sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka - akt, s katerim je bil postopek odločanja končan - dopustnost upravnega spora
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Odločanje o predlogu za obnovo postopka je namreč odločanje o postopku, v katerem bi lahko bil izdan drugačen upravni akt. Toženka je kot upravni organ, pristojen za odločanje o obnovi, ugotovila, da predlog za obnovo ne izpolnjuje formalnih pogojev, zato je predlog s sklepom zavrgla, s tem pa se je postopek navedenega odločanja za tožnika končal. Da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi se je postopek odločanja končal za eno stranko, potrjuje tudi stališče teorije, ki kot takšen sklep izrecno navaja sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka. Poleg tega dopustnost upravnega spora zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse.
izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - akt zoper katerega je možen upravni spor - obvestilo - procesne predpostavke za obravnavo tožbe - akt poslovanja - varstvo javnopravnih interesov - oddajanje kmetije v zakup
Ne glede na dodatne cilje, ki jih tožena stranka zasleduje (tako kot vsak drug zakupodajalec) z oddajo zemljišč v zakup, je glavni namen sklenitve pogodbe (torej pogodbena podlaga - causa) celotnega postopka izbire zakupnika pridobitev zakupnine za oddano kmetijsko zemljišče. Bistven javnopravni interes, ki ga tožena stranka zasleduje z oddajo kmetijskih zemljišč, je torej prav upravljanje z javnim premoženjem. Posledično gre pri izbiri zakupnika za akt poslovanja. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča aktov poslovanja ni mogoče šteti za upravne odločbe, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Ti akti so izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/6, 84a. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 8, 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4, 9/5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - zavrnitev pritožbe - razlogi za prenehanje ukrepa
Pritožnik zmotno meni, da že sama okoliščina, da je bil osebni razgovor opravljen, pomeni, da so razlogi za njegovo pridržanje prenehali. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) bodisi ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, bodisi ugotovitev, da prosilec ni več begosumen. Pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da obstoji nevarnost, da bo pobegnil, ne ugovarja.
ZN ne določa, kakšna oprema in kakšni prostori so potrebni in primerni za opravljanje notariata. Izpolnjevanje teh pogojev torej kandidati lahko dokazujejo na različne načine in z različnimi dokazi. Vrhovno sodišče zavrača pritožbeno stališče, po katerem kandidati izpolnjevanje tega pogoja v času odprtega roka za prijavo za razpis ne morejo dokazovati s predložitvijo predpogodbe.
Zagotovo za izkaz tega pogoja ne zadostuje samo izjava kandidata, da ima primerne prostore in opremo. Če pa kandidat predloži določene dokaze o izpolnjevanju navedenih pogojev, je stvar dokazne ocene tožene stranke, ali je na podlagi predloženih dokazov mogoče utemeljeno sklepati, da bo kandidat, če bo izbran, lahko po imenovanju začel nemoteno opravljati notarsko funkcijo. To pa je tožena stranka tudi storila, s tem, ko je izpolnjevanje obravnavanega pogoja ugotovila na podlagi obrazložene dokazne ocene predložene predpogodbe.
pogoj PCT - osnovna šola - zavrnitev izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrženje pritožbe - pravni interes - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov
V obravnavani zadevi pritožnik zahteva izdajo začasne odredbe, po kateri bi bila tožena stranka pritožniku dolžna dopustiti obiskovanje šole ter zagotavljati izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, ki ga je Vlada RS določila v Odloku 174/21.
Navedeni Odlok je prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka 22/2022, ki pa samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje pritožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.
