KZ-1 člen 34, 34/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-3.
kazenska sankcija - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - poskus kaznivega dejanja - znižanje kazni - olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
S povzetim želi obdolženec prikazati, da je kazen zapora odmerjena previsoko, s trditvijo o zmotni ugotovitvi, da je bil član hudodelske družbe, pa nedovoljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Krivdo za očitano kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, je namreč priznal, torej tudi delovanje v hudodelski združbi, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da je razumel naravo in posledice posledice danega priznanja, da je priznanje podal prostovoljno in da je to jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu ter je priznanje krivde sprejelo. V tem primeru uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ni dovoljeno (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP) in zato te njegove navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo.
Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag.
Stališče sodišča prve stopnje, da pri izvršbi z rubežem terjatve ni vsebinsko presojalo obstoja terjatve, da ni vsebinsko odločalo o njej in da je upnik s prenosom terjatve pridobil zgolj procesno aktivno legitimacijo za uveljavljanje zarubljenih terjatev, sicer drži. Vendar to ne spremeni, da bi moralo sodišče presoditi ali je upnik do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom zarubil dolžnikove terjatve do njegovih 35 dolžnikov in na njih pridobil zastavno pravico, ki se v stečajnem postopku odraža kot ločitvena pravica. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila.
Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.
postopek osebnega stečaja - izločitvena pravica - skupno premoženje zakoncev - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca
V skladu s tretjim odstavkom 83. člena DZ v postopku osebnega stečaja nad zakoncem sodišče, ki vodi ta postopek, s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic na predlog upravitelja določi, da je delež stečajnega dolžnika na skupnem premoženju enak polovici, razen če je drug zakonec vložil prijavo izločitvene pravice iz petega odstavka tega člena (tj. uveljavljal, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice). Po stališču pravne teorije je DZ uzakonil pravno domnevo, da stečajni upravitelj šteje, da je zakonec prijavil izločitveno pravico v višini polovičnega solastninskega deleža. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča določba 83. člena DZ v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva. Upraviteljica je namreč prijavljeno izločitveno pravico prerekala, ker po njeni oceni nepremičnine glede na datum nakupa in datum sklenitve zakonske zveze ne predstavljajo skupnega premoženja stečajnega dolžnika in izločitvene upnice, ampak predstavljajo (pred sklenitvijo zakonske zveze pridobljeno) posebno premoženje stečajnega dolžnika, ki je tudi zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin. Morebitna vlaganja v posebno premoženje dolžnika pa po SPZ tudi ne dajejo podlage za pridobitev solastninske pravice.
rubež premičnin - ustavitev izvršbe - začetek stečaja - zapisnik o rubežu
Zapisnik izvršitelja o rubežu je v spisu, upnik pa prilaga izpisek iz registra. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa na podlagi prve točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.
Evidentiranje stavbe in njenih posameznih delov v prostorske evidence je, kot to določa člen 1 ZVEtL-1, pod pogoji iz citiranega člena in nadaljnjih, namenjeno uskladitvi nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin, pri čemer je namen ZKN3 (med drugim) v zagotovitvi pravilnih in popolnih podatkov o nepremičninah, ki izkazujejo dejansko stanje v prostoru. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopno sodišče odločitev o vpisljivosti izdanega elaborata kot strokovne podlage temeljilo na dejanskem stanju, kot ga je v izdanem elaboratu ugotovil strokovnjak geodetske stroke, ki mu je sodišče v celoti sledilo, glede na zaključek v sklepu, da elaborat povzema dejansko stanje nepremičnine v naravi.
