URS člen 2, 23, 158. ZDoh-2 člen 6, 7, 7/2. ZUP člen 129. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davčni rezident - rezidentski status - sprememba sodne prakse - pravnomočna odločitev o isti stvari - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je materialnopravno stališče v izpodbijani sodbi, da se pri ugotavljanju rezidentskega statusa tožeče stranke v obravnavani zadevi upoštevajo izključno določbe 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) (kot je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015), ne pa tudi drugi odstavek 7. člena, ki je bil v ZDoh-2 vnesen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini, ki se uporablja od 1. 1. 2017 dalje in ki tudi predstavlja nacionalno materialno pravo, veljavno v času odločanju o obravnavani zadevi?
2. Ali je Upravno sodišče v izpodbijani odločbi ravnalo pravilno, ko je v konkretnem primeru, ko je bilo o rezidentskem statusu tožeče stranke že pravnomočno odločeno, da se tožeča stranka za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 do spremembe okoliščin, ki vplivajo na njen rezidentski status, dopustilo v veljavi po uradni dolžnosti izdano drugačno odločbo zgolj zaradi spremembe stališč Finančne uprave Republike Slovenije o uporabi zakona (ZDoh- 2), čeprav do spremembe okoliščin, ki na ta status vplivajo, ni prišlo, ne da bi bilo s tem kršeno temeljno načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, zahteva po spoštovanju pravnomočnosti iz 158. člena Ustave Republike Slovenije, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije ter prepoved dvakratnega odločanja o isti stvari iz četrtega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku?
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZDavP-2 člen 84, 141, 141/1. ZDDPO-2 člen 55a, 55a/5.
davčni inšpekcijski nadzor - davčna odmerna odločba - davek od dohodkov pravnih oseb - pridobitna dejavnost - davčna obveznost - zmanjšanje davčne osnove - olajšava za investiranje - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi
Le dejstvo, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe zapisano, da je davek od dohodka pravnih oseb v pritožničinih obračunih 0 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera še ne pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za (izpodbojno) tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb.
V obravnavani zadevi je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je pritožnica svoje prihodke v obravnavanem obdobju opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, čeprav bi jih z davčnega vidika morala opredeliti kot prihodke iz pridobitne dejavnosti. Posledično je ugotavljal davčno priznane prihodke in odhodke ter davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Z izpodbijano odločbo pritožnici sicer ni odmeril in naložil plačila davka, vendar pa, kot to (neprerekano) opozarja pritožnica, tega ni storil, ker je dovolil zmanjšanje davčne osnove za davčno olajšavo po 55. a členu ZDDPO-2 v celotnem znesku. V davčnem postopku so bile torej ugotovljene takšne nepravilnosti, ki so imele vpliv na višino pritožničine davčne obveznosti in zaradi katerih bi davčna obveznost pritožnice nastala, če pritožnica ne bi uveljavljala olajšave za investiranje. S slednjo bi lahko pritožnica davčno osnovo sicer zmanjševala še v naslednjih petih davčnih obdobjih po obdobju vlaganja, vendar največ v višini davčne osnove (peti odstavek 55. a členu ZDDPO-2). Tožničina pravna situacija se je torej z izdajo izpodbijane sodbe spremenila in s tem posegla v njen pravni položaj. Zato ji je treba priznati pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe, saj bi se v primeru morebitnega uspeha, neizkoriščen del olajšave, s katerim bi lahko zmanjševala davčno osnovo, povečal.
odločba informacijskega pooblaščenca - dostop do informacij javnega značaja - odložitvena začasna odredba - tožba v upravnem sporu - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Iz določbe tretjega odstavka 10. člena ZInfP izhaja, da organ oziroma zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Že zakonodajalec je torej določil, da ima tožba zavezanca zoper odločitve Informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek, kar je izjema in ne pravilo.
Sprožitev upravnega spora ima torej v obravnavanem primeru suspenzivni učinek. Zaradi sproženega upravnega spora pritožnik ni dolžan izvršiti izpodbijane odločbe, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj se izpodbijanega akta med upravnim sporom ne sme prisilno izvršiti.
ZUS-1 člen 32. ZON člen 101e, 101e/1, 101e/5, 101e/7, 101f. GZ člen 4, 4/1, 50, 50/1, 53, 53/1, 53/3, 57, 57/1, 125, 125/4, 125/4-4.
odložitvena začasna odredba - gradbeno dovoljenje - celovita presoja vplivov na okolje - presoja sprejemljivosti načrtovanega posega v naravo - javna korist - nastanek težko popravljive škode - izkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Posegi v naravo (še posebej v večjem obsegu, kot je obravnavani – gradnja hidroelektrarne), mimo potrebnih varovalnih in zaščitnih ukrepov, lahko povzročijo škodo, ki je ne samo težko ampak celo nepopravljiva, ne glede na kasnejše finančne vložke pri poskusu rehabilitacije narave oziroma naravnih habitatov. Zaradi očitnosti navedene težko popravljive oziroma nepopravljive škode, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča nujno sledi taki gradnji (tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil poseg nameravane gradnje ocenjen z oceno D), tožeči stranki te ni bilo treba še dodatno utemeljevati in izkazati.
V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja se gradbeno dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji za izdajo in če je ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih vplivov na okolje (prvi odstavek 57. člena GZ), pri čemer pred izdajo gradbenega dovoljenja ni treba čakati pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja (četrta alineja četrtega odstavka 125. člena GZ). Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se tako nadaljuje že po dokončnosti okoljevarstvenega soglasja, oziroma v tem primeru, odločbe o prevladi javne koristi. To pomeni, da bi brez izdaje te začasne odredbe v obravnavanem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi bilo gradbeno dovoljenje izdano še preden bi bilo v predmetnem upravnem sporu odločeno o pravilnosti izpodbijane odločbe glede odločitve o prevladi javne koristi energetike nad javno koristjo ohranjanja narave. To sicer samo po sebi še ne pomeni začetka gradnje (prvi odstavek 4. člena GZ), vendar pa tožeča stranka v morebitni tožbi zoper gradbeno dovoljenje ne bo mogla uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločbo o prevladi javne koristi (torej odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu). To pomeni, da se – posebej glede na obseg, v katerem ji je priznano delovanje v javnem interesu – gradbenemu dovoljenju ne bo mogla učinkovito upreti z razlogi, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu. To bi pripeljalo do pravnomočnosti tega dovoljenja in s tem do možnosti pričetka gradnje. Vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo je torej edini pravni okvir, v katerem je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, to pa posledično velja tudi za začasno pravno zaščito pred težko popravljivimi posledicami prek izdaje začasne odredbe.
odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti - odložitvena začasna odredba - pravnomočna odločitev o tožbi - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Pritožnica izpodbija sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, ki je bil izdan skupaj s sodbo, s katero je bilo tožbi, v zvezi s katero je bila predlagana izdaja začasne odredbe, ugodeno, odločba Ministrstva odpravljena in zadeva vrnjena Ministrstvu v ponoven postopek. Sodba je postala pravnomočna z njeno izdajo, saj zoper njo pritožba ni dovoljena. Začasna odredba v zvezi s tožbo, o kateri je že pravnomočno odločeno, pa po navedenem ni mogoča, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrglo.
Glede ugovora, da bi moralo sodišče izdati začasno odredbo za čas od izdaje oziroma vročitve upravne odločbe pritožnici do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, pa Vrhovno sodišče dodaja, da so z odpravo upravne odločbe ex tunc prenehali (vsi) njeni pravni učinki. Pritožnica tako v tem pogledu nima pravnega interesa za pritožbo v obravnavani zadevi.
dovoljenost revizije - dopuščena revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - nepopolna revizija - zavrženje revizije
Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v drugem odstavku 373. člena izrecno določa, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Določba je namenjena učinkovitemu uresničevanju pravice nasprotne stranke do izjave, saj ta dotlej še ni bila seznanjena s procesnim gradivom, ki je privedlo do dopustitve revizije. Kontradiktornost je namreč vzpostavljena šele v revizijskem postopku.
Tožnika reviziji nista priložila ne predloga za dopustitev revizije ne sklepa o dopustitvi revizije. Taka revizija je nepopolna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR
VS00046903
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 243, 244. GZ člen 3, 3-21, 85, 85/2.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - odložitvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - materialna škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Mnenje, ki ga je po naročilu tožnika izdelal strokovnjak s področja gradbeništva, res ni dokaz z izvedencem v smislu 243. in 244. člena ZPP, saj se zanj zahteva, da ga poda oziroma izdela izvedenec, ki ga določi sodišče. Kljub temu mnenju ni mogoče odreči pomena za odločanje o predlagani začasni odredbi, saj gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb, ki ob dejstvu, da nasprotna stranka navedbam v mnenju ni nasprotovala, presega gole strankine trditve.
Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je mnenje kljub stališču, da predstavlja le navedbe stranke, upoštevalo oziroma presodilo tako, da ga je po vsebini zavrnilo.
Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, in ne zastopa več stališča, da taka škoda, ker je iztožljiva, ne ustreza škodi iz navedene zakonske določbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046905
URS člen 33. ZNISESČP člen 11, 11/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - verifikacija stare devizne vloge - zamuda roka za vložitev zahteve - materialni prekluzivni rok - zavrženje zahteve - pravica do zasebne lastnine - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je skladna s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ter s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014, razlaga prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki izključuje osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi zamude roka za vložitev zahteve za verifikacijo.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046888
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZDT-1 člen 31, 32, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - drugo učinkovito sodno varstvo - odločba o imenovanju - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pritožnikova tožba, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, ni dovoljena, saj ima zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta zagotovljeno drugo in učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v postopku za imenovanje državnih tožilcev v skladu z določbami ZDT-1 samostojno sodno varstvo zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta ni predvideno. Ima pa neizbrani kandidat na podlagi 34. člena ZDT-1 pravico vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Vlade o imenovanju državnega tožilca, v kateri lahko uveljavlja tudi ugovore v zvezi z dokončnim mnenjem Državnotožilskega sveta, saj minister prav na njegovi podlagi ali v skladu z njim oblikuje in poda predlog Vladi, ki nato na podlagi takšnega predloga odloči o imenovanju.
Neuspešen razpis ne posega v pravice prijavljenih kandidatov, saj se lahko ob ponovnem razpisu ponovno prijavijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046893
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 15, 15/2. ZMZ-1 člen 23, 23/2, 25, 25/2, 26, 26/1, 29, 49, 49/1, 49/1-3. ZPP člen 214, 286, 286/1, 339, 339/1.
mednarodna zaščita - odprava upravnega akta in meritorna odločitev o stvari - priznanje statusa begunca - zaščita pred preganjanjem - transseksualnost - notranja zaščita v delu izvorne države - Srbija - zavrnitev pritožbe
Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047814
URS člen 22. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZFPPIPP člen 109, 109/1, 109/1-2.
predlog za dopustitev revizije - odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila tožeči stranki s tem, ko sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni navedlo razlogov za to, kršena pravica iz 22. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046890
ZUS-1 člen 22, 22/2, 32, 32/2. ZPP člen 343, 343/4, 352. ZUP člen 273.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s pritožbo - odprava prvostopenjske upravne odločbe in vrnitev v ponovni postopek - pomanjkanje pravnega interesa - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Ker je bila upravna odločba, s katero je bilo odločeno o obveznem cepljenju odpravljena in so njeni pravni učinki ex tunc prenehali, ni mogoče odločiti o zadržanju izvršitve vsebine te odločbe, saj ne obstaja več. Svojega pravnega položaja si torej s pritožbo v tem upravnem sporu glede upravne odločbe, katere začasno zadržanje je predlagal, prvi tožnik ne more izboljšati – ne le, da se je izvršitev inšpekcijskih ukrepov zadržala, temveč so bili ti celo odpravljeni.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00046872
Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji člen 6a, 6b, 6c, 6d, 6d/5. ZEKom-1 člen 221, 221/3, 223, 223/1, 224, 224/2. ZUP člen 213, 213/6, 279, 279/1, 279/1-3. ZIN člen 3, 3/2.
gostovanje v tujini - plačilo opravljenih storitev - postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - elektronske komunikacije - inšpekcijski ukrep - odprava kršitev - določnost izreka odločbe - nedoločnost in nejasnost izreka - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker ne ZEKom-1 ne ZIN ne vsebujeta določb o izreku odločbe, sprejete v postopku nadzora, je treba uporabiti ZUP. Navedeni zakon pa v šestem odstavku 213. člena zahteva, da mora biti izrek določen.
Izrek je določen, če je v njem konkretno opredeljeno ravnanje, ki je obvezujoče za zavezanca, torej, kaj natančno in v kakšnem obsegu je dolžan storiti.
Toženka je revidentu naložila sprejetje tehničnih in organizacijskih ukrepov, s katerimi bo zagotovil pravilno obračunavanje klicev. Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavani izrek ne ustreza zahtevi po njegovi določnosti, saj ni razvidno, katere in kako obsežne spremembe oziroma ukrepe, ki se nanašajo na njegovo delovanje, mora sprejeti revident, da bo glede na okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, za naprej odvrnil vsakršno možnost nepravilnega zaračunavanja opravljenih storitev svojim naročnikom, ko se nahajajo v tujini. Pri tem za določnost izreka ni bistveno, kar izpostavlja toženka, da je v izreku naveden tudi cilj, ki ga mora zagotoviti. Navedeni cilj (zagotavljanje s predpisom skladnega stanja) je namreč lasten že samemu ukrepu, ki ga izreče nadzorni organ, zato zgolj podvajanje tega cilja v izreku v ničemer ne prispeva k njegovi večji določnosti.
URS člen 157, 157/1, 157/2, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 5, 5/4, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4, 160, 160/1, 160/1-3. ZNB člen 39. ZVRS člen 21, 21/3. Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (2020) člen 1. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (2020) člen 1. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre, če je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Dejanje je torej materialni (realni) akt.
Predmet presoje zakonitosti so samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov.
Iz pritožbe in iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da sta pritožnika vložila tožbo zaradi nezakonitosti že izvršenih dejanj zdravstvene inšpekcije in policije. V tožbi tudi nista predlagala ugotovitve nezakonitosti konkretnih dejanj omenjenih organov, ampak sta zahtevala, naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanih odlokov in kršitev njunih pravice iz naštetih členov Ustave s predpisanimi ukrepi.
Pritožnikoma je v primerih dejansko naloženih obveznosti na podlagi spornih odlokov zagotovljeno sodno varstvo (in zatrjevanje, da so zoper njiju sprejeti ukrepi na podlagi določb odlokov nezakoniti), v postopkih, ki bi se na tej podlagi vodili zoper njiju. Okoliščina zagotovljenega drugega sodnega varstva pa izključuje vodenje subsidiarnega upravnega spora.
Da imajo katere od posamičnih določb izpodbijanih odlokov naravo posamičnih aktov, pritožnika ne navajata. Tega ne trdita ne izrecno ne po vsebini na način, da bi navedla okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se posamezne določbe odlokov nanašajo na točno določen krog oseb, ki mu zaradi konkretnih značilnosti pripadata tudi pritožnika, in samo osebam iz tega kroga v konkretnem primeru spreminjajo pravni položaj (neposredno učinkuje samo na njih, ne pa tudi na druge fizične osebe in gospodarske družbe).
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046907
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 41, 47, 52, 52/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1, 10/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/3, 45, 45/4, 45/5. ZSS člen 81, 81/2, 81/2-2, 81/2-14, 81/2-15. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9, 83a, 83a/4, 113a, 113a/1, 113a/2. ZUS-1 člen 17, 17/5, 27, 27/1, 27/1-2, 27/3, 28, 28/1, 59, 59/3, 59/3-2. ZUP člen 9, 9/1, 35, 37, 214, 237, 237/2.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - suspenz funkcije - disciplinski postopek - ločenost postopkov - hujša disciplinska kršitev - groba kršitev sodniške dolžnosti - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - javno zaupanje - osebna integriteta - svoboda izražanja - neodvisnost sodnikov - upravni spor - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - nujne zadeve - odklonitveni razlog za izločitev - pravica do izjave v postopku - zavrnitev tožbe
Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno.
Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domnevne nepravilnosti in pritiske nanj, pač pa predvsem zaradi načina, na katerega je to storil. Tudi Vrhovno sodišče tako kot Sodni svet tako ni moglo spregledati, da se tožniku očita več brezkompromisnih in neposrednih verbalnih napadov na posamezne poimensko navedene sodnike in tožilce ter pomembne institucije v sodnem sistemu ter druge osebe izven pravosodja, kršenje ugleda sodniškega poklica in odklonitev sodniške dolžnosti (ki ni v zvezi niti z zatrjevanimi nepravilnostmi niti s pritiski na sodnika).
Zaupanje javnosti v sodstvo ne temelji le na strokovni, temveč tudi na moralni integriteti sodnika. Od njega se pričakujejo visoki standardi obnašanja, med katere nedvomno sodi zadržanost, dostojnost in spoštljivost pri izražanju in do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb. Namen zadržanosti sodnika v situacijah, ko bi lahko zaradi njegovega izražanja bila vprašljiva avtoriteta in integriteta sodstva, dostojnost in spoštljivost pri izražanju do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb, je varstvo javnega interesa – zaupanja javnosti v sodstvo, varstvo njegove neodvisnosti in nepristranskosti, integritete, ugleda ter časti sodnikov in sodstva.
CARINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046904
URS člen 22. ZPP člen 285, 287, 287/4. ZUS-1 člen 52, 59, 59/2, 59/2-2.
trošarine - trošarinski nadzor - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranost dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Odločanje brez glavne obravnave v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, ugotovljenemu v upravnem postopku, čeprav le z morebiti nedovoljenimi novimi navedbami in novimi dokazi, krši strankino pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Na njej mora biti namreč odločeno o celotnem dokaznem gradivu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048014
URS člen 22, 23, 125, 156. ZDavP-2 člen 87, 87/2. ZUS-1 člen 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUstS člen 51. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odlog davčne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - skladnost zakona z ustavo - zahteva po obrazloženosti sodne odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno naravo izpodbijanega sklepa, saj je prav ustavna skladnost te pravne narave bistvo teh ugovorov.
Smisel zahteve po (materialnem) izčrpanju pravnih sredstev (51. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS) je zagotoviti, da se vsa pristojna sodišča opredelijo do ustavnopravno pomembnih vprašanj in odpravijo morebitne neustavnosti zakonov, ki jih morajo uporabiti, še preden sprejmejo odločitev v zadevi (156. člen Ustave). Glede na navedeno presoja ustavnosti zakonske ureditve (zgolj) v postopku s pravnimi sredstvi v upravnem sporu, ne da bi se pred tem o podanih ustavnopravnih argumentih ustrezno opredelilo sodišče prve stopnje, ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva.
DAVKI - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046557
URS člen 2, 23, 74. ZFPPIPP člen 131, 231, 231/1, 231/1-3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
davčna obveznost - izvršba davčne obveznosti - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - začetek stečajnega postopka - ugoditev pritožbi
Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik mora za izdajo take začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je grozeči stečaj neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Davčna odločba ugotovi obstoj davčnega dolga s strani pristojnega davčnega organa, kar ima samo po sebi tudi konstitutivni učinek, saj je s tem šele oblastveno ugotovljena davčna obveznost zavezanca za davek in mu naložena v plačilo. Ko torej v okviru in na podlagi svojih pristojnosti davčni organ v davčnem postopku odloči o davčni obveznosti zavezanca z davčno odločbo, je (šele) z njo zavezancu naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku. Z zadržanjem izvršitve davčne odločbe z začasno odredbo, ki jo izda sodišče skladno z ZUS-1, pa davčni zavezanec te obveznosti ni dolžan izpolniti do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Učinek začasnega zadržanja izvršitve davčne odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 torej ni le v tem, da davčni organ ne more za izterjavo s tako odločbo naložene obveznosti uporabiti prisilnih sredstev v postopku izvršbe skladno z ZDavP-2, temveč tudi v tem, da navedena davčna obveznost ni zapadla v plačilo. To pa bi lahko vplivalo tudi na presojo stečajnega sodišča, ali so podane procesne predpostavke za začetek stečajnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047069
URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 287, 287/4.
davek od dohodka iz dejavnosti in davek na dodano vrednost - nepriznanje odbitka ddv - nepriznanje odhodkov - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev davčnega organa o dodatni odmeri davka, sporno, tožnik pa je v tožbi predlagal izvedbo dokazov v svojo korist, sojenje brez glavne obravnave, razen v primerih iz prve ali tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni dopustno. Tudi presoja, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov niso izpolnjeni, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.
URS člen 22, 23, 33, 67, 67/1, 74, 74/2. ZOUTPI člen 30, 30/1, 38, 38/1, 38/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
prodajalna tobačnih izdelkov - prepoved prodaje izdelkov - odložitvena začasna odredba - pravica do svobodne gospodarske pobude - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Pritožnik namreč zgolj pavšalno navaja, da izvrševanje toženkine odločbe očitno posega v njegove človekove pravice, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bilo glede na okoliščine tega primera to očitno in bi zato že samo po sebi pomenilo škodljivo posledico.
Kot pritožnik sam navaja, je odgovor na vprašanje, ali konkretno omejevanje pomeni že nedopusten poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude, odvisno od vsakokratne presoje (drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave). Enako velja za omejevanje lastninske pravice (prvi odstavek 67. člena Ustave). Vprašanje, ali je bil izpodbijani ukrep sprejet na podlagi zatrjevane neustavne zakonske ureditve oziroma njene neustavne razlage, bo torej predmet meritorne odločitve o tožbi. Zgolj sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča in citiranje njene vsebine, brez obrazložitve, kakšna je povezava odločitve z okoliščinami konkretnega primera, pa ne zadošča za utemeljitev težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.