Glede na navedeno pritožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
ZFPPIPP člen 224, 355, 355/2, 355/2-6, 386, 386/1, 386/1-1. ZPP člen 81, 81/5, 98, 98/4.
zavrženje tožbe - osebni stečaj - procesna sposobnost - brezplačna pravna pomoč - obseg stečajne mase - ugoditev pritožbi
Iz stečajne mase se krijejo le tisti stroški postopka, ki nastanejo v sporu o premoženju, ki spada v stečajno maso (v tem primeru gre za stroške stečajnega postopka, prim. smiselno 6. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP v zvezi z 224. členom ZFPPIPP). Pri presoji procesne sposobnosti tožnika, ki je v postopku osebnega stečaja, bi moralo zato sodišče prve stopnje ugotoviti, ali gre za tak spor. Za to presojo pa ni merodajen le zadevni upravni spor, v katerem tožnik zahteva odpravo odločbe o zavrnitvi dodelitve brezplačne pravne pomoči, ampak tudi spor v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
Odločitev o tem, ali se pritožnik v tem postopku lahko zastopa sam (oziroma ali je za zastopanje lahko osebno pooblastil odvetniško družbo) je odvisna od odgovora na vprašanje, ali premoženje, ki je predmet spora v postopku v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za dodelitev brazplačne pravne pomoči, spada v stečajno maso ali ne.
Pritožničina zahteva, naj se ji dovoli gradnja na podlagi dovoljenja, ki je izrečeno za nično, nima narave začasne ureditve spornega pravnega razmerja. To pa samo po sebi zadošča za njeno zavrnitev, saj bi izdaja zahtevane začasne odredbe omogočila gradnjo objekta, tudi če pritožnica s tožbo ne bo uspela. Sodišče bi tako z začasno odredbo dovolilo gradnjo, za katero bi se kasneje ob vsebinski presoji tožbe lahko izkazalo, da je nezakonita.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84a. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine - pomanjkljiva obrazložitev - ugoditev pritožbi
Izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) samo po sebi ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje je dopustno, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni.
Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe sicer pravilno pojasnilo, da je standard znatne nevarnosti pobega bližje standardu velike nevarnosti kot pa standardu zaznavne nevarnosti. Ni pa razvidno, katere pritožnikove individualne okoliščine in katera dejstva, ki jih je ugotovila že toženka v upravnem postopku ali ki jih je sodišče ugotovilo sámo (navaja namreč, da je po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje3), je upoštevalo pri oceni, da ni podana pritožnikova znatna begosumnost.
URS člen 22, 23, 74. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZZDej člen 25, 42, 42/2, 43, 43/2, 43/3, 43/4, 44a, 44a/2.
podelitev koncesije za opravljanje pravic zdravstvene službe - podaljšanje koncesije - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - strokovno mnenje zavoda - tožba v upravnem sporu - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Koncedent mora tudi v postopku podaljšanja koncesije (enako kot v prvi fazi postopka podelitve koncesije) najprej ugotoviti, ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije. Predhodno mnenje ZZZS je predvideno tudi pri ustanavljanju javnega zdravstvenega zavoda, prav tako pri njegovem spreminjanju, razširitvi dejavnosti ali prenehanju (25. člen ZZDej). Mnenje, ki ga pritožnica izpodbija, je torej predvideno glede ugotavljanja pogoja dejanske potrebe po podelitvi koncesije, ki pa ni odvisen od pravnega položaja dosedanjega koncesionarja, temveč od potreb po zagotavljanju javne službe in zmožnosti obstoječe javne mreže zdravstvenih zavodov za zadovoljevanje teh potreb. Zato tega mnenja ni mogoče opredeliti kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
Mnenje ZZZS, da za podaljšanje koncesijske pogodbe niso izpolnjeni pogoji, lahko pomeni, da koncesijsko razmerje ne bo podaljšano, vendar to samo po sebi pritožnici ne daje podlage za uveljavljanje, da so ti pogoji izpolnjeni in s tem pogoji za izdajo predpisanega soglasja. To kar pritožnica pričakuje je, da bi imela možnost v postopku pred ZZZS izjavljati se o tem, ali javna zdravstvena mreža zagotavlja opravljanje zdravstvene dejavnosti v določenem obsegu in ali javni zdravstveni zavod zagotavlja potrebno dostopnost do teh storitev; v nadaljevanju pa, če s svojimi naziranji ne bi uspela, uveljavljati pravna sredstva, če ZSSS ne bi dal soglasja za podelitev oziroma podaljšanje koncesije. Takega sodelovanja dosedanjih koncesionarjev v postopkih ugotavljanja navedenega pogoja, na katerem temelji izpodbijano mnenje ZZZS, ne ZZDej ne katerikoli drug zakon ne predvideva. To ne izhaja iz narave tega pogoja, zato tudi mnenje ZZZS o izpolnjevanju tega pogoja ne pomeni odločanja o pritožničini pravici. Tudi sicer zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti nimajo pravnega položaja, ki bi jim zagotavljal uveljavljanje izdaje predpisanega soglasja ZZZS.
