pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave Republike Slovenije (URS), pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.
upravni spor - predlog za obnovo postopka - nedovoljen razlog za obnovo postopka - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka in da se sodno varstvo zoper odločitve državnih organov lahko zagotavlja tudi v kakšnem drugem postopku ali v postopku pred drugim sodiščem in v obsegu, ki ustreza naravi pravnega razmerja. Iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ne izhaja, da je ESČP zavrnilo stališče, da je odškodninsko varstvo lahko ustrezen mehanizem za zagotovitev varstva zasebne lastnine tožnikov (tudi pritožnice). ESČP je sprejelo stališče, da Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), katerega izvrševanje je bilo sicer s strani Ustavnega sodišča marca 2020 zadržano, predstavlja pomemben napredek za nekdanje imetnike. Če odškodninsko varstvo že a priori ne bi pomenilo ustreznega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva za varstvo pravice do zasebne lastnine, potem sprejem ZPSVIKOB, neodvisno od njegovega zadržanja, ne bi mogel pomeniti nikakršnega napredka, kar pa ni sporočilo ESČP v citirani odločbi.
Posledično je pravilna presoja Upravnega sodišča, da ni podan eden taksativno določenih razlogov za dovolitev obnove postopka iz 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zavrženje predloga za obnovo ne pomeni posega v pritožničino pravico do sodnega varstva pravice do zasebne lastnine.
pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - predhodni preizkus tožbe
Jezikovno in pomensko povsem jasno zakonsko besedilo iz drugega odstvka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predpisuje za izdajo začasne odredbe le en temeljni pogoj, namreč nevarnost nastanka težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijanega akta. Sodna praksa je iz te in nekaterih nadaljnjih zakonskih določb izpeljala še več nadaljnjih pravil, med katera pa v nobenem primeru ne spada dolžnost izkazovanja oziroma preizkusa verjetnosti uspeha v sporu. Edini kontekst, v katerem v tej fazi postopka pride do kakršnegakoli vsebinskega preizkusa tožbe, je predhodni preizkus po 36. členu ZUS-1, v katerem sodišče preveri obstoj procesnih predpostavk.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik konkretizirano ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni okoliščin, ki bi kazale na upoštevne sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem, prav tako ne okoliščin, ki bi kazale, da bo tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju že zaradi same predaje,zato ne more izpodbiti stališča prvostopenjskega sodišča o obstoju domneve, da Republika Hrvaška obravnava prosilce za mednarodno zaščito v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, ženevske Konvencije o statusu beguncev in EKČP (neobstoj sistemskih pomanjkljivosti), niti v pritožbi (kot pred tem tudi ne v tožbi) ne zatrjuje obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da lahko zaradi njih že sama predaja za pritožnika pomeni mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje in da posledično zato akt predaje v njegovem primeru ni dopusten.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik povsem posplošeno nasprotuje presoji, ki jo je sprejelo Upravno sodišče glede izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bilo izpodbijano stališče napačno. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo presojo Upravnega sodišča v zvezi s tem očitkom za napačno.
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.
Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.
tujci - omejitev gibanja tujcu - potek časa - odpadel pravni interes - zavrženje pritožbe
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZUS-1 člen 28, 28/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - tožba zaradi molka organa
Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v četrtem odstavku 70. člena določa, da je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Pri tem ZMZ-1 ne omejuje možnosti pritožbe le na določene vrste sodb sodišča prve stopnje, pač pa to pravilo vzpostavlja za vse sodbe, ki pomenijo odločanje o materiji iz ZMZ-1, torej tudi tožbo zaradi molka organa zaradi nastopa fikcije, da je bila tožnikova zahteva zavrnjena, ker pristojni organ o njej ni odločil.
