V sodbi oziroma odločbi o prekršku se odloči, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji, ali pa prodajo.
Odločilno dejstvo, ki vpliva na odločitev sodišča po navedeni pravni podlagi, pa je vrednost odvzetega predmeta. V kolikor vrednost ne presega stroškov hrambe in prodaje, se odvzeti predmet uniči, sicer pa se odvzeti predmet proda.
Pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje, da pritožbe z dne 19. 6. 2023 v danem roku 5 dni ni podpisal, ne izpodbija, navedeno pa potrjujejo tudi listine spisa. Po vpogledu v dopis z dne 22. 6. 2023 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilec tudi bil opozorjen, da bo sodišče pritožbo zavrglo, v kolikor je v roku 5 dni od prejema dopisa ne bo podpisane posredoval nazaj sodišču.
Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 76. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1 storilčevo pritožbo pravilno zavrglo.
Podpis pravne osebe, ki lahko pravna (procesna) dejanja opravlja le preko zakonitih zastopnikov (78. člen ZPP), sestavljajo firma (v obliki pečata ali posebej zapisana, praviloma skupaj s pečatom), navedba imena in funkcije osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Te sestavine podpisa služijo funkciji podpisa, ki je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji pritožbe.
Storilec je k pritožbi predložil potrdilo, da je dne 15. 12. 2021 tujemu prekrškovnemu organu na račun, naveden na odločbi z dne 9. 11. 2021, plačal 320,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je skladno s 3. točko četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU glede na k pritožbi predloženo dokazilo o plačilu, pri prekrškovnemu organu Republike Avstrije opravilo poizvedbe v zvezi s pritožbeno zatrjevanim plačilom prejelo odgovor, da je bila z zatrjevanim plačilom plačana kazen po drugi odločbi, ne pa po odločbi, ki je bila predložena v priznanje in izvršitev. Sodišče prve stopnje je odgovor tujega prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023 poslalo storilcu v izjavo, vendar se le ta do izdaje izpodbijanega sklepa v zvezi z navedenim odgovorom tujega prekrškovnega organa ni izjavil.
Ker iz priloženega dokazila izhaja zgolj račun prejemnika nakazila, ne pa tudi odločba, na katero se plačilo nanaša, storilec pa se, kljub vročitvi odgovora prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023, v zvezi z njim ni izjavil in trditvam prekrškovnega organa, da se v pritožbi zatrjevano plačilo nanaša na drugo odločbo, ni nasprotoval, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal plačila kazni po v priznanje in izvršitev predloženi odločbi.
ZPrCP člen 37, 37/56, 107, 107/12. ZP-1 člen 122, 136, 136/1, 136/1-1, 159.
konkretizacija prekrška - subjektivni element - odklonitev strokovnega pregleda - dvom v prištevnost
Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očitano dejanje ni prekršek.
kategorija vozila - preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
Zakon izrecno ne predpisuje, da bi se KT lahko izrekle zgolj vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek. Prvi odstavek 22. člena določa, da se KT v cestnem prometu predpišejo v višini od ene do 18 točk v določenem številu za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. KT se torej v skladu s tem členom predpišejo in izrekajo za prekrške, ki pomenijo hujše ogrožanje ali poškodovanje zavarovane pravne dobrine. Namen stranske sankcije KT v cestnem prometu je, da se določena kategorija voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa, saj mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk. Zato je interpretacija, ki omejuje izrekanje KT samo na voznike, ki so imeli veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozila, s katerim so storili prekršek, v nasprotju z namenom izrekanja KT.
pravica do poštenega postopka - načelo materialne resnice
Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo.
pritožba - rok za vložitev pritožbe - prekluzivni rok
Ker je pritožbeno izpodbijana procesna odločitev o storilčevi pritožbi oziroma zaključek o prepoznosti njegove pritožbe, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška oziroma na dokazno oceno sodišča prve stopnje, v predmetnem pritožbenem postopku neupoštevne, saj na zaključek o prepoznosti storilčeve pritožbe zoper sodbo ne morejo vplivati.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.
Odločilna je pravna narava informativnega izračuna oziroma sporočila o predvidenem datumu upokojitve. Informativni izračun zaradi svoje informativne narave nima nobenih pravnih posledic ne za tožečo stranko, ne za toženo stranko. Gre za obvestilo, ki ima zgolj informativno naravo, ne pa za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v dopisu posebej opozorjena, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je zgolj informativne narave, zato je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine.
Tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj v okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oziroma od potrebne skrbnosti. Tožnici je glede na njeno zaprosilo posredoval pisno informacijo, da bo predvidoma 7. 8. 2022 izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob posredovanju te informacije je upošteval dejansko stanje, kakršno je bilo v času podaje predhodne pisne informacije.
Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo.
Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
odvzem predmetov - odvzem osebnega vozila - uničenje - prekluzija navajanja novih dejstev
Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.
Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.
prodajna pogodba - uveljavljanje napak - pravne napake - rok za uveljavljanje napak - dokazi in dokazovanje
Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.
SZ-1 člen 12, 18, 29, 29/2, 32, 32/1, 32/2, 33, 35. SPZ člen 66, 105, 116, 116/2, 116/2-4. ZPP člen 13, 350, 350/1. ZIZ člen 227.
nastop veljavnosti pogodbe - sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - način uporabe nepremičnine - meje preizkusa odločbe prvostopenjskega sodišča - etažna lastnina - skupni del večstanovanjske stavbe - upravičenja solastnika - aktivna stvarna legitimacija - sklep o stroških postopka
Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).
Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena).
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ).
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
JAVNA NAROČILA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI
VSL00075699
ZJN-3 člen 27, 27/1, 27/1-8, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-5. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 31, 31/1, 32, 32/2. ZPVPJN člen 20.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - izjeme - skrajna sila - dejanska zmota - zahtevek za revizijo - predlog Državni revizijski komisiji - Državna revizijska komisija
Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče.
Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.
Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.
OZ-UPB1 člen 619. ZPP člen 154, 155, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 365, 365/1-3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - dodatna dela - trditvena podlaga - relevantno dejansko stanje - razpravno načelo - potrebni pravdni stroški
Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbene graje, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe (619. člen OZ).