Odškodninska podlaga zahtevka za plačilo primernega oziroma običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo po 168. členu ZASP ne izključuje obogatitvene podlage po 198. členu v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ. Taki razlagi najprej pritrjuje dejstvo, da sta si odškodninski in obogatitveni zahtevek po funkciji različna. Odškodninski zahtevek je usmerjen v povrnitev pravno priznane škode na strani oškodovanca, medtem ko je funkcija obogatitvenega zahtevka odvzem neupravičeno pridobljene koristi na strani obogatenega. Prav tako že iz besedila 198. člena OZ izhaja, da se lahko imetnik stvari sklicuje na obogatitveni zahtevek, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi, če te pravice nima. Na podlagi gramatikalne razlage te določbe je torej jasno, da se lahko imetnik pravice kabelske retransmisije sklicuje na obogatitveni zahtevek, čeprav ima na voljo odškodninski zahtevek. Odškodninska in obogatitvena podlaga sta v tem primeru v prirejenem in alternativnem položaju. V dispoziciji imetnika pravice pa je, na katero od navedenih podlag bo oprl tožbeni zahtevek.
Sodišče EU je že razložilo, da čeprav je v uvodni izjavi 10 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Direktiva) naveden cilj zagotovitve visoke, enakovredne in homogene ravni varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu, se Direktiva uporablja, kot izhaja iz njenega prvega odstavka 2. člena, brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic. Pojasnilo tudi je, da Direktiva "določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo."
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?
V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.
Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih.
Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.
ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu.
Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile.
Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
- Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave dolžno upoštevati pri odločanju, to je ali lahko imetnik avtorske pravice oziroma kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oziroma nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, to je na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?
Ker jezikovna razlaga, kot temeljna razlagalna metoda za razlago zakonskih pravil, ne omogoča enoznačne opredelitve vsebine pojma statusne spremembe, je sodišče druge stopnje razlago tega pojma pravilno nadgradilo z namensko razlago obeh predpisov - predpisanih pogojev v ZGD-1 glede preoblikovanja gospodarskih družb in varovanja avtorjev glede možnosti nadaljnjega prenosa prenesenih avtorskih pravic po 78. členu ZASP. Nosilno stališče sodišča druge stopnje je, da je glede na namen obeh predpisov pri razlagi pojma statusnih sprememb treba uravnovesiti varovan položaj avtorja s toženkino pravico, da reorganizira svoje podjetje (10. točka obrazložitve sodbe). To tehtanje obeh položajev je sodišče druge stopnje oprlo na dejanske okoliščine konkretnega primera. Vrhovno sodišče pritrjuje tako uporabljeni namenski razlagi 78. člena ZASP, ki v primeru, ko je pogodbeni upravičenec do materialnih avtorskih pravic (A., d. d.) v okviru poslovne reorganizacije celotno svojo poslovno dejavnost (proizvodnje in prodaje) prenesel na novoustanovljeno hčerinsko družbo, sam pa obdržal zgolj vlogo holdinškega upravljanja z naložbo, takemu prenosu priznava položaj iz drugega odstavka 78. člena ZASP, to je nadaljnjega prenosa materialne avtorske pravice, za katero ni potrebno dovoljenje avtorja.
Zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za dopustitev revizije ni mogoče sklepati, da bi bilo nacionalno sodišče lahko soočeno s položajem, ko bi moralo ob odločanju o dopuščeni reviziji odgovoriti na vprašanje, ki se nanaša na razlago določb Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine.