Za uporabo izjeme iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, in sicer da v zadevi, ki jo Upravno sodišče obravnava, nastopajo iste stranke kot v prvem upravnem sporu, da gre v obeh sodnih postopkih za podobno dejansko in pravno podlago in da se je prvi upravni spor, na katerega se sodišče sklicuje, pravnomočno končal. Te pogoje mora sodišče preveriti in okoliščine, ki utemeljujejo njihovo izpolnjevanje, v sodbi tudi obrazložiti. Pri tem - ker gre za izjemo - je pomembno, da sodišče pojem "podobne dejanske in pravne podlage" razlaga strogo, zato mora natančno preveriti, ali stranki v svojih vlogah navajata v bistvenem enake vsebinske navedbe, pravno pomembne za rešitev spora, in predlagata enake dokaze. Upoštevaje, da je za uporabo obravnavane izjeme od sojenja na glavni obravnavi zaradi spornega dejanskega stanja referenčen pravnomočno končani upravni spor, pa je tudi nujno, da je bila v njem izvedena (vsebinska) glavna obravnava, kot to zahtevajo določbe 51. člena člena ZUS-1. Pri tem pa Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilne sestave sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu.

Odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).

Kadar se po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 izreka ukrep oprave oziroma opustitve določenih dejanj, je okvir prostora presoje za izbiro ukrepa z navedeno vsebino s strani AZN očrtan in s tem zamejen s predhodno ugotovljeno kršitvijo, ker morajo (in smejo) biti vsi ukrepi po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 (le) v funkciji odprave kršitve.

Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 je zato treba razlagati na način, da je AZN po zakonu dano pooblastilo za izrek ukrepov za odpravo kršitev zoper subjekt nadzora le, kadar ugotovi kršitev predpisa in kolikor ima izrečeni ukrep lahko pomen odprave predhodno ugotovljene kršitve.

Kadar izrečeni ukrep v odredbi iz 302. člena ZZavar-1 po vsebini odstopa od predhodno ugotovljene kršitve, ni ustrezen za odpravo te kršitve in ne more imeti pomena odprave kršitve. Tak ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu za ukrepanje in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona.

AZN je pri izbiri ukrepov (med drugim) omejena s prisilnimi predpisi, ker je ugovorni razlog po 5. točki 464. člena ZZavar-1 očitek, da je subjektu nadzora naloženo dejanje, katerega izvršitev bi povzročila kakšno dejanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Z določbo tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2 se v zakonu vzpostavlja dolžnost in s tem odgovornost za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente, ki pripade imetniku pravice do pokojninske rente, za določno in nedvoumno na abstraktni in splošni ravni opredeljen subjekt – tj. za izplačevalca pokojninske rente. Ta določba ima pomen prisilnega predpisa.

Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.

Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.