ZFPPIPP člen 97, 97/2-3, 357. ZFPPIPP-H člen 112, 137, 137/2.
sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - unovčenje stečajne mase - izterjava terjatev stečajnega dolžnika - soglasje stečajnega sodišča za izplačilo - plačilo pravdnih stroškov - plačilo sodne takse - položaj in pristojnosti upravitelja - odškodninska odgovornost upravitelja - oprava dejanja
Ob odločanju o soglasju k plačilu pravdnih stroškov, ki bili stečajnemu dolžniku s pravnomočno odločbo naloženi v plačilo, sodišče ne presoja potrebnosti in utemeljenosti pravdnega postopka, v katerem so ti stroški nastali. Smiselno enako velja glede obveznosti plačila sodne takse v postopku, v katerem je stečajni dolžnik zavezanec za njeno plačilo. Presoja sodišče v zvezi s soglasjem k plačilu teh stroškov (to je stroškov pravdnega postopka) je zato osredotočena na ugotovitev, da so bili stroški stečajnemu dolžniku s pravnomočnim sklepom v ugotovljeni višini naloženi v plačilo. Glede sodne takse pa je podlaga za soglasje k izplačilu ugotovitev, da je stečajni dolžnik opravil dejanje v sodnem postopku, zaradi katerega je zavezanec za plačilo predpisane sodne takse.
V zvezi z vsebino naročilnice, s katero je tožena stranka naročila tožeči stranki izvajanje gradbenih del na objektu, je tožeča stranka pojasnila, da sta pogodbenika želela, da pisni zapis, ki sta ga ustvarila, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Med pogodbenikoma velja zato pogodba z dejansko hoteno vsebino, torej da je tožena stranka najela delavce tožeče stranke.
URS člen 22. KZ-1 člen 20, 20/2, 204, 204/1, 204/2, 246, 246/2. ZKP člen 3, 3/2, 358, 358-3, 364, 364/7, 371, 371/2, 387, 394, 394/1. OZ člen 131, 131/1.
kaznivo dejanje tatvine - kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - sprememba sodbe - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - izrek oprostilne sodbe - in dubio pro reo - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - obrazloženost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku - povrnitev premoženjske škode - civilnopravna obveznost - odločanje o civilnopravni pravici - razveljavitev sodbe - beneficium cohaesionis - sostorilstvo
Sodišče je v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe OZ, ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izpolnjenost procesnih predpostavk za tožbo - dopolnitev vloge
Pri uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih uvrstimo med socialne pravice, je zahtevana večja aktivnost uradne osebe. Če toženec ne bi vedel določno, na katere operativne posege se vse nanaša tožničina zahteva, bi jo moral v okviru načela zaslišanja opozoriti, kaj vse v skladu s strokovnimi kriteriji predstavlja termin "nadaljnje zdravljenje".
Toženec ne more morebitno neustrezno opredelitev termina "nadaljnjega zdravljenja", sklicujoč se na strokovne standarde in kriterije, prevaliti na tožnico, ki je laik. Slednje vprašanje je povsem strokovne narave in bi moral v primeru kakršnegakoli dvoma, kaj vse nadaljnje zdravljenje, ki ga je tožnica opredelila v vlogi, obsega, v ugotovitvenem postopku razčistiti s tožnico. Pritožbeno zatrjevanje, da toženec ni nikdar vsebinsko oporekal zahtevku za odobritev spornega posega v tujini, ni razvidno ne iz predsodnega postopka, kot tudi ne iz izvedenega dokaznega postopka.
Sodišče je ugotovilo, da niso izkazani kumulativno zahtevani elementi civilnega delikta, ki bi lahko predstavljali podlago za povračilo stroškov predsodnega postopka. V konkretni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje toženca, ne glede na tožnikovo opisovanje poteka predhodnih postopkov priznanja začasne nezmožnosti za tožnika v daljšem obdobju. Kot pravilno opozarja sodišče, odločitve toženca v škodo tožnika niso predstavljale zlorabe javnih pooblastil pri izvajanju funkcije toženca, ki bi jo lahko opredelili v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnosti.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču toženca, da po prenehanju opravljanja samostojne gospodarske dejavnosti ob izpolnjenosti dejanskega stana tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ tožniku kot zavarovancu ob priznanem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu za ta čas ne pripada denarno nadomestilo. Ključno v tem socialnem sporu je, da je tožnik zavarovanec, ki je bil v času trajanja bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Gre za zdravstveno stanje kot posledico zaradi poškodbe pri delu, ki je bil razlog priznane začasne nezmožnosti.
Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta, ko pa zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu prizna za nazaj, se glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ. Bistveno je, da se za nastanek zamude zavoda kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu izdana pravilna odločba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00075391
ZNP-1 člen 42, 108. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. DZ člen 159.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - začasna odredba o stikih - začasna ureditev stikov - postopek za izdajo začasne odredbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - vročitev mnenja CSD - opustitev vročitve - pravica stranke do izjave - odvzeta možnost obravnavanja
Res ima mnenje CSD v postopkih, v katerih gre za varstvo koristi otrok, posebno težo; navedbe CSD v mnenju in drugih pisanjih se tako štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Vendar navedeno ne odvezuje sodišča, da strankam omogoči seznanitev s takim mnenjem in jima da možnost, da se o njem izjavita.
sodna taksa za pritožbo - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - postopek za uveljavitev oprostitve plačila sodnih taks - odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - zapuščinski postopek - sodna taksa za postopek na prvi stopnji - prepozen predlog za oprostitev plačila sodne takse - prejem naloga za plačilo takse za pritožbo - plačilni nalog za plačilo sodne takse - opozorilo na pravne posledice neplačila sodne takse - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - enotna sodna praksa
Pritožnik v roku za plačilo ni predlagal oprostitve plačila sodne takse za pritožbo. Lahko je že izvedel, da je njegova vloga za oprostitev plačila sodne takse za sklep o dedovanju bila zavržena kot prepozna. Zato bi moral sodno takso za pritožbo plačati.
V prvem odstavku 105.a člena ZPP so taksativno naštete vloge, za katere je plačilo sodne takse pogoj za sodno varstvo. Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - podaljšanje ukrepa - načelo izbire milejšega ukrepa - nadzorovana obravnava
Izvedenka psihiatrinja A. A. je v mnenju, ki je povzeto v omenjenem sklepu sodišča, zaključila, da potrebuje udeleženec zdravljenje z zdravili na varovanem oddelku za obdobje enega meseca, da zaradi akutnega psihotičnega doživljanja in nekritičnosti druge oblike zdravljenja niso mogoče in da predvideva, da se bo v obdobju enega meseca udeleženčevo stanje toliko izboljšalo, da bo lahko nadaljeval z zdravljenjem na odprtem oddelku.
V tem postopku je prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B. ugotovilo, da se predvidevanje omenjene izvedenke ni uresničilo, da ima udeleženec kljub dosedanjemu zdravljenju še vedno popolno zabrisano realitetno kontrolo, da ob še vedno prisotnih psihotičnih doživljanjih obstaja ob odpustu iz psihiatrične bolnišnice nenehna nevarnost heteroagresivnih dejanj, ogrožanja drugih oseb in povzročitve hude premoženjske škode in da navedenih ogrožanj ni mogoče izključiti z drugimi oblikami zdravljenja. Vsi pogoji za zadržanje oziroma za nujno potrebno nadaljevanje zdravljenja udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom še vedno obstoje, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za podaljšanje zadržanja, v skladu z mnenjem omenjenega izvedenca psihiatra.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - lastništvo stanovanja - sodni spor - dohodki v prihodnosti - bodoče negotovo dejstvo - razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodne takse
Pri odločanju o oprostitvi se upošteva tudi pričakovano materialno stanje stranke v prihodnosti, to je do konca postopka, v katerem se odloča o oprostitvi (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Zakon sicer ne pove, s kolikšno stopnjo prepričanja mora sodišče oceniti verjetnost bodočih prihodkov stranke, a po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje, da dejanske okoliščine primera v zvezi s premoženjskim stanjem stranke ne vzbujajo razumnega dvoma, da bo stranka v bodoče prejela dohodke, ki ji bodo omogočile plačilo sodne takse. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso podane. Že dejstvo, da glede lastništva stanovanja, ki predstavlja edino premoženje tožene stranke, iz katerega bi lahko plačala sodno takso, poteka sodni spor, vzbuja razumen dvom v zaključek, "da se bodo v stečajno maso v roku 12 mesecev natekla zadostna sredstva za poplačilo sodne takse".
