nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Izkaže se, da je bila vloga dovolj določna, da jo je mogoče obravnavati. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo drugače, v prvi vrsti najprej odgovoriti na prošnjo pritožnika za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, za katerega je zaprosil po prvem pozivnem sklepu in navedel, da je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. V spisu ni sklepa sodišča o navedeni vlogi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe.
oprostitev plačila sodne takse - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - povrnitev sodne takse - pridobitev premoženja
Bistveno pri institutu oprostitve plačila sodne takse je v preprečitvi, da okoliščine premoženjske narave tožeči stranki povzročijo nemožnost dostopa na sodišče. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks v postopku uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse (četrti odstavek 15. člena ZST-1). V takšnem primeru stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks zaradi svojega premoženjskega stanja, s plačilom ne bi bila za nič prikrajšana. Zato ji sodišče prve stopnje po pridobitvi premoženja naloži plačilo sodne takse. Tožnica, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, je v postopku uspela s svojim denarnim zahtevkom v višini 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji ga je dolžna plačati tožena stranka. Ta ji je dolžna plačati tudi stroške postopka vključno s sodno takso, odmerjeno v višini 1.005,00 EUR. Sodišče prve stopnje bo torej moralo ugotoviti, ali je tožnica premoženje, iz katerega bo lahko plačala sodno takso, tudi dejansko že pridobila, in ji naložiti plačilo sodne takse.
Podpis pravne osebe, ki lahko pravna (procesna) dejanja opravlja le preko zakonitih zastopnikov (78. člen ZPP), sestavljajo firma (v obliki pečata ali posebej zapisana, praviloma skupaj s pečatom), navedba imena in funkcije osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Te sestavine podpisa služijo funkciji podpisa, ki je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji pritožbe.
V postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne gre za odločanje o odgovornosti za storjeni prekršek, temveč za izrek posledice doseženega števila kazenskih točk, ki so bile storilcu izrečene s pravnomočnimi plačilnimi nalogi, odločbami ali sodbami o prekršku. Pri odločanju o tem se sodišče opira zgolj na podatke, ki izhajajo iz pravnomočnih odločb in za katere se šteje, da je storilec z njimi seznanjen (saj odločbe in plačilni nalogi ne bi mogli postati pravnomočni, če ne bi bili pravilno vročeni). Zato v predmetnem postopku pred izdajo sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni predvidena izjava storilca o prekršku oziroma o prekrških, v zvezi s katerimi je že bilo pravnomočno odločeno o njegovi odgovornosti, kontradiktornost pa se zagotavlja v pritožbenem postopku.
ZPrCP člen 37, 37/56, 107, 107/12. ZP-1 člen 122, 136, 136/1, 136/1-1, 159.
konkretizacija prekrška - subjektivni element - odklonitev strokovnega pregleda - dvom v prištevnost
Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očitano dejanje ni prekršek.
Zaključek sodišča prve stopnje, da storilec ni zanikal, da bi prekoračil hitrost v naselju, je vsled izrecne trditve v ZSV, da storilec zanika storitev očitanega prekrška, zgoraj povzete izpovedi storilca ter obstoja zakonske domneve nedolžnosti, napačen. Ker je izpoved policista A. A. diametralno nasprotna od obrambnih trditev storilca, ki zanika storitev prekrška ter zatrjuje, da ni moglo biti merjeno njegovo vozilo, sodišče prve stopnje pa se je poleg listinskih dokazov oprlo tudi na izpoved priče A. A., pritožnik utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe dokazna ocena izvedenih dokazov ne izhaja. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zgolj prepis izpovedi storilca in policista A. A., ne pa tudi tehtanje teh dokazov po sodišču prve stopnje skladno z določbo 133. člena ZP-1 (vsakega zase in vseh dokazov skupaj).
pravica do poštenega postopka - načelo materialne resnice
Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo.
Storilec je k pritožbi predložil potrdilo, da je dne 15. 12. 2021 tujemu prekrškovnemu organu na račun, naveden na odločbi z dne 9. 11. 2021, plačal 320,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je skladno s 3. točko četrtega odstavka 190. člena ZSKZDČEU glede na k pritožbi predloženo dokazilo o plačilu, pri prekrškovnemu organu Republike Avstrije opravilo poizvedbe v zvezi s pritožbeno zatrjevanim plačilom prejelo odgovor, da je bila z zatrjevanim plačilom plačana kazen po drugi odločbi, ne pa po odločbi, ki je bila predložena v priznanje in izvršitev. Sodišče prve stopnje je odgovor tujega prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023 poslalo storilcu v izjavo, vendar se le ta do izdaje izpodbijanega sklepa v zvezi z navedenim odgovorom tujega prekrškovnega organa ni izjavil.
