prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o obsegu zapuščine - skupno premoženje zakoncev
Med dedičema ni bilo sporno, da je bilo ½ stanovanja pred zapustnikovo smrtjo podarjeno sodedinji, a dedič je uveljavljal, da sodi v zapuščino, ni pa navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost te zahteve. V zapuščino namreč sodijo le stvari, ki so bile v lasti zapustnika ob njegovi smrti. Glede na to je pravilen zaključek, da je njegova pravica manj verjetna.
Dedič se bo glede na izdani sklep o napotitvi na pravdo lahko sam odločil, če in kakšne zahtevke bo uveljavljal v pravdnem postopku glede premoženja, za katerega meni, da sodi v zapuščino po zapustniku.
Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.
sodni register - razveljavitev sklepa registrskega sodišča s strani sodišča druge stopnje - izbris vpisa
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za tako odločitev registrskega sodišča ni zakonske podlage, zato je odločitev materialnopravno zmotna. Če sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in odloči, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru (3. točka 39. člena Zakona o sodnem registru), ZSReg nima nobenih določb glede usode vpisanih podatkov. Zakon registrskemu sodišču nalaga, da vpiše izbris vpisa le na podlagi spremembe sklepa, na podlagi katerega je bil vpis opravljen, ne pa v primeru, če je bil sklep, na podlagi katerega je bil opravljen vpis, razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču v nov postopek. ZSReg za primer ponovnega odločanja na podlagi razveljavljenega sklepa nima posebnih določb o tem, da se na podlagi sklepa sodišča druge stopnje opravi izbris vpisa, kot je to v drugem odstavku 40. člena določeno za primer, če sodišče druge stopnje s pravnomočnim sklepom že zavrne zahtevek za vpis. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pritožbeno sodišče ne odreja vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov, pač pa le nalagala registrskemu sodišču, da o zahtevku za vpis še enkrat odloči. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da predmetni sklep smiselno predstavlja spremembo izpodbijanega sklepa, zato bo registrsko sodišče tokrat moralo, skladno z določbo tretjega odstavka 40. člena ZSReg, vpisati izbris vpisa, ki je bil predmet izpodbijanega sklepa, kar pa ne bo pomenilo ponovnega odločanja o vpisu.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 7, 38, 46. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (1968) člen 1, 2, 8. ZSZ člen 12, 13. ZLNDL člen 2, 2/1. Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (1982) člen 5, 5/8.
lastninska pravica - izgradnja ceste - parcelacija - delitev parcele - cesta - zelenica - tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - nacionalizacija zemljišč - pravica brezplačnega uživanja zemljišča - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - prenehanje pravice uporabe - odločba organa - odškodnina - ustrezno plačilo oz. odmena
Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene, temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.
vpis spremembe v sodni register - izbris vpisa - podlaga za vpis - sklep sodišča druge stopnje
Zakon o sodnem registru - v nadaljevanju ZSReg registrskemu sodišču nalaga, da vpiše izbris opravljenega vpisa le na podlagi spremembe sklepa, na podlagi katerega je bil vpis opravljen (tretji odstavek 40. člena ZSReg). Smiselno enako postopa registrsko sodišče tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje s sklepom zgolj razveljavi sklep registrskega sodišča o vpisu v sodni register, ne da bi vrnilo zadevo registrskemu sodišču v novo odločanje (kot je to v obravnavanem primeru). Tudi v tem primeru namreč razveljavitveni sklep dejansko pomeni spremembo sklepa registrskega sodišča o vpisu v sodni register.
Na podlagi podatkov spisa ni mogoče ugotoviti, ali so po izjavi A. A. policisti sami odšli v casino Z. in našli predmete (tako kot potek dogodkov zatrjuje pritožnik) ali jim je kraj skrivanja predmetov ob njihovem spremstvu pokazala obdolženka, pri čemer ji ni bil dan pouk o privilegiju zoper samoobtožbo (tako kot izhaja iz izpodbijanega sklepa). Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa o okoliščinah zasega predmetov zaslišati policista, ki je opravil zaseg predmetov, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi A. A. ter morebiti izvesti še druge pravno relevantne dokaze, saj bo šele po tako izvedenem dokaznem postopku mogoče sprejeti odločitev o tem, ali so bili dokazi pridobljeni zakonito ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068742
ZKP člen 60, 60/3, 63, 63/1, 269, 344, 357, 357-4. KZ-1 člen 135, 135/1, 191, 191/3.
umik obtožnega predloga - prevzem kazenskega pregona - oškodovanec kot tožilec - sprememba obtožbe - zavrnitev obtožbe - pravna opredelitev - isti historični dogodek - opis kaznivega dejanja - grožnja - nasilje v družini
Pri obtožbenem očitku je potrebno izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP). Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069000
ZKP člen 15, 105, 105/1, 105/2, 394, 394/1.
premoženjskopravni zahtevek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - priznanje krivde - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje
Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP, saj bi bila razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Obtožencu pa je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom omogočena učinkovita obramba.
premoženjsko zavarovanje - zavarovalni primer - zavarovana stvar - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - dokaz z izvedencem - dopolnitev izvedenskega mnenja - vzrok nezgode
Izvedenec je „glede na razpoložljivo dokumentacijo v spisu“ v svojem mnenju izpostavil, da je „edini popisan dogodek v spisu prekinitev napajanja, ki iz strokovnega vidika lahko povzroči poškodbe na glavnem vretenu stroja, da so vsi drugi scenariji hipotetični in da jih zato brez ustreznih dejstev in dokazov ne more analizirati ter da seveda do poškodb vretena lahko pride tudi zaradi drugih vzrokov“, na podlagi navedenega pa tudi po presoji pritožbenega sodišča do drugačnega sklepanja o vzroku za poškodbo ni mogoče priti (navedb o drugem vzroku za poškodbo tožena stranka ni podala, zaradi česar izvedenec ni bil dolžan raziskovati, kaj bi še lahko bil drug vzrok za nastanek poškodbe).
Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Izvedba dokazov služi namreč dokazovanju (predhodno) zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072602
KZ-1 člen 73, 308, 308/6. ZKP člen 370, 370/2. KZ-1G člen 1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - odmera kazni - varnostni ukrep odvzema predmetov
Iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, pa tudi vsebuje vse predpisane elemente. V bistvu pritožba v okviru obeh navedenih pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da obtoženec med vožnjo ni ogrožal migrantov, vendar te navedbe, glede na to, da je bila sodba, kot rečeno, izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, niso dovoljene. Kolikor je namreč sodba bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar navedeni pritožbeni očitki niso dovoljeni. Sicer pa pritožba spregleda, da se obtožencu v izpodbijani sodbi očita, da je migrante izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, ne pa tudi, da jih je že konkretno ogrozil.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00068778
OZ člen 364.
plačilo v rezervni sklad - prispevek v rezervni sklad - sklep etažnih lastnikov - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad - delitev stroškov v večstanovanjski stavbi - načrt vzdrževanja - pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov - dokaz z zaslišanjem prič - pripoznava dolga
Tudi v primeru, če so bili zatrjevani načrti vzdrževanja in investicij sprejeti, bi se morali etažni lastniki za povišanje prispevka v rezervni sklad posebej dogovoriti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068288
KZ-1 člen 159, 159/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 435, 435/1.
obrekovanje - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - formalni preizkus obtožnega akta - zavrženje zasebne tožbe - ni kaznivo dejanje - trditev
Vložen predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni trditev v smislu izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj nakazuje možnost storitve kaznivega dejanja, zato dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje.
V pritožbi zatrjevano subjektivno ravnanje tožene stranke, ki je privedlo do odpovedi kreditne pogodbe, je trditveno povezano z ravnanjem, zaradi katerega zahteva pravno varstvo v okviru tožbenega zahtevka, ne predstavlja pa ravnanja, ki ga za izkaz subjektivne nevarnosti pri uveljavljanju terjatve zahtevajo določbe ZIZ o zavarovanju denarne terjatve. Nenazadnje tožeča stranka sama z navedbo, da izvršilni postopki zoper dolžnika, nepošteno poslovanje in prodaja premoženja, ki bo za seboj potegnila neposredne zahtevke novih kupcev zoper dolžnika, številni kazenski postopki, slabo finančno stanje tožene stranke, blokirani transakcijski račune, deboklade računov, ki so samo začasne - na podlagi odlogov izvršbe,16 predstavlja subjektivno ravnanje dolžnika, zaradi katerega je možnost poplačila tožnikov slabša, sama priznava, da gre ravno za slednje – to je slabšo možnost poplačila in ne za onemogočeno ali precej oteženo uveljavitev njune terjatve.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - fikcija vročitve - vročitev na napačen naslov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - vročanje obvestila o sodnem pisanju v hišni predalčnik - pravica do kontradiktornega postopka
Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenega razloga zamudila narok, na katerega je bila sicer pravilno vabljena. Če pa vročitev vabila na narok ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku.
