ZUS-1 člen 32, 32/2. ZLD-1 člen 10, 10/3, 10/7, 67, 67/1.
začasna odredba - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - poslovanje podružnice - odvzem koncesije z odločbo - odložitvena začasna odredba - izvršljivost upravnega akta - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – zelo hude posledice niso izkazane.
Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba tožene stranke ni takšen upravni akt, saj zgolj odpravlja odločbo občine o izdaji dovoljenja za organiziranje podružnice lekarne in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Izpodbijana odločba se ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zato zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati. V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnica ni zahtevala izdaje ureditvene začasne odredbe, pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.
Pritožnica ni izkazala težko popravljive škode niti za izdajo drugačne začasne ureditve stanja.
JAVNI ZAVODI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00032293
ZUS-1 člen 32, 32/2, 77. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUJIK člen 50.
imenovanje direktorja javnega zavoda - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - standard obrazloženosti sodne odločbe - izkazanost nastanka težko popravljive škode - nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - ugoditev pritožbi
Sodišče ni utemeljilo, kaj je glede na tožničino utemeljevanje predloga za izdajo začasne odredbe sploh štelo za pravno upoštevno škodo tožnice kot kandidatke na javnem razpisu, niti ni obrazložilo vpliva sklenitve pogodbe o zaposlitvi z imenovano direktorico na možnost vrnitve zadeve v fazo pred imenovanjem v primeru odprave izpodbijane odločbe in s tem vpliva na možnost podelitve direktorskega mandata drugemu kandidatu na razpisu ali celo objave novega javnega razpisa. Stališče sodišča prve stopnje o nezmožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja je tako ostalo na ravni gole trditve, na ta način pa opuščen odgovor na stališče toženke v odgovoru na predlagano začasno odredbo, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da sodišče po odpravi odločbe ne more vrniti zadeve v ponovni postopek.
Začasna odredba – zelo hude posledice niso izkazane.
Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.
ZUP člen 87, 87/1, 91, 91/3, 97, 97/1, 98. ZUS-1 člen 28, 28/1, 29, 29/2, 36, 36/1, 36/1-2, 79.
pravočasnost tožbe v upravnem sporu - osebna vročitev upravne odločbe - osebna vročitev pravni osebi - pomota pri vročanju - pravilnost vročitve po zup - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - izpodbijanje vročilnice - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje bi moralo glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je tožnica odločbo prejela, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnico pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze po uradni dolžnosti, nadalje da je odločitev oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od strank postopka, pri tem pa razloge za odločitev le pavšalno obrazložilo in s tem kršilo 8. in 14. točko 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
Pritožnik je izkazal škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev naloženega ukrepa. Taka škoda po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča šteje za težko popravljivo škodo v inšpekcijskih zadevah.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032201
ZUS-1 člen 17, 32, 32/1, 32/2, 76. ZInfP člen 10, 10/3. ZUP člen 43. URS člen 23.
začasna odredba - dostop do informacij javnega značaja - stranski udeleženec - odločba informacijskega pooblaščenca - aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti po naravi stvari povzroči, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar je nedvomno lahko težko popravljiva posledica.
Zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po izrecni določbi zakona ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo v upravnem sporu, stranski udeleženec pa lahko suspenzivni učinek tožbe poskuša doseči z v konkretnem primeru vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - TUJCI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00031808
ZUS-1 člen 23, 23/1, 36, 36/1, 36/1-2, 79, 79/1. ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1, 85. ZUP člen 87, 87/1, 88, 88/1, 88/4, 97/1. ZPP člen 224, 224/1, 224/4.
omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - vročitev odločbe - osebno vročanje - zavrženje prepozne tožbe - sporna vročitev - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje resničnosti dejstev iz javne listine - datum vročitve - dvom v pravilnost vročitve - ugoditev pritožbi
Ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00031824
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. URS člen 25, 125.
zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - pravica do pravnega sredstva
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00031471
URS člen 2, 14, 22. ZPP člen 19, 20, 20/4, 23, 23/1, 274, 274/2, 350, 350/2. ZUS-1 člen 2, 13, 13/1, 13/2, 13/2-1, 13/2-3, 13/3, 46, 46/1, 46/1-3, 77, 82. ZDavP-2 člen 353. ZDSS-1 člen 7, 58. ZS člen 110.
prispevki za socialno varnost - odmera prispevkov za socialno varnost - spor o pristojnosti - spor o pristojnosti med Upravnim sodiščem RS in Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - občna seja - pravno mnenje Občne seje - sestava sodišča - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izpolnjevanje pogojev za odločanje po sodniku posamezniku - enostavno dejansko in pravno stanje - odstop od sodne prakse - očitna kršitev - pooblastila predsednika senata - sklep o nepristojnosti - relativna bistvena kršitev določb postopka
Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1.
V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso.
Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča ter ob nesprejetju odločitve Občne seje v okviru specifičnega pristojnostnega spora, ki po vsebini posega v okvir dveh specializiranih vej sodišč, je umanjkal potrebni temelj za spremembo ustaljene sodne prakse. Zato v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče v dosedanjo ustaljeno sodno prakso ni poseglo.
Absolutna bistvena kršitev je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik, saj bi zahteva po podrobni analizi in minucioznem tehtanju (ne)izpolnjevanja v 13. členu ZUS-1 navedenih pogojev ne ustrezala naravi absolutno bistvene kršitve.
Sodnica posameznica je ob izrecnem sklicevanju na 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejela sodno odločbo, ki očitno ne more pomeniti pravno enostavne zadeve, saj je z odločitvijo po lastnih navedbah odstopila od dotedanje sodne prakse. Vendar pa glede na posebne okoliščine tega primera absolutna bistvena kršitev določb postopka vseeno ni podana. Zakon pooblašča (enega) določenega sodnika, da sprejme sklep o nepristojnosti in odstopi zadevo pristojnemu sodišču (drugi odstavek 274. člen ZPP). Res je sicer, da bi tudi na tej pravni podlagi tovrstno odločitev lahko sprejel le predsednik senata kot sodnik posameznik in ne sodnik poročevalec. Vendar pa bi se s tem vprašanjem Vrhovno sodišče kot relativno bistveno kršitvijo pravil postopka ukvarjalo le na podlagi izrecnega ugovora strank in na podlagi ugotovitve, da je tak pritožbeni ugovor pred Vrhovnim sodiščem sploh dopusten.
Da lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena.
Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je odločbo prejel, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnika pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00032209
ZUS-1 člen 2, 73, 73/1. ZPP člen 365, 365-1 367b.
začasna ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah - kaznivo dejanje nevestno delo v službi - redni upravni spor - napačen pravni pouk - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - zavrženje nedovoljene pritožbe - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tako imenovanem rednem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost aktov uprave, je pritožba dovoljena le, kadar sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave in torej samo ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja.
Ob takem procesnem dejanskem stanju zadeve, ne glede na pravni pouk v izpodbijani sodbi, pritožba ni dovoljena. Ker stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče nedovoljene pritožbe ne more vsebinsko obravnavati.
Ker je pritožnik rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zamudil zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijani sodbi, mu zaradi tega ne smejo nastati negativne pravne posledice. To pomeni, da lahko pritožnik od seznanitve s temi razlogi Vrhovnega sodišča, torej od vročitve tega sklepa, vloži predlog za dopustitev revizije v zakonskem roku za njegovo vložitev.
Sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze.
Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe.
V obravnavani zadevi iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnik zavedal ali moral zavedati, da je njegova tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavani zadevi ključno, kdaj je bila drugostopenjska odločba vročena pritožniku, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožnikov pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 33, 33/1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-4, 40, 40/1.
soglasje za podaljšanje obratovalnega časa za gostinski obrat - zavrženje predloga za obnovo postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - tožba zaradi varstva človekovih pravic - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - redni upravni spor - zavrnitev pritožbe
Zoper izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je bil zavržen predlog tožnika za obnovo postopka izdaje soglasja za podaljšani obratovalni čas, je dovoljen upravni spor po 2. členu ZUS-1. To pa pomeni, da subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt ni mogoče voditi in v njem odločiti.
ukrep urbanističnega inšpektorja - ustavitev gradnje - odstranitev prizidka - izdaja začasne odredbe - nastanek težko popravljive škode - zadržanje izvršitve upravnega akta
Tožnika nastanek težko popravljive škode utemeljujeta z dvema argumentoma: da bi odstranitev spornega prizidka posegla v statično stabilnost stavbe, kot tudi v preostale že postavljene oporne zidove in v stabilnost zalednega terena, poleg tega pa naj bi jima bil onemogočen dostop do objekta v katerem bivata; ter da predvidevata, da jima bo v bodoče uspelo legalizirati sporni prizidek, saj naj bi tako rešitev dopuščal sprejeti OPPN. Po presoji Vrhovnega sodišča sta pritožnika z zgoraj povzetimi navedbami z verjetnostjo izkazala možnost nastanka težko popravljive škode, ki bi jima lahko nastala zaradi izvršitve naloženega ukrepa odstranitve.
Pritožnikova revizija je nedovoljena, saj predhodno ni bila dopuščena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo - za njeno vložitev ni bila izpolnjena procesna predpostavka
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00032873
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10, 10/2. URS člen 15, 15/5, 39, 39/1. ZPP člen 11, 109, 109/1.
izrek denarne kazni - denarno kaznovanje pooblaščenca - notar - žalitev sodnika - kaznovanje za žalitev sodišča - žalitev sodišča v vlogi - svoboda izražanja - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - poseg v svobodo izražanja - žaljiva izjava - presežena meja sprejemljive kritike - zavrnitev pritožbe
V okviru 10. člena EKČP je varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela, če ni osebno žaljiva ter ne pomeni destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike.
Sporne navedbe niso v nikakršni funkciji kritike sodbe, ampak so namenjene izključno žaljenju oziroma sramotenju senata in sodnic. Ni jih mogoče opredeliti kot ostro kritiko dela sodnic, temveč so osebno žaljive, saj pravzaprav predstavljajo očitek storitve kaznivega dejanja. S tega vidika pa tudi vse ostale, "nesporne" navedbe, pridobijo v celotnem kontekstu drugačno težo.
V obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati stališča ESČP, da so sprejemljivejše kritične pripombe, ki so dane v pravnem sredstvu in pri katerih gre v bistvu za interno komunikacijo med odvetnikom in pritožbenim sodiščem, ki se ne odvija pred očmi splošne javnosti. Prej nasprotno. Navedbe v reviziji (ali drugi pisni vlogi) morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VS00031135
URS člen 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. ZPP člen 11, 109, 109/1, 365, 365-2. ZUP člen 22, 22/1.
kaznovanje za žalitev sodišča - žalitev v vlogi - kaznovanje pooblaščenca pravdne stranke - svoboda izražanja v sodnem postopku
Navedbe v pisni vlogi morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata. Po presoji Vrhovnega sodišča ima varstvo ugleda sodišča in sodnic posebno težo in predstavlja vrednoto, ki v obravnavanem primeru opravičuje poseg v svobodo govora. Tudi z vidika javnega interesa je poseg v navedeno pravico upravičen in tudi nujen. Meje svobode govora so v javni komunikaciji nemalokrat presežene, ali pa komaj še na meji sprejemljivega. Notar, kot oseba javnega zaupanja in nosilec javnih pooblastil, ki v tem primeru nastopa tudi kot pooblaščenec strank, pa bi se teh meja moral še posebej zavedati.
ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 5, 5/3, 28, 33, 33/1-1, 33/2. ZS člen 99. ZUreP-2 člen 3, 3/1-7, 245, 245/1, 247.
upravni postopek - pristojnost upravnega sodišča - ukinitev statusa grajenega javnega dobra - izdaja odločbe po uradni dolžnosti - ugotovitvena odločba občinskega organa - zemljiška knjiga - izbris zaznambe - dopustnost tožbe zaradi molka organa - pravni interes - subsidiarni upravni spor - kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - opustitev odločanja - pravica do zasebne lastnine
Tožnika sta zatrjevala nezakonitost opustitve dolžnega ravnanja občinskega sveta, da sprejme odločitev o ukiniti statusa javnega dobra. Ker v tem primeru ne gre za razmerje dveh prirejenih subjektov, je edino sodno varstvo pritožnikov pred nezakonitostjo ravnanja oblastnega organa, ki naj bi posegalo v njune človekove pravice, zagotovljeno v upravnem sporu in ne pred sodiščem splošne pristojnosti. Stališče izpodbijanega sklepa, na katerim temelji zavrženje tožbe, je zato napačno.