Ker iz priloženega dokazila izhaja zgolj račun prejemnika nakazila, ne pa tudi odločba, na katero se plačilo nanaša, storilec pa se, kljub vročitvi odgovora prekrškovnega organa z dne 10. 10. 2023, v zvezi z njim ni izjavil in trditvam prekrškovnega organa, da se v pritožbi zatrjevano plačilo nanaša na drugo odločbo, ni nasprotoval, pritožbeno sodišče zaključuje, da s priloženim dokazilom storilec ni dokazal plačila kazni po v priznanje in izvršitev predloženi odločbi.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
prodajna pogodba - uveljavljanje napak - pravne napake - rok za uveljavljanje napak - dokazi in dokazovanje
Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072407
SPZ člen 31. ZIZ člen 229, 229/1. ZPP člen 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14.
posest - motenje posesti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - posestno varstvo - samopomoč - ugovor dovoljene samopomoči - viciozna posest - sodno varstvo posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - ponovno motenje posesti - izvršilni naslov, izdan v postopku zaradi motenja posesti - izpolnitev obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu
Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.
Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.
Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.
SZ-1 člen 12, 18, 29, 29/2, 32, 32/1, 32/2, 33, 35. SPZ člen 66, 105, 116, 116/2, 116/2-4. ZPP člen 13, 350, 350/1. ZIZ člen 227.
nastop veljavnosti pogodbe - sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - način uporabe nepremičnine - meje preizkusa odločbe prvostopenjskega sodišča - etažna lastnina - skupni del večstanovanjske stavbe - upravičenja solastnika - aktivna stvarna legitimacija - sklep o stroških postopka
Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).
Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena).
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ).
spor o pristojnosti - pristojnost v sporih o nepremičninah - spor iz najemnega razmerja - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - izključna krajevna pristojnost
Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (prvi odstavek 57. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo.
Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje ukrepa - strokovno vprašanje - izvedenec kot sodnikov pomočnik
Dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosega ustreznega učinka je strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak.
ZD člen 25, 26, 27, 28, 32, 33, 128, 163, 207, 207/4. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-8, 340, 366.
nujni delež - oporočno dedovanje - ocena vrednosti zapuščine - nezakonito postopanje sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.
odvetniška tarifa - predlog za izdajo začasne odredbe - odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo 2. točko tarifne številke 27 OT. Glede odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe v tarifni številki 27 ni izrecno določeno, katera točka se uporabi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 2. točko tarifne številke 27 OT, saj ni logično, da bi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe vrednotili višje oziroma drugače kot sam predlog za izdajo začasne odredbe. Vrednotenje predloga za izdajo začasne odredbe ni odvisno od tega, za uveljavitev kakšne terjatve gre in na katero sredstvo se posega, zato tudi vrednotenje odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe po tem kriteriju ne pride v poštev. Bolj primerna je zato uporaba točke 2 tarifne številke 27 OT, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje.
ZUTD člen 8a, 8a/1, 54, 54/1, 58, 129, 129/1, 129/1-11. ZUTD-E člen 53, 54, 54/1.
evidenca brezposelnih oseb - znanje slovenskega jezika - časovna veljavnost novele - retroaktivna veljava zakona - sprememba izpodbijane sodbe
V tej zadevi ne gre za retroaktivni poseg zakona v že pridobljene pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja tožnika. Ne gre namreč za poseg v pravico, saj vodenje v evidenci brezposelnih oseb ne pomeni pravice. Brezposelne osebe, vodene v evidenci brezposelnih oseb, so zaradi učinkovitejše integracije brezposelnih oseb - tujcev dolžne opraviti tečaj in izpit iz znanja slovenskega jezika na ravni A1. Ne gre za pogoj, ki bi moral biti izpolnjen že ob vpisu osebe, ampak za ohranitev vpisa te osebe v navedeno evidenco.
porazdelitev stroškov - stroški v postopku za ureditev meje
Sodišče prve stopnje je predmetno pravilo ustrezno uporabilo. Da bi razdelitev stroškov ne bila v sorazmerju z dolžino meja ali da bi pri določanju posameznih delov meje nastali nesorazmerni stroški, pritožba ne zatrjuje. Okoliščine, zaradi katerih sodišče o stroških lahko odloči drugače (krivda katerega od udeležencev, drugi tehtni razlogi), pa v konkretnem niso niso narekovale uporabe drugačnega kriterija. Tudi če je končno določena meja v sodnem postopku blizu katastrski meji (oz. z minimalnimi odstopanji od le-te), ta ni bila urejena, kar pomeni, da jo je bilo treba urediti in da je bil postopek (tudi) v interesu pritožnice, saj je v interesu vsakega lastnika, da je katastrska meja njegovih parcel formalno dokončno urejena.