dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - odstop od prakse vrhovnega sodišča ni izkazan - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu so le trditve s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, kar ne more biti predmet revizijskega postopka (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Poleg tega z golim navajanjem številk zadev tudi ni natančno izkazal obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katerega naj bi odločitev odstopala.
začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - osnovna šola - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.
upravna taksa - stranka v upravnem postopku - aktivna legitimacija za tožbo - pravni interes - notar - ugoditev pritožbi
Plačilni nalog za plačilo upravne takse je toženka nesporno izdala na ime pritožnika, kar pomeni, da ga je štela za taksnega zavezanca in da je s tem obveznost plačila zadevne upravne takse naložila izključno pritožniku osebno. V postopku za odmero upravne takse je torej šlo za odločanje o obveznosti pritožnika in ne njegove stranke. Pritožnika je zato v tem postopku treba šteti za stranko.Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT3), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj in v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
Tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.
Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da sklep o potrditvi mandatov ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00058438
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZZavar-1 člen 448. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - pravica do izjave - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) postopanje sodišča, ki v upravnem sporu zoper odločbo agencije za zavarovalni nadzor na podlagi določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave, pri tem pa ne navede posebnih razlogov za opustitev izvedbe glavne obravnave, kljub zahtevi tožeče stranke, da se obravnava izvede?
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP postopanje sodišča, ki izda sodbo na seji, pri tem pa ne upošteva in se v obrazložitvi tudi ne opredeli do navedb v pripravljalni vlogi stranke, ki je bila poslana priporočeno po pošti na sodišče pred izvedbo seje, na kateri se je odločalo?
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.
Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožnika za dopustitev revizije glede razlage prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in v zvezi s tem glede pravnega vprašanja o tem, ali lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal v postopku pred upravnim organom, ugodilo, ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti ter enotnost in razvoj sodne prakse, saj se to stališče Upravnega sodišča pojavlja še v drugih upravnih sporih.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - objektivni pomen revizije
V predlogu za dopustitev revizije je predlagatelj sicer oblikoval vprašanje, vendar je po oceni Vrhovnega sodišča predlagano vprašanje po eni strani vezano izključno na presojo okoliščin obravnavanega primera, po drugi strani pa v tem kontekstu tako splošno, da iz njega ni mogoče razbrati, katera (nadaljnja) pravna vprašanja naj bi sploh bila relevantna za revizijsko presojo.
Tudi v obrazložitvi predloga predlagatelj le splošno navaja, da naj bi mu bila kršena pravica do izjave v postopku pred davčnim organom in pravica do sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku, okoliščin, ki bi kazale, da bi bil odgovor Vrhovnega sodišča širše pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP), pa niti ne poskuša utemeljiti. Morebitna dopustitev revizije bi tako v celoti temeljila na ugotovitvah o širšem pomenu zadeve, ki bi jih oblikovalo Vrhovno sodišče samo, kar bi smiselno pomenilo dopustitev revizije po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00058234
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/5, 75, 75/3, 77. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
inšpekcijski ukrep gradbeništvo - začasna odredba -težko popravljiva škoda - (ne)izvedba predlaganih dokazov - izvedba dokaza z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.
Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 185. ZUS-1 člen 63. ZICZEU člen 27, 27/2. ZPSto-2 člen 2, 2/2, 2/2-18, 62. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
upravni spor - predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - vprašanje pristojnosti upravnega organa - stroški carinskega postopka - pomembno pravno vprašanje izkazano - neenotnost sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 62. člena ZPSto-2, ko je zaključilo, da je tožena stranka pristojna za odločanje o zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov storitve preverjanja, ki so nastali pri carinskem posredovanju poštne pošiljke?
2. Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbi 27. člena ZICZEU in 185. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije ter izvedbene akte slednjega, ko je zaključilo, da Dovoljenje tožeči stranki, da nastopa kot deklarant in dolžnik v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, daje tožeči stranki pooblastilo, da sama izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev v smislu določbe drugega odstavka 27. člena ZICZEU?
3. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka v javnem pravu v zvezi z opravljanjem nalog, poverjenih z Dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, nima pravne podlage za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja v postopku carinskega posredovanja?
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057179
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 3, 3/1, 17, 20, 20/1, 21, 21/1. ZMZ-1 člen 32, 46.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - predaja odgovorni državi članici - pristojnost - osebni razgovor - diskrecijska pravica
Država članica se lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.
Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.
sodna taksa v upravnem sporu - sodna taksa kot procesna predpostavka - neplačana sodna taksa
Predlagatelj dolžne takse v roku ni plačal in ker tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se predlog za dopustitev revizije šteje za umaknjen.
V obravnavani zadevi pritožnika s tožbo izpodbijata procesni sklep. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa sta predlagala zadržanje izvršitve tega procesnega sklepa. Predlagala sta torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Izdaja te pa v obravnavani zadevi, ko se zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, že po naravi stvari ni mogoča. Zato v obravnavani zadevi zakonski pogoji za njeno izdajo že iz tega razloga niso podani. Tako vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe pa bi moralo sodišče prve stopnje zavreči, ne pa da jo je vsebinsko obravnavalo.
predlog za dopustitev revizije - obvestilo csd o uskladitvi preživnine - upravni akt - izvršilni naslov - sodno varstvo - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je obvestilo CSD o uskladitvi preživnine z močjo izvršilnega naslova, ki je izdano na podlagi sodbe sodišča o določitvi preživnine, ki v dajatvenem delu zavezancu ne nalaga plačila revaloriziranega zneska od prve uskladitve dalje, upravni akt, zoper katerega je dovoljeno uporabiti pravna sredstva?
začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - sklep o davčni izvršbi - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - pravna oseba - rubež na premičnino - rubež denarnih sredstev na računu - javni interes - pogoji za uvedbo stečajnega postopka - stečaj - trditveno in dokazno breme
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena.
Instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, je predpisan v korist predlagatelja začasne odredbe. Zaradi zagotovitve zakonitega postopka lahko sodišče ta rok prekorači.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
Za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte je težka popravljivost škode podana npr. že s tem, da ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij).
Ker toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnikovih navedb ni prerekala, se štejejo za priznana.
Pritožnik je izkazal, da bi mu bilo zaradi takojšnje prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe (s prodajo zarubljenih osnovnih sredstev in izvršbo na druga sredstva, predvsem denarna pri bankah) poseženo v sredstva in premoženje, ki jih nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Ni mu bilo treba dodatno dokazovati in izkazati še, da nelikvidnosti, ki bi nastopila zaradi nespornega nujnega krčenja poslovanja in s tem neizogiben nastop pogojev za uvedbo stečajnega postopka, ne bi mogel preprečiti ali odpraviti sam, niti z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja
Zaključek, da je odložitev izvršitve v davčnih zadevah v nasprotju z javnim interesom je možen le na podlagi vsakokratnega tehtanja enakopravnih interesov obeh strank postopka.
Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka in prizadete stranke upravnega spora.
Na podlagi odložitvene začasne odredbe v sporu zoper odmerno odločbo ni mogoče odločati o zakonitosti sklepa, ki je izdan v drugem postopku - davčni izvršbi.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 45, 45/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - akontacija dohodnine - stroški prevoza - davčna osnova za odmero dohodnine - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je ob ustavnoskladni razlagi ZDoh-2 delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, upravičen uveljavljati zmanjšanje davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja tudi za stroške prevoza na delo in z dela, čeprav se iz Slovenije v drugo državo, kjer opravlja delo, in nazaj, ne vozi vsaj štirikrat tedensko?
začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - javni interes
Ker (procesni) sklep o zavrženju pritožbe pritožniku ne nalaga obveznosti in zanj tudi ne ustvarja drugih materialnopravnih posledic ni mogoče izdati začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, pač pa je to sporno razmerje mogoče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu urediti z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057187
URS člen 22. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - pravica do izjave v postopku - izvajanje dokazov zavrnitev dokaznega predloga - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.