ZPVPJN člen 15, 15/1-8, 50, 70, 70/2, 70/3, 70/4, 70/10, 71, 72, 72/3. URS člen 23, 157, 157/1.
javno naročanje - revizija postopka - višina takse - sodno varstvo v upravnem sporu - vračilo takse
Taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN je obvezna dajatev, javnopravna obveznost, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ.
DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Drugo sodno varstvo, ki mora biti v skladu s 23. členom Ustave RS zagotovljeno v obravnavani zadevi, za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno (prvi odstavek 157. člena Ustave RS).
Sodišče prve stopnje bi moralo, če bi ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zadevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe), glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 36, 36/3, 36/6. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (2018) člen 24.
oprostitev plačila okoljske dajatve - zavrženje tožbe - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke
Pritožnica v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo ARSO, izdano na podlagi 24. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), s katero je ARSO odločila, da pritožnica ni več upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi pritožnica izboljšanje svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu tako lahko dosegla le z uveljavljanjem razlogov, iz katerih meni, da upravičenost do oprostitve okoljske dajatve zanjo kot nosilko te pravice ni prenehala, ali pa če bi uveljavljala, da je ARSO razloge za prenehanje upravičenosti do oprostitve ugotovila prezgodaj, ne pa z navedbami, da bi se moralo tudi upravičenje za oprostitev plačila okoljskih dajatev prenesti na njeno univerzalno pravno naslednico, zato da svoji pravni naslednici ne bi bila odgovorna za nastale obveznosti plačila okoljskih dajatev. Te navedbe so namreč stvar njenega dvostranskega razmerja z univerzalno pravno naslednico, ne pa predmet izpodbijane odločbe, oziroma upravnopravnega razmerja med pritožnico ter ARSO in pomenijo samo izraz pritožničinega dejanskega interesa, da se kot prenosna družba izogne obveznostim za katere odgovarja prevzemni družbi skladno z določbami ZGD-1. Zgolj dejanski interes pa ne zadošča za sodno varstvo za vodenje upravnega spora.
ZNPPol člen 140, 140/2, 141, 141/1. ZUS-1 člen 2, 4.
zavrženje tožbe - pritožba zoper delo policista - ni upravni akt - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - tožba zaradi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine - začetek teka roka
Pisni odgovor, ki ga je toženka sprejela v zvezi s tožnikovo pritožbo, vloženo na podlagi določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) zoper postopke oziroma dejanja imenovanih policistov, ni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 niti drug javnopravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Pisnega odgovora, v katerem pritožbeni senat zavzame stališča do dela policistov, tudi ni mogoče izpodbijati v subsidiarnem upravnem sporu. Pomembno namreč je, da je v takem primeru v okviru 4. člena ZUS-1 zagotovljeno neposredno sodno varstvo že zoper dejanja policistov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Poleg tega niti okoliščina, da izpodbijani pisni odgovor toženke ni upravni akt, sama po sebi ne vzpostavlja temelja za tožbo v 4. členu ZUS-1. Na navedeni pravni podlagi je namreč mogoče uperiti tožbo zoper posamično dejanje ali akt organa le v primeru, če je s tem posamičnim aktom ali dejanjem samim po sebi oseba ovirana ali onemogočena v izvrševanju svoje človekove pravice, kar mora biti v tožbi tudi zatrjevano.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZDavP-2 člen 87, 87/1, 188, 188/1, 188/2.
