lahko nanje odgovoril ustno na naroku. Pisna dopolnitev je potrebna zlasti v primerih, kadar mora izvedenec opraviti kake dodatne izračune, analize ipd., česar ni mogoče opraviti na naroku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00074886
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 21, 56. DZ člen 7, 176, 176/4, 239, 239/1, 240, 241, 242, 244. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 8, 243, 254, 254/2, 254/3, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 348, 348/5, 365, 365/1, 365/1-3.
največja korist otroka - koristi otroka kot pravni standard - primernost skrbnika - razlogi o odločilnih dejstvih - možnost preizkusa odločitve - razlogi za postavitev novega izvedenca - sprememba izvedenskega mnenja - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dvom v dokazno oceno - pritožbena obravnava - ponovno zaslišanje strank in prič - ponovna izvedba dokazov - celovita presoja izvedenih dokazov - sprememba prvostopenjske odločitve - priznanje in izvršitev sodnih odločb - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - načelo proste presoje dokazov - izvajanje stikov - preživnina za otroka - odvzem starševske skrbi - skrbništvo nad mladoletno osebo - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino
To pomeni, da sta glavna kriterija za odločitev o namestitvi otroka dva: ali je oseba, h kateri naj bo nameščen otrok, osebnostno primerna in ali je to v skladu z največjo otrokovo koristjo. Oba kriterija se medsebojno prepletata, sodišče pa ju ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera. Praviloma je v korist otroka, da mu sodišče zagotovi nadomestno varstvo trajne narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00073642
URS člen 33, 39, 42, 70a, 72. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 67, 67/2. ZUreP-2 člen 211. ZPP člen 285.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - nasprotovanje gradnji - pravica do zasebne lastnine - pravica do zbiranja in združevanja - pravica do svobode izražanja - pravica do pitne vode - pravica do zdravega življenjskega okolja - dokazno breme - materialno procesno vodstvo in njegove meje
Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov.
Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upoštevajoč omejene pravne možnosti posameznika, ki ni sodeloval v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, po pravnomočnosti le-tega, je treba toženčeva ravnanja ob protestnih akcijah (20. 9. 2018, 26. 9. 2018 in 23. 9. 2019) obravnavati kot izraz njegovih ustavnih pravic (pravice do zasebne lastnine - 33. člen URS, pravice do zbiranja in združevanja - 42. člen URS, svobode izražanja - 39. člen URS ter pravic do zdravega življenjskega okolja in do pitne vode - 70.a in 72. člen URS). Tožencu ni mogoče očitati, da je prekoračil (zlorabil) abstraktni namen omenjenih ustavnih pravic, niti, da je bilo izvrševanje pravic nesorazmerno na škodo pravic tožnice. Takšno presojo je mogoče opreti tudi na (v pritožbi neizpodbijano) dokazno oceno, da toženec ob oviranju gradnje nikoli ni bil nasilen. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno tezo, da je že sama fizična blokada, ne glede na konkretne okoliščine, vedno nasilje. Toženec je jasno in odločno izražal svoja utemeljena stališča, česar ne glede na cilj, ki ga je ob tem poskušal doseči (preprečiti gradnjo), ni mogoče označiti za nasilje. Tudi pritožbeno sodišče torej toženčevih ravnanj ne prepoznava kot protipravnih.
Po oceni pritožbenega sodišča je jasna in pravilna tudi sporočilnost izpodbijane sodbe: škodljiva javnemu interesu je lahko pasivna (nekritična) družba, ne angažirani posameznik, ki uspe glede (za družbo) izjemno pomembnega vprašanja mobilizirati (zainteresirati) splošno in strokovno javnost, ter s tem investitorja prisiliti v odprto razpravo, oziroma soočenje z drugačnimi mnenji. Kaznovanje takšnega posameznika z odškodninsko sankcijo bi bilo lahko nevaren precedens, ki bi ogrozil dialog med civilno družbo in predstavniki kapitala o pomembnih skupnih vrednotah (kot je zdravo življenjsko okolje oziroma pitna voda).
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - duševna motnja
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih je udeleženki omejilo pravico pri prisotnosti pri izvajanju dokazov. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu vrednostna sinteza okoliščin konkretnega primera v luči (zakonskih) predpostavk iz tretjega odstavka 47. člena ZDZdr. Okoliščine konkretnega primera namreč potrjujejo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predlogu izvedenke, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov, ker bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje in zaupnost oziroma varnost drugih.