obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - trditveno in dokazno breme upnika - trditveno in dokazno breme dolžnika
Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da sicer ni zanikal pravnega razmerja z upnikom, izdanemu sklepu o izvršbi pa je nasprotoval zaradi dvoma v to, ali je upnik res opravil storitve popravila, ki jih je obračunal z računom, na podlagi katerega je predlagal izvršbo. Trditveno in dokazno breme o tem, da je izvedel obračunane storitve, nosi upnik. Upnik je v predlogu za izvršbo le na kratko označil podlago terjatev, katerih plačilo zahteva (popravilo vozila), vendar (glede na naravo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine) ni podal nobenih konkretnih navedb o dejstvih, na katerih temelji njegov zahtevek, prav tako ni predlagal nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je upravičen do (popolnega) plačila svojih terjatev. Od dolžnika zato ni mogoče zahtevati, da bi, da bi se njegov ugovor štel za obrazložen, podal podrobnejše navedbe o tem, zakaj naj terjatev upnika ne bi obstajala, in jih tudi dokazno podprl. V takem primeru torej dolžniku ni mogoče naložiti trditvenega in dokaznega bremena, kot se, izhajajoč iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 117/2005, zavzema upnik. Šele ko bo (v nadaljnjem pravdnem postopku) upnik podal ustrezne navedbe in dokaze v utemeljitev svojega zahtevka (tj. v zvezi z izvedbo obračunanih storitev popravila dolžnikovega avtomobila), bo dolžniku omogočeno, da se o obstoju in višini terjatev določno izjavi in, če upnikovim navedbam nasprotuje, poda lastne trditve o dejstvih v zvezi z obstojem in višino terjatev in dokaze, s katerimi izpodbija upnikove trditve in dokaze. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu (v obravnavani zadevi torej upnika), prevali procesno dokazno breme na drugo stranko (dolžnika), ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.
Ob izkazanemu poskusu pobega tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni utemeljeno pričakovati, da bi pobegnil, saj sam predlog za predčasno prestajanje zaporne kazni z ničemer ne odpravlja begosumnosti.
ZSDU člen 78, 79, 79/1. ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-4.
vpis v sodni register - vpis spremembe pri članih nadzornega sveta - predstavniki delavcev - sodelovanje delavcev pri upravljanju - statut - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - družbena pogodba - odločanje družbenikov - poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist - preizkus materialnopravnih pogojev
Iz določbe prvega odstavka 79. člena ZSDU izhaja, da je zakonodajalec pristojnost za določitev števila predstavnikov delavcev v nadzornem svetu podelil družbenikom. Družbeniki so torej tisti, ki odločajo o tem, kakšna bo sestava nadzornega sveta, upoštevaje določbe 79. člena ZSDU, kako bo ta posloval in sprejemal odločitve. Za pravilno in zakonito delo nadzornega sveta mora biti to jasno in nedvoumno določeno v družbeni pogodbi. V kolikor družbena pogodba ne predvideva sodelovanja delavcev v nadzornem svetu družbe, delavci pa takšno zahtevo izrazijo, to družbenikom narekuje spremembo družbene pogodbe glede sestave nadzornega sveta, ki bo upošteval določbe 79. člena ZSDU.
Delavskih predstavnikov v nadzorni svet ni mogoče pravno veljavno imenovati, če in dokler njihovo sodelovanje v nadzornem svetu ni določeno in urejeno že v družbeni pogodbi.
ZPP člen 108, 108/1, 108/4, 108/5. ZST-1 člen 12, 12/3.
predlog za obročno plačilo sodne takse - poziv na dopolnitev predloga - ravnanje z nepopolno vlogo - zavrženje predloga za obročno plačilo sodne takse
Tretji odstavek 12. člena ZST-1 določa, da če predlagatelj ne predloži zahtevanih podatkov in izjav iz drugega odstavka 12. člena, sodišče ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. To pomeni, da že omenjeni zakon tako vlogo opredeljuje kot nepopolno vlogo in jo je za nadaljnjo obravnavo treba dopolniti.
Dejstvo, da je svojo odločitev sodišče oprlo na nepravilno materialnopravno podlago, samo po sebi še ne pomeni utemeljenosti pritožbe oz. nepravilnosti izpodbijane zamudne sodbe. Do enake odločitve bi namreč prišlo sodišče prve stopnje tudi ob uporabi pravilne materialno pravne podlage.
Zakonec od drugega zakonca lahko terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti.
Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007.
Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).
zavrnitev predloga za izvršbo - izvršilni naslov - sodna poravnava - preživnina
Pritožba se zavzema za t. i. namensko razlago sodne poravnave. Vedar je ugotavljanje namena oziroma razlogov in vzrokov, zakaj sta stranki sklenili sodno poravnavo določene vsebine, pravno nepomembno, saj izvršilno sodišče nima pristojnosti, da bi presojalo namen (prav tako ne pravno pravilnost ali logičnost sklenjene) sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00072999
ZObr člen 2, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - vojak - zadostna trditvena podlaga - neposredna uporaba direktive - izjema - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede je treba šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).