začasna odredba - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - izvršba davčne obveznosti - sklep o davčni izvršbi - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javne koristi - onemogočeno oziroma oteženo plačilo davčne obveznosti - sorazmernost ukrepa - sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti - ugoditev pritožbi - odložitev izvršitve izpodbijanega akta
Davčni organ je na podlagi odmerne odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, že izdal sklep o izvršbi. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo v sklepu navedenih priklopnih vozil, med strankama pa ni sporno, da je bil rubež že opravljen. Z rubežem oziroma vpisom rubeža v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin davčni organ pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah (prvi in drugi odstavek 188. člena ZDavP-2). Zastavna pravica mu v primeru dolžnikovega stečaja zagotavlja ločitveno pravico in s tem prednostno poplačilo v stečajnem postopku.
Utemeljen je zato pritožbeni ugovor, da rubež pritožniku onemogoča prodajo vozil in s tem oškodovanje upnika, hkrati pa toženi stranki zagotavlja poplačilo, zaradi česar do neplačila dolga v nobenem primeru ne more priti. Tudi če bi bil zoper pritožnika pred pravnomočno odločitvijo v tem sporu začet stečajni postopek (zaradi njegovega siceršnjega negativnega poslovanja, ne kot posledica naložene davčne obveznosti), bi bila tožena stranka v stečajnem postopku poplačana iz zarubljenega premoženja. Glede možnosti doseči poplačilo davčnega dolga torej tožena stranka ne bi bila v slabšem položaju, kar pomeni, da je javna korist tudi v primeru izdaje začasne odredbe ustrezno zavarovana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00054114
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 79, 79/2. URS člen 35. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 34. ZUS-1 člen 1, 2, 36, 36/1, 36/1-4. OZ člen 134. ZPP člen 1.
varstvo osebnih podatkov po ZVOP - obdelava osebnih podatkov - objava članka - objava na svetovnem spletu - pravica do zasebnosti - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču
Ker nadaljnjih pravil o pristojnosti sodišč za odločanje o sporih na podlagi 79. člena SUVP ta uredba ne vsebuje, je za določitev pristojnosti potrebna razlaga zakonskega prava Republike Slovenije. Tako je sicer mogoče uporabiti tudi določbo 34. člena ZVOP-1, kolikor ni v nasprotju z SUVP, vendar jo je treba razlagati skladno z vsebino SUVP. Vsebino 34. člena ZVOP-1 pa je že razložila dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je poudarila, da se navedena določba po vsebini nanaša zgolj na javnopravne upravne spore, ki se lahko vodijo samo zoper organe oblasti v smislu 1. člena ZUS-1. Skladno s tem so za vse ostale spore za varstvo osebnih podatkov po 79. členu SUVP pristojna sodišča splošne pristojnosti.
Tožena stranka ni javni organ države članice, temveč gre za zasebnopravno gospodarsko družbo. Tako za odločanje o varstvu osebnih podatkov v tem sodnem sporu ni pristojno Upravno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti na podlagi 1. člena ZPP.
URS člen 160. ZUstS člen 24, 24/1, 24/2. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odredba o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja (2021) člen 2.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Odredba bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akt v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).
Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Odredbi za posamični (upravni) akt, izdan v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni uporabljivo.
Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti, vendar zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični (konkretni) akt. Izpodbijana Odredba nima lastnosti posamičnega akta, saj vzpostavlja pravila za (tedaj) bodoče primere in tako ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb, ki bodo v določenem obdobju opravljale vzgojno in izobraževalno dejavnost.