ZST-1 ureja situacijo, ko stranka, ki predlaga oprostitev, naknadno pridobi premoženje, iz katerega bi lahko plačala tudi sodno takso, katere plačila je bila oproščena. Sodišče lahko med postopkom sklep o oprostitvi plačila taks kadarkoli razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati in pri tem odloči, da naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1. Plačilo (oproščene) takse je mogoče stranki naknadno naložiti celo brez razveljavitve sklepa o oprostitvi. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks s sodno odločbo, v postopku delno uspe in na podlagi izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse (četrti odstavek 15. člena ZST-1).
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - podrejene obveznice - zakonitost odločbe - Banka Slovenije - predhodno vprašanje - načelo ekonomičnosti - pravica do sojenja v razumnem roku
Revizijska odločitev ne pomeni vsebinskega odločanja o predhodnem vprašanju, ki ga prvostopenjsko sodišče navaja kot podlago za prekinitev postopka.
Vprašanja odškodninske odgovornosti zaradi izbrisa podrejenih obveznic so nedvomno pomembna in zapletena. Ni dvoma, da je v javnem interesu, da se ne le rešujejo, temveč da se rešujejo čim bolj enotno, kar zahteva tudi načelo pravne varnosti. Vendar argumenti prvostopenjskega sodišča spregledajo hkratno težo pravice do sojenja v razumnem roku, na katero se utemeljeno sklicuje pritožnica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00072018
ZPP člen 181. ZKP člen 23.
tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - izkazanost pravnega interesa - kazenski postopek - tek kazenskega postopka - načelo prirejenosti postopkov - pravne posledice nične pogodbe - razmerje med odškodninskim in kondikcijskim zahtevkom - zastaranje
Ugotavljanje izpolnitve znakov kaznivega dejanja v kazenskem postopku je neodvisno od teka pravdnega postopka. Slednje pravilno povzame tudi sodišče prve stopnje na podlagi sodbe VSRS I Ips 153/2009 z dne 27. 8. 2009. Ni bistveno, da se citirana sodba nanaša na kaznivo dejanje goljufije, ampak navedeni razlogi, da ima ničnost pogodbe neposredne pravne posledice samo v civilnem razmerju med pogodbenima strankama, kar pa ne vpliva na dejstva o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Za odločitev o konkretni zadevi je zato nepomembno, zaradi katerega kaznivega dejanja je bila zoper tožnika uvedena preiskava.
izbira krajevne pristojnosti - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - pristojnost v sporih iz zavarovalnih razmerij - pristojnost po prebivališču oz. sedežu tožeče stranke - splošna krajevna pristojnost - nezgodno zavarovanje - izbirna krajevna pristojnost
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega.
Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko je tožbo vložil pri Okrožnemu sodišču v Celju, izbral krajevno pristojnost z okrožja Okrožnega sodišča v Celju, kamor spada tudi Okrajno sodišča v Velenju.
Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je dopis z dne 7. 4. 2021 poslal Državnemu odvetništvu RS. Ker tožnik ni izkazal, da je bil dopis z dne 7. 4. 2021, v zvezi s katerim je tožnik dokazoval podajo predloga za mirno rešitev spora, poslan Dravnemu odvetništvu RS, je že iz tega razloga pravilen zaključek sodišča prve stopje, da tožnik ni izkazal, da bi pred državnim odvetništvom RS sprožil poskus mirne rešitve spora. Tudi sicer pa ta tožnikov dopis po vsebini ne predstavlja predloga za mirno rešitev konkretnega spora, v zvezi s katerim je bila vložena tožba v obravnavani zadevi.