ZPP člen 285, 339, 339/1, 451, 452, 453, 458, 458/1. OZ člen 619, 639, 639/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - nekonkretizacija očitanih kršitev - nesklepčnost - materialno procesno vodstvo - opozorilo nasprotne stranke - procesni pobotni ugovor - uveljavljanje pobotnega ugovora - pravočasnost ugovora zaradi pobota - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - ugovor neizpolnitve
Procesni pobotni ugovor se res lahko uveljavlja do konca glavne obravnave, vendar morajo v sporih majhne vrednosti dejstva in dokazi glede obstoja nasprotne terjatve biti navedena že v vlogah, ki jih je mogoče obravnavati po 451. in 452. členu ZPP. Ker je v predmetni zadevi toženec dejstva in dokaze v utemeljitev pobota navedel šele v drugi pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje utemeljenosti pobotnega ugovora v skladu s 453. členom ZPP pravilno ni upoštevalo.
izbira krajevne pristojnosti - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - pristojnost v sporih iz zavarovalnih razmerij - pristojnost po prebivališču oz. sedežu tožeče stranke - splošna krajevna pristojnost - nezgodno zavarovanje - izbirna krajevna pristojnost
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega.
Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko je tožbo vložil pri Okrožnemu sodišču v Celju, izbral krajevno pristojnost z okrožja Okrožnega sodišča v Celju, kamor spada tudi Okrajno sodišča v Velenju.
Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je dopis z dne 7. 4. 2021 poslal Državnemu odvetništvu RS. Ker tožnik ni izkazal, da je bil dopis z dne 7. 4. 2021, v zvezi s katerim je tožnik dokazoval podajo predloga za mirno rešitev spora, poslan Dravnemu odvetništvu RS, je že iz tega razloga pravilen zaključek sodišča prve stopje, da tožnik ni izkazal, da bi pred državnim odvetništvom RS sprožil poskus mirne rešitve spora. Tudi sicer pa ta tožnikov dopis po vsebini ne predstavlja predloga za mirno rešitev konkretnega spora, v zvezi s katerim je bila vložena tožba v obravnavani zadevi.
Višje sodišče ugotavlja, da v situaciji enotno vodenega kazenskega postopka zoper več soobtožencev, obtoženec ne more biti zaslišan kot priča niti glede kaznivega dejanja, ki je očitano le soobtožencu, v drugačni vlogi kot vlogi obtoženca.
Stališče sodišča prve stopnje, da pri izvršbi z rubežem terjatve ni vsebinsko presojalo obstoja terjatve, da ni vsebinsko odločalo o njej in da je upnik s prenosom terjatve pridobil zgolj procesno aktivno legitimacijo za uveljavljanje zarubljenih terjatev, sicer drži. Vendar to ne spremeni, da bi moralo sodišče presoditi ali je upnik do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom zarubil dolžnikove terjatve do njegovih 35 dolžnikov in na njih pridobil zastavno pravico, ki se v stečajnem postopku odraža kot ločitvena pravica. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
pravdni postopek za plačilo odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode - fizično nasilje - partnersko nasilje - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - prenizka odškodnina - načelo objektivizacije odškodnine - načelo induvidualizacije odškodnine - obseg škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin - strah - razžalitev dobrega imena in časti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - celovita dokazna ocena - očitna pisna pomota sodišča - poprava sodbe
Odškodnina za nepremoženjsko škodo je namenjena zadoščenju oškodovanca, ne pa kaznovanju povzročitelja škode. Višina odškodnine je odvisna od obsega škode in trpljenja, ki je zadelo oškodovanca, upoštevaje tudi primerljive odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.
URS člen 22. KZ-1 člen 20, 20/2, 204, 204/1, 204/2, 246, 246/2. ZKP člen 3, 3/2, 358, 358-3, 364, 364/7, 371, 371/2, 387, 394, 394/1. OZ člen 131, 131/1.
kaznivo dejanje tatvine - kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - sprememba sodbe - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - izrek oprostilne sodbe - in dubio pro reo - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - obrazloženost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku - povrnitev premoženjske škode - civilnopravna obveznost - odločanje o civilnopravni pravici - razveljavitev sodbe - beneficium cohaesionis - sostorilstvo
Sodišče je v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe OZ, ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.
vročanje pravni osebi - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - poslovni naslov - sprememba naslova - seznanitev s podatki - podatki AJPES
Sprememba podatkov o poslovnem naslovu, ki jo je tožnica sporočila AJPES-u, na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva, saj sodišče z navedeno spremembo poslovnega naslova tožeče stranke ob vročanju sklepa ni bilo seznanjeno in tudi ni moglo biti seznanjeno.
rubež premičnin - ustavitev izvršbe - začetek stečaja - zapisnik o rubežu
Zapisnik izvršitelja o rubežu je v spisu, upnik pa prilaga izpisek iz registra. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa na podlagi prve točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.
Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag.
Objekt kazenskopravnega varstva po 196. členu KZ-1 so namreč temeljne pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja, med njih spada tudi pravica do regresa za letni dopust, ki v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) zapade v plačilo vsako leto 1. 7. oziroma izjemoma najkasneje 1. 11. Storilec kaznivega dejanja tako krši pravico delavca v skladu z delovnopravnimi predpisi, kar glede na časovno opredelitev kaznivega dejanja pomeni, da jo je v tem času kršil v obdobju najmanj dveh let.
skupno premoženje bivših zakoncev - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - neobrazložen odgovor na tožbo
Ker odgovor na tožbo ni obrazložen, se po 278. členu ZPP šteje, da ni vložen. Toženec je bil na to posledico opozorjen v pozivu na odgovor na tožbo, pa ni izkoristil možnosti prerekanja tožbenih navedb, zato se vzpostavlja absolutna domneva, da priznava trditve, s katerimi tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek. Priznana dejstva se ne dokazujejo (214. člen ZPP).