Drugotoženka v konkretnem primeru z zahtevo po testiranju ni delovala oblastveno. Njeno izražanje zahteve po testiranju je sicer res posledica v Odredbi določenih zapovedi, ki pa po učinkih ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odredba zahteva od naslovnikov. Tako niso podani pogoji za upravni spor po 4. členu ZUS-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053711
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - omejitev gibanja prosilcu za azil - odprava sklepa o omejitvi gibanja - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe - ugoditev pritožbi
Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Za uporabo obravnavanega ukrepa je torej treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Ocene sodišča prve stopnje, da pritožničin sklep o tožnikovem pridržanju ne temelji na ugotovljeni znatni nevarnosti, ni mogoče preizkusiti.
zahteva za izločitev sodnika - izločitev višjega sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - pravica do nepristranskega sodnika - videz nepristranskosti - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - načelo enakopravnosti strank - zavrnitev pritožbe
Kršitev enake obravnave strank konkretnega upravnega spora ne more temeljiti na ravnanjih, ki jih opravi sodišče kot državni organ v razmerju do drugega državnega organa (državnega odvetništva) in v zvezi s postopkom pred mednarodnim sodiščem, pred katerim Republiko Slovenijo zastopa ta državni organ (državno odvetništvo). Navedeni razlog za odstop spisa, ki mu pritožba ne oporeka, namreč vzpostavlja razmerje med dvema državnima organoma, v okviru katerega je sodišče izpolnjevalo svojo dolžnost iz prvega odstavka 7. člena ZDOdv.
Narava tako nastalega razmerja pa izključuje, da je bil spis poslan državnemu odvetništvu kot zastopniku tožene stranke v upravnem sporu. Zato golo dejstvo, da isti organ zastopa toženo stranko v konkretnem upravnem sporu, ne utemeljuje pritožničinega zatrjevanja o favoriziranju nasprotne stranke.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053710
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. ZUS-1 člen 79, 79/1.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - omejitev gibanja prosilcu za azil - odprava sklepa o omejitvi gibanja - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Čeprav države članice zaradi zagotovitve postopka predaje osebe ne smejo pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek iz te uredbe, pa lahko pod določenimi pogoji osebo pridržijo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila.
28. člena Uredbe Dublin III ni mogoče razumeti tako, da je pogoj za izrek ukrepa pridržanja sprožitev ustreznih postopkov za ponovni sprejem osebe v katero od držav članic. Takšen pogoj namreč iz navedenih določb uredbe ne izhaja. Ravno nasprotno. Četrti pododstavek ureja prav primer, ko je zahteva za sprejem ali ponovni sprejem osebe vložena po tem, ko je oseba že pridržana. V takšnem primeru mora biti zahteva za sprejem ali ponovni sprejem predložena v roku enega meseca od vložitve prošnje, če država članica tega roka ne spoštuje, je treba pridržano osebo izpustiti..
Pritožnica k izvedbi potrebnih upravnih postopkov (to je k predložitvi zahteve za sprejem ali ponovni sprejem) ni zavezana že pred izrekom pridržanja, ampak mora to storiti najpozneje v roku enega meseca od podaje prošnje. Posledično pritožnici tudi ni mogoče očitati, da bi morala navedbe o tem, ali je navedene postopke že izvedla, podati v sklepu o pridržanju tožnika.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053687
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 3, 23, 23/1, 23/2, 28, 28/1, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/3.
mednarodna zaščita - prosilec iz Pakistana - omejitev gibanja prosilcu za azil - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - nujnost in sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
V skladu s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ki izrecno določa, da države članice osebe ne morejo pridržati zgolj zato, ker poteka postopek po tej uredbi, so za pravilno presojo (oceno) "znatne nevarnosti za pobeg" v skladu z drugim odstavkom 28. člena navedene uredbe ključne tudi druge individualne (konkretne) okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred toženko in na glavni obravnavi.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
dovoljenje za začasno čemerno obremenitev okolja s hrupom - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavrnitev zahteve - pritožba v upravnem sporu - dovoljenost pritožbe - procesne predpostavke za dovoljenost pritožbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pritožniki, ki zahtevajo izdajo začasne odredbe, s katero bi se prepovedalo predvajanje glasbe na dogodku, ki je že zaključen, ne izkazujejo (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njihova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je že samo zaključilo. Posledično ne obstojijo več niti zatrjevani posegi v pravice pritožnikov, ki naj bi se odražali v nastajanju nepopravljive škode. Pritožniki si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogli več izboljšati svojega pravnega položaja.