Če stranki z opustitvijo vročitve oziroma zaradi napačno uporabljene fikcije vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Če vročitev ni bila poskušana na naslovnikovem pravem naslovu, ta okoliščina izključuje tudi t. i. nadomestno vročitev oziroma domnevo (fikcijo) o pravilni vročitvi, ki temelji na vročevalčevi pustitvi pisanja v hišnem predalčniku na (pravem) naslovu stanovanja naslovnika.
ZDR-1 člen 208, 208/1, 208/3, 208/4, 209, 209/1. OZ člen 311, 312.
plačilo za delo v tujini - procesno pobotanje - pogoji za pobot terjatev - neto in bruto plača - davki in prispevki - delna sprememba izpodbijane sodbe
Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje.
ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-2. ZDR-1 člen 6, 6/1, 112.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - neupravičena odsotnost z dela - odklonitev testiranja - COVID-19 - dopustnost posega v ustavno pravico - diskriminacija - sindikalni zaupnik - lex specialis
Toženka je dokazala, da tožnici ni bil brez razloga prepovedan vstop v vojašnico in s tem onemogočeno opravljanje dela, temveč ji je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjevala pogoja PCT, saj se je odločila, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnici ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani toženke, saj je šlo pri zavračanju takrat ustrezno omogočenega načina testiranja kot utemeljene zahteve toženke, za tožničino osebno odločitev.
Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zavzelo pravilno stališče, da varstvo tožnice po 112. členu ZDR-1 ne velja, ker ZSSloV kot lex specialis takšnega varstva ne določa.
Sodišče prve stopnje sodi o obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, torej na očitek, ki je razviden iz izreka napadene sodbe, izvedeni dokazi pa takšnega očitka brez vsakega dvoma niso potrdili. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe ter za takšno odločitev v napadeni sodbi navedlo ustrezne in tehtne razloge.
Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tovrstnem zavarovanju ne gre za zavarovanje odgovornosti, ki zavarovancu (tožniku) zaradi instituta direktne tožbe (pri prostovoljnem zavarovanju drugi odstavek 965. člena OZ, pri obveznem zavarovanju pa 20. člen ZOZP) daje materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice in ne le od povzročitelja škode, pač pa za posebno obliko prostovoljnega nezgodnega zavarovanja (določba 966. člena OZ in naslednje). Zavarovanec (tožnik) od zavarovalnice na podlagi tako sklenjene zavarovalne pogodbe torej ne pridobi pravice do plačila odškodnine, pač pa ima na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ izpolnitveni zahtevek iz sklenjene pogodbe oziroma pravico do izplačila zavarovalnine, ki pa se pri tovrstnem nezgodnem zavarovanju določi v višini nastale nepremoženjske škode.
Čeprav gre v konkretnem primeru po vsebini za terjatev iz naslova zavarovalnine in ne za odškodninsko terjatev, jo treba glede na vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe skladno z določbo drugega odstavka 168. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ. To pa od sodišča skladno s sodno prakso terja valorizacijo pred izdajo sodbe izplačanih zneskov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.
pravna dobrota oprostitve pričanja - branje zapisnika o izpovedbi privilegirane priče - nedovoljeni dokazi - preiskava elektronske naprave
ZKP ne določa, da bi bilo vprašanje veljavnosti pravnega pouka in odgovora priče iz drugega odstavka 236. člena ZKP pogojeno z lastnoročnim podpisom priče, neposredno ob oziroma pod takšnim pravnim poukom. Pravna dobrota privilegiranih prič iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, da odklonijo pričanje v kazenskem postopku, odraža pomen tesnih družinskih vezi, ki bi mogle biti porušene oziroma ogrožene v primeru, ko bi morale izpovedovati (po resnici) zoper obdolženega družinskega člana. Pravna dobrota je torej uzakonjena v korist priče, ne v korist obdolženca.