Drugi odstavek 51. člena ZMZ-1 je ob upoštevanju stališč Sodišča EU treba razumeti tako, da tudi prosilcu daje možnost vložiti zahtevo, naj upravni organ postopa skladno s to določbo, saj je rok za predajo potekel. Le na tak način je prosilcu zagotovljen dostop do ustreznega pravnega sredstva v zvezi z domnevnim potekom roka za predajo iz člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) v nadljevanju Dublinske Uredbe, kot to zahteva praksa SEU. V primeru vložitve take zahteve bi upravni organ moral izvesti ugotovitveni postopek o tem, ali je rok za predajo že potekel ali pa je bil denimo podaljšan skladno s členom 29(2) Dublinske uredbe. Če 6-mesečni rok še ni potekel oziroma je bil podaljšan in torej odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito še ni prešla na Republiko Slovenijo, bi moral prosilčevo zahtevo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrniti, sicer pa bi po isti določbi moral razveljaviti sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o prošnji odločiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZUS-1 člen 5, 5/3, 28, 28/2, 28/3, 33, 33/1, 33/1-3, 36, 36/1, 36/1-2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - molk organa - ponoven poziv - prezgodaj vložena tožba
Drugi odstavek 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) je po presoji Vrhovnega sodišča treba razlagati na način, da ne določa le obveznosti toženke, da v primeru, če se predaja prosilca ne opravi v roku iz člena 29 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III, po uradni dolžnosti razveljavi sklep o zavrženju prošnje in jo obravnava, ampak daje upravičenje tudi prosilcu, ki to zatrjuje, da od toženke zahteva sprejetje odločitve v tej zvezi. V nasprotnem primeru namreč prosilec v primerih, ko do izteka roka pride po sprejetju odločitve o predaji, ne bi imel na voljo hitrega in učinkovitega pravnega sredstva. Povedano drugače; če prosilec vloži vlogo, v kateri zatrjuje, da je rok iz člena 29 Uredbe Dublin III potekel, in zahteva obravnavo prošnje, mora toženka takšno vlogo vselej tudi obravnavati oziroma o njej odločiti. Če ugotovi, da njegove navedbe držijo, mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1, če ugotovi, da rok ni potekel ali da je bil podaljšan, pa mora vlogo zavrniti.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - nestrinjanje z odločitvijo sodišča
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 18, 18/1, 18/1-b, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - obravnavanje prošnje za azil - nadaljevanje prekinjenega postopka - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Člen 18(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) je treba razlagati tako, da ne zahteva, da je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. Zato pritožnikove trditve, da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek, same po sebi ne utemeljujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in s tem uspeha s pritožbo, saj je na državi članici odločitev o tem, kako bo uredila nadaljevanje prekinjenega postopka.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
trg finančnih instrumentov - postopek nadzora - postopek sodnega varstva - nedovoljena pritožba
Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.
Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh več ni, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.
ZVO-1 člen 40, 40/1, 40/5, 40/6, 40/7, 42, 42/1, 46, 46/2. ZUP člen 7.
zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov za okolje - prepozna vloga - sodelovanje v drugem postopku
Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje).
Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično sodelovala tudi v drugem.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - prisilna izpolnitev nedenarne obveznosti - gradbena inšpekcija - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo - ugoditev pritožbi
Sklep o denarni kazni, ki ga pritožnik izpodbija s tožbo, je izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo. Cilj tega postopka je uresničitev odločbe (v njej naložene obveznosti o rušitvi nezakonite gradnje) in z njim javnega interesa, zaradi varstva katerega je bila inšpekcijska odločba izdana, pri čemer je sredstvo oziroma način te izvršbe denarna kazen, s katero se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi nje naknadno vendarle izpolnil to obveznost. Ker je torej prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.
začasna odredba - ukrep gradbenega inšpektorja - izvršba s prisilitvijo - težko popravljiva škoda - ugoditev pritožbi
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje - služenje vojaškega roka - nekrivdno navajanje dejstev in dokazov - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - dokazna ocena - pavšalni pritožbeni očitki
Pritožnik smiselno nasprotuje dokazni oceni Upravnega sodišča, da je med postopkom vsebinsko spreminjal svoje izjave o komunikaciji s pooblaščencem v prvotnem postopku in jih prilagajal na način, ki mu je ustrezal, zaradi česar je sodišče njegovo izpovedbo v celoti ocenilo kot neprepričljivo. Vendar pa pritožnik tega pritožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira, temveč izraža le golo nestrinjanje z razlogovanjem Upravnega sodišča. Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.
zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi - prava neuka stranka - ponavljanje tožbenih navedb
Za obravnavo nove oziroma ponovne prošnje za mednarodno zaščito, morajo biti predhodno izpolnjene vsebinske in postopkovne zahteve iz 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
Pojasnilo pritožnika, da novih dejstev in dokazov ni navajal zato, ker je prava neuk, ne more vplivati na drugačno odločitev v sporu, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj okoliščin, če obstojijo in so take narave, da zadostijo vsebinskim kriterijem iz 64. člena ZMZ-1, ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščeni svetovalki za begunce.
Sodišče je pritožnikov očitek o (zatrjevani) bistveni kršitvi določb upravnega postopka obravnavalo in ugotovilo, da toženka izpodbijanega sklepa sploh ni utemeljila s sklicevanjem na koncept varne izvorne države, zato je utemeljeno štelo ugovore v tej smeri za pravno nepomembne. To ugotovitev je pritožnik v pritožbi prezrl, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb pa pravilnosti navedenega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.