Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.
Vložena pritožba ni dovoljena ne na podlagi specialne ureditve sodnega varstva v 70. členu ZMZ-1, niti na podlagi splošne ureditve pravice do pritožbe v upravnem sporu v 73. členu ZUS-1.
Stranka v postopku s pritožbo lahko opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema in se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Predaja prosilca se ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa toženke, zato se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
ZMZ-1 vsebino pojma "pristojni organ" posebej opredeljuje, in sicer je po 7. točki 2. člena ZMZ-1 to ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite.
Ker se 70. člen ZMZ-1 po določbi prvega odstavka tega člena izrecno nanaša na tožbe zoper odločbe pristojnega organa, to pomeni, da se izjema neomejene možnosti pritožbe iz četrtega odstavka istega člena ne nanaša na organe oziroma postopke, ki ne ustrezajo opredelitvi pristojnega organa iz 7. točke 2. člena ZMZ-1.
Odločbe, ki jih je izdal drug organ (ali celo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vendar v postopkih, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti), niso odločbe po prvem odstavku 70. člena ZMZ-1 in zoper njih ni možna pritožba po četrtem odstavku tega člena.
Pravni interes za izpodbojno tožbo je treba presojati v okoliščinah vsakega primera posebej, to je v odvisnosti od narave upravnega postopka, predmeta odločanja v upravnem postopku in tožnikovega položaja glede na ta predmet. Zato izpolnitev z odločbo naložene obveznosti sama po sebi ne more vselej pomeniti izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo.
S (tako imenovano nepravo) začasno odredbo (logično) ni mogoče zadržati izvršitve že izvršenega izpodbijanega upravnega akta. V zvezi s tem je že v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnica navedla, da je bila upravna odločba izvršena 13. 1. 2026, torej pred odločitvijo Upravnega sodišča o predlogu. Kljub takim pritožničinim navedbam Upravno sodišče dejstev v zvezi z izvršenostjo upravne odločbe ni ugotavljalo. Dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o začasni odredbi, je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, pritožba ni dovoljena.
Pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je podal že v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, ki sta jih prepričljivo ocenila tako toženka kot sodišče prve stopnje, ne more doseči drugačne odločitve.
Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.
Vrhovno sodišče je že potrdilo, da je načelo kontradiktornosti tudi v postopku izdaje začasne odredbe v upravnem sporu element pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), saj stranki v nasprotnem primeru, torej če ima pred sodiščem prve stopnje le ena stranka (predlagatelj začasne odredbe) možnost vplivati na odločitev sodišča, nista v enakopravnem položaju. Tako v pritožbi izpostavljena okoliščina, da ZUS-1 ali ZPP za začasno odredbo ne predpisujeta posebej vročanja predloga v odgovor, ni bistvena, saj pritožnica prezre, da je to edina možnost tožene stranke, da na prvi stopnji sodnega odločanja uresniči svojo pravico do izjave.
Regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza. Ker mora škoda izhajati iz izpodbijanega akta, to je iz posega v tožnikovo pravico ali pravno varovani interes, mora tožnik za izdajo začasne odredbe zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene vrste škode, ki je posledica navedenega posega. Nastanek težko popravljive škode mora izkazati kot verjeten, saj gre za prognozo, pri čemer pa so podlaga za predvidevanje nastanka take škode dejstva, ki jih mora tožnik dokazati.
Po navedenem škoda, ki naj bi jo predstavljala že odločitev tožene stranke, sama po sebi ni škoda iz 32. člena ZUS-1 in za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Relevantna je škoda, ki je posledica izdanega upravnega akta. Drugačno razumevanje škode, ki izhaja iz pritožbe, bi pomenilo, da je treba v vsakem primeru, ko se ugotovi, da subjekt ne izpolnjuje zakonskih pogojev za podaljšanje koncesije, izdati začasno odredbo do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu, za kar pa v zakonu ni podlage. Tak avtomatizem pri izdajanju začasnih odredb bi le navidezno služil njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva.